…naivna….
…Pozdravljeni!
Situacija je sledeča….pred dobrima 2 mesecema sem spoznala moškega, ki bo v kratkem dopolnil 30 let,sama jih štejem 24. Tip mi je všeč..skratka privlači me, rada sem v njegovi družbi. Do tu vse lepo in prav. Očitno je da tudi jaz privlačim njega in sem mu všeč. Problem pa je, ko mi je že na začetku najine vezice povedal, da ga je strah resne zveze in da rabi več časa da se zaljubi, Ok, sem si mislila ni problema, meni se nikamor ne mudi….
Trenutno živi en svoj način življenja, ki mu več kot očitno ustreza, saj si nikakor ne predstavlja da bi vsak dan bil z menoj (kar pa tudi ne zahtevam), velikokrat pove, da se mu zdi kot da bo omejen in tist bla, bla…..Sicer je bil 3 leta samski, je mel sicer kratke vezice, samo resne zveze ne. Ali se moškim resna zveza zdi le odpovedovanje in omejevanje in tak strah pred izgubo osebne svobode??
Je zelo samozavesten (pa to ne izvira iz lepote, ker ni lepotec) a se na trenutke obnaša popolnoma neresno, za svoja leta neprimerno. Pravi, da naj ne mislim nanj, ko se menim s svojo družbo in pač če bom frej ko me pokliče se bova dobila če pač ne bom, pa kdaj drugič??? Mirne duše izusti, da so dnevi ko misli samo name, in pride dan ko niti ne pomisli name…..hahaha
In mene moti to, da mi nekdo s katerim sem, torej on, mirne duše lahko to pove kar tako, kot da bi me non stop opozarjal da on ni za resno zvezo in naj ne pričakujem preveč,vseeno pa hodi z menoj. In to temo sva že tokrat predebatirala, da je že prav nadležno, vendar si ne morem pomagati, ker mam to non stop v glavi, saj dejansko ne vem pri čem sem. In normalno sem potem jaz tista ki tečnari. Pač sem oseba, ki si je rada na jasnem in ne maram enih nedorečenih stvari – in ta je ena teh ki je nedorečena.
Sicer sva skupaj – torej hodiva, kar pa ne čutim, in to me najbolj mori, saj mi ne daje občutka da sem njegova in on moj. Pač občutka normalnega odnosa. Pravi, da če sem tako nezadovljna z njim da naj ga skenslam, čeprav noče tega ker bi rad bil z menoj. Mislim, od kje mu take….Kaj sploh hoče?
Pravi, da si me ne zasluži in da premišljuje o meni, ampak da mi trenutno ne more ponuditi več kot to, jaz trapa ga pa še gledam. Več kot očitno si ne pusti da bi začutil kaj več do mene, in meni ne pusti da mu pridem blizu. Vidiva se 2 ali 3 krat na teden ko dela in živi v lj, sicer občasno tudi potuje – službeno in ga kak dan ni. Za vikend pa gre domov, saj ni iz LJ, in takrat je to njegov čas, in ga ne preživi z menoj. Pa ne zahtevam, da bi zdaj cele dneve preživljala skupaj,ali da spremeni svoje življenje. Vsekakor pa hočem da me vključi v svoje življenje če je z menoj. Rada pa bi vsaj kako popoldne preživela z njim, saj ga v slabih 3 mesecih – če izzvzamem eno popoldne pri njemu še vedno nisem. Razdalja pač tuka ni ovira.
Pravi da ga ne razumem, ker tako uživa ko je sam. Pa ni res, to popolnoma razumem in spoštujem, saj vsak človek potrebuje svojo svobodo in čas. Se pa mora zavedati, da ko nekoga spustiš v svoje življenje, ga moraš v njem tudi upoštevati in jemati kot nekaj lepega in ne obvezo.
Pravzaprav, se zavedam da tole ne pelje nikamor, samo manjka mi poguma da bi ga spustila iz svojega življenja. Očitno iščem samo potrditev mojih besed.
Prav smešno, če pomislim da mi pravzaprav razen bolečine ne nudi ničesar drugega….jaz pa še premišljujem…
hvala…
Mojca,
vse si si že povedala in napisala in najbolj mi je bil všeč tvoj stavek.
“”””Prav smešno, če pomislim da mi pravzaprav razen bolečine ne nudi ničesar drugega….jaz pa še premišljujem…””””
Med branjem sem se res nasmihal in razmišljal kaj tzi bom napisal, sedaj pa lahko rečem samo to, da si dovolj brihtna punca, da veš kaj bi rada. Vedno poslušaj srce in če ti to pravi, dovolj je, ga pač upoštevaj.
Edini pomislek pa je ta, da 2 meseca še zdaleč ni dolga doba, da bi nekoga spoznala. ZA to potrebujemo ogromno več časa.
Primož
Draga mojca! Lahko rečem da te razumem in vem kako se počutiš. Ampak moj nasvet je tak: počakaj še nekaj časa, vendar bodi pripravljena na to, da če bo ostalo tako kot je, da greš.
Mogoče res ni slab človek. Lahko je prav prisrčen moški, ki se lahko s časom spremeni. Vendar če se v “kratkem” ne bo kaj dosti, potem bolje da greš. Zato se čustveno ne naveži preveč.
Lep dan
Saj ti je v bistvu lepo povedal naravnost, kako si predstavlja vajin odnos. In da lahko prekineta, če ti kaj ni všeč. Ti to res ne zadostuje, da greš stran? Pač ne potrebuješ nekoga samo za popestritev sem in tja, tako kot on, temveč resno zvezo. Najbrž on tudi sedi na večih stolih, ampak zdaj to sploh ni tako važno.
kot je rekel primož, poznata se šele 2-3 mesece. daj času, čas. govorim iz lastnih izkušenj. ko sva s sedanjim fantom začela hoditi, ni bil ne vem kako izkušen v teh stvareh. imel je sicer nekaj punc, a le za največ 2 meseca. mislim, da v tem času ne moreš spoznati človeka. navajen je bil biti bolj sam, oz. s prijatelji. ampak sem ga pustila in čakala, da to pri njemu pride samo od sebe, ker se mi je zdel zelo zaprt, ko je prišlo do ljubezenske zveze. midva sva se poznala skoraj 6 let, preden sva začela hoditi in bila sva zelo dobra prijatelja, ki sta stalno čutila nekaj več kot prijateljstvo, a zaradi različnih razlogov nisva mogla biti skupaj. in ko je prišel ta dan, je bilo vse skupaj še težje, ne lažje, kot bi si mislila. in na začetku sem imela veliko pomislekov, ali nama bo ratalo (ker je bil zaprt in ubistvu zelo svojeglav). ampak prišel je dan, ko mi je lahko brez zadržkov rekel, da me ima rad, da je že toliko let nor name, itd. in se mi je odprl. od takrat sva neločljiva in se imava vsak dan bolj rada (skupaj sva dve leti in pol, od tega 2 leti skupaj živiva).
zato, res daj času, čas. šele takrat boš videla, ali sta za skupaj. šele takrat boš videla, kaj čuti do tebe. težko se je zaljubiti v človeka v 2 mesecih. mogoče si ti se, ampak ne pričakuj, da on isto razmišlja.
Živjo Mojca,
ko sem prebirala tole tvoje pismo, se mi zdi, kot da bi brala svojo zgodbo… Oziroma, da gre za isto osebo!? Mi lahko poveš, s čim se ta tvoj simpatični & samozavestni dečko ukvarja?
Kar se moje zgodbe tiče (poznava se dobra 2 meseca), sem dojela, da to ni odnos, ki bi me osrečeval, ker mi – prav tako kot tebi – povzroča samo bolečino in razočaranje. Namreč, čisto in popolnoma se je posvetil svojemu delu in si sploh ne dovoli, da bi se mu kdo približal. Na nek način si sicer želi, da bi imel nekoga, po drugi strani pa se tega boji! In tako on še vedno samo dela, jaz pa sem se počasi distancirala od vsega in se trudim, da bi ga pozabila.
Mislim, da je to za naju obe najboljša in edina prava odločitev!!
Veliko sreče,
Inna
Živjo!
Videti je, da že sama dobro veš, da v tej zvezi nisi zadovoljna. Vprašanje je samo, kako rešiti zadevo.
Mislim, da si svojega tipa malo prehitela, za tebe je on že izjemna zveza (posvečaš se samo njemu in bi bila rada več z njim, drugi tipi te sedaj ne zanimajo), on pa je še v fazi negotovosti (ne ve, ali bi hodil s tabo ali ne, enkrat je ful navdušen, drugič pa kar pozabi nate). V taki situaciji je najboljše, da se malo odmakneš – da se tudi ti tako obnašaš kot on – enkrat bodi ful za stvar, drugič pa sploh ne – daj mu kakšno košarico, takrat, ko je on najbolj zagret. In malo se začni zanimati za druge tipe, pojdi kdaj ven s kom drugim).
Tako se ne boš počutila izdano in vsaj jezna ne boš – proprosto sta s tvojim tipom še v stanju, ko se on še ni odločil zate – zato mu po eni strani daj možnost, da se premisli in se odliči, po drugi strani pa se že malo razglej naokoli po drugih, saj to s tvojim zaenkrat še ni nič resnega.
In tudi računaj s tem, da verjetno iz te zveze ne bo nič, ker fant ni zadosti zainteresiran. Na srečo pa si si ti dala možnost, da si to pravočasno odkrila in da ne boš slepila same sebe, kakšna velika ljubezen je to.
Kar ti fant pravzaprav govori je, da ima strah pred intimnostjo. Tega problema se zaveda, vendar pa ga rešuje na način čim manjšega odpora. To pomeni, da se noče ozreti vase, poiskati razloge za svoj strah in ga s tvojo pomočjo tudi premagati. Ne išče pomoči, ampak samo bližino dekleta, ki jo potrebuje, tako kot vsak človek. Torej dela kompromise – je s tabo, ampak se stalno gre igrico vroče – hladno, ki pa tebi razumljivo dela težave, ker si zveze ne predstavljaš na tak način.
Situacija je taka, on ti ne bo rekel, da prekinja zvezo, ker se ima vseeno lepo s tabo (ko je njemu do tega) in si na nek način upa, da ga boš še dolgo prenašala (dajala potuho), po drugi strani pa se zaveda, da si ti želiš več in da ti trenutno tega ne more dati, zato ga peče vest. Če bo on še deloval na tak način kot do sedaj, bo scenarij tak … Ti ga boš skušala spremenit, on bo imel občutke krivde, pa vendar ne bo naredil nič (ker je težko in boleče), zato bo vedno držal določeno razdaljo. Tako bosta oba nezadovoljna, bosta obtoževala obnašanje drugega in to bo šlo toliko časa, dokler se eden od vaju ne bo odločil narediti odločilnega koraka in bo prekinil zvezo. Končala bosta z veliko zamere drug do drugega.
Zato ti predlagam, da ga poslušaš, punca. Sporoča ti, da se še ne namerava spremeniti in da se bo tako obnašal do tebe, dokler mu boš to pustila. Dobro premisli, kaj želiš. Lahko mu sporočiš, da si želiš drugačne zveze in da pričakuješ več truda od njega, da vama na tak način na dolgo rok ne bi zneslo. Razen, če pač prizna, da ima določene probleme z vezanjem in začne delati na tem (samo to malo verjetno) – lahko mu predlagaš tudi terapijo.
Ti si zaslužiš biti srečna, samo z upanjem na boljše čase v tej zvezi to ne boš nikoli. Razumi, da je vseeno pošten do tebe, ni ti lagal, povedal je, da ni pripravljen na resno zvezo. Ti pa si jo želiš. In v tem se vajine želje ne ujemajo, vztrajanje v taki situaciji pa prinaša samo nezadovoljstvo in zamero do partnerja. Če boš ostala, je to izključno tvoja odgovornost, samo vseeno se takim negativnim občutkom ne boš mogla izognit. Na koncu se boš počutila izpraznjeno. Vse to sem tudi sama doživela.
…pozdravljeni….
…da ima strah pred intimnostjo???…tega ne bi mogla ravno trditi….
…da pa se igra je pa čista resnica…ko njemu paše bi bil z menoj…ko pa so njegovi dnevi pa očitno ne obstajam zanj….niti si me očitno ne želi bolje spoznati…
Sama se zavedam da v 2 mesecih človeka ne spoznaš….je pa to po mojem mnenju dovolj da veš ali boš z osebo ali ne, ali boš vlagal v odnos, ali ga boš jemal z rezervo…skratka je dovolj da sta si oba na jasnem…
Ne odobravam pa tega, da govoriš nekomu take stvari v obraz in pričakuješ da se bo ta še vedno normalno in ljubeznjivo obnašal do tebe….
Zavedam se, da on sigurno ne bo tisti ki bo zaključil s tem, in da je vse to samo na meni in koliko časa bom trpela tak odnos, ki ga še nikdar nisem imela…..več kot očitno je da mu paše, da ga čakam….in da ve da sem zainteresirana…
Trenutno se vse preveč ubadam z obtožbami glede njegovega obnašanja in izpadem kot oseba ki zna težiti….kar pripelje do tega da ga konec konecv ne spoznavam in uživam z njim ampak delam takšne in drugačne analize….
Njemu je več kot jasno kaj si želim in kaj lahko dobim…..a vseeno mi pravi da to je pač vse kar mi lahko da….trenutno…še vedno pa mi vliva upanje, da nikoli ne vem kaj se bo razvilo iz tega odnosa…morda pa bo…in še kaj podobnega…
Vem, da je odkrit….mi je vse to že povedal in dejansko sem vedela v kaj se spuščam…..še vedno pa je bilo in je upanje da se bo kaj premaknilo v njem…
Sama sicer ne vem, zakaj bi z nekom bila, se družila, pravzaprav zapravljala čas in denar, če bi vedela da je to vse kar lahko vložim v to vezo in da na dolgi rok to ni to…
Tukaj ga pa ne razumem….
Najbolj pa se je težko pretvarjati, da ne čutim tako kot čutim….čeprav vem da je edina rešitev da ga postavim na hladno….in se obnašam tako kot on…potem pa bomo videli kako naprej….
hvala…
Res je ja, zakaj si pustimo, sem na popolnoma istem in se kar tuhtam kako bo drugace. Pa ni, tudi jaz sem naredila crto in gremo dalje. Je hudo a ocitno nekaj ne stima.
lp Tina. mojca napisal:
> …Pozdravljeni!
>
> Situacija je sledeča….pred dobrima 2 mesecema sem spoznala
> moškega, ki bo v kratkem dopolnil 30 let,sama jih štejem 24.
> Tip mi je všeč..skratka privlači me, rada sem v njegovi družbi.
> Do tu vse lepo in prav. Očitno je da tudi jaz privlačim njega
> in sem mu všeč. Problem pa je, ko mi je že na začetku najine
> vezice povedal, da ga je strah resne zveze in da rabi več časa
> da se zaljubi, Ok, sem si mislila ni problema, meni se nikamor
> ne mudi….
>
> Trenutno živi en svoj način življenja, ki mu več kot očitno
> ustreza, saj si nikakor ne predstavlja da bi vsak dan bil z
> menoj (kar pa tudi ne zahtevam), velikokrat pove, da se mu zdi
> kot da bo omejen in tist bla, bla…..Sicer je bil 3 leta
> samski, je mel sicer kratke vezice, samo resne zveze ne. Ali se
> moškim resna zveza zdi le odpovedovanje in omejevanje in tak
> strah pred izgubo osebne svobode??
> Je zelo samozavesten (pa to ne izvira iz lepote, ker ni
> lepotec) a se na trenutke obnaša popolnoma neresno, za svoja
> leta neprimerno. Pravi, da naj ne mislim nanj, ko se menim s
> svojo družbo in pač če bom frej ko me pokliče se bova dobila če
> pač ne bom, pa kdaj drugič??? Mirne duše izusti, da so dnevi ko
> misli samo name, in pride dan ko niti ne pomisli
> name…..hahaha
>
> In mene moti to, da mi nekdo s katerim sem, torej on, mirne
> duše lahko to pove kar tako, kot da bi me non stop opozarjal da
> on ni za resno zvezo in naj ne pričakujem preveč,vseeno pa hodi
> z menoj. In to temo sva že tokrat predebatirala, da je že prav
> nadležno, vendar si ne morem pomagati, ker mam to non stop v
> glavi, saj dejansko ne vem pri čem sem. In normalno sem potem
> jaz tista ki tečnari. Pač sem oseba, ki si je rada na jasnem in
> ne maram enih nedorečenih stvari – in ta je ena teh ki je
> nedorečena.
>
> Sicer sva skupaj – torej hodiva, kar pa ne čutim, in to me
> najbolj mori, saj mi ne daje občutka da sem njegova in on moj.
> Pač občutka normalnega odnosa. Pravi, da če sem tako
> nezadovljna z njim da naj ga skenslam, čeprav noče tega ker bi
> rad bil z menoj. Mislim, od kje mu take….Kaj sploh hoče?
>
> Pravi, da si me ne zasluži in da premišljuje o meni, ampak da
> mi trenutno ne more ponuditi več kot to, jaz trapa ga pa še
> gledam. Več kot očitno si ne pusti da bi začutil kaj več do
> mene, in meni ne pusti da mu pridem blizu. Vidiva se 2 ali 3
> krat na teden ko dela in živi v lj, sicer občasno tudi potuje –
> službeno in ga kak dan ni. Za vikend pa gre domov, saj ni iz
> LJ, in takrat je to njegov čas, in ga ne preživi z menoj. Pa ne
> zahtevam, da bi zdaj cele dneve preživljala skupaj,ali da
> spremeni svoje življenje. Vsekakor pa hočem da me vključi v
> svoje življenje če je z menoj. Rada pa bi vsaj kako popoldne
> preživela z njim, saj ga v slabih 3 mesecih – če izzvzamem eno
> popoldne pri njemu še vedno nisem. Razdalja pač tuka ni ovira.
> Pravi da ga ne razumem, ker tako uživa ko je sam. Pa ni res, to
> popolnoma razumem in spoštujem, saj vsak človek potrebuje svojo
> svobodo in čas. Se pa mora zavedati, da ko nekoga spustiš v
> svoje življenje, ga moraš v njem tudi upoštevati in jemati kot
> nekaj lepega in ne obvezo.
>
> Pravzaprav, se zavedam da tole ne pelje nikamor, samo manjka mi
> poguma da bi ga spustila iz svojega življenja. Očitno iščem
> samo potrditev mojih besed.
>
> Prav smešno, če pomislim da mi pravzaprav razen bolečine ne
> nudi ničesar drugega….jaz pa še premišljujem…
>
>
> hvala…
>
Kako se to znano sliši!
Imela sem podoben problem. Zaljubljena sem bila v fanta, ki ni bil prav prepričan, kaj bi rad. Trdil je, da ni pripravljen na zvezo. Kakor da se lahko pripraviš! Neumno se mi je zdelo igrati hard to get, ampak verjetno bi bilo najbolj uspešno. Prepričeval me je, naj bom bolj ravnodušna, ker se je bal, da bom na koncu razočarana, ker ne bo izpolnil mojih pričakovanj. Lepa tolažba, ni kaj. Obupala sem in vse skupaj sprejela tako, kot je želel. No, potem pa je prišlo pri njem do spremembe, toda prepozno zame, prepozno za naju. Edina tolažba je up, da se je kaj naučil iz tega.
Zase vem, da se ne bom več spuščala v kaj takega.
Zivjo!
Da te malce potolazim. Tudi sama sem bila se nekaj dni nazaj v podobni situaciji. Gospodic ima 33 let in sem ga spoznala 3 mesece nazaj. Imela sva se prav fino, nakar mi najprej rece, da pa on ne isce resne veze. In sem si sprva mislila, da ne mores v naprej planirati kaj isces in kaj ne. Enostavno vidis kam pelje tok. No nakar sva se imela se vedno fino in on je bil tisti, ki se je hotel videvat tudi 2x dnevno in on je klical, ne jaz. No nakar mi enkrat po lepem veceru serviral, da je zaljubljen v drugo ze dolgo casa a ima ta fanta. Sprva sem mislila, da ce sem mu vsec mi bo dal sanso, da me sloh spozna, no pa po pravici povedano sem bila za tiste trenutke, ko ni mogel biti z njo. Cetudi je z mano prezivel vec casa in mislim, da je bil cas,ki sva ga prezivela cisto prijeten. Ampak ne mislim tolerirat sedenja na dveh stolih. Oziroma zakaj jim sploh dovolimo, da si puscasjo odprta vrata. Sej ni en in edini in seveda je bolje, da smo same in imamo notranji mir, kakor, da si le ti (pa ne vsi, da ne bo pomote) pumpajo ego na nas. Veliko jih je , ki bi si zasluzili pozornost in ce ta meni, da ni za resno vezo, pojdi dalje. Marsikdo se ni in naj bo sam in tuhta, katera ga bo cakala. Sicer pa ne vem kaj dosezejo s tem, da nam non stop govorijo to. Jih je stra? Ali pa celo vidi, da bi se lahko zgodilo kaj konkretnega in raje ze zdaj stisne rep med noge. Zakaj bi se pa imel fino. Vecni mamini sincki!!
Drzi se in tu je pomlad, pojdi ven s prijateljicami in ne tuhtaj. Larisa
Kar si napisala, je identično moji ex “zvezi” oz. druženju. Edina razlika je v letih – oba sva precej starejša od vaju in sva se šla igro vroče-hladno štiri leta, dokler se nekega dne nisem pogledala v ogledalo in se vprašala – ali mi je tega treba?? Tudi jaz sem verjela, da se bo spremenil, nisem silila vanj, nisem bila kot pijavka, pa se ni nič izboljšalo. Kadar se mu je zljubilo, me je poklical ali prišel, res sva preživljala čudovite dni, tudi vikende, velikokrat mi je rekel, da me ima rad, ko sem parkrat hotela prekinit to zvezo, me je s solzami v očeh prepričeval, naj ostanem,da se bo potrudil….ampak potem se spet ni oglašal nekaj dni…in tako je minilo kar dosti časa. Zato draga Mojca, ne glede na to, koliko te vleče k njemu, oddidi sedaj-ne čakaj in ne upaj, da boš mogoče ti tista, zaradi katere se bo spremenil.
Ali pa spremeni sama sebe in začni tudi sama hodit okoli, ne imej vedno časa zanj, včasih se mu ne oglasi na telefon…in se igraj…No meni se ni dalo igrat in sem odšla – sedaj imam zvezo, za katero lahko rečem, da je zrela in prav srečna sem, tudi za to negativno izkušnjo – sedaj vsaj znam cenit to, kar imam.
Vso srečo ti želim
Hej!
Pred leti se je tudi meni zgodilo enako, bila sem tvojih let in on njegovih. Jaz sem si želela normalno zvezo, on pa mene, a pod svojimi pogoji. Že na začetku mi je razložil, naj ne pričakujem od njega, da bo spoznal moje starše, da se noče poročiti, da je povsem neresen in podobne neumnosti. Prav tako mi je razložil, da je zdaj že toliko star, da se ne more spremeniti, obenem pa je govoril, da je še mlad in da se mora izživati. In tudi jaz sem rekla, da ima do tega pravico in da ga povsem razumem. Nikoli nisem vedela, kje je in s kom, ničesar nisem mogla načrtovati, ker on nikoli ni vedel, ali bo imel čas ali ne, četudi se je vse vrtelo le okoli njegove službe in prijateljev. Vsi so imeli prednost pred mano. Mene je poklical pol ure pred tem, ko se je hotel dobiti z mano.
Rekel mi je sicer, da me ima rad, a mi kljub temu nikoli ni zaupal. Bila sva ljubimca, ne pa tudi partnerja in prijatelja. Vedno, ko sem se mu približala preveč, se je umaknil. Če sem kaj rekla, sem težila, če sem omenila, da je nezrel, sem bila kritična, če sem rekla, da tako ne gre, je rekel, prav, kot da mu je vseeno, ali sem z njim ali ne.
Jaz pa sem ga imela rada. Četudi mi je bilo racionalno povsem jasno, da nikoli ne bom dobila tega, kar si želim – njega in naju. Vedno bolj sem pritiskala nanj, on se je vedno bolj umikal. A me ni pustil. Nikoli mi ni rekel, da je konec, nikoli se mi ni odpovedal. Formalno se nikoli nisva razšla, le sčasoma sem jaz nehala klicati njega in on ni poklical mene. A je iskra kljub vsemu poskočila vedno, ko sva se videla. In vse se je začelo znova.
Dokler ga nisem videla na zmenku z drugo. Umaknila sem se, a sem še vedno upala, da bova nekoč skupaj. Zakaj? Ker sem v njem videla moškega, kakršen bi bil, če bi se sprostil, se odprl in se odpovedal svojemu praznemu svetu. Nisem hotela videti, da je nezrel, nesamozavesten in egoističen mačo, ki se poskuša prepričati, da v življenju ne potrebuje nikogar.
Ko sva se razšla, je bilo hudo. On si je kmalu našel drugo dekle, ki ga je oboževalo in je brezpogojno pristajalo na njegovo igro (vedno si je našel dekle, ki mu je bilo podrejeno, jaz sem bila njegova edina napaka), jaz pa sem začela živeti svojim letom primerno, sprošečno in manj resno. In čez čas so se zadeve obrnile. Zveza z novim dekletom je trajala kakšno leto, dokler mu s prihodnostjo ni začela težiti še ona, in spet je začel iskati mene. A tudi takrat ni bil pripravljen vreči kart na mizo in reči, da si me želi v svojem življenju. Nisem se vrnila, četudi mi še vedno ni bilo vseeno zanj.
Na moje veliko presenečenje je ostal sam. Z leti sem opazila, da se je začel spreminjati, popravljati tisto, nad čemer sem se pritoževala. Postal je moški, kakršnega sem nekoč videla v njem.
Zame žal šest let prepozno.
Lekcija: ne moreš prehiteti časa. Vsak človek odrašča s svojim tempom, nekateri nikoli. Četudi sem bila precej mlajša od njega, sem bila veliko bolj zrela in odgovorna od njega.
Četudi se sliši neverjetno, sem prepričana, da me je imel takrat rad. Na svoj način. In vem, da me še vedno ima. A to žal ni moj način, četudi sem si pogosto želela, da bi bil.
Upam, da ti kaj pomaga
…hvala vsem…
Zaradi njega, sebe ne bom spreminjala, ker tega ni vreden nihče, lahko bi se prilagodila pa si tega ne zasluži. Sama imam svoje življenje, v katerega bi z lahkoto vključila tudi njega, in mi ni nikoli dolgčas tudi brez njega, ker imam veliko ljudi na katere se lahko zanesem.
Sicer pa sem mu ravno včeraj objasnila, da se tega ne grem več in me je samo začudeno gledal, češ kako sem ga lahko pripravljena skenslati. V tistem trenutku se je očitno zavedal da me ne more imeti za norca in da lahko oddidem kadar mi bo do tega, in je razlagal, kako se počuti in blalbllalbla….ter me prosil za 1 teden da bo razčistil pri sebi kaj si sploh želi, da pa me bo poklical, ker ne bo zdržal…..ja itak…..
Sem se samo nasmehnila…..
Bo vsaj konec tega igranja…..da potrebuje še čas za razmislek …to pač vse pove…..
Preveč razmišljanja ljubezni še nikoli ni koristilo…..
No, da ti bo lazje. Tudi mene se kar poklice in kako bi se videl in ne vem kaj se. Ja seveda, da bi se , tudi sms bo se poslal, pa mailal. Toda na zalost je to edino, kar bova dobili. Sicer pa, pusti ga kjer je, cez teden ali 10 dni bi zopet isto razgljabljal. Mislim, da morava obe dalje, ker konec koncev, ce se imas z nekom lepo, se prepustis temu in ne razmiljas, da bi to pustil. Je tako?? Ocitno nisva po njunih merilih in se pac kratkocasita. Naj se, pa naj cakata na nekaj kar vesta le ona dva…………..
Uzivaj v vsem kar se ti ponuja in ne beli si glave s polovicarjem.
Larisa