NADZOROVALNA PSIHIATRIJA

dr. sc. med. JANEZ RUGELJ, dr. med.
ZASAVSKA CESTA 42
1231 LJUBLJANA-ČRNUČE
Tel.: 01/561-31-67, 561-31-71
E-mail: [email protected]
Internet: http://www.preobrazba-rugelj.si
Datum: 3.8.2005

O NEKATERIH PROBLEMIH DELOVANJA NADZOROVALNE PSIHIATRIJE
(teze za poglavje v knjigi Pot samouresničevanja, 2. del)

1. IZHODIŠČA

1.1. Uporabniki psihiatrije in njihovi svojci že več kot 20 let pišejo o svojih negativnih izkušnjah s psihiatri in psihiatrijo, vse zaman, saj psihiatrija vzvišeno ignorira vse pripombe.

1.2. Delo nadzorovalne psihiatrije sem prvič javno komentiral po ogledu filma “Let nad kukavičjim gnezdom” l. 1976, torej pred 29-timi leti. Takrat so proti meni uprizorili pravo gonjo. Rezultat: Predsednik disciplinske komisije Psihiatrične klinike, dr. Hubert Požarnik je podpisal odločbo o “prenehanju lastnosti delavca v združenem delu delavca J. Ruglja”. Pisal sem o sadistični psihiatrični sestri, o škodljivem predpisovanju pomiril, o spolni zlorabi psihiatričnih pacientk in o tem, da dva vodilna psihiatra Psihiatrične klinike, ki zaradi psihiatričnih diagnoz nista bila sposobna za vojsko, ne bi smela delati s pacienti temveč samo kot arhivarja (Oba sta še dolgo bila na vodilnih mestih). (Glej knjigo DRAMATIČNA POT /DP/, s. 390-398).

1.3. Pred leti je prof. dr. Tanja L. izdala knjigo “KO REŠITEV POSTANE PROBLEM IN KO ZDRAVILO POSTANE STRUP”, v kateri je na znanstven način dokazala, da slovenska nadzorovalna psihiatrija definitivno marginalizira uporabnike psihiatrije.
Svoje trditve v knjigi je podkrepila tudi z lastnimi izkušnjami, saj so jo devetkrat prisilno hospitalizirali in jo pri tem na surov način razosebili in ponižali, čeprav ni bila nevarna ne sebi in ne drugim.

1.4. V slovenskem učbeniku PSIHIATRIJA so prikazani samo procesi razkroja raznih psihiatričnih pacientov in niti en primer rasnične (re)habilitacije nekega človeka v duševni stiski. Enako je v ostalih psihiatričnih publikacijah.
Če bi imeli rezultate, bi jih objavljali.

1.5. V knjigi DRAMATIČNA POT sem opisal več kriminalnih postopkov slovenske psihiatrije:
– Psihiatrično-policijska sprega je poskušala uničiti kirurga dr.sc.med. P.K. (DP, s. 174-180).
– Zdravega človeka “zdravijo” z nevroleptiki (DP, s. 180-181).
– Psihiatrija bi rada “zatušala” psihiatrično aretacijo (dr. J. Lokar je ob eni uri ponoči na silo odpeljal v umobolnico ženo svojega kolega, profesorja na Medicinski fakulteti in člana SAZ, ter je izpostavil rutinskemu postopku psihiatričnega uničevanja (DP, s. 181-183).

Nihče ni ukrepal proti navedenim kriminalnim postopkom.

2. TEMELJNI PROBLEMI PSIHIATRIJE

2.1. Usoda psihiatričnih pacientov je njihova definitivna marginalizacija

Ljudje, ki pridejo v roke nadzorovalne psihiatrije (terapevtske psihiatrije, razen moje dejavnosti, pa v Sloveniji še nimamo) so definitivno zapisani marginalizaciji in propadanju in sicer po mehanizmu označevanja, “pomirjanja” z nevroleptiki, dolgotrajnim bolniškim staležem in invalidsko upokojitvijo. Tudi tisti, ki imajo subjektivne pogoje za rešitev, se ne morejo nikjer uspešno zdraviti. Toda: od leta 1985 (po moji prvi gladovni stavki v Avstriji) prihajajo k meni iz vse Slovenije tisti redki psihiatrični pacienti, ki bi se radi rešili psihiatrije in odvisnosti od nevroleptikov.

2.2. Svojci psihiatričnih pacientov imajo nenapisano pooblastilo družbe in psihiatrije, da zlahka dosežejo ponovno hospitalizacijo v umobolnici

“Enkrat norec, vedno norec” je bistvo nalepke, ki se drži slehernega hospitaliziranega psihiatričnega pacienta. Vsak človek je lahko občasno nejevoljen, neroden, zamišljen, odsoten, pa vendar se morajo njegovi svojci s tem sprijazniti ali pa ga zapustiti. Seveda pa ga lahko sadistično obrekujejo (pri zdravniku, socialni službi ali predstojniku), ali se nad njim pritožujejo. Kulturna rešitev je seveda samo razid, če kompromis (ne pa podreditev želji drugega) ni možen. Takšne norme veljajo samo za ljudi, ki (še) niso bili hospitalizirani v umobolnici.
Povsem drugače pa je s psihiatričnimi pacienti. Kadar njihovim svojcem nekaj ni po volji, kadar se njihovi “označenci” nočejo več podrejati njihovi torturi, takrat zadostuje, da pokličejo psihiatrijo, pride rešilec in prisilno odpelje “označenca” v umobolnico. In to se ponavlja do njegovega uničenja, kar je nazorno opisala dr. Tanja L. v citirani knjigi.

Psihiatrični pacienti so v primerjavi z drugimi državljani usodno diskriminirani, zato je treba to diskriminacijo odpraviti.

2.3. Psihiatrija hospitaliziranega pacienta prisili na ubogljivost

Psihiatrija človeka v stiski mimo njegove volje prisilno hospitalizira, kar pomeni, da ga na grob način razčloveči (odvzame mu njegovo obleko, mu nadene psihiatrične cape in ga zaklene na zaprti oddelek med ostale “norce”, ki tam zaradi neznosnega ponižanja normalno “norijo”. Kdor z “norenjem” pretirava ga zaprejo v mrežnico). Obenem seveda vsakega impregnirajo z nevroleptiki in ga tako osebnostno povsem spremenijo. Po nekaj mesecih hospitalizacije ga postopoma pripravljajo na odpust z naslednjo sistematično indoktrinacijo: “Po odpustu morate redno prihajati na mesečne kontrole, ko boste praviloma dobili injekcijo Moditen-depo. Zelo morate paziti, da boste redni, sicer se vam bolezen utegne ponoviti in spet vas bomo morali hospitalizirati”.
Takšna indoktrinacija ima tako rekoč absolutni učinek, saj domala vsi psihiatrični pacienti rezonirajo takole: “Rajši vidim, da sem dosmrtni ambulantni psihiatrični pacient, kot da bi me še kdaj hospitalizirali v umobolnici, zato redno hodim po injekcije”.

2.4. Psihiatrija je v svoji nadzorovalni funkciji zelo učinkovita, medtem ko na področju zdravljenja nima rezultatov.

Rezultatov ne more imeti, ker ima nadzorovalna psihiatrija takšno doktrino: njen cilj je ščititi družbo (ki s svojo patološko strukturo poraja duševne bolezni oz. psihosomatske dekompenzacije), medtem ko je dolžnost terepevtskega psihiatra in zdravnika na sploh, da pacienta aktivira in ga usposobi za ustrezen odpor proti patološkim pritiskom družbe.

Zaradi navedene orientacije slovenska nadzorovalna psihiatrija nima nobenih terapevtski rezultatov. Redki posamezniki se seveda rešijo, čeprav pridejo v roke psihiatrije in sicer zaradi parapsihiatričnih vplivov: ljubezen, religija, transcendenca itn.

Nadzorovalna psihiatrija se je spridila do takšne stopnje, da operira predvsem s kemijo (pomirila in nevroleptiki). Zato je pred 10-timi uspela pri Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije izsiliti dovoljenje, da je smel psihiater na leto predpisati 7.800 receptov (kirurg n.pr. samo 500). Če za vsak recept porabi samo 5 minut, piše recepte 92 dni v letu. Vmes se mora malo odpočiti, zato za terapevtsko delo ne ostane kaj dosti časa.

Prvi vodja slovenske psihiatrije je bil prof. dr. Janez Kanoni, ki ni nikoli dosegel znanstvenega doktorata, a je vseeno sodeloval v komisijah za zagovor doktorskih disertacij. Ni napisal niti enega članka o rehabilitaciji enega edinega psihiatričnega pacienta.
Kanonijevo nadzorovalno psihiatrijo je njegov asistent in poznejši profesor, dr. Janko K. v člankih poveličeval kot znamenito “Kanonijevo šolo”. Podobne traktate je objavil tudi v “Republiki” in drugih revijah z jasnim namenim, da prikaže kontinuiteto humanosti psihiatrije od njenega začetka do danes.

Drugi vodja slovenske psihiatrije je bil prof. dr. Miloš Kobal, ki je prišel za direktorja klinike in šefa katedre za psihiatrijo Medicinske fakultete brez doktorata znanosti, izključno z “referencami” udbovskega psihiatra. Pozneje je seveda napravil doktorat. Kot šefa psihiatrije so ga trikrat ustoličili za dekana Medicinske fakultete.
Dr. M. Kobal je “napravil” za svojega najožjega sodelavca dr. J. Lokarja (katerega so “postavili” celo za zaupnega psihiatra preganjane “četverice”, potem pa so še zmanipulirali tedanjega predsednika Vlade RS, Lojzeta Peterleta, da je Vlada RS dr. J. Lokarja imenovala za predsednika Zdravstvenega sveta RS, torej na mesto, katerega je 20 let prej zasedal udbovski psihiater dr. M. Kobal (J. Lokar je pred leti umrl v «nepojasnjenih« okoliščinah).

3. KAJ STORITI?

3.1. Spremeniti je treba zakonska določila o prisilni hospitalizaciji psihiatričnih pacientov.

3.2. Med mladimi zdravniki je treba izbrati skupino vsaj 20 ljudi, ki imajo ustrezne osebnostne lastnosti (dosledna usmerjenost v zdravo življenje in odsotnost nevrotičnih kompleksov), ter jih poslati na specializacijo v tujino. Ko se bodo vrnili, jim je treba dati možnost, da reorganizirajo psihiatrijo, torej, da poskrbijo za razvoj terapevtske psihiatrije, medtem ko bi sedanjo nadzorovalno psihiatrijo kot nadzorovalno inštitucijo izločili iz zdravstva in jo priključili pravosodju.

4. TEMELJNI PROBLEM DELOVANJA PSIHIATRIJE

Zelo težko je (re)habilitirati nevrotično »zafuranega » človeka, ki je po pravilu len, neizobražen nagnjen k prevari in laži, torej vsestransko izmikajoč . Ker se noče spremeniti in če povzroči težave, pač dobi neka pomirila. Še težje je s psihotičnimi ljudmi, ki jih sploh ni možno vsestransko in polno (re)habilitirati, zato je nujno forsirati preventivo nevrotičnih stanj in »norosti«, kar pomeni podpreti tvorne zakonce, ki so (dejansko)edino sposobni z lastnim zgledom uspešno vzgajati otroke.