Pred časom sva prekinila najino zvezo, čeprav sem ga imela zares rada. On se je ustrašil, ker sem ga tako dobro poznala in ustrašil se je, da bi se preveč navezal name, kar mi je nedolgo nazaj tudi priznal. Prenehala sva enostavno zato, ker nisem mogla stalno preklapljat s prijateljstva na ljubezen, kot je to zlahka storil on. Včasih se je obnašal do mene, kot da sva stara sošolca, ki se iz obveze pač dobita na pijači in imela sem ga preveč rada, da bi to prenašala še naprej – v meni je namreč gorelo, ogenj in led pa ne gresta skupaj. Na začetku se je rad stisnil k meni in res sem imela občutek, da sem mu potrebna – da me ima rad mu je pisalo v očeh, nato pa je bil do mene čedalje bolj hladen, kljub temu, da sem vedno poskrbela da je vedel koliko mi pomeni.
Pogovarjala sva se veliko in vedno sva si povedala, kar nama ni bilo všeč… To ni bilo dovolj. Začela sem iskati napake pri sebi, bila sem slabe volje ker sem imela občutek da ga izgubljam saj kljub trudu ni bilo nič bolje in se mi je še vedno oddaljeval. Nekoč sem ga (po treh dneh popolne tišine) poklicala če pridem k njemu, ko sem se utrujena vračala iz službe in res sem si ga želela vsaj videti, on pa je rekel da bi bilo bolje, če bi se kdaj drugič videla, ker bo kmalu šel spat. Bila sem neizmerno potrta in to se je vleklo. Pa sem mislila, da bo pač minilo. Vendar ni. Naslednjič, ko sva se spet videla, sem mu povedala, da tako ne morem več naprej in bil je šokiran. Sploh ko sem mu rekla, da bi raje videla, da se nekaj časa ne bi slišala – preveč me je bolelo.
Zdaj sva že nekaj časa spet dobra prijatelja. Pred nekaj tedni me je prosil če lahko poskusiva znova pa sem ga zavrnila, ker sumim, da bi spet bilo enako. Iskrice v očeh, ki bliskajo spet že nekaj časa, bi kmalu ugasnile – najbrž ravno takrat, ko bi bilo to pri meni nemogoče. Zabolelo ga je – verjetno bolj kot mene. Nekaj časa se nisva slišala na njegovo željo, zdaj pa spet skupaj hodiva na sprehode in pri tem je ostalo. Napetost v zraku pa je prisotna ves čas. Tudi vidim kako me gleda – pa bežni dotiki…
Pojavilo se je vprašanje… Naj popustim? Telesno me sicer ne privlači, brez njega v pravem pomenu pa verjetno ne morem. Skupnega nimava prav veliko – ljubezen je bila dovolj da se to ni opazilo (vsaj na začetku). Vem, da bi on naredil zame vse. Dostikrat me prime, da bi ga močno objela, pa se zadržim, ker se mi zdi, da vseeno ne morem še enkrat. Polna sem nasprotij…Vprašanje me razjeda in ne vem kaj naj naredim. V svojo odločitev dvomim vedno bolj in ga tudi pogrešam. Kakšen nasvet?

Pomisli na to:

Ali si lahko njega zamisliš kot svojega dolgoletnega partnerja. Ali si njega predstavljaš skupaj s tabo, čez 20 let?

naredi točno tako kot čuti srce.

primož