Najprej zdravo vsem skupaj!

Upam, da pišem tole pod pravi forum. Ne pričakujem ravno nasvetov na moj prispevek tukaj, imam samo potrebo da izpišem tole iz sebe in izpovem svoje probleme z starši anonimno. Upam samo, da mi ne bo potrebno imeti komentarjev, ki bi obsojali mene in polagali krivdo name, ker sem imel tega dovolj za celo življenje.

Moj odnos z starši je šel iz pozitivnega na nivo, ki je celo pod negativnem. Z starši smo se razumeli v redu ko sem bil še majhen. Nismo imeli veliko, imeli smo svoje stanovanje v babičini hiši in redko smo imeli denar za luksuz. Starši so se vsaj takrat trudili in mi skušali nuditi vse, kar bi otrok rabil za svoj razvoj. Razumeli smo se v redu, redko sem poslušal prepiranje, čeprav sta se starša včasih precej prepirala, toda ne pred mano.V šoli mi je šlo vse v redu in ocene sem imel odlične.

Problem z starši se je tu tudi začel. Ko sem postajal starejši sem zelo redko dobival odgovore na preprosta vprašanja (naprimer kaj natanko so številke, kako to deluje,…) in lahko rečem, da v vsem tem času nisem dobil od staršev nobene vzgoje.

Ko sem bil star devet let sem dobil bratca. Bil sem zelo vesel zanj in imel sem ga rad. Potem je moj brat postajal večji in med nama so se začeli pojavljati problemi. Bil je še majhen in kot vsi majhni otroci je začel uničevati moje stvari, kar me je spravilo v slabo voljo. Starši niso naredili nič in rekli, da je še majhen in ne razume in zato lahko uniči vse, kar je mojega. Pri mojih 11stih in 12stih sva se zaradi takih stvari sprla in on je bil vedno pod zaščito mojih staršev. Od grdih pogledov mojih staršev je prešlo na dretje name in pozneje tudi na teror in nasilje. Naenkrat sem se počutil, da sem tujec v tej družini in da moj brat dobi vse kar si želi. To se nadaljuje do danes, moj brat dobi vse kar si želi in nanj se le redko derejo, medtem ko se meni posmehujejo in

Mama, ki nikoli ni posvečala pozornosti mojemu razvoju, je začela na vse moje neuspele poskuse metati psovke in se dreti name ter mi groziti z fizičnim nasiljem. Večkrat sem bil tepen zaradi manjših stvari in vedno, ko sem imel probleme sem dobil nanje edino žalitve. Ne spomnem se, kdaj natanko se je usedla z mano in se pogovarjala, konec koncev ima samo ona vedno prav in moja krivda je to, da je ne poslušam. Ona je popolna in vsi si želijo, da bi imeli mamo, kot je ona.
Z očetom sva se ponavadi razumela dobro, toda pozneje je postal isti, če ne še hujši od mame. Moj oče je paranojik in malodane socijopat. Vedno me je poskušal nadzorovati, večkrat se je drl tudi na moje prijatelje in jim dal vedeti, da jih sovraži, ne da bi jih sploh poznal in tu ne govorim o najstniških prijateljih, temveč otroških.

V četrtem razredu sem zamenjal šolo in prišel v novi razred skoraj disocijalen. Nisem se znal obnašati, jokal sem se za vsako stvar, nisem imel čustvene naveze na nič ali kogarkoli. Moja mama je bila na tej šoli pedagoginja in tako imela vse pod nadzorom. Na to šolo sem šel deloma zato, ker sem hotel biti ob njej in deloma zato, da bi začel znova.
V četrtem razredu in pozneje sem imel probleme z učenjem, posebno z matematiko in fiziko. Ta dva predmeta sem se učil z očetom, ki mi je znal to vsaj približno razložiti, čeprav se je občasno drl name. Z mamo sem se učil vse ostalo. Pravzaprav se nikoli nisem učil ničesar sam, ker mi pač niso pustili. Z mamo je učenje postalo pekel. Silila me je v učenje ene in iste snovi tudi po 5 ur in več pred testom ter se pogosto drla in mi grozila, če česa nisem znal, toliko, da sem vedel, da bo vsaka napaka kaznovana, dokler jih ne bom delal povsem. Oba starša sta zelo uživala, ko sta mi pripovedovala, kako bom kopal jarke na cesti, ker nisem znal ulomkov, ker nisem vedel iz glave, kaj so eritrociti, ipd.
Večkrat sem zaradi takšnega učenja, odnosom staršev do brata in problemov z sošolci padel v jok doma zaradi takih stvari, toda nikoli si jih nisem upal zaupati staršem, ker sem že vedel odgovor. Ko sem v osmem razredu izgubil prijatelje, ki so bili mami všeč in si našel nove, sem o tem poslušal še zelo dolgo. Govorila mi je, da sem nesposoben in zabit, ker sem jih izgubil in da je je sram družbe s katero sem. Velja omeniti, da sem trenutno star 21 let, tako, da za tisti čas v osnovnih šolah še nismo poznali seksa pri 12 letih, drog, še celo kadil ni nihče ali pil.
Moje ocene so zaradi tega začele padati in vsakršno učenje sem začel sovražiti in nisem premogel zadostne koncentracije, da bi se osredotočil nanj. Odgovor staršev je bil to, da je potrebo učiti se več in ne lenariti. Kako lenariti ne vem, konec koncev sem se učil samo z njimi za vsako stvar. Četrti razred sem zaključil pravdober in vse do osmega razreda je bilo tako, osmega sem namreč zaključil kot dober. Šola je od takrat naprej postala center vesolja, vse, za kar se moram brigati, še zdaj se spomnem, da ni minil pogovor o mojih skrbeh in problemih z omembo, da “je šola moja prva in edina skrb!”. Vzgoja o pravilnem obnašanju, spolnosti, pubrteti, življenju, kdo to rabi! Edina stvar, ki mi je pomagala preživeti je bila moj računalnik in igre, kajti moji prijatelji iz šole so bili daleč, v mojem okolišu pa so bili vsi mlajši od mene. Moj oče tako ali tako ne bi nikogar gledal prav rad.

Pri mojih 14najstih sem šel prvič na Gimnazijo v Ljubljani (živeli smo 10km od centra). Tu so mi starši obljubili, da se ne bodo več brigali za moje učenje in me bodo pustili pri miru. Učili z mano se res niso več, toda so mi dihali za ovratnik in vsakič, ko sem prišel iz sobe sem poslušal “ali se učiš?”. V tej šoli vsaj z vrstniki nisem imel problemov, toda ne spomenm se, kdaj sem šel ven z njimi ali kaj takega, vsaj za čas, ko sem živel v Ljubljani.
Prvi letnik sem skoraj končal dober, toda veliko se ni spremenilo. Brata v mojem okolišu niso marali preveč, konec koncev sploh imel nobene empatije zaradi vzgoje staršev. Po prvem letniku smo se preselili v kraj 30km iz Ljubljane, kjer je zelo redka avtobusna linija. Za dan selitve sploh nisem vedel in nisem imel priložnosti reči adijo prijateljem. Preselili smo se v večjo hišo in še zdaj sovražim ta kraj in to hišo. Oboje mi je bilo vsiljeno in upam, da jim hiša pogori.
Ne spomnem se veliko razen dretja vsaj do mojega drugega tretjega letnika (katerega sem ponavljal).
Za drug letnik se spomnem edino to, da je občasno moj oče tolkel po mojih vratih, dokler nisem odprl in se drl name in mi grozil, da me bo pretepel.
Takrat lahko rečem, da sem dejansko živel. Z mojim razredom smo se razumeli perfektno in počutil sem se, kot, da imam družino. Zaradi nerednih povezav z avtobusom nisem imel priložnosti se dobit z prijatelji. Včasih sem lahko prepričal starše (v glavnem očeta, mama se je drla name, zakaj sem padel vozniški izpit), da so me peljali v mesto in sem lahko bil z njimi do večera. Takrat sem tudi našel službo v skladišču in zelo sem užival v delu tam z mojimi sošolci. Ko sem očetu povedal za to se mi je začel posmehovati in spraševati, če je njegov denar zame ni dovolj. Ko sva prišla domov je rekel mami “hej, ugani kdo ima službo! Veš koliko zasluži? 780 na uro!”.
Enkrat sem čakal na očeta, da bi me pobral in po mobitelu sva se sprla, ker je bil pijan in sem ga čakal vsaj pol ure že. Ko me je pobral se je začel dreti name, začel voziti po levem pasu z vso hitrostjo v mestu, grozil, da si bova zlomila vrat in da sem nisem niti navadna kurba, ker mi moja služba ne omogoča niti toliko denarja na uro. Po čudežu sva prišla domov in tam se mi je opravičil in me objel, najbrž prvič v mojem življenju.
Že večkrat sem razmišljal o samomoru pred tem, toda nikoli nisem imel poguma, da bi kaj res naredil, ker sem se bal bolečine.

Pri mojih 18najstih sem šel v tujino, ker sem spoznal prek interneta prijateljico in sva se želela srečati poleti, zato sem začel takrat hoditi v službo. Tudi ona je imela težko preteklost, toda ne v takšni meri zaradi staršev. Na obisku pri njej in njeni družini sem se počutil dejansko brezskrben in nisem niti vedel, kako se je počutiti v drugi družini, ker so mi starši vedno govorili, da imam najboljšo družino na svetu.
Ko je ona prišla na obisk k nam sem že napol vedel, da jo bo oče sovražil in prav sem imel. Nikoli ji ni odzdravljal in nikoli ni hotel je niti pogledati. Mama je bila vsaj očitno vesela, da je ona pri nas in naju je povabila na morje in naokoli po sloveniji. Večkrat ji je rekla, da sem len in podobne stvari in večkrat kot ne je njej rekla eno in potem meni drugo. Z to prijateljico sva pozneje ratala par in letos se nameravava poročiti, čeprav je oče večkrat omenil, da naj si najdem katero drugo, da ga ona ne zanima in niti ne bo govoril z njo, da je z mano samo zaradi državljanstva in kdaj bo končno že šla stran od nas (nikoli ni bila pri nas dlje kot sem jaz bil pri njih. zaradi mojih staršev nisva bila sposobna planirati najine prihodnosti skupaj.).
Z njo sem imel družino, imel sem nekoga, ki me je imel nepogojno rad, nekoga, ki se nikoli ni drl name, nekoga, čigar družina je vse žrtvovala zame in omogočila, da trenutno lahko živim pri njih in mi celo omogoča izobrazbo, čeprav imajo manj denarja od mojih staršev, ki se držijo za glavo, če ne morejo na počitnice 6x na leto. Pozabili so name, mojo babico želijo tožiti za več sto tisoč evrov zaradi stanovanja in nekako dvomim, da bo karkoli namenjenega zame in moj študij.

Rad bi napisal več, rad bi opisal vse dogodke z njimi, vse kar se mi zadnjih nekaj dni podi po glavi zaradi njih, sedaj, ko končno lahko vidim kdo so, sedaj ko jih končno gledam z napakami in se ne želim več truditi za njihovo ljubezen in vedno prileteti na beton. Rad bi opisal, kako mi je oče uničil prvo romanco pri 11stih, kako sem dvakrat skoraj zabodel mamo pred ženo, ker se je tako nagnusno spravila name in si celo drznila reči, da strašim ženo, medtem ko me je objemala in se jokala ob meni. Rad bi opisal vse, da bi jih uničil, da bi jim vrnil vse, kar so oni dali meni. Že res, da so veliko denarja zmetali za moje inštrukcije, za privatno šolo in mi dajali žepnino, toda ali je bilo vse to res potrebno? Noben denar mi ne bo popravil življenja, noben denar mi ne bo vrnil uničenih najboljših let. Rad bi jih videl na tleh, rad bi jih videl kako me oni prosijo za to, da jim posodim denar, da jih jaz peljem v mesto, rad bi bil tisti, ki bi jih držal za spremembo v verbalnem nasilju in počutim se, da bi rad vse dal, da bi videl to. Zaslužijo si to in še več.
Trenutno se počutim utrujeno in mentalno izčrpano, čeprav imam ženo, ki skrbi zame in me ljubi. Zahvaljujem se vsem, ki so to prebrali in vsem, ki so mi bili ob strani ves ta čas. Morda bom pozneje napisal več in šel bolj v detajle, kajti tole na hitro napisano besedilo ne pove skoraj ničesar o tem, kako se počutim po vsem tem.

Pozdravljeni, Crowley!

Najprej se vam opravičujem, ker ste tako dolgo čakali na objavo in odgovor. Res ni opravičila in krivično je do vas. Vaše precej obsežno pisanje opisuje veliko stisko, v kateri se verjetno še vedno nahajate. Iz pisma veje polno jeze, besa, bolečine in krivic, na koncu pravega sovraštva in želje po maščevanju. Razumem vas in res je bilo popolnoma krivično, da ste toliko trpeli in vas starši niso uspeli razumeti, slišati, začutiti. Doživljali ste fizično in psihično nasilje ( v obliki zmerjanja, vpitja, siljenja, nenehnih zahtev, groženj, poniževanja, nezaupanja v vaše sposobnosti, primerjanja z bratom, zapostavljanja in skrivanja informacij, manipuliranja, čustvene hladnosti itd…), kar se vam ne bi smelo nikoli zgoditi in je bilo do vas izredno krivično. V nobenem primeru niste krivi za to, kar se vam je dogajalo, pač pa se vam je dogajala krivica. Ne vemo zakaj starši niso zmogli začutiti vaših stisk in so bili do vas tako kruti (verjetno zaradi svojih stisk), vendar jih to ne opravičuje.

Ne vem kako ste ob vsem tem nekako uspeli preživeti in celo študirati, si najti prijatelje, ženo in oditi v tujino in vse to priča o tem, da ste izjemno sposobni. Verjamem, da vas je vse to izredno izčrpalo in utrudilo, saj prenašanje nasilja in preživetje v krutih okoliščinah posrka ogromno energije. Ni vam več potrebno živeti na ta način. Omenjali ste željo po maščevanju in tem, da bi vi zdaj gledali starše v istih situacijah kot ste bili sami. Verjamem, da je ta sladka (otroška) želja po tem, da bi jim pokazali kako ste trpeli, močna, toda s tem ostajate vsaj v mislih še izredno zvezani z njimi, kar vam dodatno pobira energijo in življenjsko moč. Poleg tega ste ne glede na to kaj se vam je dogajalo odrasli in odgovorni za svoje vedenje. Pravico imate čutiti jezo in bes, tudi sovraštvo – vendar pa ste odgovorni za to kaj s tem naredite. Saj se razumeva. Nič ni narobe, če čutite jezo in bes in prizadetost, sovraštvo – dokler to samo čutite in lahko govorite o tem, odgovorni pa ste za to kaj boste s tem storili – odgovorni ste za svoje reakcije in vedenje, za kontrolo svojih impulzov v trenutkih hude jeze, za svojo morebitno izgubo nadzora nad sabo itd. Obvladovanje samega sebe v razburljivih okoliščinah je kar težka in zahtevna naloga, vendar verjamem, da to zmorete. Nič ne pišete o tem koliko je v vas tega besa in kako težko se tudi vi obvladate, ko ste razburjeni in živčni, morda pa je vse to še zelo potlačeno. Pomembno je, da se čimveč ukvarjate s kakimi športi in da se fizično izčrpate. Morda si priskrbite kako boksarsko vrečo ali blazino, po kateri lahko v trenutkih besa in sovraštva tolčete in tako sprostite to napetost v telesu ali pa si najdete kak drug (varen za vas in za druge ob vas) način za sprostitev napetosti.

Za temi težkimi čutenji ob doživljanju nasilja, ki so se naselila v vas, pa je tudi polno bolečine, razočaranja, osamljenosti in občutka zavrženosti, neljubljenosti in žalosti, tudi solz. Dovolite si, da pridejo na dan, dovolite si jih izjokati (čeprav verjamem, da zdaj ne morete niti jokati več) in se čimveč o čutenjih in o vsem pogovarjati z ženo. Če boste še naprej imeli stiske in sami ne boste našli izhoda, vam priporočam, da se obrnete po strokovno pomoč (psihoterapija – priporočam zakonsko in družinsko terapijo, morda tudi obisk pri psihiatru), še zlasti, če razmišljate o samomoru pa je nujno, da si poiščete strokovno pomoč in to poveste tudi vašim najbližjim (ženi, njenim staršem, prijateljem), osebnemu zdravniku in/ali psihiatru.

Crowley, želim vam veliko uspehov in vsega dobrega, pa mnogo poguma in vztrajnosti. Res vas je življenje že precej preizkušalo, toda imate moč, da se dvignete in zaživite polno življenje. Zaslužite si to.