Na skrivaj se bašem s sladkarijami
Drage punce, berem vas že nekaj časa. Oglašam se z veliko težavo, ki mi dobesedno zmanjšuje kvaliteto življenja.
Stara sem 50 let, družina, dva odraščajoča otroka.
V zadnjih petih letih sem se zredila skoraj 20 kg. Velikokrat se na skrivaj bašem s sladkarijami. Doma jih sicer ne prepovedujem, ampak ostali niso zelo sladkosnedi. Kakšen sladoled, to je pa vse. Jaz pa si npr. kupim vrečko napolitank ali veliko čokolado in potem to skrijem. Smešno, skrijem v torbo za aerobiko, kamor sicer redno hodim. Potem pa to jem v avtu ali v spalnici na skrivaj, ko so drugi v drugih prostorih. Tudi v službi kdaj vzamem sladkarijo iz avtomata in grem pojest na wc ali če sem slučajno sama v pisarni.
Pred veliko leti sem imela težave v partnerstvu, najraje bi se kar ločila. Potem sem se nekako umirila in zdaj sem kar zadovoljna, saj v resnici lepo živimo.
To prenajedanje pa mi jemlje vso voljo, prav tako kilogrami, ki jih sploh ne morem več obvladovat …
Bom vesela vsakega vašega mnenja, nasveta … Lep vikend!
Ja, sladkarje… ko bi se najraje še pred sabo skrili, smo res na dnu. A to vsak dan ješ sladkarije? Bi se morda za začetek probala odpovedat sladkemu za cel dan? Dva dni? Tri? En teden? Do Božiča? Bi si morda zadala, da boš jedla samo tiste sladkarje, ki so manj škodljive? Samo tiste, ki jih spečeš sama? Bi pomagalo, če bi vsakič, ko ne kupiš napolitank, piškotov… dala tisti denar na stran in ga imela samo zase? Za svoje skrite želje? Ali, če ga zase ne potrebuješ, darovala pomoči potrebnim? Bi šli kaj od naštetega?
Spoštovani,
draga Čokoladica, mi je res žal za vaše težave.
Skrivanje je znak sramu. Sram čutimo, ko mislimo, da mi sami nismo OK (nismo primerni) ali da delamo nekaj kar ni OK in bodo to vsi videli in vedeli (iz napisanega sklepam, da vam je tuje mnenje zelo pomembno), kako “zanič v resnici smo”. In ker ljudje ne živimo svojih življenj kot takih, temveč svoja prepričanja, sklepam, da je v vašem svetu prepričanj “basanje” s čokoladicami in napolitankami nekaj hudo slabega in kdor to počne je tudi on sam slab človek. Od tod skrivanje.
Pa je temu res tako? Po mojem mnenju ne.
Vaša Želja po sladkarijah (iz napisanega že meji fiziološke potrebe) mi govori o neki globoki in neprepoznani nezadovoljeni potrebi ali stiski, ki jo utišate s tem, da si privoščite nekaj kar vam hipno vzpostavi notranje ravnovesje in sprostitev.
Menim, da ni razloga za sram, saj je to “prenajedanje” kot pravite pravzaprav znak, da se v vas dogaja nekaj, s čimer se še niste soočili. In imate sedaj priložnost raziskati vse svoje dimenzije in zaživeti resnično in polno življenje. Sladice si seveda lahko privoščite brez sramu, zdravo pa je, da se zavedate, kdaj, katere in koliko.
Pravite, da ste se nekako umiril po vseh težavah v partnerskem odnosu. Umirli ali sprejeli nekaj, kar vas je hudo mučilo? Sprejeli nesprejmljivo? Ne vem, samo postavljam vprašanje… Morda so kakšni drugi razlogi za tako globoko nezadovoljstvo, iz napisanega imam žal premalo informacij za kaj več.
Če bi želeli delati na tem in poiskati vzroke ter spremeniti vzorce obnašanja se lahko oglasite pri meni.
vse dobro vam želim!
Mirjana
Pozdravljeni,
Menim da se problemi skrivajo v zvezi, zakaj bi drugace tako “mimogrede” cisto na koncu to omenili? Sami veste kaj in kako. Predvidevam pa da karkoli je bilo se ni zares razresilo. Navadno je en v zvezi dominantnejsi od drugega in ce gre to predalec je lahko “zrtev” prepuscena z obcutki samote in prevare (dobesedno ali metaforicno). Verjetno vas spremlja obcutek frustracije? Ce je tako je to navadno prikrita jeza. Imate vec poti na voljo. Obstajajo terapije ki so bolj ugodne na sfu ambulanti ali pa skupinske terapije. Druge mozne poti pa so da si ustvarite bolso socialno mrezo. Je ze fino da hodite sportat ampak moja izkusnja je da se tam navadno clovek pocuti bolj osamljenega kot pa npr ce hodite s kolegi v hribe. Mogoce kaka pijacka vec s kolegicami? Ponavadi ce si “zrtev” odnosa ustvari bolj avtonomno, dobro zivljenje izven zveze se tehtnica prevaga na bolj enakovredno pozo. In navadno je to predpogoj da se partner dejansko zacne trudit za zvezo. In to res trudit ne samo pogovor takrat ko mu partner “tezi”. Ali pa seveda lahko poiscete nacin kako uzivat s partnerjem in ne da sami iscete zadovoljitev brez njega. Morda pa se lahko vorasate ali pa kar njega vprasate kako bi lahko izboljsala zvezo. Glede na to da ste rekli da :lepo zivimo, mislim da ste oseba ki razmislja veliko o drugih in vcasih gre to na vas racun. Ljudje ki najbolj skrbijo za druge so nacadno sami najbolj osamljeni. Mislim da je cas da si razfvojite v glavi da skrbeti zase (npr imeti zivljenje izven zveze in se zabavat ali si priviscitvterapijo) ni enako egoizmu. Vso sreco
Zelenica, si mi misli prebrala? Se res najdem v tem zapisu. Odkar vem zase, skrbim za druge in ugotavljam, da sem vedno bolj osamljena. Otroci odraščajo in me ne rabijo več non stop doma, mož je ohranil svoje hobije oz. jih je z mojo podporo celo dodatno razvil, prijateljic nisem nikoli imela kaj dosti, pa še s temi smo se precej oddaljile… Ravno sem razmišljala, da bom v nedelji “frej” oz. sama, vreme bo lepo, privlačijo me hribi. Naj grem kar sama? Nekam nerodno mi je frendice spraševat, če grejo v nedeljo z mano. Imajo družine.
Drage dame,
Info:
Slisimo se lahko na 1. Programu Radio Slovenija ob 8:00 – 8:30 dne 9.11.2018
Tema: motnje hranjenja.
Ce bo katero zanimalo, kaj si o tem mislim jaz 🙂 pa se kaj bom povedala.
Pozdrav Mirjana