imam nekaj vprašanj.Kako je možno da nekdo ki trdi da te ima rad ob malo večjem prepiru enostavno nima kaj povedati mesec dni svojemu človeku?To se i dogaja že vrsto let in vedno isto sumim da gre za zamero ki bi trajala tako dolgo saj se po mojem mišljenju normalno zrela oseba ohladi zaradi prepira v nekem času recimo 7 dni posebno če je to dolga zveza.Nekomu ne smem reči ravno vsega ker se potem zgodi kar pišem zgoraj.To se mi zdi malo noro ali pa sem nora jaz.Ne komunicira niti ko začnem komunicirati jas.To traja do 2 meseca nato se začne približevati.Gre za to da se mi vse zdi vse skupaj resnične predolgo.Kakšna je taka osebain kaj je z njo narobe da je tako dolgo tiho?Tukaj ne gre za hude žalitve tako da to ne razum kaj je temu povod.Opažam tudi da je pohoten in veliko razmišlja o seksu.Zapleta se tudi s poročenimi ženskami sama sem med njimi.Oditi stran se mi zdi še najbolj pametno.Razložite mi malo zakaj ni prav da nekdo tako dolgo ne čuti potrebe po ljubljenem kaj ti meni to ni jasno.Ko ga pa srečaš pa pravi pogrešal sem te.

Pozdravljeni, ču!

Sprašujete kako je možno, da se moški dolgo časa ne pogovarja z žensko, (za katero sicer pravi, da jo ima rad), se ji izogiba, jo ignorira, je užaljen in zamerljiv in živi v nekem svojem svetu, posebej, če je bil vmes prepir oz. nesoglasje. Ne vemo kakšne razloge ima ta gospod za tako dolge zamere in kje in kdaj se je naučil na takšen način komunicirati in iskati pozornost, dejstvo pa je, da mu očitno s tem psihičnim nasiljem uspeva nadzirati in kontrolirati žensko in jo držati »v šahu«. Ne bi razpravljala o dolžini časa, ko je užaljen in ždi v svoji votlini in otroško čaka nekoga, ki bi ga zmogel pomiriti na materinski način, bolj bi se osredotočila na to kako to, da se vas da izsiljevati s to tišino, ignoranco in nekomuniciranjem. Z vami sigurno ni nič narobe in niste nori, ker se vam zdi vsak dan nekomuniciranja predolg, kaj šele da govorimo o mesecih. V odnosu se je pomembno pogovarjati in čimprej razrešiti konflikte, ki se pojavljajo vedno. Bistveno pa je, da se začne pogovarjati o doživljanju, o čustvih, o prizadetosti, o jezi, tudi o zamerah, bolečinah ipd. Moški ima lahko tukaj več težav, ko je potrebno govoriti o svojih čustvih, smo pa na tem lahko tudi ženske, zlasti, če nas o tem ni nihče učil govoriti. Noben konflikt ali zamera ne izzveni kar sama od sebe in se od prepira ne moremo kar ohladiti, lahko pa težka občutja, ki se ob tem pojavijo, za nekaj časa potlačimo. Tako se lahko kopičijo zamere in užaljenosti, toda vi niste krivi, če vam niti ne pove kaj je zameril. Odgovornost tistega, ki se umika v molk in ignoranco je, da na odrasel način (z besedami) izrazi svoja občutja, pričakovanja in želje, pa tudi morebitne zamere. Dobro pa bi bilo razmisliti kako to, da dovolim, da na tak način ravna z mano. Razmišljati v smeri odkod je meni poznano takšno komuniciranje, na katerega pristajam? In nato z vso ponižnostjo in klečeplazenjem vedno jaz prihajam nazaj, ker se ga bojim izgubiti? Ni mi več treba tega. Imam svoje dostojanstvo.

Opisujete še več stvari, ki nakazujejo, da se gospod srečuje tudi z drugimi, poročenimi ženskami. Tu že v sami osnovi stvari ne morejo funkcionirati. V odnosu je na prvem mestu iskrenost, zaupanje, ekskluzivnost (da si samo z nekom), spoštovanje, pogovor in druge kvalitete… Če tega ni, ne moremo govoriti o pravem odnosu. Takrat ima telo in spolnost lahko še toliko večjo moč, vendar če ob tem ni tudi bližine in spoštljivega odnosa, gre za popolno razvrednotenje in (spolno) izkoriščanje človeka, pa tudi telesa samo v namen iztisniti užitke. Pomembno se je vprašati kje ste ob tem vi, kot osebnost, kot ženska? Zakaj si to dovolite?

Morda še tole: moški, za tisto, kar ljubi, najde čas, prostor in denar in se je v to smer pripravljen potruditi in narediti vse. Če ni, ne ljubi. Tudi, če zatrjuje drugače. Pomembna so dejanja. Ne vem koliko ste lahko jezni, prizadeti, razočarani in koliko vsega tega si že dovolite čutiti.

Ob odločanju ali ostati ob nekom, ki vam ne nudi tega, kar si želite in kar si zaslužite, vam želim, da daste prednost svojim občutkom, ki vas ne varajo.

Kot bi brala svojo zgodbo .24 let sem živela s človekom ki me je igoriral če kaj ni bilo po njegovem .Pa naj bo to da je imel avtobus iz službe zamudo ali pa če sem koga pozdravila na cesti .Bog ne daj da sem rekla kaj čez taščo .Včasih je trajalo skoraj mesec da se je začel dobrikati in da je življenje spet steklo po starem .Med tem časom pa s sinom zanj nisva obstajala .Hodil je mimo naju kot da sva zrak . Večkrat sem mu rekla da tak odnos ne vodi nikamor in da me taka ignoranca boli, a ni dosti zaleglo.Ko je sin odrastel sem imela več časa in začela hoditi na sprostilne vaje .Začela sem tudi delati na sebi in se počasi zavedla ,da tak odnos ne vodi nikamor in da želim od življenja več .Po 1 letu sem ga zapustila in zanj je bil to največji šok v življenju .Nekaj časa me je imel še v šahu,ker mi je rahljal samozavest s tem da mi je govoril da sama ne bom mogla preživeti in blablabla.A sem zmogla :). Danes imam drugega partnerja ki je drugačen .Imava odkrit pogovor, če komu kaj ni všeč si poveva in greva naprej brez zamer .Sem pa na začetku imela kar nekaj problemov da sem mu povedala če mi kaj ni bilo všeč, ker sem se bala da bo isto kot pri bivšem.

Hvala vam gospa Jerneja za odgovor ču. S tem odgovorom sem dobila še eno potrditev da sem naredila prav, da sem šla stran od človeka ki me je psihično zlorabljal in na koncu trdil da sem jaz nora .

Zanimivo res. Tudi sama sem vse to prenašala. In zafurala sem šolo, no sedaj je bolje, ampak vse svoje misli sem osredotočala nanj, zakaj je takšen. Nikoli se nisem vprašala kaj jaz potrebujem, ampak v mojih mislih je bil samo on. In ta navezanost, to te ubija. Ker če samo misliš in nič ne storiš lahko v takem stanju vztrajaš zelo dolgo in si na pol mrtev v sebi. In vse zvisi, od prijateljev, šole,… lahko pa padeš tudi v depresijo.
Zato svetujem, da ni pomembno kakšen je on, kaj dela in kaj misli, kako izsiljuje, to je njegovo življenje. In pravico ima biti tak kot sam želi. Podzavestna navezanost in do neke mere kontrola nad njim nam ne da dihati in samo sebe uničujemo. Ne živimo svojega življenja v polnosti. Zanemarimo svoje cilje in želje in na koncu pristanemo na realnih tleh, ko končno moramo ugotoviti, da je najpomemnejša naša pot in naše želje, ki ne smejo biti v nasprotju nas samih in podrejenosti. Taki ljudje, ki so izsiljeni čustvno z ignoranco se na koncu tudi lahko začnejo spraševati če zahtevajo preveč od partnerja, vendar po navadi niti malo niso zahtevni, kajti drugače se ne bi ukvarjali z temi mislimi in sploh trzali na ignoranco. Samozavestna ženska se takim tipom ljudem umakne, seveda pa je odvisno tudi od svoje prvotne vzgoje, koliko čustvene podpore je dobivala kot otrok. In topline seveda.
Želim si, da bi vse ženske ki se srečujejo s takim tipom človeka znale spregledati iluzijo trenutno lepih obljub, izsiljevanje z molkom in da bi si našle srečo v ljubezni z nekom, ki jim bo to vračal. Velja tudi zame.
Lep pozdrav!

Vse je ok, dokler se da normalno pogovarjat, tud skregat se na polno, pa potem pogovorit…ko pa eden umolkne, ko ni več komunikacije, ko je samo še izsiljevanje s tišino-to pa najbolj boli.
Vem o čem debatirate-tak je bil moj zdaj že bivši fant. Vbistvu je bil to glavni razlog zakaj sem naredila temu konec. Kadar ni bila tišina, je bilo poniževanje. Besede bolijo bolj kot klofuta, pa še v spominu ostanejo dalj časa. Ko sem ga zapuščala, ni mogel verjeti, da ga zaradi tega zapuščam. Bili so besedni boji, letele so besede, za katere še danes ne morem verjeti, da jih je sposoben izustiti človek, ki naj bi te imel rad!!! Takemu človeku enostavno ne moreš odpustiti, pa naj potem joka in prosi kako mu je žal, da se bo poboljšal itd. Hvala bogu sem prišla do spoznanja, da si zaslužim boljšega. Spomini na vse skupaj so še zelo sveži in še vedno zelo boli, ko pomislim.
Pogrešam pa njegovo dobro stran. Kadar je bilo vse ok, je bil najbolj sladek moški kar sem jih kdaj spoznala, ustrežljiv, ljubeč, strasten v vsem kar počne, komunikativen, samozavesten… Pridejo trenutki, ko ga še vedno pogrešam, da kar boli. Takrat se spomnim, da tistih dni, tednov (kaj šele mesecev kot tu pravite nekatere) moreče tišine in s tem poniževanja ne morem in ne mislim več prenašat v življenju.
Zbrala sem pogum in sem šla. In vsakič znova zbiram pogum, da ne grem nazaj. Vem, da sem zapadla v strašno depresijo (poleg ostalih problemov), vem pa tudi to, da obstaja nekje boljši človek in upanje za naju.

Vau svaka vam čast ženske, da ste zbrale pogum in odšle.
Sun imaš prav, besede zelo bolijo, posebej če ti jih izreče ljubljena oseba. Tudi sama sem se čudila izrečenim besedam, ki jih je zmožen izreči nekdo, ki si želi življenje s tabo. Bil je človek, ki nezna komunicirat, znal je poniževat na prefinjen način, kao da je to samo šala idr.Tudi sama sem sveže iz zveze, še vedno boli,ampak sem vesela,da sem se rešila depresije v katero sem zapadla, ko bila z njim. Sedaj šele vidim, kako srečna sem lahko,da sem se ga rešila, ker mislim,da bi si z njim lahko samo uničila življenje.
Tako,da Ču samo stran od njega.