30 letna zveza vzajemnega spoštovanja, medsebojne podpore, ljubezni, skupnih projektov, vzgoje otrok, ki so odrasli in odšli na svoje. Sedaj pa se je moja partnerica zaljubila v 13 let mlajšega. Ker je videla, da je življenje z ljubimcem prenaporno, je po nekaj mesecih zvezo prekinila. Prekinila jo je na višku zaljubljenosti, ker je uvidela, da tako ne gre naprej, ker z njim nikakor ne vidi skupnega življenja, ker je skrivanje in laganje prenaporno. Varanje sem razkril kmalu po njeni prekinitvi. Najine skupne skupne ugotovitve po razkritju: Še vedno je zaljubljena vanj, a se je kljub temu odločila za prekinitev z njim. Upa, da ji bo uspelo. Zaveda se, da bo to težko. Stojim ji ob strani, a vem, da bo potreben čas. Še naprej namerava živeti izključno skupaj z mano, ker me še vedno ljubi, spoštuje, ceni, a obenem ji je žal, ker se z ljubimcem ni do konca izživela. Trenutno trpi še bolj kot jaz. Do varanja je prišlo zaradi moje večkratne čustvene odsotnosti, pomanjkanja dotikov, komunikacijskih šumov, pomanjkanja seksa, premalo skupnih aktivnosti, monotonosti v zakonu, ker je pač naletela na 10 let mlajšega, z lastno zvezo neobremenjenega lepotca (ki se je po vrhu vsega še hudo zatrapal v njo), zaradi manjšega moralnega mačka zaradi moje 20 let starega skoka čez plot (a ne zaradi revanšizma) ki je takrat zvezo celo okrepil, zaradi tega, ker se je ujela v trenutku svoje slabosti, zaradi tega, ker se to pač dogaja… Saj človek statistikam skoraj ne more verjeti. Po prvem šoku ji odpuščam, ker jo ljubim in si ne predstavljam življenja brez nje. Tudi ona ne brez mene. Sprašujem, kako ponovno zgraditi medsebojne zaupanje? Ne želim trpeti zaradi ljubosumja a po drugi strani je ne želim omejevati. Problem vidim v tem, da se bo morala z ljubimcem službeno večkrat videvati. Napravila sva načrt izboljšave kvalitete najine zveze. Ali so možnosti za uspeh? Ali verjamete v prihodnost najine zveze brez varanja? Ali imava možnost brez strokovne pomoči?

Spoštovani Matija,

govorite o svoji večkratni čustveni odsotnosti, o pomanjkanju dotikov, komunikacijskih šumih, pomanjkanju seksa, premalo skupnih aktivnosti, monotonosti v zakonu. Če k temu prištejete še vašo preteklo in partnerkino nedavno afero, bi lahko rekli, da se je v tridesetih letih nabralo kar veliko gradiva za delo na odnosu. Ker so otroci odrasli in samostojni, se soočata s sindromom praznega gnezda, ki ga bo – če želita ostati v živem odnosu – treba napolniti z novimi vsebinami.

Da bosta poleg tega zgradila medsebojno zaupanje, bo treba veliko dela, časa, predvsem pa zavezanosti odnosu. Možnosti za uspeh bodo vedno, dokler bosta oba za to. Vaše vprašanje forumu, ali verjamemo v prihodnost vajine zveze brez varanja, govori o vaših (in partnerkinih) dvomih, bolečinah, strahovih. Treba se bo soočiti z vsemi, preden bosta lahko zadihala v zrelem, obnovljenem zaupanju. Morda je uspeh, da ostaneta skupaj; še večji uspeh bo, če bosta ob tem tudi vsak posebej rasla in zorela.

Glede strokovne pomoči pa iz osebne izkušnje lahko rečem vsaj to, da gre z njo hitreje in laže.

Tako ali drugače vam želim veliko predanosti cilju na vaši poti.

Jana Lavtižar, spec. ZDT, zakonska in družinska terapevtka [email protected] 040/523-787 www.janalavtizar.com

Jaz osebno verjamem v prihodnost vajine veze, seveda če sta oba za to, kar pa iz zapisanega jasno razberem. Vsakega takega poskusa sem vedno znova vesela.

New Report

Close