Nasvet ljudem katerih dragi so v zadnji fazi rakave bolezni
Spoštovani,
želela bi z vami podeliti svoje mnenje in vam na neki način tudi svetovati v položaju, ko kemo in radio terapije ne pomagajo in so naši dragi pravzaprav s strani uradne medicine ti. “neozdravljivi” bolniki v zadnji, terminalni fazi bolezni.
Ne želim vas obremenjevati s potjo, ki sva jo prehodili z mojo mamo Nado, ki je imela diagnozo NeHodkinov limfom. Zdravila se je na OI, tako s kemoterapijo, radioterapijo kot tudi s ti.”tarčnimi” zdravili. Štiri mesece pred mamino smrtjo smo odšli na pregled v Aviano k dr.A.Tirelli-ju, ki nam je nedvomno svetoval da, glede na mamino starost in splošno stanje, NI smiselno z nadaljevanjem kemoterapij, saj bodo le-te zgolj dodatno oslabile že tako in tako prizadet organizem. Z mnenjem sem seznanila mamino onkologijo, ki pa se je le malce nejevoljno nasmehnila…Seveda nisem bila v položaju da karkoli predlagam, nisem pač zdravnica, niti nisem imela izkušenj pri spremljanju in pomoči človeku, ki ima raka. Enako, torej, da v zadnji fazi bolezni nima smisla nadaljevati s kemo in radio ter ostalimi, močnimi terapijami mi je svetovala tudi osebna zdravnica. A kot že rečeno, težko je v takšnem položaju, v odnosu z zdravniki-onkologi vztrajati… Iskušnja, ki jo želim podeliti z vami je sledeča: V ZADNJIH MESECIH ŽIVLJENJA JE POMEMBNEJE ENERGIJO BOLNIKA IN BLIŽNJIH PORABITI ZA ODNOS. Odpovejte se nesmiselnim dodatnim preiskavam, ki bolnega človeka le dodatno izčrpavajo, pozanimajte se in organizirajte vse potrebno /patronaža,morda Hospic/ v primeru hujših bolečin in ne bodite preveč presenečeni in žalostno prizadeti če Vam onkolog-inja, ki je vašega dragega človeka zdravil nekaj let, ob smrti nebo izrekel sožalja, Čudni časi, naglica, preobremenjenost ali pa končni rezultat razosebljenosti medicine.
Izrazila sem mnenje in ne želim z nikomer polemizirati…vsak se mora konec koncev odločiti sam. Smrtni smo, a prav zato je še toliko bolj pomembno da čas življenja živimo kakovostno in ne hlastamo za nemogočim, čudežno ozdravitvijo, prav tako kot da začutimo kdaj je nesmiselno nadaljevati s terapijami.
Vsem iz srca želim da dajete in prejemate brezpogojno ljubezen.
Lepo pozdravljeni BBC
se strinjam s teboj bbc. moja mami se je sama odločila, da ne bo šla na kemoterapijo. ampak se ni vdala .. bila je na takšnih in drugačnih bio zdravljenjih, ki niso imeli stranskih učinkov, med drugim tudi pri domančiču. glede na to, da je imela raka na pljučih, je zadnje mesece preživela izjemno kvalitetno. v bistvu se je njeno telo krepilo, imela je vedno več energije … potem pa ji je rak prežrl žilo. čudno se sliši, vendar sem vesela, da je umrla na tak način. da ni hirala in se mučila mesece in mesece … je pa vedno dilema..ali bi se lahko zgodil čudež in bi kemoterapija nekomu lahko pomagala ali je bolje, da tistih nekaj mesece človek preživi dostojanstveno in brez hudih muk.
Pozdrav obema
Tudi jaz se strinjam z obema .Moja Lina je tudi imela pljučni tumor,ki pa so ga odkrili dokaj pozno- prej pa zdravljenje ramena z lopatico.Borila sva se z boleznijo leto in pol žal nama ni uspelo …
Sva pa v tem času živela in še poglobila že tako super odnos med nama!!!
Načrtovala in gradila življenje kot ,da bo večno TRAJALO vse do zadnjih 15 ur njenega življenja ,
ko telo ni bilo več sposobno prenašati najine volje do ŽIVLJENJA in je njena dušica odšla med angele!!
Zato vsi v podobnih situacijah živite in zajemajte življenje s polno žlico, da vam kdaj ne bo žal , da niste storili dovolj za svojega ljubega…..
LP Zorči
Do konca se je treba boriti in upati na ozdravitev, do zadnje sekunde. Seveda pa zraven graditi na medsebojnih odnosih. ZMERAJ je smiselno zdraviti se. Najbolj pa je, po mojem mnenju, neumno in noro dvigniti roke od pacienta z rakom, kakor to delajo tudi nekateri naši slovenski zdravniki. To zelo dobro vem, saj sem lani pokopala svojega moža.Z diagnozo GLIOBLASTOM je bil pri nekaterih naših slovenskih zdravnikih in onkologih že ” vnaprej” obsojen na smrt. In to so mi kar mimogrede povedali. Midva pa sva se borila, tako z kvalitetnejšimi medsebojnimi odnosi, kot tudi z raznimi drugimi dejanji, nisva popustila niti za pikico. In ni mi žal, kajti živela sva tako, kot sva najbolje znala in vedela, in vse sva naredila, se trudila za ozdravitev.
Samo obupati ne smete. Vse to smo v naši družini dali skozi… štirje otroci in jaz smo v boju z rakom izgubili našega 46- letnega moža in tatija. Borite se, pa čeprav vam zdravniki ne dajajo več upanja. Tudi mi smo se, do zadnje sekunde. Preizkusite vse, samo ne čakajte križem rok. Želim vam veliko notranje moči, samo nikar ne obupajte!
