Spoštovani! Živim s fantom s katerim imava enega otroka. Vse skupaj še kar laufa, dokler se ne vmešavajo njegovi starši. Vse kar se dogaja v zvezi z njimi, je moj fant zelo občutljiv, če se ne obnašam tako kot bi se morala (jaz sem prijazna, nisem žaljiva, ipd). Pa tudi ne vem kaj bi rad kako naj bom še bolj prijazna, ali kaj. O tem sva že imela pogovore, pa nič. Samo jezno se obnaša, če kaj ni bilo uredu, in nič ne reče, ali pa kaj reče, v bistvu špikne. Jaz najraje ne bi imela z njimi prav nič, ker je zelo NAPORNO. Jaz zase vem kakšna sem, oni pa znajo biti tudi žaljivi in nepošteni. Ampak toliko samospoštovanja pa imam, da klečala ne bom pred njimi. Naj povem še to, da moje domače ne prenese (zavist). Ko sem sestri poslala telegram za rojstvo otroka, me je prec zajebaval, joj kako moram biti taka kura, imajo kao dost denarja,… (brezveze razpravljat o tem). Ko se pa pri njih kaj zgodi, je pa ves na petah, takoj ukrepat kakor je prav! Nekajkrat mu je že uspelo, da sem bila sebična in sem kasneje imela slabo vest, ker je pa potem on pri sebi ukrepal pravilno. Moj fant deli moje in njihove domače na dva pola, meni se to ne zdi prav, ampak težko je to popravit. On gleda iz zornega kota njihovih domačih, jaz pa z vidika najine družine. Je moj fant mogoče nesamostojen in odvisen od njihovega vpliva? On vsakodnevno zahaja domov in ne vem kaj imajo, ker nič ne govori, niti ne želi nič povedat, ali pa seveda govori tako kot da je vse le briljantno. Se pa zelo rad zanima za moje domače, kako oni furajo, in se sprošča tako da jih tudi občasno blati. Ko naleti na kakšne težave, se posmehuje, jim privošči. Tehnica je tudi zelo neuravnotežena, moji domači so odprti ljudje in smo vedno dobrodošli na obisku, tako on lahko stalno vohlja, mi pa ne hodimo k njihovim,ker pač jim to ni všeč, so nezadovoljni če se pojavim tam, tako hodi sam (“vedno v zvezi z opravki”), občasno pa še s hčerko. Mi lahko poveste kaj se moj fant gre in kakšne možnosti imam da to rešim (čutim, da nobenih, razen da postenem bolj odporna in debelokožna, da še bolj krepim svoje spoštovanje ter še bolj zavzeto sledim svojim ciljem). Lep pozdrav.

Jewelline001,

v takem odnosu je težko ohranjati energijo za lepe družinske reči, saj jo srka stiska, v kateri je obstal vajin odnos in vse skupaj človek res doživlja kot urok, kjer se počutimo neslišani, jezni in nemočni. Ampak to je tisto, kar se kaže navzven, ker je pot zanikanja, zlasti s partnerjeve strani, našla svoj izraz v tem simptomatičnem vedenju in odzivanju. Roko na srce, v tem odnosu vzajemne iskrenosti ni čutiti. Če se ozrem na partnerja, je jasno, da mu stiska preprečuje, da bi deloval samostojno, čeprav si to še kako želi. Zato se je v stiski že zdavnaj kompromisno prilagodil – zaničuje sebe, da bi idealiziral starše, odtod nespoštavanje ter zaničevanje vsega drugega. In, žal, seveda tudi vas.

Vendar želja za spremembe še ni dovolj…če karikiram: ko je pustovanje mimo, je smiselno, da se umirimo, odložimo masko in se poslovimo od namišljenega, sicer… ja, toda v realnem življenju to ni enostavno, mi bi še kar pustovali, saj ni vsak pripravljen na to…ampak recimo, da je partner na to dejanje pripravljen: bi spodaj pod kozmetiko, globoko v njem, videli koga?

Verjamem, da vi to že veste: videli bi prestrašenega otroka, ki je navajen življenja, kjer so njegove potrebe neuslišane in nepomembne, pomembne so bile potrebe staršev in družine. Navzven pa je to vajen skrivati in odtod zakorakajo znani družinski konstrukti: kar je znotraj teh sten, ven ne sme! Ali pa: naša družina je super, poglej raje sosede kakšne lomijo! Pa seveda, Da naša družina/otroci trpi/-jo, je kriva šola (mediji, država….) ne mi! Mi garamo! ipd. Tipično.

Ampak, to ni tako pomembno, pomembno je vprašanje, kaj se dogaja s tem otrokom, stran od konstruktov, v (notranji) resnici?

JEZEN je. Na koga pa? Najprej na starše seveda, vendar ker ga je že zdavnaj strah pokazati to jezo (npr. oče je bil avtoriteta, ki sinu že v kali da vedeti, da ne bo nikoli dovolj dober zanj ipd.), jo zato obrne vase v obliki krivde, navzven pa – tam, kjer je varno, kjer ni avtoritet v obliki zanikanja, cinizma, posmeha, prezira…v vsakodnevnem življenju v službi je lahko sicer uspešen, vendar ves čas nemiren, težko zaključuje naloge in nadaljuje, ker je perfekcionist (»nikoli ni dovolj dobro«), impulziven, a hkrati neodločen, ko gre za življenjske odločitve (ker se pojavijo dvomi, strahovi – ni izkušnje očetove/starševske varne podpore!), običajno se težko otepa pretiranih skrbi, zato mora ves čas nekaj početi, da zaposli sebe oz. telo…Opisa bodi dovolj.

Kaj lahko s tem naredite? Ugotavljate bolj malo možnosti, da to rešite, »razen da postenem bolj odporna in debelokožna, da še bolj krepim svoje spoštovanje ter še bolj zavzeto sledim svojim ciljem«. Jewelline001, to je to. Prav ugotavljate, nič ne morete rešiti vi v tem odnosu, ne da bi to vključevalo tudi partnerja. Lahko pomagate sebi in otroku, ki v vsem tem vedno potegne najkrajšo. Otrok nima orodij za soočanje s stiskami odraslih, saj še nima izkušenj. To ga boste vi naučili. Čuti pa vse, zato je otroka v takem vzdušju treba spremljati in njegovo stisko jemati pred svojo, resno, ga pomiriti in razrešiti krivde za to, da med mamo in očetom ni vse ok. Odgovornost za družino pa imata seveda starša, zato se je potrebno usesti in odpreti te karte najprej kot partnerja. Ta pregovor res fajn: odpreti karte pomeni, da v pomembnih odnosih ne morem igrati z jokerjem v žepu (skrivati resnice), ker je to igra, kjer ni posamičnih zmagovalcev; ali oba zmagata ali pa oba zgubita.

Zato poudarjam: odločimo se dati maske dol, pričnimo govoriti o sebi in prevzemimo odgovornost za svoje misli, čutenja, vedenje. Zgrabimo fantastično priložnost za rast in vzgojo notranje moči, ki raste iz iskrenega in varnega odnosa, s katero bomo hodili domov bolj iskreni in sproščeni, da lahko pokažemo, da lahko čutimo/mislimo drugače kot naši starši, čeprav jih še vedno spoštujemo kot spoštujemo drugačnost drugih, da si upamo priznati svoje pomanjkljivosti in ohranimo ponos nase. Ter da si dovolimo slišati kako nas vidi(jo) drugi. Vzemimo si čas, ki ga imamo in podarjeno življenje zase. Zato je partnerski odnos tako svet, ker obljublja odrešitev za oba in prek starševstva pomaga otrokom čimbolj samostojno v svet.

Končno, razvoj ni to, da se odločimo da bomo jutri drugačni in gremo spat, ker nas čaka sončno jutro. Razvoj je potovanje vase in hkrati videnje naprej, pred seboj. Tega se učimo korak po korak iz dneva v dan iz oči v oči. So vzponi in padci, vendar če vztrajamo pri delu na sebi, se od te amplitude oddaljimo in vidimo, da je vse le en vzpon. Kam nas bo pripeljal, pa zdaj ni pomembno, pomembna je moja pot. Ali nas bo pri tem partner spremljal, nam sledil, pa je odvisno od njega/nje.

Vse dobro!

Spoštovani g. Duraković, tole ste čudovito napisali.
Se pa meni pojavlja vprašanje – kako bo otrok dojemal očeta, kakšne posledice bo imelo na otroka očetovo vedenje, zaničevanje vsega, jeza? In glede na to, da je notranja rast potovanje, ki traja leta, običajno zelo intenzivno v otrokovih prvih letih – tudi mati v tem obdobju ni ravno pravi vozor otroku, dela tudi mnoge hude napake (prepir z očetom pred otrokom, stresanje jeze na otroka…), čeprav se zaveda, da dela napak…

trobentica 123,

mislim, da sem tudi na vaše vprašanje deloma odgovoril. Očetova vloga je, da družini prinaša varnost od zunaj, predstavlja zakon oz. meje vedenja…Sinu npr. predstavlja model moškega, ki naj mu sledi, se od njega uči tako čustvovanja (za to je do cca. 3 leta srkbela mati) kot tudi vedenja in mišljenja – do sebe kot moškega, svojega telesa, do žensk in drugega sveta. Hčeri skozi odnos pa predstavlja model moškega-ob-sebi, ki ga ponotranji (vzdušje ob njem, občutke, čustva,…), zato je zelo pomembno, da ta oče hčer spremlja z omogočanjem varnosti, skrbnosti za njeno počutje, razumevanja, veliko iskrenega pogovora, da lahko ob njej spregovori o sebi na nezapeljiv način, v očetovski ranljivosti, in da se zaveda, da bo enkrat odšla od doma (tako kot sin) itn. itn. Oče hčeri pomaga zgraditi tisti del njene lastne zgodbe/osebnosti, ki ga ona ne išče ob mami. Za sina velja ravno obratno (mati sinu predstavlja….).

Ne pozabimo, da se vsak starš, v tem primeru oče, v veliki meri uči od tudi svojega otroka, kajti ta je zrcalo starša v tistem delu, ki se ga ta ne zaveda (avtomatizmi, reakcije, temeljno počutje, ki prevladuje…) in se vedno “ozvoči” na tisto, kar najbolj prevladuje v starševskem razpoloženju in razpoloženju odnosa med staršema kot partnerjema.

Vse nepredelane vsebine in odnosi, vsi boleči občutki in povezane predstave, ki iz različnih razlogov ne najdejo poti ven na način pogovora o tem in osmišljanja ter razmejevanja, se pokažejo navzven skozi projekcije: tisto, kar nas boli in se ne zavedamo, da lahko
to spremenimo, prenašamo v odnos z drugimi in v svet. Partnerski odnos je zato tu, da nam pomaga to ozavestiti in prevzeti odgovornost na partnerski, enakovredni ravni, ne more pa za te zadeve skrbeti odnos z otrokom (ni enakovrednosti). Zato starš mora ves čas slediti razmejitvam.

Žalostni del zgodbe nastopi, ko teh razmejitev med starševstvom in partnerstvom ne zmoremo več vzdrževati…

Če imamo zgornji primer očeta, ki vzdržuje tako vzdušje, da v njem otroka zanemarja, ponižuje, ignorira itn. – ga čustveno zlorablja, potem je ta otrok prestrašen, kriv, ni mu varno več, se zato sprva jezi, radi rečemo, da “ne uboga” itn., ampak enkrat bo obupal, utihnil (in tega si res ne želimo), tak oče, če je v stiku s tem, kar mu otrok sporoča in kako se on sam pri sebi počuti, bo svoje in otrokove reakcije uredil: bo najprej sebe uredil, otroka pričel jemati resno, ga pomiril ter se z njim pogovoril, ko bo ta pripravljen za to itn.

Če pa za to ni prostora, ljubezni in volje, otrok prične v sebi tlačiti tisto, kar oče ne sprejema (npr,. jezo, strah…). Zakaj? Zato, ker se noben otrok staršu ne odreče, ker to bi pomenilo čustveni propad, otopelost, obup in tudi neredko fizično odpoved z boleznijo, smrtjo. Otrok še nima te izbire in veščin za preživetje, ker nima izkušenj (to mu omogoča kultura, vzgoja). Starš pa to izbiro vedno ima, zato je odgovoren za otroka.

Otrok iz zgornjega primera (ki svojih čustev očetu ni mogel izpovedati tako, da bi ga oče sprejel, razumel) se bo tudi v odraslosti znašel v odnosih, kjer bo podobno zavržen, ponižan, spregledan, ker je to nekaj, kar je ponotranjil kot normalno in mu je znano in varno (čeprav v resnici ni in si tega ne želi). Ko pa bo odšel od doma v resno intimno razmerje in družino, pa se bodo rane šele zares pričele odpirati…to je naravno. Partnerska intima je potencialni “zdravstveni dom” za naše duše. Potencialni zato, ker to ni nekaj, kamor greš in ti pomagajo. V odnosu smo mi svoji “zdravniki”, zato moramo delati na sebi, na odnosu in rane se počasi celijo oz. v praksi to pomeni, da smo začeli tudi pri sebi sprejemati tisto (občutke, vedenje, mišljenje), kar starši niso – v taki meri, da bi lahko bili mirni in varni s seboj. In delamo naprej…

Končno, smeri, v katere se lahko neko simptomatično vedenje v odraslosti obrne, je ogromno, zato se bom tu ustavil. Le še to bom dodal: naš otrok bo vedno najbolj rabil tisto, kar mi od naših staršev nismo dobili, kajti tisto, kar lahko damo v ljubezni, ni problematično. Posledično to pomeni, da moramo odnos z otrokom uporabiti hkrati za lastni, ne le za njegov razvoj.

Lepo pozdravljeni!