Spoštovani!

Prosim vas za pomoč, saj si s partnerjem ne znava več pomagati!

Zelo sva si različna in prihajava iz različnih okolij, a se imava lepo, ko sva skupaj. Težava je tudi v tem, da sva skupaj bolj malo, saj so vedno zraven njegovi sorodniki (živiva pri njem) ali pa ima vedno kako delo (ne za službo), kar mi daje občutek, da nisem njegova punca, ampak pač nek člen velike družine ali vaške skupnosti, ki je tukaj samo zato, da jim pomaga pri delu in živi po njihovih ustaljenih tirih, ne glede na to, ali ji je to všeč ali ne. Problem ni moja samota, izoliranost (ker sem drugačna od te skupnosti in je bolje biti sam kot v slabi družbi), ampak osamljenost. Kadar sem dobre volje in se počutim dobro, z veseljem gospodinjim in počnem stvari, ki me veselijo. To pa se dogaja vedno manj pogosto, saj sem večino časa žalostna, potrta, tudi jezna, razočarana. Partner za moje občutke ve in mu ni vseeno za to, vendar sva ugotovila, da sam ne pozna določenih občutij oz. čustev (npr. topline, ne zna se vživeti v drugo osebo in si predstavljati, kako se ta oseba v določeni situaciji počuti, prav tako ga ne gane, če vidi onemoglo osebo ali žival). V otroštvu si je zgradil neviden ščit, ki ga je varoval pred besedami, dogodki in občutki, ki bi ga lahko prizadeli, ali “če mu je kdo težil”. Zdaj mu v bistvu težim jaz, skozi njegov ščit pa pride verjetno bolj malo mojih razlag, prošenj, opisov… Kakor jaz vidim sta že njegova starša čustveno hladna, saj sta v življenju doživela nekaj hudih preizkušenj, odraščala pa sta v nenavadno oblikovanih družinah. Sama sem odraščala v zelo ljubeči družini in sem zelo čustven človek.
Čeprav je bilo moje ljubezni do partnerja neizmerno veliko, počasi plahni, saj se ne morem privaditi novemu okolju in tukaj zares uživati (navzven že delujem ok). Negativna čustva vplivajo na najin odnos, moje fizično počutje (tudi zdravje mi že načenja), predvsem pa mojo psiho (nimam motivacije za študij, upada moja samozavest, vpliva na moje dojemanje same sebe). Kadar grem domov, sem srečnejša, a mi manjka nekaj pomembnega – on.

Vem, da imam 2 možnosti: sprejmem njega in njegovo okolje in sem srečna (A kako???) ali pa grem nazaj domov, kjer se imam sicer lepo, a si tega ne želim. Rada bi si nekoč ustvarila svojo družino in se z veseljem vračala k domačim, a bi potem spet šla k njemu.

Zaradi nekaj takih let čutim, da je moje ljubezni toliko, da vidim težave in vem, da ne bodo izginile. Zaenkrat je je še toliko, da sem pripravljena narediti še več (čeprav sem nekaj že naredila, saj sem pustila vse in prišla k njemu) za rešitev odnosa, lahko pa počakam še malo, da je ne bo ostalo več toliko, da bi presegla vse negativne občutke in bom lahko odšla. Partner nad strokovno pomočjo ni navdušen, a je pripravljen sodelovati. Menim, da sva se oba ujela v neke vzorce, ki jih nevede ponavljava in s tem oba prispevava k najini nesreči. Mogoče bi nama nekdo tretji lahko pokazal, kje delava napake, saj tega sama ne vidiva oz. si ne znava pomagati. Zanima me tudi, ali morda obstaja brezplačna pomoč, saj si drugačne ne moreva privoščiti.

Najlepša hvala za pomoč!

Lepo pozdravljeni!

Kot pišete s partnerjem prihajata iz različnih okolij in zelo različnih družin. Vi ste živela v toplem, sprejemajočem okolju, kjer je bila ljubezen, on v hladnem zaprtem okolju, brez izražanja čustev in topline. Pa vendar vajin odnos govori o hrepenenju po bližini in toplini, po pripadnosti v odnosu in razumevanju. Ne glede na to, kako zaprt je vaš partner v čustvenem doživljanju, je njegova potreba po biti slišan in začuten z vaše strani ravno tako globoka in silovita kot pri vas. Oba sta osamljena, le partner se zaposli z ljudmi, ki jih pozna in ne začuti svoje osamljenosti. S svojim pisanjem mi dajete občutek, da vaš partner nima moči nad dogajanjem. Mora delati, kot drugi želijo in ko drugi želijo, ne zmore vas začutiti, ker si je ustvaril ščit v otroštvu, ne pozna topline, kar pomeni, da je vam ne more dati, mora živeti s starši, ker najverjetneje nima denarja za stanovanje, ali pa si tja ne želi iz kakšnih drugih razlogov…Tukaj ste še vi, ki posledično nimate nobenega vpliva, ker tudi vaš partner meni, da ga nima. Vi pa v tem kraju ne najdete sebe. Motivacija vam upada, vedno bolj ste nesrečni in osamljeni ter sami, kljub temu, da vas nenehno obdajajo ljudje. Vsi, ki jih poznate, so njihovi sorodniki in sosedje, sami pa najverjetneje nimate nikogar, s komer bi se lahko pogovorili. Partner pa ne zmore začutiti vaše stiske, tako kot najverjetneje vi zelo težko začutite, kaj on doživlja in čuti.

Kaj je tisto, kar je še več in ste pripravljeni narediti, kot pišete? Zakaj ne uredita svojega življenja na način, da bosta živela sama? Način na katerega živita sedaj, vas ne osrečuje in čutite, da tako ne boste zmogli dolgo vzdržati. Najdita kompromis, ki bo ustrezal obema. Najdita srednjo pot. Hkrati pa se pogovarjajta o svojem doživljanju in sprejmita občutja drug drugega. Poslušajta se in si dajta priznanje v tem kar sta in kar doživljata drug ob drugem. Vsak naj naredi svojo polovico poti, da se bosta srečala. Partnerska terapija je v primeru nerazumevanja vedno dobrodošla, saj odpira nove možnosti. Sta pripravljena oba narediti spremembo in najti v vajinem odnosu toliko prostora, da ne bosta več potrebovala skupine ljudi ob sebi, temveč bo varno, da sta sama in vama je skupaj prijetno? Čemu potrebujeta vse te ljudi? Najverjetneje sta resnično ujeta v vzorce, kot pišete, ujeta pa sta tudi v sistem mišljenja, zaradi katerega sta prepričana, da ne moreta narediti spremembe. Ne glede na okoliščine imamo odrasli vedno vpliv na našo sedanjost in prihodnost.

Ko sta bila otroka, nista imela izbire, sedaj imata vsaj eno vendar se zanjo ne odločita, ker se je bojita. Lažje je živeti v starih okovih, ker so varni, kot biti svoboden in spustiti stare pritiske in navlako, ki nas usmerja v življenju. Obiščita zakonskega in družinskega terapevta. V Ljubljani v Frančiškanskem družinskem inštitutu je brezplačno, vendar mislim, da je dokaj dolga čakalna vrsta. Preverita. Dokler je še hotenje po odnosu in želja po spremembi prisotna med vama, je tudi potencial za razvoj vajinega odnosa. Med vama še vedno obstaja prostor za spremembo in možnost za globlji in toplejši odnos. Vse to pa prinaša v vajin svet odločitve, ki vama bodo pomagale, da bosta oba zadovoljna. Razmislita o teh možnostih.

Najprej iščita bližino v odnosu, vse druge možnosti se bodo posledično odpirale same. Zgodbe, ki se vama dogajajo in iz njih ne vidita izhoda, so posledica neizgovorjenih čutenj. Ko bosta našla besede za to, kako se počutita in bosta v tem sprejela drug drugega, se bodo možnosti za drugačno življenje odpirale same.

Lepo se imejta in veliko se pogovarjajta.

Pojdi!
Iz lastnih izkušenj povem, da se ne obnese, če ti okolje ne odgovarja. V pvem delu je isto kot bi jaz sebe opisovala kako mi je(kot, da sem nek člen, ki je tukaj samo zato da pomaga,…..). Zmeraj bolj te bo vse motilo. Boljše sedaj, ko še nimata družine, ker na koncu ti bo žal in trpela boš ti in otroci!