moje življenje…kaj menite?
….naj na kratko opišem mojo življensko zgodbo
Stara sem 34 let (14 let poročena, mati dveh sijajnih fantičkov).
Iz tega podatka se da razbrati, da sem se poročila kar zgodaj…no, ja…
Življenje je teklo na začetku super. Bila sem noro zaljubljena v moža in zaposlena z obveznostmi.
Leta 2000 (ko sta otročička nekoliko zrasla) sem se odločila, da zaključim šolo, ki sem jo v mlajših letih zanemarila (po lastni krivdi)…
Od takrat naprej pa se je naše življenje spremenilo….Nič več ni bilo tako rožnato doma (nabirati se je začela posoda, okna niso bila pomita 1x mesečno, tudi prah se je našel), a trudila sem se, da se z mojo šolo ne bi spremenilo, ampak mož je moral tudi kaj narediti. Pa mu to ni bilo všeč. Moj sanjski mož ni bil več sanjski. Postal je zoprn, vse mu je bilo odveč, čedalje manj razumevanja….
Na plano so privreli očitki iz moje in njegove strani.
Očital mi je šolo, jaz pa njemu nedelo….in prišlo je tako daleč, da sem zvedela tudi za njegovo nezvestobo, ki se je pojavila že pred poroko, pa potem nazadnje leta 2002 (ko se je srečaval z žensko skoraj leto dni). Ko sem takrat to izvedela, mislim da je on za mene umrl.
Zlezla sem sama vase…odločila sem se, da začnem skrbeti zase in za otroka..zaključila sem šolo…se vpisala naprej…in živela…
Vedno manj me je obremenjevalo kje je, kaj počne, kaj misli, kaj hoče….
Čeprav navzven smo izgledali popolnoma povprečna družina…
Se na srečo ni kazal z drugimi 🙂
No, in prišlo je tako daleč, da sem mu letos predlagala, da se sporazumno ločiva. Takrat pa je moj mož dojel. Popolnoma se je spremenil. Hoče me razveseliti. Nosi domov darila..se trudi..je prijazen..ustrežljiv 100 na uro…torej…fantastika od moža….ampak….
Lani sem spoznala samskega fanta, ki mi je prišel v srce. Najprej je bila kavica, pogovor in SMS-ji , ki so me prijetno presenetili. Izvedel je vse o meni. Odločila sva se, da ne načrtujeva prihodnosti, da bova pač videla, kar bo , pač bo…
Sedaj sem pred dilemo: na eni strani mož, ki se trudi, da bi ostala skupaj in otroka, ki bi prav gotovo tudi to želela, zraven pa to zahteva tudi moja pamet
na drugi strani pa moje življenje in fant , ki sem ga spoznala in moje srce, ki pripada njemu, a obenem negotovost, nikoli ne veš kaj se bo iz tega izcimilo, če se sploh bo kaj…
Kako se naj odločim, kaj vi menite….hvala za kakršenkoli odgovor 🙂
Gita,
življenje je tvoje. Ni od nikogar drugega, delaj pa vedno tako, kot misliš da je 100 % najbolj prav. čeprav se velikokrat narobe odločimo, ampak če smo se 100% odločili, in verjelida jetako prav,potem nismo naredili ničesar narobe.
Bodi predvsem to kar si in naj bo vseeno kaj pravijo drugi. Tvojega življenja ne bom ocenjeval, ne bom se postavljal na eno ne na drugo stran, mislim pa da v sebi zagotovo veš, kaj moraš storiti.
primož
Pa to ni res! Kot da berem zgodbo mojega življenja. Dom, šola, služba…
Potem pa ob vsej naveličanosti posije sonce. Če si brala moje pismo pod Kozoroginja, vidiš, da doživljam skoraj isto. Veselim se vsakega SMS, vsake rožice in čeprav je vse skupaj (zaenkrat) še čisto nedolžno, mi polepša dan ali razjasni večer. Ali res iščemo takšne žarke ali se nam vidi, kaj potrebujemo.
Nasveta zate nimam, še sama zase ne vem kaj naj. Lahko je sicer to napisati, a misliti moramo nase. Otroci nam bodo kmalu odšli, me pa bomo ostale z nekom, ki sploh ne ve, da smo tam. Pozabimo na tisto tipično slovensko: Kaj bodo pa drugi rekli?
Drži se svojih načel, ki bodo zate prav gotovo najbolši in predvsem- misli nase!
Lep dan!
Moževa sprememba je začasna, toliko, da te dobi nazaj. Presodi, če boš lahko še naprej živela tako, kot si zadnjih nekaj let. Otroci, šolanje, moževa hladnost. Nova ljubezen na vidiku ti je razbistrila misli, spoznavaš da je življenje lahko tudi drugačno.
Moja izkušnja je zelo podobna tvoji. Vsakič, ko sem se hotela ločiti, je postal začasno boljši. Ko sem ostala, je postal slabši kot sprva. Po dvajsetih letih njegovih “sprememb” me ni zadržala nobena več. Odšla sem, s tistim ki mi je razbistril misli. Nikoli mi ni bilo žal.
Vsekakor si boš pri 34-ih lažje ustvarila novo življenje kot čez 10 let.
Gita jaz sem se pred poroko precej naužila samskega življenja in romantičnih ljubimcev (celo naveličala) ker sem videla, da so si te zveze tako zelo podobne, tako, da ne bi upoštevala le svojega srca. Vklopi tudi razum! V vsakem primeru je odločitev tvoja, ti pa svetujem ogled filma Ure ali roman Ure do večnosti, ki nekako med drugim pove tudi zgodbo o ženski, ki ni mogla prenašati družinskih pričakovanj in zahtev. Želim ti veliko sreče pri iskanju tvoje prave poti!
Po moje ne bi pisala, če ne bi v sebi že sprejela odločitev, ki pa nikakor ne more biti idealna, saj v vsakem pogledu nekaj zgubiš oz. se moraš nečemu odreči. V nas pa bi želela potrditev oz. blagoslov, da si se prav odločila kar pa ti vseeno ne moremo dati, na koncu boš samo ti živela s posledicami tvoje odločitve.
Moj predlog je, da naslednje leto dni ne sprejemaš nobene odločitve, ne za moža ne proti njemu. Tudi fant bo enkrat če se odločiš zanj kot je tvoj mož, posledice takšnih odločitev, pred katerimi si pa je zelo težko, težko če ne nemoče izbrisati.
Najlepše želje pa za naprej…..
Po moje ne bi pisala, če ne bi v sebi že sprejela odločitev, ki pa nikakor ne more biti idealna, saj v vsakem pogledu nekaj zgubiš oz. se moraš nečemu odreči. V nas pa bi želela potrditev oz. blagoslov, da si se prav odločila kar pa ti vseeno ne moremo dati, na koncu boš samo ti živela s posledicami tvoje odločitve.
Moj predlog je, da naslednje leto dni ne sprejemaš nobene odločitve, ne za moža ne proti njemu. Tudi fant bo enkrat če se odločiš zanj kot je tvoj mož, posledice takšnih odločitev, pred katerimi si pa je zelo težko, težko če ne nemoče izbrisati.
Najlepše želje pa za naprej…..
Ojla!
Precej težka odločitev je pred tabo. Ločitev ni ničkaj prijazen proces, ne zate in ne za otroka. Ampak dejstvo je, da je tvoj zakon mrtev, da v tebi ni več čustev do moža. Morda bi na tvojem mestu še malo poskusila se zbližati z možem, šla na kakšno svetovanje ali celo na kakšen tečaj za izboljšanje zakona npr. mirabi organizira dobre tečaje. Kajti velikokrat se izkaže, da je bil prvi mož kar dobra izbira in te možnosti ni kar tako za zavreči. Moja sodelavka je storila nekaj podobnega in danes ima za silo zadovoljujoč zakon. Jaz sem šla po drugi poti – ločila sem se in danes po dveh letih mi je prav dobro, samo včasih malo pogrešam bližino drugega človeka.
Obe poti sta dobri, samo odločiti se moraš in aktivno začeti delati na tem, da se boš v življenju dobro počutila, pa naj bo to z možem ali pa z novim fantom.
Si kaj razmislila, kaj je bilo to, kar je vaju z možem pripeljalo do stanja, da je zakon klinično mrtev? To je pomembno, da v naslednjem odnosu ne boš ponavljala istih napak. Si ga imela preveč rada in si prevzela preveč odgovornosti za družino, on pa se je umikal in našel druge ženske?
Preden ga zapustiš, je nujno, da razčistiš te stvari, da se zaveš, zakaj ti je zakon propadel – s tem vedenjem bo naslednji odnos boljši!!!
Lep pozdrav!
Kje je imel pa v mislih vrednote njen moz, ko jo je varal? Da druzina funkcionira, morajo sodelovati vsi clani, ne samo en. Res je, da ne vemo kaj smo imeli, dokler tega ne zacnemo izgubljati.
Stvar je taka. Lahko se odlocis, da bos dala zakonu se eno moznost a le ce je pri tem pripravljen sodelovati tudi tvoj moz. To pomeni, da zacneta komunicirati na nek bolj ucinkovit nacin, da najdeta zaupanje in naklonjenost.
Lahko pa se odlocis, da se bos locila. Zivljenje z novo osebo te bo lahko zelo osrecilo, lahko pa bos ugotovila z leti, da to ni to.
Za vsako mozno resitev si napisi pluse in minuse in razmisli kaj si pripravljena sprejeti in kaj bi bilo zate prehudo. In vedi, da si zasluzis sreco in nic manj. Srecno!
Ljuba Gita!
Že zame si postavila težko vprašanje in zlahka čutim, kako se počutiš ti.
Jaz bi ti svetovala takole:
– Življenje je vrednota
– Družina je vrednota
Nedvomno je življenje tisto za kar je odgoveoren vsak popolnoma sam.Sama imam veliko družino in težko bi jo zapustila, razdelila ali ji storila kakršnokoli nasilje. Iz lastnega zakona vem(19 let) – in tudi iz drugih, da se v partnerstvu lahko zgodi in tudi preživi marsikaj. Vendar…
Bila si razočarana, bila si ponižana, nisi imela podpore, ko si jo najbolj potrebovala – na drugi strani pa nimaš izkušnje, kako bi v popolnoma enakih situacijah reagiral tvoj prijatelj.
Zato jaz ne bi hitela, iz bolečin in izkušenj bi se skušala čim več naučiti, pogovorjala bi se s svojim možem o vsem, iskreno in odprto. Povedala bi mu tudi za prijatelja in čakala če se je zame še vedno pripravljen truditi. Verjamem, da se ljudje lahko spremenijo. Verjamem, da je za vsak dober odnos potrebno garati. in to oba, ne samo eden.
Ko bo nekaj časa minilo boš videla, če v tvojem srcu ne bo spremembe…Pojdi kamor te vodi srce PA SREČNO!
To s temi plusi in minusi žal ni tako preprosto. Sami vemo, da se ti plusi in minusi zelo hitro sprevržejo. Pa ne samo zaradi naših parterk – partnerjev. Vsak ima svoje vzorce in svojo zgodbo in nihče na tem svrtu ni popoln. Za odnos je pač treba garati. In vprašanje je samo to, ali sta pripravljena garati ali ne. Ker garati bo treba tudi z novim prijateljem. Samo po sebi pač nič ne teče…
Živjo!
Moralni nauki so tukaj povsem odveč!
Mož bo sladek dokler bo čutil, da takšen mora biti, kasneje pa …
Edino kar je v tvojem življenju pomembno si TI!
Življenje je prekratko, da bi ga živela prazno in brez čustev.
Sicer pa je tako, da vsak naredi vedno tisto kar se mu v tistem trenutku zdi prav.
Tole čakanje, vezano na datum, pa je popoln nesmisel. Zakaj bi pustila, da ti uide nekaj kar ti lahko prinese srečo?
Lep dan,
Tomaž