Doma imamo nadobudnega skoraj 8-letnika z motnjo pozornosti. Že drugo leto prejema v šoli dodatno strokovno pomoč.
Problem pa niti ni v dohitevanju snovi, kot v nihanju razpoloženja in vedenjskih “odklonih”.
Letos imamo krasne učitelje in lepo sodelujemo, tudi sin rad hodi v šolo, čeprav smo se odločili za precej radikalno spremembo, ker smo ga prepisali na vaško šolo in ponovno vpisali v isti razred, čeprav ga je izdelal.
Zanima me kakšne izkušnje imate starši in/ali strokovnjaki z menjavo šol pri otrocih s tovrstnimi težavami in kako se doma spopadate z vedenjskimi “odkloni”. Nama so lani namreč, strokovnjaki iz bivše šole zabrusili, da otroci s takšnimi težavami, kot je naš sin ne funkcionirajo nikjer, da nič ne pomaga (razen medikacija, za katero pa se midva še nisva želela odločiti).

Vesela bom vsakega mnenja.
Hvala in lep pozdrav,
Mateja

Vse je odvisno od tega, kako hudi so ti vedenjski odkloni in nihanja razpoloženja. Že zelo mladi otroci lahko imajo psihosomatske težave, bipolarno motnjo, depresije. Če postanejo nihanja v razpoloženju prehuda, boste morali biti pripravljeni sprejeti medikacijo, da vašemu otroku povrne neko ravnovesje.

Potrebno je ugotoviti, kaj pri otroku povzroča težave v vedenju in nihanja v razpoloženju. Nič posebnega, vreme, kakšni dogodki, ljudje, situacije,…KAJ? Postavite si nekaj vprašanj-je uspešen v šoli? Je kdaj pohvaljen ali ves čas le graja? Ali se počuti kot da zmore? A dejansko zmore? Sledi snovi ali ima hude težave, je ves čas v zaostanku? Ima nadzor nad lastnim življenjem ali je zmeden ker ima slabše sposobnosti organizacije? Ali njegovi dnevi potekajo po neki rutini, ki ji lahko sledi? Se dobro razume s sošolci? Se dobro razume z učitelji? Se učitelji dobro razumejo z njim? Se dobro počuti v svojem razredu? Ali so mu metode dela zadostno prilagojene? Ima vse potrebne pripomočke? Ima o sebi pozitivno mnenje? Je fizično dovolj aktiven? So doma razmere urejene? Itd. itd. Tisoč je lahko razlogov, zakaj pride do težavnega vedenja in težav z razpoloženjem. Zadajte si ‘domačo nalogo’, prosite za pomoč še učitelja. 2 tedna beležite ob kakšnih situacijah je prišlo do nihanj, frustracij. Beležite tudi, kdaj ni nihanj – točno zapišite kaj se je čez dan dogajalo, pred kakšne izzive je bil otrok postavljen, kako jih je reševal in kakšno je bilo njegovo počutje/vedenje tisti dan. Če čez dva tedna ugotovite, da obstaja nek vzorec, je potrebno začeti delati na tistem, kar pri otroku povzroča frustracije.

8 letniku ne more noben določiti ali bo v življenju uspešen ali ne. Je pa dejstvo, da se mora prilagoditi družbi. Funkcioniral seveda bo, vprašanje pa je, kako. Če vedenjske terapije in modifikacije ne pomagajo, je morda medikamentozna terapija edina možnost.

Kot specialna pedagoginja z (nekajletnimi) izkušnjami mislim, da ste naredili najboljše za svojega otroka. Predvsem se mi zdi pomembno, da je otrok vpisan v šolo, ki jo lahko obvlada- mislim na velikost. Kjer lahko pozna večino učiteljev in tudi učencev. Zanj je po moje najpomembnejše, če dobi specialnega pedagoga, ki ga bo razumel in ga z občutkom vodil skozi burna leta šolanja.
Deček, ki ga imam trenutno v mislih je imel ravno obratno situacijo; prišel je iz majhne vaške šole v malce večjo mestno. Imel je srečo, ker je bil deležen res kvalitetne obravnave in velikega razumevanja učitlejev. No v nadaljevanju šolanja kljub temu ni nadaljeval na tej šoli pač pa je bil vključen v domsko obravnavo. Jemal je Concerto, vendar ni bilo opazne spremembe, kadar je zdravilo pozabil vzeti.

polonca,

veliko sta napisale I in jaz mislim.Je pa tako, da so včasih vedenjske in čustvene težave tudi posledica “kemijskega” delovanja možgan.
Kaj pa pravi pediater oz. pedopsihiater?