Lepo pozdravljene,

moj primer je malce drugačen stara sem 20 let in že 2 leti živim s fantom sa katerim sva čeprav tako mlada imela že veliko težav v odnosu.težve z zaupanjem ,komuniciranje.Ena določena stvar me sicer najbolj “matra”.Po enem velikem prepiru sem jaz svoje stvari pobrala in odšla h staršem ki živijo blizu.nisva se slišala cel dan ponoči me je fant klical ,jokal bilo mu ej hudo meni tudi.drugi dan sem že popoldne klicala ,da bi se dobila nekje na pijači se pomen,la a se mi cel dan ni oglasil.do zvečer seveda.ta postopek se že 4,5 dni ponavlja čez dan ne duha ne sluha ponoči pa oh in sploh hudo mu je ,ne more brez mene jas pa se mi zdi da vedno znova nasedem na isto stvar.ne vem al obstaja nek razlog za to obnašanje ali me enostavno ni vreden in bi se morala sprijaznit da nebo nikoli več funkcioniralo med nama.Vem da me ima zelo rad če ne celo preveč,ker je zelo zaščitniški,meni je tudi zelo hudo a res ne vem več kaj naj si mislim,ne vem na koga se obrnit ki bi morda imel kako izkušnjo več,pregledala sem že vse možne članke,prebrala ogromno forumov a še nism dobila nekega odgovora ki bi opisal prav najino razmerje.fant je star 25 let.zelo zelo mi je hudo in bi bila zelo hvaležna če bi mi katera znala vsaj približno dat nek nasvet in da bom nekje mogoče dobila neko predstavo o tem ali sem res tako slepa ali ej to moški način umikanja od težav.

v naprej se zelo lepo zahvaljujem za kak odgovor.

Pozdravljeni, xxx000!

Sigurno vam je težko in vam ni vseeno, ko sta se s fantom sprla. Vi ste po enem od večjih konfliktov v jezi, nemoči in užaljenosti odšli od njega, on pa je bil nato prizadet in užaljen in se je v zameri umaknil v tišino. Doživljate razočaranje,ga pogrešate in si želite odnos vzpostaviti nazaj. Ne vemo kaj se dogaja pri njem, očitno pa vas najbolj pogreša ponoči. Zgleda kot da oba užaljena čakata, da bi drugi naredil odločilni korak k ponovnemu zbližanju, pri čemer pa bi bili vi pripravljeni prej popustiti. Nič niste napisali kaj je bil vzrok, da ste odšli k staršem, domnevno pa vam je moralo biti zelo hudo, da ste po 2 letih vajinega skupnega življenja naredili ta korak. Ne vemo ali ste to naredili zelo nepredvidljivo, šokantno ali ste mu s tem že kdaj prej zagrozili in zdaj res odšli? Napisali ste namreč, da imata kljub mladosti veliko težav v odnosu, zlasti s komuniciranjem in zaupanjem. Tu se lahko nakazujejo težave z izražanjem jeze, besa, strahu, ljubosumja, morda prikritega psihičnega nasilja… Ugibam. Glede na stavek, da vas ima morda še preveč rad, ker je zelo zaščitniški, pa bi rada poudarila, da ljubezen ne pomeni posesivnosti in kontrole nad nekom – v smislu, da brez tebe ne morem živeti – pač pa spoštovanje, zaupanje in dajanje svobode partnerju/ki, ki se odloči, da je sicer sposoben/a živeti sam/a, da pa se odločita, da si želita živeti skupaj.

Kakorkoli, pomembno bi bilo, da ugotovite kaj ste mu s tem vašim umikom želeli sporočiti? Da vam je dovolj konfliktov in da jih bosta morala začeti reševati konstruktivno, da se umikate in ga zapuščate, da si želite njegovo drugačno sodelovanje, da si želite več in drugačnega pogovarjanja? Ste mu želeli s tem vedenjem samo zagroziti (in nato ob prvem pogrešanju takoj popustiti) ali ste se res želeli odmakniti iz nevzdržnih razmer? Je bil umik v trenutnem impulzu ali premišljena in zavestna odločitev? Kaj so rekli vaši starši? Ste se uspeli z njimi kaj pogovoriti, jim povedati o svoji stiski? Kako sta se s fantom pogovarjala pred tem, v teh 2 letih? Ste mu uspeli povedati kako se počutite, kaj se vam dogaja, kako vam je, morda pomisliti kako je njemu ob vas – ali pa v vajinih konfliktih prevladujejo obtoževanja, očitki, obramba, umik in napadi…? Kako se bosta pogovorila o vajinih občutjih in obeh reakcijah umika, ko/če bosta spet prišla skupaj? Vprašanj je še polno, verjetno ste ob čakanju na odgovor že tudi nekako »rešili« situacijo, vendar se mi zdi pomembno, da bi se o teh stvareh res začela pogovarjati, (če sta morda že spet skupaj.) Predvsem bi bilo dobro pri sebi ugotoviti do kje ste pripravljeni popuščati, kaj ste vi in kaj je on pripravljen narediti, da se bosta uspela lažje pogovarjati in reševati spore in predvsem kaj bo sledilo, če morda ne bo pripravljen na kake spremembe. Najlažje je obljubiti,da se poboljšamo, vendar se samo od sebe ne reši kaj veliko, če se resnično ne trudimo in zavestno ne odločimo. Lahko vam/a pomaga tudi najbližji zakonski in družinski terapevt.

Vse dobro vam želim.