Naslovnica Forum Zdravje Ginekologija Nosečnost in obporodno obdobje motnje hranjenja v nosecnosti

motnje hranjenja v nosecnosti

Pozdravljene!

Bilo je zatisje, sedaj pa je spet ‘udarilo’…
Zanima me, ali je tukaj kaksna (sedanja ali bivsa) nosecnica, ki se (je) spopada(la) s katerokoli obliko motenj hranjenja…

Vsaj za podporo, klepet…

Lahko se mi javi na ZS ali mail [email protected]

Hvala in srecno vsem!

T.

Živjo stara sem 24 let, z anoreksijo sem se spopadala od 16.leta …zadnje leto pred zanositvijo..se mi je stanje zelo izboljšalo, čeprav sem še vedno ko nora pazila na kg, le stradala nism več. S trenutkom, ko sem zanosila, sem pozabila na kg, na stradanje, na obsedenost s hrano..ker sem želela biti zdrava, ker sem želela, da otročk dobi vse kar potrebuje…in ne boš vrjela tud pomislm ne na kg sedaj ( sedaj sem v 9 mesecu in v celi nosečnosti sem se zredila za 25kg ) se ne obremenjujem s težo, sploh pa sem dojela da s športom se vse da in ti ni treba stradat. Sploh pa pravjo, da punce, ki so zanosile z podnomalno težo, se lahko zredijo za več kot je običajno. Glede na to, da mi včasih ni bilo lahko zaradi tega in da včasih enostavno nism vidla izhoda…sedaj vem da je vse v glavi… torej nauči se imeti rada samo sebe, sprejmi se tako kot si in uživaj v teh mesecih ! Mene je mogoče malo strah, da bi me po porodu kaj spet popadlo…ampak, brez dela na sebi se tega ne moreš rešiti…zdej pa dobr razmisl, kaj je bolj pomembno to koliko kg boš imela v času nosečnosti ali otrokovo zdravje! Vse je v tvojih rokah ! Lahko pa ti pomagam kako sem sama iz tega izstopila in kaj lahko narediš, če želiš. Mogoč ti moja zgodba lahko pomaga, če se tega želiš reštiti. Če pa želiš le nekoga, ki doživlja isto, naj ti pa povem, da to ni rešitev, ker ostaneš v tem in v času nosečnosti si lahko pridelaš ke kako depresijo kar pa res ni prijetno ! Če potrebuješ pogovor pomoč sem ti na voljo !

Lp

Pozdravljena…jst sem se spopadala z anoreksijo od mojega 15.leta, pa sem potrebovala vec kot 5 let, da sem se povsem pozdravila…sedaj jih imam 24 in imam doma skoraj 11 mesecno deklico. Zanosila sem pri 22ih. V nosecnosti sem se zredila za 11 kg. Sploh se nisem, ubadala z njimi in ko sem bila lacna sem pac jedla…pa ceprav je bila 11 ura zvecer. Sem poskusala jest sicer bolj zdravo in mesano hrano, da bi s tem otrok dobil vse potrebno. Kg so mi po porodu kar sami sli dol in to zelo hitro,…od skrbi, neprespanih noci in nasplosno drugacnega nacina zivljenja. Otroka sem si od nekdaj zelela. Ampak bila sem odlocena, da se najprej res pozdravim, poslihtam vse v glavi in potem zanosim. Najbolj zmotno je, ko nekatere mislijo, da ce zanosijo jim bo to mogoce odpravlo tazave. Mogoce. Meni se zdi to absurd. Poznam kar nekaj zensk, ki so to storile, seveda v upanju, da jim bo to spremenilo pogled na prehranjevanmje in odpravilo tezave. A temu ni tako…med nosecnostjo, so se se vedno ubadale z bulimijo in tako imele se vecje skrbi, da ne bi s tem dejanjem skodile otroku..tako, da si se bolj razpet med tem. Kakorkoli ze, recem ti le lahko, da sprejmi sebe tako kot si in gledaj nase kot na mamico…ni je lepse vloge v zivljenju. Bos videla koliko veselja ti prinese to malo bitjece…seveda tudi malce skrbi a vse se da. Srecno in ce potrebujes za pogovor pa mi pisi na zs.
Pika_ tebi pa srecno in lahek pa cimhitrejsi porod. Moj je bil brez problemov in v treh urah je bilo vsega konec oziroma zacetek lepega 🙂

Andreja

Najprej najlepša hvala obema, ki sta se odzvali na moj post. Saj vem, da to ni ravno tema, o kateri bi se kar tako pogovarjali (in s komerkoli).
Ker sicer tudi sama nimam ničesar skrivati, naj opišem svojo situacijo.
Pri meni je tako, da se (vsaj sedaj) ni za bati, da bi otročku karkoli manjkalo – v smislu pomanjkanja ‘fizične’ hrane. Saj je pri meni glavni problem bulimija, čeprav sem se tudi z anoreksijo v svoji 12 letni ‘karieri’ že srečala. Pa še to, nisem ravno ‘običajen’ bulimik, kar pomeni, da nikoli nisem bruhala (ker mi nikoli ni uspelo, čeprav sem se poskušala ‘naučit’), ampak sem se namesto tega posluževala drugih ‘tretmajev’, ko je sledila akcija: kako popraviti ‘škodo’ – po napadih žretja.
V glavnem so v vseh teh letih sledila ena in druga obdobja, bilo pa je kar nekaj takih, ko sem uspela živeti ‘precej normalno’, v smislu, da sem lahko jedla kot ‘normalen’ človek.
No in predno sem zanosila, je bilo eno takih bolj uspešnih obdobij. In potem se je zgodil ‘čudež’. Po tem, ko sem skoraj 20 let živela v veri, da sama nikoli ne bom imela svojega zaklada, saj sem imela pri 15ih precej hudo ginekološko operacijo, se je zgodilo. Veselje seveda do nebes in naprej, saj se mi je s tem izpolnila največja življenjska želja.
Prvi mesec oz dva sta bila sanjska. Nisem doživljala nobenih posebnih ‘tegob’ nosečnosti in zares se mi je zdelo, da je ‘življenje končno na moji strani’.
Ker sem se seveda še kako dobro zavedala, da sedaj živim še za enega in da je le od mene same odvisno, kako se bo razvijalo malo bitjece v meni, sem (vsaj tako mislim) upoštevala zares vsa merila ‘zdrave pameti’ in živela-jedla ‘optimalno’.
Kljub vsemu pa se je zgodilo, da sem nekako po dveh mesecih ugotovila, da sem izgubila dober kilogram in tega sem se na nek način ustrašila, saj sem si mislila, da bi morala vendarle kaj dobit in ne izgubit. Pa sem si rekla: Ok, čeprav jem že sedaj več kot prej (ko sem jedla samo zase), so potrebe telesa očitno večje in treba bo dodati še kaj.
Spomnim se, da sem si tisti dan namesto ‘svoje’ običajne večerje (sadje, jogurt, knusperli) zaželela štruklje. In me je seveda moj dragi peljal z največjim navdušenjem. In po pravici me ni niti malo ‘dajala panika’, da sem pojedla kaj preveč ali karkoli – včasih bi v takem primeru me.
Ampak od tistega dne naprej se je v meni nekaj ‘sesulo’. Kot da sem s tistim obrokom, ki ‘ni bil po mojih pravilih’ porušila nek sistem, ki je prej krasno deloval in od takrat se ne znam več ustaviti. Jem in jem in jem in čeprav čutim, kako sem polna, da že kar boli, saj seveda moje telo ni bilo vajeno takšnih količin, se ne znam več ustaviti.
Sem brala, da se v tem – našem (nosečem) stanju to dogaja – da apetit preprosto ponori. In nekaterim se to zdi celo čisto OK, saj si dajo celo neke sorte ‘blagoslov’ s tem, ko si rečejo, ah, zdaj mi pa ja ni treba mirkat, sedaj je dovoljeno vse…
Sama pa milsim, da to vendarle ne more biti preveč v redu. Pa ne, da bi se bala pridobljenih kg – saj če kdo, potem jaz (ali mi, s to boleznijo) dokaj dobro obvladamo tudi ‘klatenje’ pridobljenega.
Po pravici me je groza tega, da se mi sedaj dogaja to, čeprav sem v resnici v svojem najlepšem obdobju življenja. Pa sem se spraševala te dni, kaj je torej zadaj… In mislim da celo vem;
Na žalost sem že nekaj časa doma – brez službe. In čeprav je sedaj moja prva in največja vloga biti mama, se po drugi strani počutim tako nekoristna. S partnerjem si delava domek, jaz pa mu sedaj ne morem pomagati niti finančno niti fizično. Tako večinoma celi dnevi minejo brez tistega občutka, da počnem karkoli koristnega zase ali ta svet. In, kaj je nekomu, ki je odvisnik prišlo najprej pod roke – v tem primeru hrana…
Saj sem verjetno napisala že veliko preveč, a le tako se da vsaj približno razumeti, zakaj sedaj, ko se mi to dogaja nisem več tista ‘najsrečnejša’ gospodična, zakaj postajam tudi do teh, ki so zelo prijazni z mano osorna in zajedljiva ko me vprašajo kako sem…
In najhuje je to, da nimam pojma, kam naj se obrnem po pomoč. Poznam ‘en vagon’ skupin, društev etc ki se ukvarjajo s tem, ampak jaz sem jih poskusila že tooooooliko, pa vem, da tega nihče ne more ‘potegnit’ iz mene. Celo 4 mesečno zdravljenje v takratnem CMZju pred več kot 10 leti je v glavnem doprineslo le to, da sem se ravno tam med ‘svojimi’ naučila še več (neumnih) trikov… (Pa da ne bo kdo razumel, da ne pomaga prav nikomur, pravim le, kakšna je moja izkušnja).
In prav zato iščem tukaj – na tem forumu koga, ki se je s tem spopadal ali se še spopada tako – v resničnem življenju. Aja, sem omenila, da sem o tem prebrala tone knjig in bi verjetno kakšno lahko spisala tudi sama…
Zato še vedno velja, če je kje kakšna, ki ji ni težko govorit o tem in zelo dobro razume, kaj se sedaj dogaja v meni, naj se mi prosim javi.
In vem, da ne obstaja nič in nihče, ki bo to rešil namesto mene, le včasih je tako zelo lažje, ko veš da nisi sam.

Vsem – tudi tistim, ki ste tole prebrale, pa nimate teh težav želim same čudovite dni s sončkom v srčku – in najlepšimi sončki pod srčki!

In lep večer za danes!

T.

Hej Teodora…poznam vse te obcutke, ki si jih opisala…ce zelis se slisiva preko zs pa se tam razpiseva in poveva vec…

Andreja

Tudi jaz se vedno znova vrtim v začaranem krogu bulimije in bi bila vesela, če bi se lahko pogovorila s kom v podobnem položaju, saj se s svojimi bližnjimi ne morem.

Noseča sem 24 tednov, bolezen pa se ne izboljšuje. Pravzaprav se mi zdi, da je v nosečnosti še slabše, saj se poleg “normalnega” sramu in ostalih občutkov, ki sodijo k tej bolezni, spopadam še z ogromnim občutkom krivde, da škodim svojemu otroku ter kakšno popotnico za življenje mu sploh lahko da mama z motnjami hranjenja. Zelo težko prenašam tudi naraščanje teže, saj me je strah, da je nikoli ne bom izgubila.

Če sem prijateljicam omenila, da nosečnosti ne prenašam dobro (bolezen sem seveda zamolčala), mi vse pravijo, da naj uživam, da pretiravam, da bo vse ok … Vem, da mi želijo dobro, ampak meni žal to ni nikakršna tolažba.

Sicer bi lahko pisala še in še …

Če se lahko še jaz pridružim debati preko maila, bom res vesela.

[email protected]

Lp

Napaka pri e-naslovu. Pravi je: [email protected]

Lp

O bulimiji bi tudi sama vedela precej povedati, rekla bom pa le tole: prvo nosečnost sem preležala, pa kljub temu – ali pa ravno zato- bruhala, saj so se kile kar lepile name. Ko sem bila noseča ravno okoli 22 tednov, meja med življenjem insmrtjo za otroka, sem po bruhanju izgubila zavest in padla. Verjento veste, s kakšnimi občutki sem se spopadala, ko sem prišla k sebi. Krepko sem se se vzela “v roke” in si naredila dnevni plan – kdaj bom kaj počela. Čisto sistematsko sem si zapolnila dan, da je imela glava dovolj opravkov in mi bezljala v neumnosti. Če ste le mobilne – če nimate službe, pojdite v razna humanitarna, dobrodelna, prostovolja… društva, za nekaj ur, da greste med ljudi, da dobite občutek, da nekaj dobrega naredite in s tem nahranite svojo podzavest in samozavest. Vem, kako hudo je, ko si ujet, zaciklan. Treba je VEN! Jaz nisem mogla nikamor, pa sem doma odgovarjala na klice po telefonu, samo da sem nekaj počela, da sem bila zaposlena. Danes semi zdi bedarija, takrat pa mi je to po mojem rešilo življenje, meni in otroku. V drugi nosečnosti smebila do konca mobilna in se niti na b od bulimije nisem spomnila. Drugače pa punce – pogovor. Pogovor, pogovor. Če pri psihologu, pa pri psihologu. To je ena od teh grdob, ki se jo ubije z govorjenjem, s spoznavanjem sebe, svojih globin, ki nas ženejo v to brezno. K sreči danes to ni več ne stigma in ne sramota, čeimamo ob sebi človeka, ki nas ljubi, pa je pot ven iz tega zakletega kroga toliko lažja! Iskreno vso srečo vsem!

New Report

Close