Na gugalnici
Pozdravljeni,
bližajo se prazniki in namesto veselega razpoloženja sem totalno na dnu. Še lansko leto v tem času sem bila najsrečnejši človek na svetu, obkrožena z možem in otroci. Srečna sem bila tako zelo, da danes sploh ne morem verjeti, da se mi je življenje tako zasukalo.
Z možem sva bila skupaj več kot 20 let – res harmoničnih let. Težko sedaj opišem, kako zelo nama je bilo lepo (tudi njemu, to mi prizna). Potem pa se je zgodilo dobesedno čez noč. Začel se je dobivati z mlajšo, ki je sicer poročena in ima majhnega otroka. Kmalu sem to ugotovila in po nekajmesečnih izgovorih mi je vse tudi priznal. Potem sva se kar precej pogovarjala in na koncu se je odločil, da bo ostal doma. Lepo sva se imela, pa vendar ga je kmalu zopet začela klicati in zopet je dobil tisti izgubljeni pogled. Nisem več zdržala, preveč me je bolelo in zahtevala sem, da se odloči – in se je – odselil se je.
Sedaj je tega že 2 meseca, meni pa je grozno hudo. Ves čas sem kot na gugalnici. Enkrat pride in reče, da se ne bo nikdar več vrnil domov, potem čez kakšen teden pošlje mail, da ni tako mislil. Zadnjič je imel krizo in prišel k meni, da bi se pogovarjal. Je rekel, da bo znorel, tako nas pogreša, ne le otroke, tudi mene. Da razmišlja, da bi prišel nazaj. Pa me je zopet zamajal. In danes sva zopet govorila. Pravi, da sedaj pa res ve, da povratka zanj ni, da mu druga preveč pomeni, da je nor nanjo. In sem zopet popolnoma depresivna. Niti daril za otroke se mi ne ljubi zavijati.
Saj vem, da sem sama neumna, da mu dopustim, da me tako spravi iz tira. Da mu ne smem verjeti. Pa vendar. Še vedno ga imam rada, boli me, ko vem, da gre k njej. Sama pa nič ne naredim, da bi se spravila iz tega stanja. Kar čakam. Pa vem, da ne smem upati. Po drugi strani pa je edini človek, s katerim lahko še vedno odkrito govorim. Kar ne morem verjeti, da je res šel, saj sva se do zadnjega dne super razumela. Tudi danes bi se, če ne bi bilo nje. To tudi sam priznava, da mu nikdar niti na kraj pameti ni prišlo, da bi šel stran.
Danes jokam, upam, da bo jutri bolje. Drugo leto pa sploh. Mora biti.
Lepo pozdravljeni!
Lep božič gospa, upam, da sta z možem skupaj. Po mojem občutku, se bo vaš mož vrnil nazaj domov. Malo se je izgubil, zaljubljenost mine, nakar takšni ljudje pridejo v realnost, spoznajo, da ima tudi tista ženska napake in da je vse skupaj bila fantazija, da so izgubili družino, ki jim pomeni veliko več, od bežne afere.
Želim vam vse najlepše, imejte se lepo, objemite otroke, oni so naše največje darilo, za njih je vredno preživeti “danes” z ljubeznijo v srcu in toplino. Tekom praznikov vam bom še kaj napisala in resnično vam želim, da se z možem pogovorita in najdeta nazaj bližino in objem.
Lahko pa naslednji teden prideta k meni na en razgovor (oba skupaj).
Spoštovana gospa Sabina,
hvala za vaš odgovor in spodbudne besede.
Božič sem preživela v krogu svojih najdražjih, žal pa brez moža. Smo se imeli kljub temu zelo lepo, saj smo trdno povezani. Mogoče sedaj še bolj.
Glede moža pa – ja, po mojem je res zaljubljen tako, da ne vidi realno, pa vendar tega ne verjame. In se je odločil. Na meni je le, da to sprejmem in da neham upati. In da mu ne dovolim, da hodi naokrog in me bega.
In kljub vašemu mnenju, da se bo verjetno vrnil, tega ne verjamem, saj se prav trudi, da bi našel izgovore, kaj vse je pogrešal, da se je tako zapletel in da se je odselil.
Pogovarjala sem se z njim dovolj, pa se zdi, da je okrog sebe naredil ščit, od katerega se odbija vse, česar ne želi slišati.
To, da je šel, torej skušam sprejeti. Problem je, ker preveč razmišljam in kar ne morem verjeti, da je to res. Pa bom žre nekako prebrodila. Če je tolikom uspelo, bo tudi meni.
Lepe praznike vsem na tem forumu
Tale odgovor gospe Stanovnik se mi zdi tako pod vplivom božične evforije, da bi bilo bolje, da se ga ne bi objavilo.
Ljudje se s časom tudi spreminjamo. Imam občutek, da je avtorica zelo zagledana vase in v svoj prav in način življenja. Verjamem, da se je imela lepo in da je bil tudi mož relativno zadovoljen. najbrž pa je tudi res, da mu je nekaj pomembnega manjkalo v zakonu, saj najbrž ni tako neumen, da bi za bežno zaljubljenost tvegal vse. Če bi mu bilo tako fino, bi si našel ljubico naskrivaj, on pa se je celo odselil.
Nihče ne živi 20 let v harmoniji, izjemi sreči in ne vem kaj še vse.
Prej kot se bo začela soočat z realnostjo, lažje bo.
Lepo pozdravljeni!
Gospa, ne vem, če je šlo za božično evforijo, pismo je čakalo neodgovorjeno, bil je božič, nikogar ni bilo, ki bi ga objavil in odgovoril, zato sem pismo objavila in ji zaželela lep božič. Res pa je, da mi je bilo žal, začutila sem bolečino, da mora ženska, mama, na božič preživeti večer sama z otroki, ob tem, ko jo mož vara z drugo. Prevara je resnično najhujša oblika zavrženosti, ki te lahko doleti. Ni je večje bolečine in izdanosti. Glede na to, da je mož še vedno nihal, da bi prišel domov, sem sklepala, da se še ni dokončno odločil in da še obstaja možnost, da se vrne. Še vedno nisem prepričana, kaj se bo zgodilo, ko bo ugotovil, da tudi tam rožice ne cvetijo. Kar je gospa odgovorila, je res, poskrbeti mora zase in se nehati odzivati na njegove vedno spreminjajoče se ideje in želje.
Morda bi še dodala, da kakorkoli je že gospa doživljala moža dvajset let, ni ona kriva, da je šel, kajti zgornje pismo, pod naslovom brez zamere, me zelo usmerja k temu razmišljanju. Mož je odšel, ker ni vzdržal, ni je pustil zaradi nje, temveč ker on ni zmogel čutenj, ki so se mu ob njej prebujala. In če je odšel en krat, se sprašujem, kako bo vzdržal ob ljubici. Tudi tam se bo marsikaj prebudilo. Človek sebe nese s seboj, pred seboj resnično ne moreš zbežati. Ne verjamem, da mu je gospa, ki piše zgornje pismo, povzročala tako globoke zlorabe, da je moral oditi. Najverjetneje ni pila, ga pretepala, varala itd… Verjetno je čisto povprečna ženska, s svojimi stiskami življenja, kot jih ima vsaka ženska, mama, on pa se je njenih čutenj ustrašil in zbežal. Ni ji stal ob strani in ji pomagal, se boril za odnos in vztrajal ob njej, njima, karkoli se jima je že prebujalo in je bilo težko. Ne gospa, umaknil se je in jo zapustil. Odnos ni tržnica, kjer ti dajo pomarančo in če z njo nisi zadovoljen, jo vrneš ali greš k drugi prodajalki. Odnos je veliko več, je podpora, zaveza, da si bosta stala ob strani, si pomagala in preživela karkoli bo že prišlo. Žal nekateri tega ne zmorejo in da o bolečinah, ki jih povzročijo svojim otrokom sploh ne govorim.
V mojem pismu vsekakor ni ničesar spornega , da nebi bilo za objavo.
Lepo se imejte.
Mož jo je zapustil in je ne vara več. Saj čisto razumem, da bi bilo to na božični večer še težje zapisati kot sicer, kar je človeško, ne vem pa če je pametno, kar tako nekaj obljubiti (da se bo vrnil), česar pa sedajle prav nihče ne ve. Ne krivim je zato, da je mož odšel, zelo pa dvomim v ta krasen opis zakonske zveze. Takih zakonov ni, kot ni res, da se vse družine ob božični smreki srečne. Bi bila zelo vesela, če bi jih bilo vsaj pol.
Imam občutek, da gospa ne more verjeti, da se je to njej zgodilo, ker se pač to dogaja samo drugim. Žal je tako, da se lahko vsakemu zgodi, ni prav nič kriva za to. Ne more pa vedeti kot tudi mi ne, kako se je v tej zvezi počutil mož. najbrž ne dobro, sploh če sedaj na dan prihaja z očtiki za nazaj, ki pa jih ona dojame kot izgovore. Se pravi, da mož nima pravice čutiti drugače kot ona.
Če jo je varal, se že nista do zadnjega dne razumela tako dobro, lagal ji je, kje je bil itd. Vmes sta se že enkrat pobotala in vse je bilo v redu, potem pa telefonski klici in spet uide.
Otroci ob ločitvi trpijo, niso pa primerno orožje za vzbujanje krivde.
Draga Uljana!
Prazniki so mimo. Na srečo marsikoga, ki jih je moral preživeti z bolečino v srcu in osamljen.
Žal mi je za vas, za vaše otroke in družino. Pa vendarle vam je treba čestitati, da v tako težki situaciji svojo sliko čisto realno vidite. In ste pripravljeni tudi živeti naprej. Marsikdo bi se zlomil…
Popolnoma se strinjam z mnenjem moderatorke. In če smem dajati kakršne koli nasvete, bi vam rekla samo, da dajte času čas. Verjamem, da je tudi vašemu možu bilo teh dvajset let lepo, le da je v teh letih mogoče pozabil na svojo vrednost, ceno. In to je spet našel v očeh te mlade ženske – občudovanje, nežne poglede, vznemirjenje ob poljubu … Ne opravičujem vašega moža, da ne bo pomote. Izdal vas je in kar bo sledilo, mislim, da je prav, da občuti.
Strinjam pa se z mnenjem, da bo prej ali slej želel priti nazaj. Sama sem skupaj s partnerjem, ki ima iz prejšnje veze majhnega otroka – in iz svojih izkušenj vam lahko povem, da je takšna veza izredno težka. Na eni strani otrok, ki mu želiš dobro in ki nikakor ne more biti ničesar kriv, na drugi strani pa tvoji lastni občutki, čas, ki ga je vedno premalo, pa nervoza po napornem delovniku… Potem pa so tu še vaši otroci, ki jih bo tudi obiskoval, stiki z vami, ki so nujno potrebni, ljubosumje in strah, ki se ob tem nehote porajata … Skratka, ogromno prilagajanja in usklajevanja.
Vem, da se bo našel marsikdo, ki bo rekel, da se vse da, če se imata dva rada – a roko na srce – razmerja so danes že tako težka sama po sebi, kaj šele, če so zraven še otroci, krivda, sram – aja, kje so že tisti metuljčki? Kar nekam so se izgubili v toku vsakdana…
Gospa Uljana, kar pogumno naprej. To, kar se je in se bo dogajalo vam v naslednjih tednih, ni nič v primerjavi s tem, kar bo doživljal on. Morda ne v tem istem času, v letošnjem letu pa zagotovo še. Samo upajte, da bo minilo dovolj časa, preden si bo premislil, tako da se boste vi spet postavili na svoje noge, spet našli samo sebe in si postavili svojo ceno. Ni dovolj, da se vrne. Spoznati mora, kaj je s svojim odhodom naredil. Ker to ni hec. In zato, da mu kaj podobnega več ne bi padlo na pamet…
Srečno!
Januarka
Pozdravljeni zopet!
Se ponovno javljam, ker bi rada zvedela za kakšen nasvet tistih, ki so bili v podobni situaciji.
Najprej pa bi rada odgovorila “brez zamere” – ja, je možno živeti 20 let v harmoniji. Ni bila namišljena, je bila kar resnična. To priznava tudi mož. In zato je toliko teže dojeti, da se je to zgodilo. Sedaj, ko kar precej analiziram stvari, sem spoznala, da nama je bilo verjetno preveč lepo. Ni bilo nobenih problemov, krasni otroci, hiša, denarja skoraj preveč .. in ogromno skupaj preživetega časa, pohajanja, skupnih interesov.. mogoče je bilo zanj že skoraj dolgočasno in je rabil adrenalin.
Sicer sem psihično precej bolje. Imam še kepo, ki me tišči, vendar včasih že popusti. Spoznavam pa moža (še vedno nisva dala za ločitev) še z druge plati. Mogoče je bil takšen že prej, pa je skrival. Ampak sedaj se je pokazal kot čisti egoist. Sploh ne dojame, da me boli, ker je z drugo. Pravi, da kako me lahko boli, če ni več z mano. Ne razume tudi otrok (trije, stari več kot 15 let), ki so ga čisto odrezali, saj jih ima rad in bi ga morali razumeti. Otroci, pa ne želijo z njim nobenega kontakta, če slučajno kaj spregovorijo, gledajo mimo njega.. Ni fino. Jih je hotel peljati k terapevtu, pa so rekli, da ne gredo, ker jih hoče peljati le zato, da bo njemu laže. Da bo terapevt njim dopovedal, da ga morajo razumeti. In pravijo, da ga ne želijo razumeti, Ker če bi jih imel res rad, kot zatrjuje, bi na to prej mislil.
In sedaj glavni problem, zaradi katerega pišem. On bi bil z mano rad prijatelj. Hodil na kavo, se sprehajal, prišel na družinska kosila… Jaz pa tega ne smem dopustiti, ker se sicer ne bom mogla čustveno odmakniti od njega, ga preboleti. Kako naj postavim mejo? Kako naj reagiram? Žal sem po naravi takšna, da se vedno pogovarjam, ne kuham zamere. Otroci pravijo, da me izkorišča, ker ve, da sem predobra. Saj ga zavrnem, ko želi kaj več, kot pogovor o otrocih, pa vendar.. Skoraj vsak dan kaj najde, da mi piše. Pa zraven napiše še, da sem super, da me je lepo videti… Pa kljub temu ljubice ne pusti, hodi k njej. Rada bi, da dojame posledice svoje odločitve, hkrati pa ne želim biti nesramna. Saj sicer res ni slab človek.
Povejte možu, da z nekom, ki ti je enkrat zasadil nož v hrbet, ne moreš biti več (najboljši) prijatelj niti pod razno!! Če vas ima količkaj rad, naj vas pusti popolnoma na miru in zreducira komunikacijo z vami na nujne stvari – glede otrok. Ti so ga, hvala bogu, že spregledali! Samo še vi se morate nehati slepiti in upati, da se mogoče še kaj obrne drugače… Ampak, ali ni očitno, da se je on že odločil – ZA novo žensko in PROTI vam – zdaj pa naj z njo lepo kramlja o vsem mogočem, ona naj mu kuha družinska kosila, ga carta in hodi na sprehode in izlete z njim… (ja, najbrž nima dovolj časa zanj, ko je poročena in ima majhnega otroka…) – Uljana, vi moškemu, ki vas je po 20 letih srečnega zakona tako brezsrčno zapustil in vam zlomil srce na prafaktorje, prav ničesar več ne dolgujete in ne boste niti njegovo dodatno razvedrilo poleg nove ženske niti rezervno kolo!!
Čimprej uredite vse v zvezi z ločitvijo (to vama bo obema pomagalo pri spoznanju, da so stvari res dokončne), potem pa mu ne pustite več blizu.
Saj je preprosto.
ON je šel. In zato je tebe osvobodil – nikoli več ti ni treba ničesar mu razlagati ali
utemeljevati. Pač TI NOČEŠ, da bi te stvari počel in pika.
To lahko komot narediš čisto mirno in prijazno, nobena nesramnost ni potrebna.
Nič zakaj, pa kako, pa nesramna, pa on, on, on….zdaj sta narazen – torej so na prvem
mestu čisto enostavno in po naravnem redu TVOJA čustva, tvoje potrebe in potrebe otrok.
To, da nista več par, je bila njegova odločitev – naj čuti rezultat. Moški radi omilijo
posledice takihle odhodov, češ , saj nam je vsem fino in smo še naprej prijatelji…
Ne nismo. Bili smo, zdaj pa nismo več. Bomo kontaktirali glede otrok, ostalo ni več njegova
stvar. Tudi odnose z otroki naj rešuje sam.
Družinska kosila? Ta so za družine. On je svojo zavrgel.
No pa smo tam, kjer ni muh. Sedaj od tega idealnega zakona ostaja samo še en velik egoist.
sedaj si zelo razsuta in v težki situaciji, ampak ne mislim te trepljati po rami, ker od tega ne boš nič imela, samo še slabše se boš počutila. Enkrat boš morala odrasti in se naučiti postaviti zase, za svoja čustva in svoje potrebe. V tem idealnem zakonu je on fural svoje, ti si se mu pa prilagajala in igrala nemočno žensko. Ni prav, da so ga otroci odrezali, ti si pa prijazna do njega. Če bi imela zdrav zakon, bi bilo obratno. On je otrokom še vedno oče in oni bi, če bi imeli zdrav odnos do staršev, morali imeti še nekaj spoštovanja do njega, čeprav je zapustil tebe (tebe, ne njih). Tako pa tudi ti prelagaš del odgovornosti za svoj zakon na otroke. To pa ni prav, oni morajo odrasti in spoznavati sebe in zgraditi lasten partnerski odnos. Tam bodo imeli pravico soditi, ne pa vaju. Mislim tudi, da je bil vajin zakon zelo površen, kar je itak klasika vsakega povprečnega zakona. Če boš želela biti še kdaj zadovoljna, ti priporočam, da ne iščeš adrenalina (kar tudi počne večina današnjih 50 letnikov in letnic), ampak odrineš v globino. Pa h kakšnim instant duhovnežem, ampak v lastne globine. Pa srečno.
In sedaj glavni problem, zaradi katerega pišem. On bi bil z mano rad prijatelj. Hodil na kavo, se sprehajal, prišel na družinska kosila…
sam je izbral…….kakšna družinska kosila? vi niste več družina.Glede otrok-naj se sam trudi,da pridobi njihovo ljubezen in zaupanje.On bi svoj prosti čas porabil z vami? saj ga je imel pa mu ni bilo všeč.Nogiraj ga od sebe.Naj ti ne bo žal.Tudi on ni mislil na tebe,ko se je odločil oditi.