mržnja med bratoma
Prosim, na pomoč!
Imam dva sina (22 in 16 let), ki zadnjih nekaj mesecev enostavno ne prenesete drug drugega. Mlajši se zaradi nekega konflikta ne želi pogovarjati s starejšim, kljub temu, da se mu je starejši že opravičil.
Zakaj? Ne vem, ne najdem odgovora. Na to temo sem se z njima pogovarjala že toliko, da ne vem več, kaj je bilo dogovorjeno in kaj ne…Se opravičujem, malce zmedeno pišem,…
S starejšim se pogovorim in vem, da kar se dogovorimo, da bo to tudi izpeljal. Z mlajšim je drugače…trmari, da ni konca in kraja. Porabim dve uri za pregovarjanje, naj že enkrat pozabi, kar je bilo in gresta v miru od danes naprej. Govorim pol ure, uro, dve … prosim, razpravljam, povem bistvo, želim, da se začneta pogovarjati kot človeka. Razložim, da je v življenju pač tako, da včasih kdo pove kaj neprimernega na račun drugega, da včasih kdo dela popolnoma drugače, kot bi hotel sam… In povem, da je razumljivo, da to razjezi tistega, ki je bil zaradi takšnih in drugačnih dejanj prizadet. Od nekdaj sem otroke učila, da se težave rešujejo s pogovorom in da se vse nekak uredi, le voljo je treba pokazati.
Starejši je že odrasel fant, tudi bolj zrel in res večinoma popusti, v želji, da bi bilo med njima vse v redu. Z mlajšim ni tako. Postavi neke pogoje (recimo opravičilo s strani starejšega) in se bo potem kao pogovarjal, na koncu dobi, kar je zahteval, vendar se nato dogovora ne drži.
Ne vem, kje sem zgrešila v vzgoji, da je danes tako kot je. Razlik med njima res nisem delala, vedno sem skušala biti pravično opredeljena do obeh. Tudi, ko je hudo zbolel starejši, sem mlajšemu razložila o bolezni in mu povedala, da sedaj rabi njegov brat malce več pomoči z naše strani, da pa to ne pomeni, da se z njim ne bo nihče ukvarjal, le včasih bo kakšen skupni načrt mogoče splaval po vodi. Vse je bilo usklajeno s pogovorom.
Tudi do mene je postal nesramen..pa ne vedno, ampak takrat, ko ga kaj razjezi (ne jaz)..takrat glasno izraža svojo jezo in če ga hočem malo pomiriti, da ne bo tako glasen, je vse skupaj še glasneje in z besednjakom…Pusti me še ti! Ven pojdi! Kaj me še ti zajebavaš!..ipd.
V šoli je z njim vse v redu. Je odličnjak, s sošolci nima težav, doma tudi zelo delaven…ni da ni, kar ne bi znal doma narediti. Včeraj sem mu rekla, da naj se začne učiti, ker je lažje, če dela sproti in ne samo pred testi in spraševanji. Njegov odgovor je bil, da se ne bo učil in če bi se želel učiti, bi šel v gimnazijo in ne v strokovno tehnično smer.
Ne vem, bila sem popolnoma šokirana nad tem, kaj je povedal. Vedno sem obema govorila, da se učita zato, da jima bo lažje v življenju, da bosta z boljšo izobrazbo imela več možnosti za boljše življenje…toliko lepše bo, če bosta delala tisto, kar ju veseli. Starejši je to dojel, mlajšemu se očitno “svira” za vse.
Še nekaj sem pozabila…zelo pomembno stvar. Moj mož, oče obeh, pri vzgoji nikoli ni kaj dosti sodeloval. Služba je taka, da ga večino dneva ni. Ko pride domov je utrujen (ampak saj sem tudi jaz, ko pridem iz službe)… potem še za službo kaj postori, doma si itak vedno najde neko delo, pa če ga kdo drug prosi za pomoč je takoj pri roki…jaz pa sama za vse v zvezi z gospodinjstvom z otroci. Sem ga prosila, naj se pogovori z mlajšim, zakaj je tak…bi mogoče njega bolj poslušal. In moj mož začne pogovor,češ, kaj jima manjka, da sta taka in zakaj se tako obnašata.
Potem jima postavi pogoj, da imata dva ali tri dni, da rešita svoje stvari in se začneta normalno pogovarjati. Že naslednji dan pozabi, kaj jima je naročil…mineta dva, tri dni in ju niti ne vpraša, kakšna je situacija, če sta se pomirila, itd…
Ne vem, no, zdi se mi , da je mož popolnoma nezainteresiran in je raje tiho, samo da ni treba reševati kakšnih težav, da se ni treba še enkrat pogovoriti. itd… Ko mu omenim, naj se še pogovori z njima, mu prekipi in samo ponavlja, da bo spakiral in šel. Ampak jaz sama ne zmorem, res ne zmorem….
Tako utrujena sem že od vsega, da bi najraje zaspala kot Trnuljčica in se zbudila čez 100 let.
Sama vidim, da postajam živčna razvalina, včasih, ko sem sama in pomislim na svojo družino, mi začnejo same od sebe teči solze. Tako rada bi rešila naše odnose, tudi najinega z možem, ki ga je prav ta stvar zadnje čase zelo načela. Pa vidim, da mi ne uspeva, da ne gre več naprej.
Ne vem, kaj se je zgodilo, da je tako kot je…pa tako fajn smo se imeli včasih, kosta bila otroka še majhna.
Žal toliko energije porabim za pogovor s sinom, ker vseeno upam, da danes pa bom uspešna in bo vse v redu…toliko moje energije gre, jaz pa sem vsak dan bolj izčrpana.
Oh, predolgo besedilo sem napisala. Moje vprašanje je naslednje – kako oz. kakšen pristop moram narediti, da sina prepričam, da naj se pogovarja z bratom?
Hvala.
Spoštovana Trnuljčica1,
sta se brata do danes morda že pobotala? Vam povsem verjamem, da si, tako kot večina staršev, želite skladnega odnosa med otroci.
Otroci so pogosto značajsko zelo različni med seboj, ne glede na to da so bili deležni skoraj identične vzgoje. Različne stvari jih zanimajo in veselijo, različne hobije imajo, različno se odzivajo, en rad bere, drug teče za žogo, tretji poje ali nekaj povsem različnega. Njihov notranji svet je povsem individualen in vsa doživljanja so različna.
Če sem prav razumela je ta sprememba v obnašanju nastala po nekem njunem konfliktu?
V naslednjem odstavku pišete o tem, da je postal nesramen tudi do vas? Mladi v najstniških letih iščejo in oblikujejo svojo identiteto in uporništvo je en izmed načinov prav tega. Morda je kaj na temu tudi pri njemu? So še kakšne druge spremembe obnašanja? Se je pri vas doma še kaj spremenilo, kar bi lahko vplivalo na sina?
No, po mojem mnenju, glede na to, da je en sin pravzaprav odrasel, drugi pa bo ravnokar… je njun odnos morda najbolje prepustiti njima, vi pa jima še najbolje z vzgledom lahko pokažete, kakšen je odrasli in konstruktivni način reševanja konfliktov, ki so del vsakdanjika v vseh medosebnih odnosih.
Upam, da se bo vse dobro uredilo.
Sem pa na voljo tudi za pogovor, v kolikor bi želeli.
S pozdravi,
Mirjana Franković
http://www.mirjana.si
Najlepša hvala za vaš odgovor
Žal je situacija še vedno nespremenjena
Sprašujete, če se je doma kaj takega zgodilo, da bi vplivalo na sinovo obnašanje – nič takega ni bilo, vse je v ustaljenem ritmu
Prihaja vikend in bom spet poskušala s pogovorom oz oba z možem se bova potrudila
Upam, da se bo situacija med njima res uredila – takrat bom sporočila
Opravičujem se, ker mi je pri znaku “pika” tipkovnica zablokirala, zato pišem vsak začetek stavka v svojo vrstico, zaključujem pa brez “pik”
Lep vikend vam želim in hvala za vaš čas, ki ga porabite za vaše delovanje na forumu
Pozdravljena trnuljčica1.
Tvoj prispevek sem poskušal skrbno prebrati in mi je dal misliti. Pišem ti kot oče treh hčera.
Pri NAJINI vzgoji z ženo, sva in še, vedno bolj opažava, da je neke spremembe pri otrokih moč pripisati letom – razvoju osebe, nekaj karakternim razlikam itn.
Za vsa obdobja pa nekako vidiva, da velja, da je vsaka oseba v POTREBI, DA JE SLIŠANA V SVOJI RESNIČNOSTI. Za nekoga je resničnost npr to, da se počuti ogroženega, manj vrednega, če nekdo ob njem nekaj ve, naredi, kar on sam ni in ne zmore. Zato SVA SE Z ŽENO V EDINOSTI DOGOVORILA, za čim bolj enotno – poenoteno vzgojo, način življenja pri sebi, v smislu, ZAČETI PRI SEBI:
1. Kako midva živiva, kako midva rešujeva konflikte prepire? Se poslušava, da bi se slišala, ali iščeva le vsak svoj prav? Zavedajoč se, da sva okolici, (otrokom) za vzgled, za primer. Da negujeva svoj zakon in ga krepiva sva se pridružila še ostalim zakoncem, s katerimi se srečujemo 1x mesečno in kakšno rečemo na temo zakonskega življenja.
Tukaj bi se, spoštovana trnuljčica1, dotaknil vašega primera, ko v vašem zapisu vidim zapisano, da se mlajši sin trmari, izsiljuje, pogojuje, ko se jezi ga poskušate umiriti, razumeti je moč, da se zelo prizadevate stvari razložiti, jima pojasniti… Moja izkušnja je, da je potrebno dati ljudem piti, ko so žejni in jesti, ko so lačni. Pri vajinima sinovoma je moč razumeti, glede na to, da jima več urno pojasnjevanje ne zaleže, da sta »lačna«, in ne »žejna«, potrebno poiskati česa sta »lačna«. Morda le, da sta slišana v svojem doživljajskem svetu. Prepričan sem, ko jih bosta starša poslušala, spodbujala, da vsak pri sebi pove, kako je nek dogodek videl, kako ga je razumel, kako se je v tem dogodku počutil, jima boste dali možnost, uvida sam v sebe in rojstva rešitve, ki jo nosi vsak v sebi. Ne zagovarjam, da se jima poda »rešitev spora na pladnju«. Sinova imata čudovito priložnost, da se učita in naučita, drug ob drugem, kako premagovati konfliktne situacije. Vloga staršev je, da jim postavljamo meje, jih spodbujamo, usmerjamo, vloga otrok pa je, da meje iščejo. To je najino spoznanje.
2. Spoznavanje moške in ženske narave. Ne gre le za fizične, čustvovanjske razlike, ampak tudi za razlike v razumevanju istih stvari, npr. jaz sem dolgo potreboval, »da mi je potegnilo«, če žena reče, da nima kaj obleči, nakazuje na to, da bi si nekaj za obleči kupila, med tem pa, če bi jaz rekel, da nimam kaj obleči, zame to sporočilo pomeni, da je treba nekaj zlikat, ali oprat. Torej različno razumevanje istega stavka. Tukaj se spomnimo, da imate dva moška mladeniča, ki imata moško naravo. Jima dopustite, da se ob vas počutita deca? Jih z močem potrjujeta v njihovi moškosti? Odgovorita si sama ne meni. To je izziv za vse nas starše. Zame je izziv, kako potrjujem hčerke v njihovi dekliškosti, ženstvenosti, kako potrjujem ženo… Se počuti ženstvena ob meni? V moški naravi je, da SMO SPOŠTOVANI VEČ, KOT DA SMO LJUBLJENI, oziroma, je več, kot če nam bi žene vsak dan izkazovale in govorile, kako nas ljubijo, med tem, ko imate žene veliko potrebo, da se vam vsak dan pove, izkaže, da vas možje ljubimo. Večkrat, pa sva z ženo opazila tudi to, kako zelo je pomembno, da sva si z ženo čim bolj v edinosti. Opazila sva tudi to, da so bili otroci vznemirjeni, kadar midva nisva bila v ljubezni, in ko sva se obrnila nazaj k ljubezni, so bili otroci po svojih vedenjih drugačni. Opažava, da gre pravzaprav za družinsko dinamiko, ki se lahko razvija v rasti, ali pa nazeduje v začaranem krogu. Iz začaranega kroga je dovolj ZA ZAČETEK, da vsaj eden izstopi, saj se potem cela dinamika spremeni, hočeš nočeš.
3. RAZMEJEVANJE ODGOVORNOSTI! Vsako dejanje ima svoje posledice. Pospravljanje nogavic, reševanje sporov.—— Pričakujem, da se pogovorita o sporu in to takoj rešita. Verjamem, da to zmoreta, zato drugo ne pride v poštev. Potem preverimo, kako je rešen spor, jih poslušamo, kako jima je uspelo ( vzgled samorefleksije). . .
4. DRUŽINSKA IDENTITETA! Otroci, zakaj ne smem pljuvati… drugi pa lahko? Naša družina tega ne dela. Otroci, moja stvar, če imam noge na mizi , ko se učim… Če boš imel zopet noge na mizi, bom razumel, da mize, ki sem jo kupil ne potrebuješ več in jo bom dal iz tvoje sobe. Noge ne spadajo na mizo. V kolikor se zgodba ponovi, mizo odstranim iz sobe. Otroku dam miren a odločen vzgled, kaj pomenijo dogovori, kaj pomeni odločnost, kaj pomenijo posledice NJIHOVIH DEJANJ. Otrok bo potem , ko ne bo imel mize tarnal, zakaj, čemu… Ostanemo mirni, ker to ni naša odgovornost, otroka le slišimo, mu naklonimo razumevanje v tem kar poroča, vidi, doživlja, povemo pa mu, da nam je žal, da se JE ODLOČIL, biti brez mize. Ja, seznanjen je bil, da gre miza iz prostora takoj, ko bodo noge na njej. Torej, s tem, ko je noge kljub opozorilu dal na mizo, se je odločil, da bo brez mize. Na nas je, da ostanemo v miru, da to ne počnemo kot kaznovanje ali, češ, privoščim ti… Na nas je le, da izpeljemo posledico, NJEGOVE ODLOČITEVE.
5. BISTVO JE OČEM NEVIDNO! Kar koli počnemo, se je vredno zavedati, da je bistvo našim očem nevidno. Zato je vsak človek vreden, da da bližnjemu možnost, da ga razume, sliši, zazna, s tem, ko mu poroča, kako je nekaj videl, doživel,… kaj se sedaj dogaja v njem… Na nas pa je, da mu dajemo zgled in spodbudo k izražanju kolikor le trenutno zmore. Včasih je dovolj, da smo tiho ob osebi, ko iz njega bruha, žalost ali jeza ali… Ne ustrašimo se BITI ob človeku, tiho, poslušno… Ni najpomembnejše kaj in kako bo povedal, čeprav tudi, najpomembnejše je, kaj pride za tem. DAJMO LJUBEZNI VEČJO VELJAVO OD TEGA, KAR NI NAJBOLJŠEGA, LE TAKO BOMO DOPUSTILI LJUBEZNI, DOBREMU, DA ZMAGA.
Spoštovani D.P.,
hvala za vaš izčrpen komentar in za vaš čas, ki ste ga porabili za pisanje…res, HVALA VAM.
Situacija se je začela malenkost izboljševati in upam, da se bo nadaljevalo v tej smeri. Sem potrpežljiva, ni panike, če bo dlje časa trajalo…da bosta le našla drug v drugem tisto dobro, kar nosita v sebi.
Vam in vaši družini želim vse dobro.