Čeprav sem svoje življenje kar uspešno krmarila, se mi je pri 40. zgodilo, da sem se zaljubila v nekoga, ki je bil THE ONE. Moški, o katerem sem sanjala vse življenje – že ko sva bila prvič skupaj, sem začutila, da se v meni dogaja nekaj, kar se ni nikoli prej. In jaz, zrela ženska pri 40. sem dovolila, da je začel upravljati z mojim življenjem. Vedno sem mu bila na razpolago, prenašala vse njegove muhe, prejokala preveč noči…Pamet je vedela in govorila: zbeži, oddidi, srce pa je vedno govorilo nasprotno. Ko sem po malo več kot 3.letih ugotovila, da je njemu z mano lepo, ker dela kar hoče, gre kamor hoče(brez mene), jaz pa sem v podrejenem položaju in samo trpim, sem ga zapustila. Sedaj sem sama, osamljena-pri mojih letih imajo več ali manj vse prijateljice družine. Vsak večer me prime, da ga pokličem, da mu napišem mail ali SMS, ne morem zaspat, postajam razvalina…Vem, da če bi ga poklicala, bi bila spet skupaj – ampak vse bi bilo isto kot je bilo – ali pa mogoče še huje, ker bi ugotovil, da brez njega ne morem in bi me še bolj izkoristil. Njegov motto – veš kakšen sem – take me or leave me…Saj to pove vse, kajne. Ali ima kdo kakšen nasvet??Hvala

larisa,

ko smo nekaj čassa brez vsi ugotovimo, da je nekdo THE ONE, ampak ko smo nekaj časa z njim, pa ni nič več.

Zakaj? strah nas je samote, in raje potlačimo vse, kot da bi se polušali in gledali še s čim drugim kot željo po nekomu.

Življenje je najbolj lepo takrat, ko najmanj pričakujemo.

primož

Zdrži! Ne kloni! Še ti bo lepo, zaupaj!

Dragi Primož, hvala za tvoje besede. Upam, da bo moje življenje še dobilo priložnost za srečo…Moram pa ti povedat, da takrat ko sem ga spoznala, nisem bila sama, osamljena – za mano je bilo 20 let zakona, ki je bil miren, a hladen in preveč monoton. Ker nisem hotela sedeti na dveh stolih sem odšla, v upanju, da ko bom sama, se bo tudi on spremenil-saj do takrat nisem vedela, da si tako zelo želi samskega življenja(v smislu imeti žensko, ampak biti vseeno totalno svoboden). No sicer ne obžalujem zgrešenega zakona, ga tudi nikoli nisem, obžalujem le to, da mi ni uspelo v tej zvezi in da sem sedaj res osamljena. Njegovih pravil ne morem sprejet in zato ne morem biti z njim, ga pa imam še vedno rada. In sedaj res nastopa nevarnost, da bom z nekom samo zato, da mi prežene te samotne ure in mi pomaga prebrodit krizo. To pa tudi ne bi bilo pošteno, kajne.

ja, v teh letih ima večina družino. Ni pa rečeno, da niso zvečer same doma, in verjemi, da so še bolj same kot ti, tačas ko je njihov THE ONE nekje na lušnem.
Saj si malo brala na forumih o varanju. Toliko nas je samih, in toliko nas je, ki nismo same, gledamo vsak večer svojega THE ONE, kako poležava na kavču in si razmišljamo, kako bi bilo, če ga ne bi nikoli srečale.

Zdi se mi, da nasveta ne rabiš, ker si ravnala zelo dobro. Morda samo malo vzpodbude in podpore. Očitno imaš zvečer zdaj čas – vpiši se kam, ali pa preberi kakšno dobro knjigo. Še en vsiljiv nasvet, ki ga ne boš upoštevala: že imaš kakšno mačko doma? Pojdi v azil po kakšno sterilizirano, zelo sproščujoče je božati njen kožušček.

Osamljeni smo zato ker tako mislimo. saj ne določa osmaljenost nekdo, ki je ob nas ali pa ga ni. tukaj so še drugi ljudje. Mogoče živiš brez nekoga ob sebii, imaš pa otroka in kakšnega soseda, prijatelja, imaš tudi forum in tukaj nikoli nisi sama.

sami smo toliko, kolikor želimo biti. So pa v nas vedno dobre in slabe stvari. Zlo in dobro in že od naših misli je odvisno, kaj bo bolj vzklilo, dobro mišlenje ali slabo.

kajti to razmišljanje, tudi pripravlja pot. Če drugega ne, poglej midva se že pogovarjava. A ni to lepo? Pa še sama nisi. vse je odvisno, za kaj ti smatraš samoto. In najbolj sama se boš počutila takrat ko boš nekomu pomagala.

to je recept za neosamljenost. 🙂

Takrat ko najmanj pričakuješ.

primož

Hvala Nastja…Nekako se pobiram in ne bos verjela, mačko imam ze kar nekaj let…Sem razmislila o tem, kar si napisala – in verjetno imaš prav – mogoče je še huje, ko si vezan, pa si vseeno sam, ker je tvoj najdražji nekje drugje ali pa, četudi doma, ti daje občutek osamljenosti. Sem se vpisala na fitness, poklicala sem prijateljico, ki je ovdovela in je bila prav vesela, da gre lahko s kom v kino, na sprehod…Upam, da bom čimpreje splavala oz. se prebila skozi to grenko življensko izkušnjo. Vse lepo ti želim