Naslovnica Forum Duševno zdravje in odnosi Družina Starševstvo in vzgoja najstniške (ali mnogo več) težave

najstniške (ali mnogo več) težave

Spoštovani, obračam na vas s prošnjo po nasvetu oz. pomoči. Naj vam predstavim svojo družino in problem, ki nas tare. Verjamem, da je to zelo razširjen problem, vendar žal sama z možem ne veva kako pristopit k rešitvi.
Stara sem 36-let, srečno poročena z leto starejšim moškim, imava 2 otroka (11-letno hčer (pri njej se je pojavil problem) in 7-letnega sina). Naj povem, da živimo dokaj dinamično življenje (vsi se ukvarjamo s športom, veliko skupaj potujemo,…), imamo urejen stanovanjsko in finančno situacijo… skratka, s tega vidika smo “idealna” družina. Zaplete se pri medsebojnem odnosu s hčerko, najstnico, ki (po mojem mnenju) v sebi nosi ogromno jeze in eksplodira že skoraj za vsako malenkost.

Naj navedem 2 primera, ki sta se zgodila v prejšnjih dneh, ki sta nas vse spet precej iztirila.
1. Prejšnji teden smo bili na smučarskem dopustu. Začeli smo odlično. Mož je hčer neprestano hvalil, kako dobro smuča, ipd. Naslednje jutro on po zajtrku izjavi, da ne gre z nami smučat in bo ostala (ne da želi ostati, ampak je že jasno poudarila, da bo ostala) v hotelu. Sprva mirno in z razlago, da same ne smeva pustiti v hotelu, ker sva zanjo odgovorna in naju lahko celo kdo prijavi, potem pa (po dolgem prerekanju) že naglas in z metodo: imaš dve možnosti – greš smučat ali pa te odpeljemo domov… nič ni zaleglo. Bolj sva ji dopovedovala, da tako ne gre, bolj se je upirala in trmarila, da bo ostala v hotelu in pika. Spor je pripeljal tako daleč, da jo je mož dobesedno odnesel v avto, sin je seveda jokal, jaz sem sprva (s težavo) podpirala moža, saj sem mislila, da ne more spet hči doseči svoje, kasneje, ko je vsega skupaj postalo že preveč, pa sem jo vpisala v varstvo in ja… je dosegla svoje in ostala v hotelu, mi pa smo imeli uničen dan (in v bistvu večji del dopusta).
Zvečer sem se sicer z njo pogovorila, jo prosila naj se z očkom pogovorita in zgladita spor, vendar me je samo spraševala kaj naj mu reče. Rekla sem ji naj mu pove kako se počuti, kaj ji velelva srce,… ne praznih “oprosti” ali kaj takega. Tega ni mogla narediti; samo gledala ga je v tišini, on pa jo je objel brez besed. Jasno so tekle solze in njene besede, da tega ne bo več…
Preostanek dopusta sva se z možem trudila delat z njo zelo s prefinjenostjo in v rokavicah, da le ne bi spet kako izbruhnila. Na koncu sva bila že res utrujena (in sva še), saj je tako vedenje zelo naporno.

2. No, drugi primer se je zgodil včeraj. Ob 20h se je spomnila, da ni znala nekaterih matematičnih nalog in ali ji lahko pomagava. Ker niti zadev, ki jih zna in bi jih lahko že naredila prej, ni naredila, je mož rekel naj najprej to naredi in si prebere v učbeniku razlago… Tu pa je počilo. Hči začne (citiram):”Tega v knjigi ne piše”… seveda piše in mož ji pokaže kje piše… ona pa zarevsa nazaj: “Pa kaj mi bo sploh pomagalo! Itak je brezveze…” In tako se pogovor nadaljuje vse dokler nekako naredi tisto osnovno, potem ji nekatere naloge pomagava (ona vsem komentira in jezika, če ji rečeva npr. kako je učiteljica to pokazala ali povedala),…
Naj povem, da njen ton še zdaleč ni primeren za otroka; vedno se želi prepirat (pa ne samo z nama, ampak se je skregala že tudi z eno od učiteljic)… trmasta je do nezavesti in ko si nekaj da v glavo, gre preko vseh žrtev, da bo to dosegla.

Naj povem, da jo neštetokrat objameva, poljubčkava, poveva, da jo imava rada, ipd. Res je tudi (najina napaka!), da je skoraj vedno dobila kar si je želela, zdaj pa mora (v bistvu morata oba s sinom) najprej dokazati, da si nekaj zaslužita, preden to stvar dobita.

Bojim se, da bo tudi v šoli preveč konfliktna, da se ne bo hotela učit (že zdaj je problem, čeprav ocene niso slabe)… rada bi, da bi vsaj malo postala odgovorna (ona namreč ni nikoli za nič kriva, vedno je nekaj ali nekdo drug kriv za njene napake,…).

Samo še za konec: določila sva ji tudi urnik, ko je lahko na računalniku in moram reči, da se ga kar drži, vendar v času, ki je namenjen šolskim zadevam (ponavljanje, učenje, naloge), dela vse drugo, nalogo naredi na hitro, vse ostalo je nepomembno.

Upam, da sem vsaj malo pojasnila situacijo, za katero verjamem, da ni unikatna, naju pa z možem skrbi, da hčerke ne bova mogla več “obvladat” in bo samo še slabše. Ker verjameva, da sva midva prvi zgled, veva, da delava napake; mogoče je ona taka ravno zaradi mene…zelo si želim nasvet , ki bi nam pomagal do harmonije v naših odnosih in do bolj mirnega reševanja težav.

Hvala .

http://vancka.moj-album.com/

Želite si nasveta, ki bi VAm pomagal do harmonije. Žal, življenje z najstniki ni harmonija. Vsekakor pa ste se “v odnosih” že precej “zaštrikali” se zdi… Kdo je zdaj v vaši hiši avtoriteta? Ta mala je evidentno brihtna in ima veliko več moči kot vidva oba z možem skupaj. Me zanima, ne sodim. KAj je tisto, kar vaju z možem spravi v akcijo, v to, da sledita njenim “kapricam”, te so evidentne. In očitno je, da deklica zna pritisnit na pravi gumb ob pravem času.
Takole bi rekla: vidva z možem potrebujeta malce treninga v tem, da bi bila ob njenih muhah malce bolj ravnodušna. Po eni strani. Po drugi, pa se vama je hči začela upirati, ker se ji ne gre več slediti “vašemu” filmu, čeprav vidva vesta, kaj je prav in dobro zanjo AMPAK ona bo pač morala ene stvari sama poskusit. MOrda jo na nek način celo preveč ščitita, da ja ne bo slabih ocen, izkušenj…: Pa bodo in z njimi bo tudi prišla v stik na tak ali na drugačen način.
Bodita soglasna, umaknita se v kritičnih situacijah od nje in se poenotita, potem pa vztrajajta pri tistem kar menita, da je prav.
Sem bila dovolj jasna, če ne- še napišite kaj.
PA srečno!
NAtaša Durjava

[i][i]mag. Nataša DurjavaGeštalt-izkustvena družinska psihoterapevtka[/i][email protected][/i]www.mojpsihoterapevt.siTudi naša šibka področja nam lahko postanejo izziv, če se soočimo in sprijaznimo z njimi. Verjamem v moč odkritih besed, zato vam želim biti v pomoč pri vprašanjih, kako v hitrem tempu vsakdanjika stabilizirati sebe, kako postati osebnostno močnejši, kako krepiti svoje kompetence in kako poskrbeti tudi zase.

Bom na hitro.

Iz opisa sklepam, da je vajina hči razvajena. Noče sprejeti odgovornosti, svoje dolžnosti prelaga na druge… Zakaj je razvajena vesta sama oz. ne vesta, saj otrok ne razvajamo nalašč. Poiščita literaturo in si prebreita kaj o tem, saj je veliko napisanega. Lovita še zadnji vlak, tako da pohitita. Razvajenemu 14-15 letniku lahko narediš samo še to uslugo, da ga dobro poročiš, ker ga spremeniti praktično ne moreš več. Veselo na delo. Srečno.

te težave se mi ne zdijo nič posebnega, vsak ki ima doma otroke mislim, da se s tem srečuje. se mi pa zdi, da imaš ti zelo visoke cilje in mora biti vse bolj kot ne perfektno. verjamem, da je v takem okolju otroku odraščati sila naporno.
poskusite postati bolj pristni, ne vem imam občutek, da vse delate tako po šolsko, zlagano. prepirljiva je najbrž ravno za to, ker mora stalno preizkušati meje (ma ja saj vsi otroci to delajo) in ker najbrž tudi večino doseže. manj besed pri brezveznih nalogah, pa prisluhnit takrat, ko je res kaj narobe. veš, saj imamo vsi starši s tem težave.

Oj,
samo na hitro (sem sicer enkrat tale odgovor že napisala, pa mi je nekam izginil preden sem ga uspela poslati).
Naj povem, da smo bili pri terapvetki na enem znanih inštitutov, ki nam je malo odprla oči, predvsem pa pomirila, da otrok, ki se upira pravilom oz. želi prekoračiti meje, sploh ni razvajen. Pravi namreč, da sovraži te pojme (razvajenost, hiperaktivnost,…), saj so otroci prehitro etiketirani z njimi. Najlažje je namreč reči, da je otrok razvajen, kot pa se z njim ukvarjat in reševat težave.
Med drugim je povedala 2 dejstvi glede pubertete oz. najstnikov v določenem obdobju življenja:
– v enem obdobju najstnikovega življenja (seveda to ne velja na splošno za vse; eni to doživijo prej, drugi kasneje, tretji pa mogoče sploh nikoli) sprednji režen neha funkcionirati, kar privede do čustvene empatije. V bistvu to pomeni, da v tem obdobju nič in nihče za tega otroka ni pomemben, razen on sam. Starši se lahko na trepalnice mečejo, razlagajo kaj je prav in kaj ne,… otrok vidi le sebe in nič drugega.
– druga zadeva pa je glede upiranja in premikanja meja: otroci pogosteje to počnejo v družinah z urejenimi odnosi, brez posebnih težav (npr. finančnih, stanovanjskih, v službah, opd), saj je otrokom umirjen ritem, rutina in spokojno družinsko življenje, dolgočasno, zato sami povzročajo konflikte… podzavestno delajo na tem, da se nekaj dogaja…

No, v bistvu nas je pomirila, da z obema otrokoma ravnamo prav, le bolj jima morava zaupat (npr. v šoli, pri domačih nalogah,…), jima pustit bolj proste roke, kar se pa tiče pravil, ki jih postavljava, jih pač morata upoštevat. Konflikt na smučariji je bil res izjema, saj se nihče od udeleženih ni mogel umakniti (splet okoliščin pač), doma seveda ne bi bilo tako…

Jaz vsekakor vsem, ki imajo probleme s komunikacijo z otroki (v najstniškem obdobju je to še toliko težje), priporočam pogovor z mediatorjem. Ta namreč na poseben način iz vseh udeleženih izvleče zadeve, o katerih se doma mogoče sploh nikoli ne bi pogovarjali.

Hvala pa seveda vsem vam tukaj za mnenja in izkušnje.
Zdaj vem, da ne delava z možem nič narobe, le bolj sproščena in manj uokvirjena morava (oz. predvsem jaz) biti.

Srečno.

http://vancka.moj-album.com/

Sicer spoštujem mnenje t.i. mediatorja, a vseeno menim, da imata pri hčerki premalo avtoritete. Očitno je, da ne pozna meje (smučanje, hotel). Nič ni narobe, če se popušča pri določenih zadevah, a da se samo zaradi njenega sitnarjenja in delanje “štale” najame varstvo, pa ni ravno najboljše. Podobne situacije se dogajajo v trgovinah, ko otroci z jokom dosegajo, da jim starši kupujejo vse kar si želijo, v stilu, samo ne delaj mi sramote v trgovini. Otrok pogrunta, da z dramatiziranjem doseže svoj cilj in se tega poslužuje na vseh ravneh; šola, doma…

Ko starš nekaj reče in misli resno, mora otrok to ugotoviti in se tega držati, pa četudi mu ni najbolj všeč. Ko pa govorimo o 11 letni deklici, pa sploh. Tudi meni se zdi, da če ne boste pridobili malce več avtoritete, se lahko nadejate kar veliko težav, ko pride v resno puberteto…

Pa lp! 🙂

Mi lahko prosim poveste, kje ste bili pri terapevtki. Hvala lep pozdrav, B

Institut ISA, Mateja Štirn

http://vancka.moj-album.com/

New Report

Close