Pozdrav!
Prosila bi za nasvet oziroma nekaj besed. Saj odgovori so mi delno jasni, vendar pa jih vidim se vedno nekako zamegljeno. Zgodba je taka:oba porocena z majhnimi otrocmi. Sodelavca. Spolna privlacnost je trajala kar tri leta (ves cas odkar sva sodelavca) in tako mocno, da sva se pred letom tej strasti tudi vdala. Leto strasti je prineslo tudi zaljubljenost in izkazalo se je, da sva si v marsicem namenjena. Dobro sva skrivala in se vedno bolj ljubila. Pocasi in na tiho sva si gradila skupno prihodnost, vendar samo tako v oblakih, kjer najinih parnetrjev ni bilo, saj noben zavestno ni hotel koga prizadeti. Najini druzini direktnih posledic razmerja nista cutili, vsaj otroci ne, partnerja pa sta sumila. Menim, da se v kaj takega tudi midva ne bi spustila, ce bi doma partnerski odnosi bili trdni. Kot vedno pa je tudi pri nama prislo do streznitve. Dolga zgodba, ki pa se je na hitro odvila..v dveh dneh je bilo vsem vse jasno. Odlocila sva se za vsak svojo druzino in da najino razmerje prekineva….bolj sva bila prisiljena, kot da je bila to najina odlocitev. Kaj zdaj?? Sluzbe ne mores kar menjati, v sluzbo pa moramo hoditi. Tako se videvava vsak dan, prijazno in ljubece gledava saj se se vedno v srcih cutiva, pa vendar si ne moreva in ne smeva dovoliti, da se vse skupaj ponovi.
Tole je precej skopo in hladno napisano, vendar se zgodba razume. Vseh custev in energije, ki pa so se dejansko prelivala skozi to leto med vsemi nami, pa je tako ali tako nemogoce opisati.
Po dolgem razgovoru z mozem (kjer sem priznala in povedala vse moje grehe) sva sklenila, da se bova potrudila na novo zastavit najino skupno zivljenje in obdrzati druzino skupaj.Zavedava se, da ta odlocitev zahteva veliko truda in casa in veliko potrebnih sprememb. Najin zakon je bil platonski ze vec kot dve leti, brez custev, prazen. Tu pa nastopi moj problem: ne vem ali si sploh se zelim ostati z mozem, ali je sploh mozno zgraditi ljubec odnos nazaj. Zavedam se da sem se prevec polna custev do ljubimca, vendar je ta zgodba zakljucena. Pa vendar se je v teh letih mojega zakona zgodilo toliko slabega, zaljivk, ponizevanj in vsega, da do moza ne cutim nic. Mocno zmedena sem in ne vidim situacije realno. Nocem pa vec lagati. Hocem ziveti.

Zelo dobro vas razumem in vem kakšni boji se bijejo v vaši duši. V pismu se razodevate kot odgovorna in čustveno zrela ženska. Če bi imeli z možem ljubeč in topel odnos, se s sodelavcem ne bi zbližali tako, kot ste se. Bil bi vam sicer simpatičen, s tem pa bi se vse začelo in končalo. Morda boste lažje razrešili svojo situacijo, če jo osvetlimo z druge strani. Zastavite si vprašanje ali bi si želeli ostati z možem, če ne bi spoznali sodelavca. Napisali ste, da ste že dve leti, kar ni malo, živeli v praznem zakonu brez ljubezni. Lepo, da želite obdržati družino skupaj, vendar vprašajte se, kaj sploh je družina, forma ali vsebina? Kaj naj bi bila bistvena vsebina vsake partnerske skupnosti in osnova za družino? Pravite, da ste v letih zakona doživeli mnogo slabega, poniževanja, žalitve. Če se vam je to dogajalo, ni nič nenavadnega, da so vaša čustva do moža umrla. Ne verjamem, da bi ga lahko še kdaj resnično ljubili. Kadar nas nekdo, ki ga ljubimo s svojim vedenjem močno prizadene, ostane to za vedno naša boleča točka, vsakič ko se spomnimo znova zaboli. Tukaj ni na mestu, da bi razpredali o odpuščanju, odpustimo lahko, a boli še vedno. Vaš mož se je verjetno ustrašil, da se boste želeli ločiti, zato je pristal na vse in se najbrž tudi lepše vede do vas, nisem pa prepričana, da ne bo po krajšem času spet začel s poniževanji in žalitvami. Napisali ste, da ste možu priznali vsa svoja dejanja, ki jih imenujete grehi. Kaj pa mož? Ali ni on prvi grešil in vas varal, ko vas je poniževal in žalil in vas ni spoštoval in ljubil, tako kot vam je obljubil pred matičarjem ali celo pred oltarjem. Sami se boste morali odločiti kako naprej. V primeru, da boste želeli ostati z možem, je nujno. da eden od vaju, sodelavec ali vi zamenja zaposlitev. Ne morete se čustveno ohladiti od osebe, s katero ste vsak dan v osebnem stiku. Prekinitev stikov mora biti v tem primeru popolna. Odločite se tako, da bo dobro za vas in vaše otroke. Dovolj dobra mati je lahko le tista ženska, ki je notranje umirjena in zadovoljna. Pa srečno!

Alenka B

Moja zgodba se sicer v podrobnostih razlikuje od vaše, a v grobem sta si najini usodi zelo podobni. Tudi sam razmišljam na podoben način: ali ni življenje prelepo in predragoceno, da ga zapravljam za tavanje v vsakodnevni
sivini in neskončnem hrepenenju po lepšem in bolj polnem življenju.

New Report

Close