namerni splav otroka v 14 tednu

leto nazaj sem opravila splav v pozni nosecnosti zaradi pritiskov partnerja,se danes ne morem naprej in mislim le na otroka in partnerja na to kako sem ga rodila in videla celega. ne morem pozabiti tega in normalno ziveti, vse kar si zelim je da bi se zbudila in bil otrok ob meni. Kako lahko preidem to zalost in obcutek krivde da nism zdrzala pritiska in vztrajala da ga obdrzim, sebe krivim in ostajam v preteklosti ne morem naprej niti me noben moski ne zanima ali prijateljice zapiram se vase in pocasi umiram. nekako se mi zdi da si to zasluzim vem da nisem prav ravnala ampak ne morem ne naprej ne nazaj. lepo prosim za nasvet. hvala

Živjo. Poznam tvojo bolečino, tudi jaz sem to naredila 25 let nazaj. Imam dva sodelavca, ki sta zdaj toliko stara in večkrat premišljujem, kako krasnega mladega sina ali hčerko bi lahko sedaj imela, pa nimam. Sicer sem dobila popravni izpit, kasneje sem rodila dva otroka, ki sta sedaj najstnika. A kako lepo bi bilo, ko bi imela starejšega brata ali sestro. Nimam kaj drugega, kot žalovati za njim, kot bi za otrokom, ki bi mi umrl. Od tega je že 25 let in bolečina je že dolgo obvladljiva. Meni pomaga vera. Takrat ko sem to naredila, vere nisem imela in takrat sem se seveda zanašala le na lastno pamet in pritisk okolice, ki mi je govoril, da sem premlada za otroka. A ko sem kasneje začela brati Biblijo in se predala veri, sem bila potolažena. Bog ti odpusti vsako strašno dejanje, ki si ga storila v nevednosti, zavedenosti, ampak le če se tega dejanja iskreno kesaš in si odločena, da ne boš tega več ponovila. Ti si ta pogoja gotovo izpolnila. Žal ti je in prepričana si, da če bi imela še eno možnost odločanja, tega ne bi nikakor storila. Če tako razmišljaš, ti Bog, ki je dajalec življenja, odpusti in odpustiš si lahko tudi sama. Tako je meni osebno mnogo lažje. Seveda me še vedno večkrat boli spomin na tega mojega otroka in pogrešam ga. Ampak tisti neznosni občutek krivde in umazanosti je pa izginil. Navajena sem strahovitega poniževanja, ko se v takšnih temah oglašam o Bogu, ker večino ljudi prezira misel, da ti Bog lahko odpusti. Odpustiti si moraš sama, pravijo. Ampak to je težko. Take stvari so pretežke, da bi jih nosila sama. Prijatelja rabiš, ki te razume. In kdo te bo bolje razumel, kot tisti, ki je tudi tebi dal življenje?
Tudi če nisi verna, ti želim, da bi premagala ta strašni občutek krivde. Nisi sama kriva za to, pritisk okolice je bil prevelik. Privoščim ti od srca, da bi imela še kakšnega otroka in prijetno družino, dobre prijatelje ob strani in da bi sčasoma bila tvoja bolečina manjša. Čisto pozabila gotovo ne boš, saj si čustvena ženska in prav je tako. Boš pa s svojo izkušnjo lahko pomagala kaki drugi ženski, ki bo v podobni dilemi. Vse dobro ti želim.

Samo, kako so vam lahko naredili splav v 14.tednu, to je res pozno, saj ne rečem do 1,5 meseca, ko se prepričaš, da si noseča. Tako da zdaj je škoda tvojega življenja za predajo bolečinam. Zdaj ti pomaga samo to, da stopiš naprej preko tvoje bolečine izgube, tako, da menjaš partnerja za takega, ki si bo s tabo otroke želel in samo na tem delaj. MNekateri verjamejo v reinkarnacijo, mogoče pa pride točno tvoj otrok, ta duša, ki si ga takrat zavrgla, k tebi, ker ve, da si to želiš! Saj lahko pa še trpiš, če češ, ampak zakaj bi življenje preživela v samoobtoževanju?? Takrat si druge poslušala, odslej boš poslušala sebe, svoje srce, telo, to ti je dobra šoa za naprej, da delaš po vesti! In zato akcija!

Uf, kako lahko ženska posluša moškega, če jih predlaga ali zahteva nekaj tako norega? Tudi mene je hotel prisiliti v splav, najprej zlepa, potem zgrda…. izsiljeval, grozil, zahteval. Celo na moje sorodnike se je spravil, češ naj enako tudi oni zahtevajo od mene. No, jaz sem se odločilaa drugače in sem “splavila” njega. Postavila sem ga pred vrata, kjer je še danes. Jaz pa imam čudovito deklico, ki je pravzaprav že odraslo dekle 🙂

Jaz bi tipa odpisala ne pa nerojenega otroka. Otrok si zasluzi da zivi. Moski pa ce ni mogo kondoma vzet in pazit naj nosi posledice sam.

Bolečina bo manjša, ko boš imela otroke. Samo ne obtožuj se ! Sem prepričana zate, da se ne bi tako odločila, če ne bi bilo pritiskov. Čeprav te ne poznam, te ne obsojam, ne obsojaj se niti ti. Včasih znajo zlobni ljudje iz človeka narediti osebo, ki to ni. S takimi ljudmi si imela opravka. Vsi ljudje niso enako močni in pod hudimi pritiski uklonejo, kot si ti. Nesojeno bitjece te ne obtožuje, želi, da daš ljubezen, ki bi jo dala njemu, nekomu drugemu, npr. svojim bodočim otrokom. Zmogla boš, če si boš odpustila. Zdaj imaš modrost in izkušnje, naredi iz tega kaj lepega, podari ljubezen naprej in naredi v imenu tega nekaj dobrega in lepega. Nikoli nisem bila v tej situaciji, za kar sem hvaležna, čutim pa z vsem srcem tvojo bolečino.
Pa še retorično vprašanje: kakšen oče neki je lahko nekdo, ki zahteva splav?

Pozdravljena.
Kar je je. Storila si in to je dejstvo. Ne poslusaj tukaj gor raznoraznih trobil in podukov, ker so vsi malo vredni.
Rabis pomoc, ce te to tako mori. Torej, kaj cakas. Rabis STROKOVNO pomoc. Najdi si dobrega psihoterapevta. Poisci skupino zalujocih po splavu. Poisci skupino Rahelin vinograd, kjer se ukvarjajo prav s tako problematiko kot jo imas ti.
Predvsem pa uporabljaj svojo glavo in se izogibaj bedakom, ki jih vleces nase.
Srecno. Upam, da ti.
bodo nastete informacije prisle prav.

Živjo, tudi sama sem letos januarja izkusila nekaj podobnega. V 13. tesnu nosečnosti so mi povedali, da je moj otrok bolan in zanj ni pomoči, saj je imel bolezen imenovana Akranija. Tisti dan ko sem izvedela je bil mož na službenem potovanju v Španiji in se je vračal domov. Nism mu hotela povedati nič preko telefona. Nisem pa hotela domov, zato sem odšla k sestri in tam bila cel dan ter cakala na moža da ga potem poberem ko pride v Slovenijo. Med potjo domov ko sem vozila nisem nakazala na nič hudega, šele doma pa sem mu povedala za stanje. Ni nama bilo vseeno, saj sma se zelo veselila ,sploh ker je moz star 45 let in bi bil to prvi otrok. Tako sma morala v ljubljano na prekinitev nosečnosti. V petek sma šla po tablete da je maternica prenehala rasti, potem pa v nedeljo nazaj in čakati na splav. Takrat so mi dali tudi tablete za popadke da sem rodila oz. splavila čim prej.
Teško je ko veš da bo tvoj otrok umrl in ga v sebi nosiš še približno 14 dni.
Ko pa sem bila v sobi, sem dobila pacijentko, ki je morala zaradi podobnega primera narediti splav v 5 mesecu nosečnosti, sem vedela da so še hujši primeri od mojega. Prav tako ko sem izvedela za bolezen in cakala v čakalnici nadaljne podatke, je do mene pristopila zenska, ki je opazila da z mano ni nekaj vredu, me pobožala po licu in rekla da sem mlada in da bom imela še otroke, ona jih pa svojih žal ne bo nikoli imela. Te dve zenski sta mi dali misliti na veliko.
Sedaj lahko rečem da sem ponovno zanosila in sem v 16 tednu nosečnosti. Trenutno prebolevam tudi Covid-19. Malo me je strah sicer pa v veselem pricakovanju da mora biti vse vredu.