moji nesrečni otroci

Ko sem malo nižje brala rubriko o depresiji – Preplašen otrok…, sem se spomnila na mojo hčerko, ki bo imela v ponedeljek 31-let. Ravno pred eno uro sem se pogovarjala z njo (živi pri očetu-mojem bivšem možu). V njej je bilo toliko jeze, žalosti, razočaranja, da se mi je res zasmilila. Namesto rojstnega dne se bi najraje zaprla pred svetom in menda kar nekam odšla. Hodi k psihiatru, dobiva močne antidepresive, pa se mi zdi, da se vrti le kot lutka na vrvici. Njeno otroštvo je ena sama žalost. Spočeta je bila po naključju, njen bratec je imel ob spočetju komaj štiri mesece. Moja bivša tašča je počela same grdobije, da bi me prisilila narediti splav. To je moja deklica občutila že kot zarodek. Njen korak v življenje je naredil iz nje čisto posebno bitje, ki je vedno čutilo, da je nekaj drugega kot brat. Tašča, je nekajkrat pred otrokom dejala, da bolje,če je ne bi bilo. Bratec je bil pač prvi in bolj priljubljen. Moja mala upornica je iskala prostor pod soncem, shodila je pri devetih mesecih, pri 17 mesecih je vse govorila, takrat je imela operacijo znamenja na hrbtu. Otroštvo in odraščanje je doživljala skupaj z bratom v enem samem prepiranju, psovanju (zaradi bivšega moža), tudi pretepi so bili. Njen bratec je bil pač dominanten – moški. Osebno sem bila še povsem nepripravljena na vlogo mame, imela sem pri 20 letih že drugega otroka, brez službe, brez spoštovanja. Otroci so terjali svoj davek, zaradi njih sem prenašala psihično in fizično trpljenje ob možu, a posledice so neizbrisno ostale. Po trinajstih letih ločitev, oče ji je zaloputnil vrata, nekaj časa je prenašala moje novo življenje , ki sem ji ga skušala tudi polepšati (imela je svoj prostor pod soncem), a odraščajoča 12 letnica, ki niti danes ne ve, zakaj ji je bilo vsega preveč je odšla tja, kjer je imela še večji pekel: k očetu, bratu, tašči. Tavala je po svetu, tudi meni je zamerila, iskala je sorodno dušo, razumevanje. Danes se šele vživljam v njen način razmišljanja, vzroke njene posebnosti. Čutim se krivo, ker se nisem pogovarjala, dokler me je najbolj potrebovala (obe sva bili nesrečni, nespretni). Nekaj časa se nisva videli, le slišali. Zdaj se nazaj zbližujeva. Njeno življenje je menjalo mnogo obrazov: prijateljev, stanovanj, lastnega iskanja. Iskreno bitje, ki ne prenese krivice, ne razume življenja. Svoje misli preliva v pesmi, ples, izobraževanje. Sovraži očeta, okolico, morda tudi mene. Počuti se sama, pa bi ji rada pokazala okno, le vidi ga drugače. Moje dekle bi odšlo tja daleč na polinezijske otoke, pa nima niti denarja za preživetje. Zapustila bi hišo, kjer ima svoj kotiček. Neizmerno ljubi morje, želi si živeti v najbolj skromni kamniti hišici ob morju, četudi bi potem zato nekaj delala. Ona je otrok sonca (vodnarka), njene pesmi so tako ganljive do solz. Fantje so jo imeli menda zelo radi (saj je nekaj posebnega), a depresija jo je spremenila. Še posebno, ko je pred tremi leti zbolel brat za rakom (že z metastazami). Živi pri očetu, z bratom a šele po več mesecih je izvedela, kaj je z bratom. To jo je zelo prizadelo.
Moj prvi otrok, tako pričakovan je star 32 let. Ostal je po ločitvi pri očetu, sama sta se tolažila (sum na spolno zlorabo ni bil nikoli pozabljen). Oče ga je imel za tolažnika in nanj je stresal vso jezo na mene in hčer v zvezi z ločitvijo. Ni si več ustvaril družine, oče se je predal pijači in tudi fizično maltretiral sina (napad z grožnjo noža). Izredno inteligenten otrok je našel edino tolažbo za računalnikom. Oče mu je prikazal najbolj črno podobo matere. Po 19 letih sem ga videla (usodno), saj prej nisem imela nobene moči ne priložnosti. Shujšan, nebogljen, depresiven, a vendarle me je bil zelo vesel. Rak na modih-zaznamovala so ga tako globoka čustvena neskladja, danes vem, da me je vedno nosil v srcu, tudi kot lučko. Ne prizna svoje mile šibkosti. Premagal je bolezen (vsaj zaenkrat). Le koliko trpljenja je v njegovi ranjeni duši, kolikokrat je pomislil na mamo, ko se je boril z boleznijo. Najmlajši ima 17 let, občutljiv fant je, ki še ni videl svojega brata, sestro komaj pozna. Postaja moški, skuša uveljaviti svojo moško nečirmnost ( komandiranje). Tako rada bi videla, da bi se moji otroci končno zbližali, pa je vedno vmes neka ločnica. Prvi sin ne pride k meni, drugi ne k bratu. Sem posrednik med njima, pa se drug drugega bojita, a vem, da so si vsi moji otroci vsaj nekako podobni, pol jih nosi moje gene.
Sprašujem se, kako sem lahko storila toliko napak pri odraščanju in življenju prvih dveh, kako naj prihranim stiske najmlajšemu. Tudi ta je včasih sit vsega: šole, prijateljev, mene, očeta in celega sveta. Toda verjamem, da ga bo minilo. Mnogokrat je dejal, da bi rad imel brata, zdaj se pa izmika. Bivši mož še vedno vrši pritisk na prvega sina in se verjetno tudi zaradi tega boji kontaktov. Oba otroka sta odrasla v samotarja, posebneže. Le kje je pot? Naj krivim še sebe za neuspeh in tudi jaz nosim krivdo? Vse življenje sem odvisna od partnerjev in dopuščam, da sem “kanta za smeti”
Kako naj pomagam hčerki iz depresije?
Kako naj neopazno zbližam moje otroke, saj je res zadnji čas, da se srečajo? Preveč sem vam napisala. Zelo lep članek je o depresiji, zelo resničen v vseh mojih otroških srčkih. Tudi sama se kdaj znajdem v tesnobi, strahu in obupu. A vendarle imam oporo v svojih najbližjih. Moji trije otroci pa še iščejo tisto pravo prijateljstvo in zdi se, da je mama lahko le tolažba, ali kritika, potrebujejo pa več. Svojo družbo, partnerja ali resnično razumevajočo družbo. Moja hčerka je zdaj res potrebna razumevanja in še bolj moj najstarejši sin, da bo premagal vse vzroke svoje usodne bolezni. Najmlajši ima mnogo ventilov: harmoniko, glasbo, mene, da strese slabo voljo, pa nekako gre. Lahko bi bil tudi bolj srečen, pa žal je situacija taka kot je. Na srečo noben od mojih otrok ni poiskusil droge ali kriminala. Hvala za kakšen nasvet in upam, da ne bom dobila za povrhu še kakšno vašo kritiko, saj se že sama tega občutka dobro zavedam.

Resnično odpuščanje je največ kar lahko človek naredi za sebe. Kar si naredila si naredila, tega več ne moreš NIKOLI in Z NIČEMER povsem popravit. Zdaj več ni vse (skoraj nič) odvisno od tebe saj so otroci odrasli v samostojne, “zrele” osebe, ki same odločajo o svoji in morda deloma tvoji prihodnosti (v kolikor je tvoje življenje odvisno od njihovega in obratno). Potrudi se bit čimboljša mama, pa čeprav boš imela mogoče občutek da te zavračajo. Ne pričakuj da se bojo z vsem kar naenkrat sprijaznili in postali drugi ljudje. 30 let so trpeli (ok osredotočil sem se predvsem na hčerko). Mogoče tudi tebe čaka takšnih 30 da bi bilo potem boljše, mogoče 20, mogoče 5. Ne vem, kaj ti naj rečem, res ne.

Če bi takrat naredila splav bi naredila edino pravilno. Pa saj ne zagovarjam tašče ker sem vem da znajo bit prava nadloga, ampak dejstvo je da to ni blo zrelo dejanje.

“Čutim se krivo, ker se nisem pogovarjala, dokler me je najbolj potrebovala”
K očetu je šla iz obupa, iskat ljubezen ki je pri tebi ni našla. Čeprav si jo verjetno mela rada ji tega nisi znala pokazat ker si se zaprla v sebe. Rabila je nekoga ki ve kaj hoče, ki ji bo znal pokazat pot, ki se bo ukvarjal z njo. Ugibam.

“Počuti se sama, pa bi ji rada pokazala okno, le vidi ga drugače”
Ne delaj več tega, dovolj priložnosti si že imela! Pa brez zamere, misljeno je dobronamerno.

“Zapustila bi hišo, kjer ima svoj kotiček.”
Psihološka fora. Kamorkoli bo šla, povsod bo enako. Ne moreš zbežat pred samim seboj. Lahko edino pred očetom, če je to to kar se ji mota po glavi.

“ta je včasih sit vsega: šole, prijateljev, mene, očeta in celega sveta. Toda verjamem, da ga bo minilo”
Ne bit spet naivna, da se ne boš čez 12 let ko bo dopolnil 31 spet spraševala kaj vse je bilo narobe…hoče ljubezen, sprejetost, varnost, ne bratca.

“Oba otroka sta odrasla v samotarja, posebneže. Le kje je pot?”
To se sprašujem tudi jaz:>

“in dopuščam, da sem “kanta za smeti”
In oni to dobro čutijo. Kako se naj pol zanesejo na nekoga ki ne more poskrbet niti za sebe? Saj jaz sem isti, ne jemat tega kot graje ker te čisto razumem;)

“Kako naj pomagam hčerki iz depresije?”
Prva stvar ki se more razvit je zaupanje med vama. Če ni tega ni nič.
Tako je prvi vseh ne le pri hčerki in zato se tudi zapirajo v svoj svet. ZAUPANJE z velikimi črkami. Pomisli zakaj bi bilo možno da ti ne zaupajo. Bodi kritična do sebe, le tako boš dobila odgovor.

“Kako naj neopazno zbližam moje otroke, saj je res zadnji čas, da se srečajo?”
ZAKAJ ti je to v interesu? Z-A-K-A-J? Najprej si na to odgovori – iskreno. Misliš da si bojo pomagali med seboj, torej jim (NJIM) želiš s tem pomagat? Misliš da boš s tem ti dosegla svoj cilj – torej bi to rada dosegla zaradi SEBE da se bi deloma znebila občutka krivde? Kaj drugega? Napisi.

“potrebujejo pa več. Svojo družbo, partnerja ali resnično razumevajočo družbo. Moja hčerka je zdaj res potrebna razumevanja”
Potrebujejo to kar so potrebovali VEDNO in ne le zdaj ko so ze čist v kurcu po domače povedano. LJUBEZEN. Veš kdo išče oporo v partnerju? Tisti ki ni sam sebi zadosten. Tisti ki je šibki. In ko se najdeta skupaj dva šibka se veja zlomi in nastane vse to kar si zdaj ti tak lepo napisala.

“Najmlajši ima mnogo ventilov: harmoniko, glasbo,…”
Ne poznam ga, zato bom težko dal kakšen pametni nasvet. Ampak če SAMO SUMIŠ da bi se znal znajt na isti poti kot ostala dva, potem se ne zanašaj na te ventile, ker ne bodo opravli dela namesto tebe. Ventili se bodo enkrat zamašili ali pa jih bo ftrgalo in potem bo zgodbe konec. Edini pravi ventil je tisti skoz katerega prihajajo ljubezen in razumevanje. Še enkrat bom nekaj ugibal – je mogoče hiperaktiven?

Dosti sreče pa brez zamere;) Javi se še kaj!

Draga mama!

Smiliš se sama sebi in iščeš pojasnilo za situacijo. Predlagam, da pozabiš, kar je bilo v zakonu. Povabi hčerko nekam na izlet ali dopust, vedve sami. Tam si vzemita čas za druga drugo. Bodita iskreni, zamerljivi, vendar morata vse spraviti ven, šele tedaj bosta znali odpustiti druga drugi. Pomagaj ji, da poišče stanovanje. Seveda z njeno privolitvijo. Naj se čimprej osamosvoji.

Za prvega sina je pa malo težje. Lahko pa mu napišeš pismo, poveš svoja čustva in želje za vaju. Le od njega je odvisno, ali bo sprejel. Napiši mu, da je človeško se motiti in odpuščati, če bo znal tebi odpustiti, bo tudi do sebe bolj prizanesljiv. Rak je zagotovo posledica notranje stiske. Pokaži mu, da si mu v oporo, tudi če te ni ob njem.

Za najmlajšega – puberteta ima svoje muhe. Dovoli mu, da se izživi, ustvarja v glasbi. Usmeri ga v šport, če lahko. Ta mu bo povrnil marsikaj, kar potrebuje.

Bodi vsm tem koliko jim pač moreš mama. Samo to.

Zamudila si cug, da bi bila mama. Zdaj jim bodi vsaj mirno zatočišče in ne poskušaj biti posrednica, prijateljica ali svetovalka. Tvoji otroci iščejo mir.

To zna bit “včasih” premalo. Še enkrat premisli kaj kaj napisala.

Najbolje boš pomagala svojim otrokom, če boš najprej pomagala sama sebi. Postani neodvisna, prenehaj biti “kanta za smeti”, poišči si pomoč. Ni prav, da mlajši sin stresa nate svojo slabo voljo, začni se spoštovati.
Med seboj se otroci verjetno ne bodo zbližali, za to je že prepozno. Zbližaj se ti z vsakim posebej, vsaj potrudi se, a pazi da ne boš preveč vsiljiva.
Preberi tudi kašno dobro knjigo o vzgoji najstnikov, pa še kakšno o duhovni rasti.
Nikoli ni prepozno za spremembe. Bolje pozno, kot nikoli!

Ja je res, kar si napisal, ampak jaz ssama zase rečem, da je to najtežja vloga v mojem življenju (jasno, ne pada le dež). trudim se biti mama in žena- predvsem pa človek, kamor lahko pridejo, kjer imajo VEDNO nas dom…

Hvala vsem za takšne ali drugačne odgovore.Saj ima vsak po svoje prav, le trenutno je položaj tak kot je. Jure, na splav nisem nikoli pomislila, ker pač občutim tako, kot je tudi hčerka opisala zelo nazorno: kot zarodek je ves čas nosečnosti občutila ostro bolečino, strah za življenje, kričanje, moj nemir. Kako bi šele občutila, če bi jo morala “ubiti”, s tem bi se tudi sama nikoli ne sprijaznila. Da sem trpela v zakonu je bila posledica okoliščin: mož je bil javna osebnost (sodnik), ki je vedno imel vse prav, materialno sem bila odvisna od njega, tudi takrat ko sem imela plačo. Korak sem naredila šele takrat, ko sem lahko ostala v stanovanju in je hiša ostala zaradi njegovega prepotentnega obnašanja njemu. Poskrbel je, da sin ni imel stikov z mano, saj je vedel, da potem ne bi mogel več manipulirati z njim. Hčerka ima čisto poseben značaj, ki je dostikrat nesprejemljiv za okolico. Veliko se pogovarjava in tudi o dogodkih, ki so naju razdvojili. Včasih je zelo vesela in zgovorna, ko se pogovarjava po telefonu ali osebno, drugič je jezna na cel svet. Morda jo tudi razumem: naj živi svoje življenje, brez družine, če bo osebno srečna. Po drugi strani pa se mi zdi, da jo pretirano ukvarjanje s seboj še bolj zapira pred realnostjo, ne sprejema več splošnih življenjskih pogledov. Po korakih ji dopovedujem, da svet tak je, da se zaradi nje ne bo spremenil. Lahko jo prijateljsko poslušam, ko tarna nad tem, da je nihče ne mara (prav gotovo jo imam jaz najbolj rada, to mi tudi sama občuti). Razumem jo v njenih življenjskih iskanjih in pričakovanjih.
Samo z zdravili se ne bo izmazala, čeprav ji to zdaj najbolj ustreza. Kdaj si bo punca pridobila delovne izkušnje in navade? Nekoč bo potrebno poskrbeti za svojo socialno varnost (verjetno socialne pomoči ne bodo trajale v neskončnost). Žal mi je, ampak jaz se zavedam, da je v življenju treba tudi delati, ne samo čakati. Tudi jaz bi jo kdaj pobrisala na kak samoten otoček, a tudi tja ne moreš brez osnove.
No, če bo prvi sin ohranil vsaj tako ali boljše zdravje, bom lahko celo hvaležna usodi, čeprav ne morem pozabiti dejstva, da mi je njegov oče to zamolčal (celo sestri), prav gotovo bi mu v stiski pomagala ne glede na ovire. Najmlajši je pravzaprav še vedno dokaj odprt. Dolgo časa je oče nekako neodgovorno dopuščal, da se je usajal nad mano ali njim. Zdaj mu odkrito ali med vrsticami pove, da se tako ne bo obnašal. Da rada bi videla, če bi se otroci spoznali med seboj, pa ne le zaradi mene. Zaradi občutka, da so del iste mame, da so si na nek način podobni, da mi vsak pomeni svoj del ljubezni, da ne bodo tekmeci ampak jim bom lahko enakovredno v oporo (če jo bodo potrebovali in sprejeli). Veliko sem zamudila, preveč. A v življenju je veliko trenutkov, ko so potrebne vezi med starši in otroci.
Sama sem zrasla v revni družini, kjer je bilo v sedmih letih pet otrok. Mama je bila gospodinja, oče delavec, alkoholik, borec. Navajena sem bila prepirov in grdih besed, zbežala sem v naročje prvega moža, ki me je še bolj poniževal in maltretiral. A očeta in mamo sem vedno spoštovala z distanco, tudi pri 40 letih se jim nisem upala ugovarjati. To je bil del moje življenjske šole, zato danes težko razumem reakcije mojih otrok. Tudi jaz sem bila nesrečna, zamorjena, še pri tridesetih kdaj neodgovorna, zdaj pri 51 letih seveda svoje otroke ocenjujem po tem kar razmišljam danes. Zagotovo pa je, da ne glede na svojo in otrok usodo jemljem ta dejstva kot del življenjske šole, karme, ki jo moramo vsi predelati. Hči v lepših trenutkih ve, da se je iz grenkobe življenja naučila tudi mnogo lepega, prvi sin je sam svoj junak, kajti le malo opore in tolažbe je imel v najtežjih trenutkih. Tudi jaz nisem tako pogumna, celo strahopetna sem in vem, da bi me vedenje o bolezni psihično globoko prizadelo. Mlajši seveda išče samopodobo moškega, očeta, dedka, pradedka. In če mu bom dovolila, da bo stresal jezo na mamo, bo slej ko prej te sadove prenašal tudi na svojo partnerko ali druge. Tako vidite, kriva sem. Žal mi je, da so moji otroci tako trpeli, pisala sem jim mnogokrat, a je oče prestregel pošto, ko so jo dobili, so me vsaj malo drugače sprejeli. Nekoč bodo ostali neodvisni (oče je že v letih, jaz pa tudi). Nekaj jim bo le ostalo: skromnost, slabi spomini, ki so ji naučili tudi nekaj dobrega. Vedeli bodo ali ne, kaj bi si v življenju radi ustvarili. Pomemnbo je, da jim bom prisluhnila brez rivalstva, brez obsojanja. To ne bo vedno lahko, a bolje kot nikoli. Zdravje naj bo in mir, pa nekaj denarja. Življenje nam vedno prinašna sonce, oblake in dež, zemlja se vrti in mi z njo.
Kljub temu, da so moji otroci tako nesrečni (morda tudi zaradi moje življenjske usode), vsi trije radi živijo, čeprav se znajdejo na robu obupa-hvaležna sem Bogu, da jih je namenil, čeprav je bilo prave vere bolj malo v otroških srcih (prva dva sta popolna ateista). Hvala za razmišljanja in še kaj mi napišite. Lep pozdrav .

Draga Ladeja,
popolnoma te rauzumem in ponujam ti tudi svojo pomoč,kolikor je v moji moči,a mislim,tako da ne ponavljam besed,da ti je zelo dobro misel napisala Levinja,katero bi želela ,da si v e č k r a t prebereš in jo predelaš v svojem razumu.
Mislim nate,lp Monja

…Ej, ladeja…živjo….drži se …se slišiva..

Čau

glede na to, da se moja ženička bori z depresijo, ki je posledica napačne vzgoje oz. nepravilnega pristopa staršev, lahko rečem samo tole:

v otroku in kasneje človeku, ko odraste, v bistvi odraste samo fizično, umsko ostane otrok, ki išče zavetje, ki išče ljubezen, ki išče zaupanje…

in to je najbolj pomembno, vendar, to ne gre hitro, je potreben čas, ogromno potrpljenja ter neznansko veliko zaupanja…

ter hkrati zaupanje, zaupanje in še enkrat zaupanje…

povedati si je treba vse, pa čeprav tisti trenutek boli, prizadane…

ko so teški trenutki, jaz moji povem vse, kaj ji gre, ne olepšujem stvari, ne zavijam v celofan, tudi ona meni vrže v obraz, vse, še tisto, za kar nisem jaz kriv, ampak, je odraz preteklosti, v bistvu ji služim kot ventil, da vse tisto vrže ven…

vendar, je vsakič, in to mnogokrat potrebo izreči, koliko jo ljubiš, koliko ti je žal za napake in jo sprejeti s celim srcem, z dobrimi in slabimi stvarmi,in počasi, počasi, si boš pridobila zaupanje…

in ne hiti, počasi se daleč pride…

ne obupaj, bori se, bori se za svojega otroka…

vem da je teško, kot včasih, ko ima moja krizo, se borim za njo, tudi proti njej, ampak za njo, včasih ti srce krvavi, včasih bi znorel od bolečine, vendar mi ljubezen do nje da moči, da vztrajam…

in čas mi daje prav, vsak dan gre naprej, vsak dan je nova zmaga, vsak dan je bolje…

Hvala za vaš nasvet. Jaz ji skušam pomagati, ker sem verjetno najbližja njenemu bitju. Žal je to premalo. V razmerah, kakršnih živi sedaj, kljub svojemu kotičku vedno znova prihaja v stik s tistim delom bistva, z očetom, bratom, z okolico, ki jo vidijo drugače: kot zakompleksano, trmasto punco, ki ne ve, kaj je realno življenje. Priznam, da tudi jaz mnogokrat gledam na življenje z drugimi očmi, med nama je dvajset let razlike, malo in veliko. Različne življenjske poti, izkušnje, vplivi vzgoje in vesolja. Ko malo več prebiram o njeni bolezni, se zavedam, da to niso le njene muhe, šibke točke. Vendarle bo največ storila sama in veliko je že storila. Njena hrepenenja bo prostranosti sveta, po morju, po samozadostnosti so iluzija rešitve. Kjerkoli se bo znašla, bo morda bolj zadovoljna z zunanjostjo, z notranjim mirom, a kaj ko moraš življenje živeti, imeti za to vsaj nekaj eksistence. Tudi moje poti bi bile lahko drugačne, če se svet ne bi tako neogibno vrtel okoli denarja in sredstev za preživetje. Veliko je to, da jo razumem, da se zavedam svoje vloge v njenem življenju, a vendarle bi morala biti naklonjenost spontana. Ni mi prijetno, ko vem, da je zaprta za štirimi stenami in se ne oglasi na telefon, čeprav morda ve, da jo kličem jaz.
Še vedno mislim, da zdravniki storijo premalo za izhod iz krize, ko pacienta filajo s tabletami, ne usmerijo ga v realno življenje, v aktivnost, med ljudi.
Vabim jo, da se srečava, naj me obišče, pa vedno najde nek beg v svoj svet.
Danes ima 31 let. Kličem jo, pa se ne oglasi, rekla bi ji samo to, da ji zaupam. Tako bo minil še en rojstni dan-kot pravi dan osame. Ali je res tako hudo? Ali je res potrebno?
Ima prijatelje, prijateljice, a vedno v trenutku, ko bi si lahko uredila življenje, pobegne v svoj svet. Noče sprejeti partnerstva, čeprav so bili nekateri prijatelji zelo dobrodušni in iskreni. Je ljubka, zanimiva punca, a še vedno nedorasel otrok v zrelem telesu. Več kot se opravičiti ji nisem mogla pomagati, pravzaprav tudi sama prizna, da je bilo tudi zanjo bolje se odločiti za svojo pot. Morda bo s pomladjo tudi bolj vesela in prijazna do življenja. Upajmo.

treba se je nekaj zavedat…

oseba v takem duševnem stanju ima čisto svoj pogled na svet, ki pa je največkrat popolnoma drugačen, kot je dejansko…

taka oseba se zapleta in zgublja v raznim obtoževanjih, sebe in drugih, sovraži sebe in starše, druge ljudi, cel svet,…je mnenja, da so vsi proti njej, da ji vsi želijo slabo in zaradi vsega tega ni zmožna realnega videnja stvari…

glede zdravnikov oz. psihijatrov pa je takole…oz. vsaj moja izkušnja…ko v nekem trenutku nisem mogel več sam izbezati žene iz brezna depresije, sem jo po velikih mukah in pregovarjanjih končno peljal k psihijatru, je trajalo najprej mesece, da je prišla na vrsto, potem pa so se z njo ukvarjali manj kot pol uro ter nafilali z tabletami…

in tudi enkrat ko je imela hudo krizo, tudi na urgentni ni bilo nič drugače…

dejstvo je, da se zdravstvo zares ukvarja z osebo šele ob življenski nevarnosti (poskus samomora)…

zato je edini način, da se z ženo ukvarjam sam…da bere o depresiji, da se pogovarjava o vsem in to brez olajšav, brez zavijanja v celofan…

včasih pride do zmerjanja, do žaljivih besed, do očitanj, do izmikanja resnici, opravičevanja na vse mogoče, vendar moraš biti močan in ne popustiti…brez skrbi, ko pride enkrat ven iz tega, se zavda tega, kar si stroil za njo in je hvaležna…

glede hčere, zdaj je teško reči, kaj naredi…teško je nekomu, ki je izven svetovati, kajti ne poznaš tistih manjših detajlov, ne poznaš osebe, kakšna je v duši…

lahko rečem samo to…ker svojo ženo dobro poznam in jo vsak dan še bolj spoznavam, se upam ji vsiliti, če nima volje, če je v depresiji, tudi če me tisti trenutek sovraži, ampak se ji toliko vsilim in ji težim, ljubkujem, prigovarjam, tolažim, če je treba, razbijam krožnike, skačem po cesti, delam vse, kar je mogoče in nemogoče, samo da jo spravim iz tega…

sem se boril, se borim in se bom boril…res je, se zgodi dostikrat, da bi vse poslal v tri krasne, da mi ni treba tega, da….vendar, ko se izpiham, vem da je moja žena, da se ljubiva, da ob teh trenutkih to ni ona in da krvavo potrebuje mojo pomoč, podporo in ljubezen…

in to mi daje moči…

Depresija je bolezen, ki jo uspešno zdravijo zdravniki z zdravili. Sami lahko hčerki le ponudite oporo. Nikakor pa ni treba sprejemati njenih “izgovorov” za njeno stanje, opravičil in nerealnih pobegov (češ da je bila zanemarjana zaradi starejšega brata – to vam bo izjavil skoraj vsak mlajši rojenec). Kaj pa starejši brat, ki ima napredovalega raka, kolikor razumem? Toliko besed o hčerki, o njem skoraj nič… saj je bil vedno močan, pa bo mogoče tudi to pretrpel kar sam. Preberite Ne gre samo za kolo od Armstronga in videli boste, kako lahko mati podpre sina, da pretrpi še tako hudo zdravljenje raka. Zdrži in morda celo trajno ozdravi. Preveč brskate po preteklosti in analizirate tisto, česar se ne da več popraviti ali spremeniti. Načrtujte naprej. Načrtujte kakšen obisk, prijateljski poziv, gesto, skupni izlet. Nikar pa se svojim odraslim otrokom ne začnite vmešavati v življenje, ne začnite jih krmariti, usmerjati ali se pretirano angažirati. Ta čas je mimo, zdaj potrebujejo samostojnost.

Možiček, zdiš se mi en fejst, ampak res fejst človek, moški in soprog. Upam, da te tvoja soproga zna cenit.

Ko te čitam, se mi zdi, da si na hrbet tovoriš vse večji in večji del odgovornosti za njeno življenje, dejanja, počutje….in se sprašujem, če ji s tem res pomagaš? Zdi se mi namreč, da se njena želja in volja po tem, da bi sama kaj storila zase manjša in je že skoraj na nuli. Kar je v obratnem sorazmerju z energijo, ki jo ti vlagaš v njeno “ozdravitev”.

Kako je bilo, ko sta se spoznala? Kdaj je prvič padla v depro v tvoji prisotnosti? Zakaj jo je treba pregovarjat, da gre k šrinku? Se ob tebi čuti tako varno, da je lahko kakršnakoli? Zagovarjam stališče, da človek vedno lahko izbere, kako se bo obnašal. Ne glede na karakter in ne glede na stanje duha. Zato tudi ne verjamem, da “ob teh trenutkih” to ni ona. Seveda je tudi to ona. Saj ni shizofrenik.

Morda bom žaljiva, ker ti bom dala za primerjavo alkoholika in se že vnaprej opravičujem. Vendar sem pomislila prav na to, kar pravi mnogo žensk. Namreč, da so njihovi moški zlati, kadar niso pijani. Vendar kaj, ko se te osebe spremenijo v pošasti, ko se napijejo. Tudi to so oni. Ja. Modrice in rane, ki iz tega nastanejo so zelo resnične in otipljive. In vsa ljubezen tega sveta še nikdar ni alkoholika spremenila v treznega človeka, če SAM ni čutil potrebe, da v svojem življenju nekaj spremeni. Še več, vsa ljubezen tega sveta jim je kvečjemu v potuho.

Spomnim se besed nekega pijanca, ki je kričal na ženo:”Daj mi lavor, da bom bruhal, kaj ne vidiš, da sem bolan?”. Se pravi, da je nekje pobral, da je alkoholizem bolezen. Bolnika pa je ja treba pedenat.

Pa saj se ne more cela obesit nate, dragi moj! Ti si njen mož, ne pa njena berglja. Pa tudi če bi bil berglja. To je samo pripomoček v postopku rehabilitacije, ne pa rešitev za skoz. Če veš, da ženska ne bo zmogla brez berglje do konca življenja, potem verjetno veš tudi to, da je neozdravljiv invalid. In se nima smisla slepit, da ji tvoja ljubezen in žrtev lahko pomaga do ozdravitve. Pomaga se ji samo naslanjat. In tako bo vedno. Žal. Ne vidim namreč iskrene želje z njene strani, da bi želela stanje popravljat.

najprej, hvala za besede, vendar sem popolnoma normalen moški, ki ima svojo ženo resnično rad in nič kaj več…

z ženo imava enakovredni odnos, noben drugemu nič ne ukazuje, glede opravil se dopolnjujeva, tako, da ne bi rekel, da delam namesto nje oz. da prevzemam njene odgovornosti…

glede hišnih opravil (kuhanje, pospravljanje, nakupovanje) pač narediti tisti, ki je doma, tako, da tisti, ki je v službi, pride na skuhano in počiščeno, kdor pač je…

edina dolžnost, ki sem je nakako na stalno prevzel nase, je pomovanje posode…

glede počutja oz. tesnob pa je takole…depresija in s tem povezane tegobe izhajajo iz otroštva, z odraščanjem so rasle zaradi njene neprilagojenosti, pa tudi zaradi nepravilne vzgoje, dokler se nisva srečala…

tu so se zadeve začele popravljati in se stanje tudi popravlja iz dneva v dan…vendar, izboljšanje gre po korakih, ed dan dva koraka naprej, en korak nazaj, drudi dan tri korake,….

izboljšanje se kaže v tem, da zdaj ponoči spi (prej ni), da zdaj normalno je (prej je pojedla manj kot ptička), hodi v trgovino (prej ni), se pogovarja o svojem stanju, depresiji, anskioznosti, prej je odklanjala pogovore o tem…

ko so dobri dnevi, je popolnoma normalna ženska in tu ni nobenih problemov…

pomagam ji ob napadih depresije, kjer ji govorim, kaj in kako, ji kažem, kako se sama lahko izkoplje iz tega, ji svetujem, jo tolažim…

glede njene volje in želje po ozdravitvi oz. izboljšanju pa je ta šele zdaj prisotno, ker se zdaj o tem pogovarjava, prej se o tem ni nikoli z nikomur pogovarjala ter je skrivala svoja počutja ter se zapirala vase…in ravno v tem je bistvo…da je ona zdaj zmožna svoje občutke izlit iz sebe, da jo zdaj učim, kako ko jo kaj teži, da izbruha to iz sebe, da se osvobodi tega sranja od zdaj in iz preteklosti…jaz ji zdaj kažem ter se tudi nastavim, da se razbremeni…

in prav v tem je ključ…

glede tega, kakšna je bila, ko sva se spoznala…bila je v redu…počasi, sčasoma, ko sva se spoznavala, mi je povedala, kakšne težave je imela in jih še ima…rad jo imam ter jo gledam kot človeka, kot žensko, kot partnerja…na depresijo gledam pač kot na bolezen…depresija ni ona…

prvič je padla v depresijo, ko jo je moja mati napizdila…v depresijo pa je padla, ker se ji je podobna stvar že zgodila…pač imela je tako smolo, da je naletela na dve posesivne matere (tašče)…prvi fant je bil mamin sinek in je držal z mamo, zato ga je pustila !!! (tu vidiš, da je neglede na depresijo le toliko močna osebnost, glede na toliko število žensk, ki prenašajo mamine sinče in se ne upajo stran), drugi sem pa jaz in je žena na prvem mestu…

moram reči, da tudi sam na začetku depresij nisem poznal teh stvari, ker se nikoli nisem s tem srečal, vendar se učim, in spoznavam, kako ukrepati, koko jo pripraviti do tega, da se izvleče iz tega…

k psihijatru noče zaradi slabih izkušenj, ki jih je imela z njimi…do nekje ji dam prav, ker sem bil z njo…na žalost je tako, da se začnejo s bolnikom resno ukvarjat šele, ko je ogroženo življenje (poskus samomora)….

glede tega, da v tistih trenutki to ni ona, se ne strinjam…kdor ni zraven take osebe, ne more poznati razmer…brez zamere, vendar nimaš prav…

če z nekom ne živiš, dihaš, iz dneva v dan, ne moreš vedeti…sama pravi, da se ji prekine stikalo…tudi po koncu napada, ne ve, kaj je govorila…no, to velja za histerične napade…

je pa nekaj v njej, kar jo premaga in jo tišči v to…dostikrat ji uspe, da se sama preusmeri, se pa tudi dostikrat zgodi, da ji ne rata…

sedaj se učiva oba, kako reagirati in kako ukrepati…

se strinjam, je podobno kot alkoholizem, vendar samo na daleč…vendar, se ona zaveda problema, bere o tem, jemlje zdravila (na naravni osnovi), se pogovarjava o tem….

je pa dolgo bila v tem in je zato potreben čas, da spleza iz tega…

ima željo in se trudi…napredek je, letos sva se zmenila, da bo šla v šolo, tako da mislim, da bo boljše…

ne glede na vse bi pa rekel tole…glede na to, da sva se zaobljubila, v ljubezni, bolezni, kako bi pa rekla, da bi dvignil roke, že na začetku…

ali bi, recimo, če bi se ločila, še vedno gledala kot na fejst moškega, ki pa ob dejstvu, da ga njegova ženska potrebuje, raje dvigne roke in gre stran…

na žalost, poznam kar nekaj takih in nočem, niti ne morem biti takšen…

pa brez zamere…

Takole, draga Ladeja:
Zdaj si ze prestala toliko in toliko hudih zivljenjskih preskusov..V nekaterih si zmagla, v dugih izgubila..Taksno je pac zivljenje, kaj ces! Izgubljati se v analizi nekih neprijetnih zivljenjskih izkusenj in ugotavljati, kje si ga polomil in zakaj je pravzaprav popolnoma neproduktivno dejanje. Velika vecina od nas, ki nismo vec prav rosno mladi, smo v zivljenju pridelali tudi nekaj napak. Ampak tedaj, ko smo jih delali, smo pac ziveli v prepricanju, da smo tedaj tako ravnali zato, ker smo menili, da je tako prav! In tega danes ne moremo vec na nobennacin popraviti, obremenjevati se zato se dandanes pa tudi ni produktivno. Ne daje rezultatov, razen obcutka grenkobe in izgube energije v prazno…
Ziveti trezno pomeni ziveti tukaj in sedaj…In kaj lahko storis sedaj ob vseh nesrecnih okoliscinah? Startas z urejanjem nekih pristnih odnosov do ze osamosvojenih oseb, ki so za povrhu slucajno se Tvoji otroci. Torej vzpostavi odnos prijateljica-prijatelj, kajti vloge matere ne mores vec prevzeti. Si le se bioloska mama, namrec…
Vzpostavi z vsakim od njih iskren, prijateljski odnos v katerem je prostor za ljubezen, zmoznost za iskreno pomoc v stiskah in se kaj..
Obtozevati se za morebiten prispevek h depresiji Tvoje hcerke pa je tudi neracionalno pocetje, saj bi utegnila kot taksna doleteti jo tudi v sicer ugodnih zivljensjkih domacih pogojih zivljenja..Bi mogoce pa npr. v sluzbi nastali sprozilni momenti in morda se ob kaksnem neprimernem partnerju zanjo, da bi ob predispoziciji lahko udarila na dan..
Ne glej torej nazaj, le naprej!
In kaksno kritiko pricakujes na koncu svojega pisma?
Sprejmi se taksno kakor si, sprijazni se s svojim preteklim bremenom in se poskusaj v prvi vrsti spraviti sama s seboj…Potem bo zagotovo vse steklo..Ceprav pocasi..Pa srecno in LP!

Ponca, tvoji nasveti so res blagodejni. Razumem, da je to edino pametno, težko pa je vedno najti pravo ločnico, kaj je preveč ali kaj premalo. Ne nazadnje se človek uči vse življenje. Spreminjamo svoje poglede, skušamo razumeti situacijo drugih. Mnogo let je minilo, ko smo zaradi okoliščin živeli vsak svoje življenje, zdaj pa imam željo vsaj nekaj postoriti. Saj hčerka se kljub depresiji kar dobro znajde, čeprav imam tudi jaz kdaj drugačno mnenje. Fant je najtežje trenutke predelal sam, kljub dolgim letom, ko sva bila ločena drug od drugega, ko so bile kdaj izrečene tudi težke besede, ga občudujem. Ne morem mu odkrito reči: fant premagal si raka, lahko ti še kaj drugega svetujem, saj mi ni povedal tega on osebno, morda mi kdaj bo.
Najmlajši je tudi kdaj muhast, jezen, žalosten, agresiven. Ga imam vsaj priliko vzgajati, čeprav mi kdaj popustijo živci. Ne nazadnje, jaz sem bila pri 32 letih tik pred ločitvijo (vsako leto so bile vsaj 3 resne krize), to so bili res hudi časi, za vse. Še mnogo lepih in nesrečnih trenutkov je bilo tudi v drugem zakonu, predvsem pa sem bila prizadeta prav tako kot otroci iz prvega zakona. Minilo je skoraj dvajset let, marsikdaj psihično težkih, a sem še tu. Verjetno tudi še si priznam krivdo, ne bi znala speljati stvari drugače. Sreča matere je pogojena z njeno notranjo močjo. Priznam, da sem kot tehnica, dostikrat nestabilna v svojih iskanjih. A kljub vsemu sem v zadnjem letu veliko dosegla, saj sem navezala stike s prvima dvema. Verjamem, da je to dober začetek. Ponavadi pravijo, da moraš biti čisto na dnu, šele potem lahko rasteš. Ponca, hvala za lep nasvet in še kaj piši.

Če zmore brez tablet, s svojo in predvsem tvojo močjo ji ne manjka več dosti. Verjetno bodo intervali vse redkejši in kratkotrajnejši.
Najdi pa čas tudi zase. Drugače se lahko zlomi ti.

Možiček, držim pesti za vaju.

S.

New Report

Close