Naslovnica Forum Zdravje Ginekologija Neplodnost moram povedati

moram povedati

Pozdravljene!

Forum obiskujem že šest let, napisala sem pa bolj malo, verjetno zato, ker se izredno težko odprem, tudi v pisni obliki. Stara sem 37 let, za mano je peti postopek IVF, v kater sem prvič pridelala lepo blastocisto, do sedaj so bile morule. Ne vem zakaj sem bila tokrat prepričana, da bo le uspelo. Danes je 12. dan po transfeju, CB je negativen. Sem tako na tleh, da me je kar malo strah življenja. Vedno sem bila žalostna, ko ni uspelo, tokrat pa je moja stiska strašljiva. Že preprosto opravilo, kot je umivanje zob mi predstavlja veliko težavo. V prsih me tako boli, da komaj diham in že dva dni ne morem nehat jokati. Najboljme je strah tega, ker sem se do sedaj po neuspehu zjokala, nato pa se z pozitivnimi mislimi in upanjem pobrala in šla ponovno v boj, sedaj pa se mi zdi, kot, da sem padla v črno luknjo. Ne upam si več pomisliti na še en postopek, vendar me tudi misel na to, da bi odnehala straši. Morda bo sedaj malce bolje, ko sem vsaj v pisni obliki uspela iztisniti iz sebe, kaj se mi dogaja.

Želim vam lep dan in veliko uspeha!

pozdravljena
kot prvo mi je hudo, ko vem kaj preživljate…
Rada bi povedala to, da naj vas tolaži misel na to, da smo v stoletju, ko je tehnologija tako napredovala, da je že res redka izjema, da par ostane brez otrok..
Predvsem pa v takih črnih trenutkih pomislite na to, da ste zdravi (kar upam,mislim, da ste), da imate partnerja, ki vas ima rad (predvidevam), da je življenje samo eno in edino, ter da morate uživat vsak dan posebej, ter da boste tudi vi za svojo pozitivno energijo nekoč nagrajeni s ++ 🙂
Jaz v takih trenutkih pomislim na tiste, ki so bolani, mogoče neozdravljivo, ter takrat pomislim na to, da sem vesela, da sem taka kot sem, pa čeprav sva s partnerjem tudi še sama (po 3 letih truda)..imava drug drugega…
pozitivna energija in veselje do življenja, verjemite je nekaj najbolj pomembnega na naši poti do sreče : naraščaja (v primeru takšnih ki ne moremo (za enkrat) imeti otrok)
pa tudi glede na to da ste stari 37 let, meni osebno to še niti približno ne pomeni, da je nekdo “star”, ampak je pred nami še celo življenje…
Upam, da sem vsaj za kak trenutek potolažila vašo dušo 🙂
Vso srečo in glavo pokonci!
p.s. pa nikar obupat!

taši72, žal mi je in vem kaj doživlješ. Jaz sem sicer šla “šele” čez dva poizkusa, pa vendar sem tudi jaz, ko sem v drugem poizkusi ostala brez transferja, imela podobne očutke. Kar tišalo me je v pljučih. Pa vseeno moraš paziti na sebe, moraš se postaviti na noge. Mogoše ti lahko pomaga partner, pa kakšen spehod po naravi (lep vikend je pred nami)… Več kot to ti žal ne morem pomagati in upam da ti bo bolje.

Irena

Taši72,lepo si napisala,točno tako .
a vseeno,
ne obupaj,nikar,saj ni konec sveta,saj ti niso odkrili neozdravljive bolezni,niso rekli,da je konec,da nikoli ne boš imela otrok.
upanje je,samo ti si ta trenutek tako na tleh,zato vidiš vse črno.
potem se pa vprašamo-zakaj ravno jaz,a ne.
malo bo še hudo,še par dni,potem bo bolečina popustila.

ne povem,kaj dela danes z mano ta preklemani strah,v grlu me tišči,živčna sem,se psihično pripravljam na minus,da me potem ne bo sesulo.
ponavadi sem,preden dobim M,tudi živčna,zato se danes še posebno bojim.
držim pesti,da se čimprej pobereš in začneš mislit na naslednji postopek,meni to vedno pomaga.
in,nikar več jokat,si zadosti jokala,to škodi tebi,pa še partner zraven trpi.

lp mila71
.

Sploh ne veste, koliko mi pomenijo vaše lepe in vzpodbudne besede, najlepša vam hvala.

taši72 vem da je hudo zato ti pošiljam en močan objem in pozitivne misli, da se čimprej pobereš nazaj in greš naprej pogumno v nove boje.. ne obupat, to je zadnje na tem svetu kar nam ostane.. upanje..
in zelo se strinjam s tem kar je prekmurka napisala, pomisli na tiste ki so bolani in ki sploh nimajo možnosti za takšno življenje ki ga imamo me.. vse bo še dobro..

LP
SaKa

Taši normalno je, da si žalostna in prosim te ne primerjat postopkov med sabo. Zakaj bi morala zdaj žalost prej miniti? Ker je bilo do zdaj tako, da si se zjokala, potem pa je bilo ok? Vzemi si čas, odžaluj do konca. Pred tabo je vikend, zjokaj se do nezavesti, tuli in zboksaj kakšen povšter.
Meni se zdi normalno, da si v tem postopku bolj žalostna in nesrečna, ker si malce bolj upala, saj je pri blastocistah verjetnost večja, da nosečnost uspe kot pri morulah. Poleg tega je to tvoj peti postopek, nisi stroj, da bi te žalost kar minila po enem fajn zjokanem dnevu.

To da te je strah tega svojega dna, te svoje črne luknje…tudi to razumem. Verjetno se nikoli še nisi tako slabo počutila, prvič je tako in človeka je vedno strah, ko nekaj tako močnega podoživlja prvič. Si misli, da se kar ne bo pobral. Pa se, veš. Samo ne čez noč, včasih traja malce dlje. In naj traja tudi pri tebi tokrat žalost malce dlje. S tem ni nič narobe.

Taši želim ti, da ti kmalu spet posije sonček.
Vse bo še dobro, verjemi vase in sledi svojim ciljem in sanjam 🙂

MIslim, da je skrajni čas za strokovno pomoč. Resno.
Vse dobro!

Drage moje, hvala vam za moralno podporo in toplino, ki sem jo resnično začutila iz vaših postov. Danes me je mož odpeljal na izlet na Sočo in se malo bolje počutim, tako, da ne vidim več vse tako črno, predvsem pa ste mi tudi ve pokazale, kako se splača govoriti oz. napisati, kadar ti je hudo. Hvala še enkrat in vse dobro!

upanje umre zadne to si vsak dan posebej povem in tudi vi si morate
tudi jaz sem ga ze skoraj zgubila napol obupala ni mi bilo do zivljena pa se bodrim z enakimi besedami kot ena predhodnica
punce zdrave smo imamo partnerje in zeljo ENKRAT BO TUDI AM USPELO!!!!

veliko srece

New Report

Close