naš kužek je umrl

Živio!

Danes je pri starosti 10 let let, nepričakovano umrl naš predragi kužek. Res je bilo hudo. Moja 4,5 letna hči in sestrina 4 letna malčica še nič ne vesta o tem. Kužka sta imeli obe resnično zelo radi. Kako soočiti mali punčki s tako žalostno novico? Bojimo se njune reakcije. Kakše so ponavadi reakcije pri tako malih otrocih? Ali ima kdo izkušnje na tem področju?
Kako najlažje razložiti otroku, da našega kužija nikoli več ne bo nazaj?

Prosiva za kakšen nasvet.

Hvala in LP,
K in N

Pozdravljena !
Zelo hudo mi je ob tej novici . Tudi sama imam rada živali. Mislim , da ni potrebna posebna razlaga o tem , kako veliko lahko žival pomaga pri razvoju otroka. Skrb , ljubeče božanje , občutek topline , tudi razumevanja…nemalokrat je kuža že predpisan na ” recept ” za ljudi , tudi otroke. Moj kuža še živi in je star deset let. Stalno med otroci ( malimi ) živi in uživa življenje med njimi. Seveda vse to , pod mojim nadzorom. Uspelo mi je , vzpostaviti čudovit odnos med malimi otroci in njim..
Zdaj pa odgovor tebi..
Sama bi nekako naredila takole. Na lep način bi otrokom pojasnila , da je kuža zbolel in odšel. Počivat…tja gor ..med zvezdice …vsak večer je tako še vedno z njimi in med njimi…opazuje jih..
Tako je nekako vedno. Tudi med ljudmi…zgodi se , da nekdo oddide. Za vedno , a ostane z nami..no tko nekako…v bistvu življenjska resnica a predstavljena na najbolj human način…

vse lepo vsem vam
teta

Sva ji z možem ravnokar povedala, da je mu je nehal biti srček in da je umrl. Povedala sem ji, da se lahko z njim pogovarja kadar ga bo pogrešala ali pa če bo žalostna. Sama sem komaj zadrževala solze,
Odreagirala je tako nekako kot sem tudi pričakovala in česar sem se tudi bala. Najprej je hotla kar stran in se obnašala, kot, da ji nisem nič rekla.
Žal pri njej opažam, da zelo težko pove oziroma sploh ne pove kadar je kaj hudo narobe. Ko je imela probleme v vrtcu sem se vsak dan zelo nežno z njo pogovarjala kaj jo muči (enkrat je nehala govoriti za 1 mesec in enkrat jesti zajtrke – vse v vrtcu). Zaupala se mi je šele po 14 dneh in ko je končno povedala kaj jo muči, je bilo čez noč vse v redu.
Še malo sem ji razlagala, da ga sedaj nebo več videla in takrat je malo pokazala, da ji to ni prav, ampak spet takoj usmerila pozornost drugam. Ko sem ji rekla, da se bo imel luštno je pa takoj odgovorila: ne se nebo imel.
Upam, da bo žalost izlila in da je ne bo to dolgo mučilo, sa je z njim imela neko posebno navezo že čist od malega.

pozdrav

N

Zakaj si zadrzevala solze? Ko smo maja ostali brez nasega kuzija sva oba z mozem jokala in jokala, tudi pred 4 leta staro hcerkico. Ona ni bila zelo navezana na njega. Vseeno je rabila kar nekaj casa da je doumela, da ga ne bo vec nazaj. Tudi svojo zalost je pokazala sele cez nekaj tednov, mogoce takrat, ko sva se mi dva malce pomirila, ceprav se se danes razjoceva kot otroka ob spominu na njega.

Draga N in K!

Prejmita moje iskreno sožalje ob izgubi ljubljenega kužka, ki je za seboj pustila veliko praznino. Vem, kako ste žalostni in kako vas je njegova izguba prizadela, saj je bil vaš družabnik, prijatelj in verjetno najzvestejši spremljevalec mnogo let. Tudi sama sem izgubila kužka, ki je z menoj preživel otroška in najhujša mladostniška leta in je bil moj najboljši prijatelj in čeprav so od njegove smrti minila že skoraj štiri leta, ga še vedno zelo močno pogrešam.

Lahko si tudi predstavljam kako žalostni in prizadeti sta vaša hčerka in nečakinja. Kuža je bil verjetno njun prijatelj, zaupnik in družabnik pri igri in je poznal vse njune male skrivnostni.

Zato morate izgubo kužka jemati tako resno, kot če bi umrl človek. Otrokom ne smete lagati, ker s tem izgubite njihovo zaupanje. Zato mislim da ste ravnali pravilno, ko ste hčerki povedali o kužku. Razložite ji vse o življenju in smrti kužka, spomnite jo na lepe trenutke, ki jih je preživela s kužkom, pokažite ji fotografije. Spomnite jo na kakšne luštne dogodivščine, ki sta jih preživela skupaj s kužkom. Vzpodbudite hčerko, da se bo razbremenila jeze in potrtosti, ker je izgubila ljubljenega prijatelja.
Majhni otroci pogosto reagirajo tako, da resnico o žalostni izgubi ljubljenega kužka, ignorirajo, ker so preveč prizadeti in žalostni. Pogosto se čutijo za izgubo kužka osebno odgovorne, zato ji povejte in razložite, da hčerka ni nič kriva, da je kužek umrl. Razložite ji, da je smrt sestavni del življenja. Povejte ji da se kužki hitreje starajo kot ljudje in da nas žal morajo kmalu zapustiti, tako kot je na primer umrl kak star človek, ki ga je hčerka poznala.
Hčerki dajte čas za žalovanje, preden v hišo pripeljete novega kužka. Važno je, da se bo zavedala izgube in ljubezni, ki jo je posvečala kužku.
Povejte ji, da je njen ljubljeni kužek zdaj na drugi strani mavrice, da je tam življenje lepo. Da je zdaj spet srečen in vesel mladiček, ima veliko prijateljev, dobro hrano in veliko travnatih površin, kjer lahko prosto teka in da v obliki zvezdice na nebu vsak večer sveti in budno pazi na vašo hčerko. Povejte ji, da kužek čaka nanjo in da bosta nekoč spet združena ob času, ki bo za to primeren. Povejte ji, da bo vedno živel v njenem srčku in da bo v mislih vedno z njo ter da se bo lahko vedno pogovarjala z njim kadar bo želela.

Morda bi ji lahko kupili tudi knjižico od Susan Varley : Jazbečeva darila v slovo, kjer je razložena smrt bližnjih na razumljiv način za otroke:
http://med.over.net/revija_otroci/november2003/moja_knjiga.php

Vse dobro in lepo vam želim

Lp,
L

Hvala obema za odgovore.
Ko sem ji povedala, da je kužek umrl sem najprej zadrževala solze, da jo nebi preveč prestrašila in da bi ji poskušala razložiti, da mu je lepo in da mu ni nič hudega. Se pa strinjam, da če jaz nebom pokazala solz jih tudi ona nebo.
Ko sva se kasneje začeli pogovarjati o kužku sem ji pokazala slikico in se tudi pred njo zjokala, malo je pokazala, da ji je hudo ampak je vseeno poskušala skriti. Vseeno pa mislim, da le potrebuje malo več časa, da bo dojela.

Lp

N
PS: Imaš pa zanimiv nick Lanabella – hčerkica ima dve punčki Lano in Anabell

Tudi naš kuži je pred enim letom nepričakovano odšel. Otroka sicer nista bila zelo navezana nanj, vendar je takrat skoraj štiriletna hčerka kar trpela. Ko sem ji poskušala pomagati z zgodbico o zvezdicah je bilo še huje. Samo da je pogledala v zvezde, je že jokala. Velikokrat sva jokali skupaj, saj mi ni uspelo zadrževati solz, kadar je beseda nanesla na našega ljubčka. Na njeno željo smo v otroško sobo postavili kužijevo sliko in še danes jo zjutraj velikokrat najdem v njeni postelji…

Ker se tvoja hčerka zapira v žalost je tudi po mojem mnenju pametno poiskati knjigice, ki obravnavajo to tematiko na otrokom primeren način. Poleg Jazbečevega slovesa je teh knjigic še nekaj. Najbolje je, da greste v knjižnico in prosite, da vam jih poiščejo. Hči se morda tudi po branju ne bo odprla, vendar bo zagotovo v sebi premlela vsebino knjig in se s tem tolažila. Pa le jokajte skupaj, če bo le hotela. Saj sama veš, kakšno olajšanje nudi jok… In seveda, če imate možnosti in željo (pri nas ni bilo izvedljivo), nabavite mladička. Mogoče se vam zdi to ta trenutek nefer do vašega ljubljenega kužija, a otroku (pa tudi vam) bo pomagalo v tednu ali dveh. Verjemi, če imaš možnost, je to najboljša terapija. LP in srečno!

Mi smo pred letom dni izgubili muca, bilo je hudo to povedati sinu, ki je bil nanj zelo navezan.
Moje predhodnice so napisale vse. Edini način je iskrenost – glede smrti, žalovanja in lastnih čustev. Priporočam v branje:

T.

Jaz sem žal morala že tri svoje kužke odpeljati na evtanazijo, ter enega oddati na policijo, ker je bil prehud in je upošteval le mene, ostalo družino, pa kot da je ni. Vsi so zasedli precejšen del mojega srca in mi je še danes zelo hudo za vsekega od njih.
Tudi jaz sem bila pred dilemo, kako zadevo pojasniti otrokom. Povedala sem iskreno, da so bili kužki pač bolni in da se jim ni dalo več pomagati in da jih je zdravnik rešil, s tem, da jim je dal tako injekcijo, katera jih je odpeljala v svet večnih sanj. Sedaj počivajo med zvezdicami in nas vsako noč gledajo in čuvajo kot poprej.
Moram reči, da je bila razlaga učinkovita, toda najboljše zdravilo je bil dejansko nov kuža. Ob njem so prejšnjega en dva tri pozabil. In v tednu, dveh, prejšnjega kuža tudi omenili niso več.
Sedaj se o mojemu Blisku, Lini in Zali, ter hudemu Bestu pogovarjamo le, kadar gledamo album. Takrat obujamo spomine in otroci me večkrat sprašujejo, kdo je bil boljši čuvaj, kdo je bil močnejši…