Ali lahko svetujete tudi meni?

Ne znam odpreti novega vprašanja, pa bom poskusila srečo kar tukaj – upam, da mi avtorica ne bo preveč zamerila.

Stara sem malo čez 40, mož ravno tako. Imava osemleto hčer. Najin osnos je kakor kdaj – včasih zgleden, večinoma pa hladen. Meni bi več nežnosti in pozornosti ustrezalo, a on pravi, da pač ni takšen, da me ima rad, a mi tega ne zna pokazati tako, kot bi jaz rada. Mož se z mano ne pogovarja kaj dosti, še posebej ne o osebnih rečeh, o službi pa sem kar na tekočem. Imamo veliko prijateljev in znancev, hodimo skupaj na dopuste – mislim, da smo povprečna družina.

In zdaj sem zanosila. Nosečnosti nisva načrtovala, zgodilo se je. Pa ne vem, kaj naj. Za petek sem naročena za abrazijo (mislim, da se tako reče), a se ne morem odločiti. Jaz si želim še enega otroka (pravzaprav sem si ga vedno želela, zdaj pa nisem več čisto prepričana), mož pa ne. Sicer mi tega ne reče naravnost, a sva se pred nekaj tedni pogovarjala o še enem otročku in takrat je kratko in jasno odgovoril ne in ne, zakaj ne, pa ni pojasnil. Vem, koliko sem stara, vem, da bi to bilo več kot tvegano, vem, da si mož ne želi otroka (še pri prvi deklici sem bila za vse vedno sama, in sem še), vem, da bom v primeru, če otroka obdržim, verjetno ostala brez službe, vem, da bi to porušilo naš red in spremenilo naš način življenja… Vem tudi, da se ne more nihče odločiti namesto mene… Pa vendar – kaj naj naredim? To je moja zadnja priložnost za otroka. Vedno se mi je zdelo, da če sta na tehtnici otrok ali partner, da tu ni nobeno vprašanje. Moja srčica mi je prinesla toliko sreče – je mogoče, da bi bila do drugega otroka drugačna, da ga ne bi imela toliko rada? Ali bi se potem poslabšal najin odnos s hčerkico?

Vem, nora sem že od razmišljanja. In tako sama…

Prosim, povejte mi svoje mnenje, pa četudi me grajate ali obsojate!

Veliko sreče vsem!

Pozdravljeni, MiškaMaška!

Nahajate se v veliki stiski, saj ste nenačrtovano zanosili in si po eni strani želite otroka, po drugi strani ste jutri že prijavljeni na poseg za prekinitev nosečnosti, mož si še enega otroka domnevno ne želi in ne vemo ali ste se medtem morda sploh uspeli z možem pogovoriti o vaši nosečnosti in stiski, v kateri premišljujete o vseh mogočih variantah, tudi o tem, da bi morda vse skupaj na skrivaj prekinili …

Opravičujem se vam za pozen odgovor, ko ste bili tako zelo sami in upam, da bo tole vseeno še aktualno. Ni vam niti najmanj enostavno in smo z vami lahko le sočutni. Žal vam ne moremo dati nobenega nasveta kaj storiti in boste s to stisko še vedno ostali sami, zaslužite pa si, da je z vami in ob vas mož. Vsekakor je nujno, da se o tem pogovorita in da ne glede na njegovo morebitno trenutno zavračanje naredite to, kar čutite vi v sebi… Verjamem, da se vam (verjetno pa kar obema z možem) ob zanositvi prebuja polno strahov, dvomov, groze in nelagodja in skrbi pred tem kako boste vse skupaj zmogli, kaj bo otrok spremenil v vašem življenju, kaj bo to pomenilo za službo, kaj za odnose s prvo hčerko, kako vam je žal, da se niste zaščitili, kaj vam je tega treba bilo… ipd., vendar so vse to le strahovi in se kasneje pogosto izkaže, da se da vse urediti. To so vse zelo normalni strahovi in se verjetno prebujajo tekom nosečnosti prav vsaki nosečnici in zato je zelo pomirjujoče, da imate vsaj nekoga, ki vas v tej stiski razume. Seveda je prvi, ki naj bi bil ženi v oporo, tolažbo in razumevanje mož, ki pa morda lahko zaradi svojih strahov, jeze in ne vemo še kakšnih podoživljanj občutkov nemoči in nesposobnosti ob tem ne zmore odigrati močnega, pogumnega in sprejemajočega partnerja in zato tudi ne zmore začutiti svojega očetovstva. Zato je vsa situacija še toliko bolj boleča in še bolj krivična, saj sta očitno vidva oba v stiski, pa morda nimata nikogar, niti drug drugega, da bi si zmogla podeliti vsa ta čustva, strahove, odpore, zavračanja in dileme in jih izgovoriti, izjokati,izročiti… Ob tem je lahko globoka osebna vera, zaupanje in izročanje stiske Bogu ali višji sili v veliko tolažbo, na drugi strani pa je vera lahko tudi vir krivde, (samo)obtoževanja, siljenje v določeno rešitev situacije ipd. Ne bi želela, da bi takšni dejavniki vplivali na vašo odločitev, ki naj bi bila vaša osebna oz. vajina, od obeh, saj je mož prav tako soudeležen in gre tudi za njegovega otroka. Samo vi oz. vidva lahko začutita in vesta kaj storiti in če lahko v svojem bistvu začutite svojo naravno materinskost, potem odgovor ni več tako težak… Kakršnakoli že odločitev je v vašem primeru zoprna, saj potegne za sabo določene neizbrisne posledice in živeti z njimi v nobenem primeru ni enostavno. Pri tem vaša leta verjetno niso ovira in tudi vaša prva hčerka zaradi še enega otroka ne bo prav nič prikrajšana, saj imate v vašem srcu veliko ljubezni in imate lahko na svoj način radi oba otroka. Problem so torej strahovi, odpori in zavračanja, morda tudi občutki siljenja oz. prisiljenosti, pritisk časa in dokončnost odločitve.

Veliko sočutja in razumevanja potrebujete vi v teh trenutkih, prav tako pa razumevanje njegovih strahov, jeze, odporov, prizadetosti in dvomov potrebuje vaš mož. In oba trenutno najtežje dasta vse to razumevanje drug drugemu, saj oba drug od drugega pričakujeta in potrebujeta tolažbo in rešitev mučne situacije, ne vemo pa, če že zmoreta tolažiti in podpirati. Vemo, da je vsaka prekinitev nosečnosti odraz hude stiske in osamljenosti ženske, ki ni našla druge rešitve in je ne smemo obsojati. Verjamem pa, da zmorete premagati vse strahove in odpore in se odpreti materinskosti, ki vam je položena v naravo… Odločitev pa je v vaših rokah.

Želim vam in vama obema, da se bosta zmogla povezati, se pogovoriti in najti rešitev, ki bo najboljša za vaju.

ga. Dimec!

Zahvaljujem se vam za odgovor, ki sem ga žal videla šele zdaj (o računalniku in internetu vem definitivno dosti premalo). Hvala za vaše razmišljanje in videnje, z napisanim se v celoti strinjam.

Še enkrat se na vas obračam zato, ker ste edina, ki ji lahko povem in verjetno edina, ki me razume. Moram vam povedati, da sem se po dolgih mukah in odlašanjih vendarle odločila za splav. To je bila zame najtežja odločitev v življenju in v pravilnost le-te še zdaleč nisem prepričana. Zelo, zelo sem si namreč želela še enega otroka. In si ga še, čeprav so ta vrata zame zaprta. Še v soboto zjutraj, ko bi morala vzeti tabletko, nisem vedela, kaj naj. Nisem je hotela vzeti. Tako sem si želela, da bi mi kdo rekel, da mi ni treba, da bo vse OK… Mož sicer ni rekel ničesar, pa vendarle vem, da si je potem, ko je bilo vse mimo, oddahnil. In to je zdaj zanj popolnoma mimo, prepričana sem, da še pomisli ne več na to. Razen zvečer mogoče, ko ne moreva s… Pa še to on poskrbi zase s svojimi porniči… O tem, kako malo se ga je vse skupaj dotaknilo, mi je nazorno pokazal tudi s tem, ko je prišel v bolnico pome in mi na poti domov razlagal, kako bo žena njegovega prijatelja vsak čas rodila in sta se moška dogovorila, da mi pridemo dojenčka seveda takoj pogledat… Ne me narobe razumeti. Vesela sem zanju, vem, kako močno sta si ga želela in rada imam otroke. Ampak tisti dan (in še danes) sem se jaz poslavljala od svojega otročička! Če se skušam pogovoriti o tem, me na kratko prekine, da njemu tudi ni vseeno, potem pa takoj zamenja temo. Občutek imam, da ga gušim z nečim zanj popolnoma nepomembnim in nepotrebnim, kot bi npr. on mene gnjavil, zakaj danes nisem plačala neke nepomembne položnice, ker se mi pač ni dalo iti na pošto in sem nameravala to pač storiti jutri. Brez veze, ni pomembno. Tako je njemu vse, kar je povezano z mano in mojimi občutki. Samo da ima on mir. V tem času, ko sem izvedela za nosečnost, je on odpotoval na Kitajsko in tako so se mu misli vrtele zgolj okrog potovanja. Za naju in pogovor o otročku ni bilo časa. Prijatelj ga je pač povabil… In prepričan je bil, da bom jaz vse opravila takrat, preden se on vrne…

Pa bi vas povprašala še za vaše mnenje okrog tega. Razumem, da si partnerja ne smemo lastiti in da ima partner kljub temu da je poročen, še vedno svoje življenje. Ampak kje so te meje, ko gre za družino? Npr. mi gremo na morje, pa greva s hčero sami naprej, ker on ne more dobiti cel teden dopusta skupaj in tako pride v sredo za nama. Potem pa dva tedna kasneje odpotuje za deset dni na Kitajsko. Dopust tokrat ni bil problem. Ker ga je pač prijatelj povabil in tako priložnost pač mora izkoristiti… Meni se sicer to ne zdi neki prijatelj, če ve, da ima družino – ali povabi vse ali pa zanj naredi kaj druga. Ampak moj mož zna poskrbeti zase in vsako leto parkrat za nekaj dni gre kam s kolegi, prijatelji… Je to za partnerski odnos dobro? Saj ne, da ga skušam omejevati, a zdi se mi, da si vso potrebo po zabavi zadovolji z drugimi, za naju pa mu ne ostane več ne časa ne energije. In ko pride domov in ga vprašam, kako je bilo, kaj so počeli… mi odgovori v dveh, treh stavkih. In nato šele iz pripovedovanja drugim izvem, kaj so pravzaprav počeli.

Vem, absolutno si moram poiskati terapevta. O tem sva z možem že govorila in poskušala naju bom čim prej naročiti. Pa vendarle bi bila vesela tudi vašega mnenja. Trenutno sem tako zelo izgubljena in sama, da težko ločim, kaj je prav in kaj ne. Kaj šele, da bi vedela, kaj je zame prav. Otopela sem že zdavnaj. Vem, da me ta odnos še zdaleč ne zadovoljuje, kaj šele osrečuje. Preveč sem sama. In preveč se obtožujem.

Ko vprašam moža karkoli o njegovih občutkih, čustvih, pričakovanjih, upih, strahovih… dobim vedno odgovor, da ne ve, da on o tem ne razmišlja na tak način… In ko ga prosim, naj enkrat razmisli še o tem, mi pove, da nima časa (mu ga verjetno televizija preveč vzame), da ima preveč skrbi.

Moji starši si nikoli niso vzeli časa zame, da bi mi prisluhnili. Še ko sem bila pri 17-tih posiljena, je mama rekla, da sem sama kriva. Nikoli me nista stisnila k sebi ali mi kakorkoli drugače pokazala, da me imata rada. Vedno je bilo vse, kar sem naredila, premalo ali preslabo. Kljub temu da sem bila izredno pridna doma in med najboljšimi učenci na šoli, sem bila deležna nenehne kritike. In tako je tudi zdaj. Vedno sem sama. In naj naredim karkoli, je premalo. Dokler sem tiho in postorim vse, je OK – narobe je, ko se oglasim, da tudi jaz kaj potrebujem…

Pomagajte, prosim! Kako naj se imam končno rada?

Pozdravljeni, MiškaMaška!

Polno žalosti, osamljenosti in solz je čutiti v vašem pisanju, da bi človek lahko samo jokal in jokal… In nato bi se lahko upravičeno jezili in jezili (jeza v pomenu odločnosti, ne-dovoljevanja nadaljnjih krivic, jeza v pomenu postavljanja zase in za otroka ipd)… Tako sami ste v družini, v zakonu in tudi že ves čas v življenju, da imamo do vas lahko samo globoko sočutje… Toliko krivic se vam dogaja že vse življenje in nihče vas v resnici ne sliši in ne začuti vaše stiske…Res vam mora biti hudo in grozno in ne vem kako sploh uspete živeti z vsem tem in biti ob tem še funkcionalni… In v takšni stiski in čisti osamljenosti se res niste mogli odločiti še za enega otroka – proti moževi volji – in zdaj verjetno težko živite s to odločitvijo in z morebitno krivdo… Pa resnično niste krivi, saj niste imeli prav nikogar, ki bi vam olajšal te krute dneve in vam pomagal… Lepo ste opisali, da ste čakali nekoga, ki bi vam rekel, da vam ni treba vzeti tablete in da bo še vse v redu in čista krivica je, da ni bilo nikogar, ki bi to storil. Žal mi je, da ste bili in ste še vedno tako sami z vsem tem.

Ne želite in ne pričakujete veliko, zadovoljni bi bili z drobtinicami, s kančkom pozornosti in naklonjenosti, čeprav bi vam v resnici pripadalo mnogo več. Še zdaleč niste prezahtevni! Pravzaprav bi morali zahtevati še bistveno več. Kot ženi vam pripada najmanj to, da mož preživlja dopuste in proste trenutke z vami, da si želi biti z vami in s hčerko (tudi njej pripada oče in tu je še druga zelo pomembna vloga gospoda, za katero je v celoti odgovoren, in ga vi, niti kdorkoli drug, v tem ne more nadomestiti!!!). Pripada vam, da je z vami tudi v težkih trenutkih, saj vam je to z zavezo (poroko) tudi obljubil. Pripada vam, da ste in sta s hčerko na prvem mestu njegovega življenja, ne glede na prijatelje in priložnosti za potovanja. Pripadajo vam pogovori in to, da bi se mož potrudil in vas vsaj skušal razumeti, če vas še ne razume (se bo pa moral tudi on za to odločiti in si morda na novo postaviti prioritete). Smete si verjeti, da čutite prav, da ste jezni in da ste oz. sta obe s hčerko ob njegovih dejanjih zapostavljeni, saj to niso le občasne stvari, pač pa se ponovijo celo večkrat na leto. Smete zahtevati več, če že ne zaradi sebe (pa si smete to dovoliti!), pa predvsem zaradi hčerke! Tu so še pomembnejše stvari, ki jih ne bo mogoče nikoli nadomestiti, če bodo šle mimo. On pa je v prvi vrsti oče!

Omenili ste tudi kruto spolno zlorabo v mladosti in nerazumevanje mame ob tem, že dosti prej pa ste bili doma popolnoma neslišani in neupoštevani. Zloraba se vam ne bi smela nikoli zgoditi, krivično je, da se je in še bolj krivično je, da že tam ni bilo nikogar, ki bi vam pomagal iti skozi to. Očitno je odpovedala tudi mama, kar je še huje. Nikoli in nikdar oseba, ki je bila zlorabljena, ni kriva za zlorabo. 100% je kriv in odgovoren zlorabljevalec, ne glede na to kaj je oseba, ki je bila zlorabljena, naredila. Zlorabljevalec je šel preko vseh meja in naredil zločin, še posebno zato, ker ste bili še mladoletni, vsaka spolna zloraba pa je vedno zločin, tudi, če se zgodi kasneje, v odraslosti. Krute posledice zlorabe nosi vaše telo še vedno in zato se vam ni potrebno obtoževati, da se še ne zmorete imeti radi, čeprav se trudite. Uspelo vam bo, v to sem prepričana. Prve korake ste že storili s pisanjem, kar pogumno naprej. Smete si poiskati pomoč zakonskega in družinskega terapevta/tke, s katerim boste oz. bosta morda skupaj z možem (če bo le pripravljen sodelovati, sicer to tudi pove marsikaj) predelovali vse te boleče in težke stvari in našli neko novo moč in novo upanje za pot naprej. Pripada vam, da greste v sočutnem in varnem okolju z nekom skozi vse to. Tudi, če bi tja morali iti sami, dovolite si to.

Vse dobro vam želim.

Ne delat škode.