S fantom sva skupaj že 5 let, od tega 2 leti živiva sama v skupnem stanovanju, stara pa sva 23 in 24 let. Najin edini in očitno tudi večni problem, je njegova mama. Fant je zelo navezan nanjo in je dobesedno mamin sinček. To se je pokazalo že takoj na začetku najine zveze in tega se tudi on zaveda.
Ker pa ta zadeva močno ogroža najino zvezo še danes, je pripeljalo tako daleč, da se bojim da se bova nekega dne razšla zaradi tega problema, saj ne veva več kako se ga lotiti.
Naj vam omenim nekaj dogodkov iz preteklosti, saj sama več ne vem ali sem zgolj jaz preobčutljiva in pretiravam ali pa le ravnam tako kot bi marsikdo izmed vas….
Kaj bi storili vi in koliko bi bili pripravljeni še prenašati vse skupaj po vseh teh letih če bi se vam v preteklosti dogajalo sledeče:
-da vam tašča po pol leta zveze nekega dne pomoli pred nos dva zaročna prstana, izbran po njeni izbiri, z vgraviranim datumom zaroke mene in njenega sina…ni reakcije fanta, ni nobenega besednega odziva na dejanje njegove mame
-da vam vsiljuje in pogojuje bivanje pod eno streho in ko temu nasprotujete, vas obtoži da odkar vas je spoznala ste vzrok razdoru njene družine…fant se ne postavi zame
-da vsakič ko je njen sin prišel domov ga obtožuje kje se klati (on dela in hodi na faks, kakšno urico preživiva tudi skupaj) in mu vzbuja slabo vest ker je z menoj
-ko ji nič več ne uspe, mi prepove vstop v njihovo hišo pod pretvezo da sem razdrla njihovo družino, saj s tem prepreči da sva skupaj..fant reši zadevo tako da se dobivava pri meni
-ko se odseliva v najem, ne pokličejo, ne pridejo na obisk…fant hodi neomejeno in neobzirno še vedno normalno domov na obiske sam
-ko se končno tudi fant po 1 letu odloči (na moje pregovarjanje) da to nikamor ne pelje, da na obiske in družinska srečanja hodi sam k njim in jaz ostajam doma, in da tudi on več ne bo hodil na obiske k njim, našunta ostale sorodnike da naj mu javijo kako zelo je bolana in da ne bo dočakala naslednjega dne, pod pretvezo..le da pride na obisk…zopet nasede…in jaz..jaz naj vse to mirno prenašam???
-ker sem čisto na robu z živci, se odločim, da tako več ne gre in naj starše prisili na obisk k nam, da končno pozabimo na vse in vsaj pod pretvezo zaživimo dalje…za voljo najine ljubezni…ker ga ljubim..vse navidezno normalno funkcionira, mene pa razganja notranje sovrštvo, vendar se trudim…ker ga ljubim…da bova srečna
-ko kupiva stanovanje, nama finančno pomagajo moji straši, nakar od tasta izvem, da ga je zasliševala, če si ni slučajno drznil nama kako dajati denar za stanovanje..ne pričakujem pomoči, ampak boli me to, da moja dva starša garata celo življenje zato da meni dasta minimalno finančno pomoč in res vse kar imata, ona pa…tudi če bi se kopala v denarju…pa takole…saj ni treba nič dajati, potrebujem le dobre odnose….ampak vseeno boli
-sedaj ko skupaj živiva imava tudi skupne finance, ona kliče njega in sprašuje če ji lahko posodi denar…jaz ne obstajam…on ji ne razloži da je to najina skupna zadeva in da imam tukaj besedo tudi jaz…ona pa ve, da sva finančno na nuli, saj sva vse porabila za stanovanje
-zelo pogosto sta na vezi s fantom, ona zato da ga izkoriti za razne usluge, on pa…saj nevem…je to zaradi njene prevlade, strahu da bo kaj narobe če je ne pokliče
-on mora vedno prvi poklicati in voščiti praznike, ona nikoli…
-jaz jo pokličem, da malo počvekave, jo potolažim ko ima težave…ona mene nikoli, pod pretvezo da nima moje številke…haloo
to je le nekaj primerkov iz mojega življenja….mene pa vse to zelo boli, zelooo in vse kriči v meni, me trga….poskusila sem pozabiti preteklost, živeti dalje, se sprijazniti z njo…pa ne morem.
Moje otroštvo je bil pekel, vse do nekega dne ko sem se odločila da sem odrasla in da želim življenje živeti tako kot meni ustreza, da mi ga ne krojijo drugi, da bom vsaj preostanek izkoristila tako kot si jaz želim…nimam več očetove oblasti nad seboj, ne želim imeti tašče.
Njega ljubim, ampak ne nje, on očitno brez nje ne more, jaz z njo ne želim!!! Vsakič ko ga pokliče, se skregava, ker sem občutljiva postala že na njeno ime. Jaz sem se odločila prekiniti vse stike z njo. Ali naj mu postavim pogoj, da prekine vse stike z njo??!! Zmenjena sva bila že v preteklosti da jih omeji, pa nekaj časa gre, potem pa je vse po starem…tokrat bi bilo tudi.
Nimam volje do življenja, ne funkcioniram več in ne najdem poti iz tega kroga. Želim si da je srečen, ne želim mu postavljati pogojev, ampak tako ne morem dalje…ne morem čakati kdaj bom zopet imela dovolj, kdaj bom spet na pragu da ga zapustim…ker ga ljubim!!
Oprostite mojemu pisanju, sem čisto na robu obupa in vse kar vem je da se ljubiva in si oba želiva rešiti ta najin problem. Če ima kdo podobne izkušnje ali kakšen nasvet za naju bom zelo vesela.
Lep dan vsem

Na veliko srečo nimam podobnih osebnih izkušenj kot ti, ampak zgodba se bere prav peklensko. Tu prav gotovo ni mogoče govoriti o kakšni harmoniji in ljubezni!

Iz čisto praktičnih razlogov, da ne bi bil v prihodnosti pekel še večji, kot je zdaj, ti polagam na srce, da v nobenem primeru vsaj ne zanosiš s tem človekom!

Pa začni racionalno razmišljati, kako iz te zveze stran, saj tako ne boš več mogla dolgo živeti, ker boš uničila samo sebe. Noben moški tega sveta pa tega ni vreden.

Kar srh me je spreletaval, ko sem brala tvojo zgodbo. Uničila sta te tako, da si že skoraj duševni bolnik.
Tip te ni vreden in tudi ne pričakuj, da se bo spremenil.
Žal ti lahko svetujem samo to, da spokaj.
Držim pesti in ti želim, da najdeš nekoga, ki te bo znal ceniti in te bo imel rad.

Praviš, da si imela pekel v otroštvu in da si bila pod očetovo oblastjo. Jaz pa mislim, da si mogoče podzavestno “želiš” biti v takem peklu, čeprov je zdej to tašča…Zato, ker, če si se odločila, da boš živela po svoje:

(vse do nekega dne ko sem se odločila da sem odrasla in da želim življenje živeti tako kot meni ustreza, da mi ga ne krojijo drugi, da bom vsaj preostanek izkoristila tako kot si jaz želim…nimam več očetove oblasti nad seboj, ne želim imeti tašče) , ne razumem, zakaj še potem vztrajaš?????
ljubiš ga….ja, pa ja….to je po moje samo izgovor….ker se v resnici bojiš zapustiti skupni “dom”. A on tebe resnično ljubi?? Mislim, da ne, ker če bi te, se najbrž ne bi tako do tebe obnašal….Maminih sinčkov se ne v veliki večini primerov ne da spremeniti….

Grozno!
Daj to kar si napisala prebrati tudi tvojemu fantu in prosi ga, naj ti zadevo komentira in pove svoje mnenje o njegovem obnašanju. Če ne bo imel nič pametnega za povedati oz. če z njegovim odgovorom ne boš zadovoljna mislim, da je skrajni čas, da mu daš ultimat. Jasno in glavno (ne pre glasno)mu povej, kaj pričakuješ od njega in kako želiš, da se vede (obnaša) do tebe, tvojih sorodnikov in mame.
Mislim, da ni dopustno, da ima pri vaju v skupnem stanovanju in skupnem gospodinjstvu prvo in zadnjo besedo fantova mama. Tega ne pusti, ker kot sama vidiš, se vajina zveza krha, pa ne zaradi vajine ljubezni, vzrok je fantova mama.
Če se bo fant strinjal bi bilo dobro, da o teh stvareh in pristojnostih glede vajinega življenja pogovorita (skupaj) tudi z mamo in zahtevata, da se drži željenega.

Iskreno ti povem, da bo težko, ker je fant prevelik mamin sinček! (to sam ne bo priznal).
Ne obupaj in se bori, če boš po nekaj časa videla, da ne gre, je čas za odhod in razdrtje veze – ne gre drugače.

Še kaj se oglasi.

lp

Težka bo. Glede na to, da si še zelo mlada, in so temelji vajine zveze že hudo razmajani, dvomim, da bi bilo varno nanjih graditi kako trajnejšo zvezo, razen če se dogovorita in prekineta vse stike z njegovo materjo, če je res ona edini vzrok za nesoglasja. ČE tega ni prirpavljen storiti, imaš na voljo samo dvoje. Ali se popolnoma sprijazniš z okoliščinami ali pa se iz zveze umakneš.

postavi mu ultimat !!
pa kaj je s teboj ženska, do zdaj bi že lahko uvidela, da je mamin sinček !!

midva je napisala:
Fant je zelo navezan nanjo in je dobesedno mamin sinček. To se je pokazalo že takoj na začetku najine zveze in tega se tudi on zaveda.

To sta dva ključna stavka! Ko si začenjala zvezo z njim, si vedela, kakšen je. Vendar si kljub temu vztrajala naprej, misleš, da bo bolje in da se bo on spremenil. Sprejmi torej del svoj del odgovornosti – da ostaneš, je bila tvoja odločitev. Res je, da se stvari niso odvile tako, kot si si ti predstavljala, vendar vse poteka po določenih zakonih, oz. če je fant mamin sinček, ga bo mama z vzbujanjem občutkov krivde vedno imela privezanega pri sebi. Razen…. to pa je zadeva št. 2. Napisala si, da se je on zavedal situacije, vendar vsa ta leta ni videti, da bi kaj naredil za to. Mamina strategija uspešno deluje, vidva sta nesrečna. Ti bi ga rada spremenila, on pa samo nemočno stopiclja na mestu in ne ve, kaj bi. Njegova naloga bi bila, da se odločno postavi mami po robu, potrpi glede njenih izbruhov, potem pa bi se čez nekaj časa verjetno unesla. Ni se torej odločil za vajin odnos, ampak za nezdrav odnos med njim in mamo. Njega spremeniti torej ne moreš, ker je to njegova odločitev. Lahko pa se ti odločiš, da tako ne boš več živela in se boš odselila na svoje. Ni pa vsega kriv tvoj fant in njegova mama, temveč tudi ti na določen način pristajaš na tako situacijo, s tem, ko ostajaš z njim.

Če si želita odpraviti ta problem, potem obiščita kakšnega strokovnja, da vama bo v oporo, ker je težko prekiniti čustveno vez s posesivnimi starši. Tudi kakšna literatura na to temo vama lahko da boljši vpogled v situacijo. Na vama je, ali se bosta odločila, da se bosta z vsemi sredstvi borila proti mamini nadvladi ali pa bosta še naprej upala, da bo tašča enkrat uvidela, kakšno napako dela.

Uf, kot bi brala mojo zgodbo, z malenkostnimi odstopanji. Jaz sem bila na istem – totalna nula za taščo, s tem, da sva živela pri njem doma. No, ko je prekipelo, je prekipelo. Padale so težke besede z njene strani, on pa jo je še vedno pozdravljal ko jo je srečal na hodniku. Meni pa je bilo tako hudo. Res se je zavzel zame pred njo, po drugi strani pa se je z njo še vedno pogovarjal, kot da ni nič. Mene je to grizlo, jezilo, zgubila sem zaupanje. Odselila sva se, prekinila stike s taščo. Sedaj tudi on nima več stikov. Me je pa strah tega, da si jih morda vseeno želi, pa jih nima zaradi mene. Kaj je bolj prav – da on ne vidi svojih, pa mu je hudo, ali, da jih normalno videva (no, problem je le tašča) in trpim jaz… Začaran krog. Pa ne znam ven iz tega. Vem pa, da ne morem pozabiti. Tudi odpustiti ne. Vsaj ne še. Ne vem kako bo…

Nič ti nisem v pomoč. Te pa razumem. In si želim, da bi bloj razumela tudi pot naprej – kam, kako… Srečno!

Ultimat? Kaj pa čez nekaj časa? Bo zasovražil njo, ker mu je vzela mamo? Oz. ga je prisilila v prekinitev stikov z mamo. Ne vem, no. Tudi mene to muči, pa ne poznam rešitve.

Iskrena hvala vam vsem da ste danes tukaj z menoj. In DA, te vaše besede so MI v veliko pomoč, in danes bom to vse pokazala tudi fantu.
Bojim se, da on misli da jaz pretiravam in da je tako mišljenje samo moje, sedaj pa mi je odleglo, ker sem res že mislila da je z menoj nekaj narobe. Naj pojasnim nekaterim, da sem imela zelo naporno otroštvo (oče alkoholik, pretepi itd.) vendar ko sem se odselila se je oče streznil in odnosi med nami so danes več kot normalni in dala sem mu vedeti da se nima več možnosti vtikavati v moje življenje…morda tukaj tudi zamerim fantu, ker sem se jaz odrezala in mojim postavila meje do kod smejo, on pa ne!
Med nama ljubezen definitvno je, o tem sploh ni dvoma in je tudi obojestransko zelo močna. Vendar pri vseh teh težavah, ki se nama pojavljajo sedaj zaradi tega, ne upam niti pomisliti kako bi bilo če bi bili tu že otroci, zato vem da je sedaj čas da se nekaj dokončno uredi, ker če se sedaj ne bo, se ne bo nikoli in bo lahko tudi prepozno.
On tudi prizna da ima tovrstne probleme, samo ko pridejo na dan se odločiva da bova omejila stike, in sva oba ponosna da gre, kot pa sem že rekla, se stvari vrnejo na ustavljena pota. Ta čas je ponosen nase, in trdi da se je spremenil, vendar dolgoročno se ne. Trudi se tudi on, in od tod črpam vso to ljubezen do njega, to naju utrdi in še vedno drži skupaj…ker upava in se trudiva. Ljubezen pri nama pa ni le izgovor in da bi vztrajala v tej zvezi zato, da ne bi bila sama, vztrajam ker se mi zdi vredno, ker med nama vse ostalo klapa, ker je vse ostalo tako popolno, da se včasih bojim da sanjam…
Jaz sem v dilemi samo ali naj popolnoma prekine stike z njo ali naj še vedno poskušava samo z omejitvami???
Če popolnoma prekine stike, se bojim da me bo kdaj zasovražil zaradi tega, da se bo počutil da ga omejujem, tega ne želim, samo vem pa da je to edini izhod iz tega problema! Vem da si bo želel stikov z njo, da jo bo zapogrešal. Bo zopet uporabila ‘taktiko bolezni’ da ga pridobi? Naj ne odgovarja na njene klice, naj je ne kliče, ne obiskuje, ne govori o njej?? Res več ne vem, vem samo to da če bo ONA med nama, naju ne bo.
Lep dan vsem še naprej in hvala res za vso vašo pomoč in čas.

Zamenjaj ključavnico in jmu daj kovček pred vrata. Saj ga bo mamica vesela, ko bo prišel domov. Upam, da si toliko pametna, da je stanovanje napisano na tebe.

Zahtevaj, da gresta na svoje. Ce ne bo zelel mu daj izbiro – ti ali mama.
Tomaz

Sam mora biti prepričan, da je omejitev stikov tisto, kar mu bo pomagalo. Le tako bo lahko vztrajal, ko bo mamica izvajala represivne ukrepe nad njim. Morda se bodo naslednje besede slišale čudno, samo ona ga je strenirala, da bo ob njenem jamranju popustil on. Zakaj pa ne bi še on streniral njo – če bo težila, ne bo poklical in prišel na obisk, razen, če bo prijazna do tebe in njega, če bo povabila na obisk, ne zahtevala, da pride itd. Postavita pravila lepega obnašanja in ji povejta kaj se bo zgodilo, če tega ne bo upoštevala. Jasno in glasno ji povejta (napišita, če vama je lažje), da bo odslej vajina (njegova) pristnost v njenem življenju pogojena z njenim upoštevanjem bontona in s spoštovanjem do vaju. Ni se potrebno razburjati, samo pogledata na list (aha, izsiljevala je, da bi prišel in ni poklicala in lepo povabila, da naj pride/prideta, zato teden dni od naju ne bo glasu, ne bova dvigovala slušalke itd. Če se po tednu dni lepo obnaša, pride/prideva na obisk k njej … če začne tam izsiljevati, vstaneva in greva domov, teden dni brez stikov itd. itd.). Bistvo je, da postavita meje in tudi njej vse natančno razložita, kako bo, če ne bo upoštevala pravil igre. Tako si bo sama kriva in bo sama kaznovana za svoje obnašanje. Mislim, da bo potem vsaj začela premišljevati v tej smeri, da bo potrebna sprememba, če bo hotela sina še kdaj videti. Zmenita se to s fantom in se striktno držita tega. Ljudje ravnajo z nami tako, kot jim sami dovolimo. Postavita meje in zavarujta svojo lastno družino.

Še nekaj bi dodala. Predlagala sem torej, da napišeta ali določita vse, kar vaju moti pri njegovi mami in potem tudi določita sankcije, če bo uporabljala tako negativno obnašanje. Če bo stvar uspešna, se bo negativno obnašanje zmanjševalo. Takrat pa lahko poskusita tudi naslednje: ignorirajta negativno in dodatno opazita in pohvalita pozitivno obnašanje. Če bo npr. klicala in zahtevala obisk, spremenite temo in se pogovarjajte kaj drugega, če potem spet povabi, ampak na lep način, se razveselite in recite, da boste prišli z veseljem in potem se tudi potrudite, da boste dobre volje itd. Tako se bo pozitivno obnašanje še okrepilo, ker ji bo prinašalo več koristi, kot pa teženje in izsiljevanje. Če se bosta odločila za upoštevanje mojega predloga, se res odločita, da se bosta držala pravil, ki se jih bosta zmenila. Odstopanja ne sme biti, niti malo popuščanja, drugače ne bo uspelo.

Najslabša rešitev bi bila ultimat. zdi se mi nerealno kruta. Pa saj je ženska njegova mati. Kako bi se pa tebi zdelo, če bi fant tebi prepovedal stike s tvojo materjo? Mislim, da ti je Ori zelo dobro svetovala, treba jo je omejiti, ji povedati, kar ji gre in jo naučiti, da je njen sin odrasel in, da mati v otrokovih zrelih letih žal ne more biti več prva oseba, ampak je njeno mesto za sinovo družino. Dokler se to ne uredi, raje ne imejta otrok.

preberi knjigo Ženske, ki preveč ljubijo od Norwood

Narobe naslov. Njegova zgodba. Ali pa, njihova zgodba. Ali pa, mamina zgodba. Ali pa zgodba o še enem maminem sinu.

Nikakor pa to ni vajina zgodba. In tudi ne vajin problem. Pač pa njegov. Če bi bilo po tvoje, problema že zdavnaj ne bi bilo več. Je tako? Sploh ne bi obstajal. ON je tisti, ki ni sposoben svoje roditeljice in največje sovražnice (ki ji nikakor ne moreš rečt mama) enkrat za vselej prečrtat.

Zato imam nasvet zanj, ne zate. Staro coprnico, ki mu uničuje življenje, naj brez slabe vesti končno črta iz svojega življenja.

pri nama zelo podobna zgodba….tudi moja mati je patološko ljubosumna…

in sicer se je dogajalo tako, da je mati, ko je bila z ženo (takrat še punco) sama, ji komandirala, kaj sme in kaj ne sme, ko pa sva z očetom bila zraven, pa se je delala prijazno…

žena se mi ni upala povedati, vendar, se je vsakič ko sva hodila k staršem na obisk, tresla od strahu…

dokler enkrat ni planila v jok…ker sem imel drugačno predstavo, ker pred menoj mati ni nikoli delal scen, nisem vedel, komu verjeti…

dokler se ni mati enkrat spozabila pred menoj…takrat sem ji povedal, kaj ji gre…da je punca na prvem mestu…

v upanju, da se bo mati umirila, sva ji pustila organizacijo poroke, ker je bilo sicer res odlično izvedeno, vendar bolj zaradi tega, da se je mati hvalila, kaj je naredila za naju…

po poroki pa se je enkrat spozabila in se vpričo mene in očeta začela dreti na ženo, seveda, žena ji ni ostala dolžna, jaz tudi ne, in sva šla…

z materjo sem prekinil stike…boli, vseeno, je moja mati, žal mi je vsega tega, ker je vse to ena neumnost, vendar, dokler se mati ne bo skulirala, priznala moji ženi mesto ki ji gre, se opravičila in naju upoštevala kot maža in ženo, kot človeka s svojim mnenjem in svojimi navadami, pač ne bomo komunicirali…

tudi mati je bila v bolnišnici, šel sem tja, samo da sem izvedel, v kakšnem stanju je, v sobo k njej pa nisem šel…vem, da se sliši kruto, vendar bi to bila njena zmaga…pa ne gre tu za zmago, ali kdo je bolj ali manj, to mi je popolnoma vseeno, gre se za to, da mati dokončno spozna, da sem jaz odrasel moški, ki sem si izbral žensko, ki je meni všeč, ki jo ljubim, in če ima mati mene rada, mora imeti rada tudi mojo ženo…kajti z ženo sva eno, eno telo, ena misel, eno srce…

drugače ne gre…

življenje v dvoje poleg ljubezni zahteva predvsem zaupanje in spoštovanje partnerja in nihče, niti starši, prijatelji, znanci ali bog, ne morejo in ne smejo priti vmes…

fant mora sam priti do tega spoznanja, če mu boš ti postavljala pogoje, to ne bo v redu, kajti ti bo lahko kasneje to očital…

če pa ne bo prišel do tega, ne glede na vse, te ne ljubi z vsem srcem…

in potem je bolje, da gresta narazen, čeprav bo zdaj bolelo, vendar, v bodočnosti boš sigurno potrebovala podporo, pomoč, tolažbo, ki ti bo morala biti dana, in ne da boš prosila za njo…

Ves, kaj pravijo? Moski ne potrebuje zdravnika, moski potrebuje mamo… Ce fant se ni prisel do spoznanja, da vendarle zivi in misli se naprej ziveti s teboj, potem naj, kratkomalo odide k svoji mamici in tam tudi ostane… Najbolj enostavno…

New Report

Close