Moja težavica
Pozdravljeni,
Nevem če bom znala opisati težavo. Sem zelo občutljive -čustvene narave in me stavri hitro vržejo iz tira. Imam 4 letnico, ki zadnje čase(cca 3 tedne) hodi domov iz vrca zelo agresivna in napeta (se noče pogovarjat, se zadira, tudi grde izraze uporablja itd.) Vedela da se tam nekaj kuha. No, sedaj sem imela možnost na zaključnem izletu in še prej na eni prireditvi opazit kaj se dogaja. Ima tri “prijateljice” s katerimi bi se igrala, a jo one (še posebej ena ki vse prevlada) ne prav sprejemajo med se, samo občasno ker se ona rini vanje, večkrat jo tudi “zapodijo proč”, tako da potem ona joče. Prizor me je res prizadel. Ena od teh jo baje tudi tepe, moja hčerka pa jo nadvse poveličuje…Z eno od teh prijateljic se druži tudi izven vrtca in se sicer razumejo. Nevem kaj zdaj, saj sama nisem nikdar bila “nezaželjena” med sovrstniki oz. sem vedno imela prave prijateljice in takšnih travmatičnih dogodkov da me je kdo odrinil proč ne pomnim. Res mi je hudo, najbrž bolj kot njej…kar zjokala bi se….Ali bo minilo? Ali bo spoznala da ni žlejena in bo dobila nove prijatelje? Saj vem da mi ne morete pomagati, samo kakšna beseda mi bo že dovolj da se potolažim….
Draga mamica,
doživljanje stiske svojega otroka je gotovo ena izmed najtežjih bolečin. Sprva se nam zdi, da smo nemočni, fizično smo oddaljeni in da lahko le držimo pesti in upamo, da bo čim prej minilo, hkrati pa sami pri sebi doživljamo občutke žalosti, zavrnitve, nezaželenosti, jeze in strahu.
Vaša občutljiva-čustvena narava je zelo dragocena. Omogoča vam usmerjanje pozornosti vase in v hčerko. Zmorete se ustaviti, preveriti svoje občutke, jih vzeti za res in poizkušati najti rešitev, kar je izjemno in ključno v materinstvu (in očetovstvu). Pomembno je bilo, da ste opazila, da se s hčerko nekaj dogaja, da se njeno vedenje spreminja in si dala možnost poiskat vzrok. Na tak način ste poglobila vajin medsebojno stik, kar pa je pomembno pri hčerkinem vzpostavljanju prijateljskih odnosov. Otroci se od svojih staršev učijo, kakšen odnos imajo do sebe, kašen odnos do drugih in kaj so vredni pričakovati v zameno. In v začetkih sklepanja prijateljstev, iskanja stika pri drugih bo hčerka preizkušala različne načine, saj bo iskala občutke, ki so ji blizu. Največ kar lahko v tem težkem času za starše naredite je, da zdržite ob njej. Ji ponudite svojo varovalno mrežo, kjer bo lahko preverila, kaj pomeni biti zaželen, pripadati, biti ok tak kot si, biti ljubljen in varen. Da ste tam z njo in za njo, ko bo potrebovala podporo, tolažbo. Na tak način bo preverjala, kaj je tisto, kar je domače in varno ter kaj ne.
Na žalost odraščanje pomeni, da je v življenju staršev mnogo situacij, v katerih je izjemno boleče opazovati trpeče otroke v takšnih ali drugačnih okoliščinah, kjer kot starši nimamo pooblastil, da bi posegali vmes. Vedno pa nam ostane otrok, za katerega smo v polnosti pooblaščeni, odgovorni. Ob njem lahko vedno stojimo, vztrajamo in zdržimo, mu omogočimo, da lahko začuti varnost, pripadnost, ljubezen, zaželenost. S tem mu bomo olajšali marsikatero izkušnjo, ki bo na prvi pogled nemogoča in nerešljiva.
Hvala vam za tole pismo – izpostavila bi zadnji stavek: »Saj vem da mi ne morete pomagati, samo kakšna beseda mi bo že dovolj da se potolažim…« Tole je odličen povzetek mojega odgovora. Hrepenenje, da nas nekdo sliši, da nismo sami s svojo bolečino. Največ pomeni, če je nekdo z nami v bolečini, sočuten in čuteč, včasih tudi ne potrebujemo besed, le objem. Še bolj kot mi odrasli, pa otroci potrebujejo ta čutenja, občutke, besede, objeme. Potrebujejo nas, da so jim na razpolago. Ni potrebno, da vedno ponujamo rešitev, pogosto je dovolj, da samo smo.
Verjamem, da vam je hčerka hvaležna, ker čutite z njo.
Srečno!
Odgovor je pripravila:
Petja Kovačevič, zakonska in družinska terapevtka
Zakonski in družinski inštitut
07 33 21 133 / 031 489 309 / http://www.zdi-nm.si
najdete nas tudi na facebook-u
naj ti pa še jaz napišem neki…
če so to vrtčevske prijateljice in se to dogaja vsak dan…moraš it v vrttec in se pogovorit s učitlco…
mnde ja novš dovolila, da ti ena razvajena frklja tepe otroka, pa da jo stran naganjajo…
ti si lohk ne vem, kako čustvena, sam, če boš doma cmerla, pa nič nardila..to glih ne pomaga hčerki..
tja stop, pa odločno povej, da tega ne dovoliš, pa pika..
pol k pride dam, pol pa ti pušiš, k je tamala čist razštelana…pa vajin odnos…zaropotej..
če pa nov pomagal, pol pa svojo nauč, da se brani…pa nej nazaj udar…žal včas je treba tud tko….
Dino91 hvala za mnenje. Res je kot praviš. Ko sva s hčerko imeli pri 3 letih posvetovalnico pri psihologu (del osnovnega zdravstvenega programa) sem ji povedala, da se hčerka ne zna branit.In ta me je vprašala : “in kaj rečete vi vaši hčerki?” Jaz pa njej nazaj: “Ja, pač naj se umakne”. Psihologinja pa meni jezno nazaj: “Ne, tako se otrok ne more naučit brani, vi ji recite, če te kdo udari, udari nazaj!” Bila sem šokirana, ker mene tega niso naučili. Pa nadaljuje: “Ja ne boste dovolila da bodo hodili po vašemu otroku?!” No gospej je bilo jasno, da mene tega niso naučili in razumela sem da je to v današnjem svetu res pomembno. Od takrat vedno rečem hčerki da če jo kdo udari naj mu vrne. A ona mi reče: “Mami pa saj jaz sem jo udarila, a ona je mene potem še enkrat!”
Da se vrnem nazaj, sem šla do vzgojiteljice in se z njo lepo pogovorila. Srečo imamo, da imamo zlato vzgojiteljico. Razumela me je, ker ve da je ta punca (ki tepe) problematična in da ne tepe le moje hčere, da je do večine takšna in da je velikokrat kaznovana tako da jo izločijo iz skupine.Je pa ta punca pravi magnet za ostale, vse se nanjo lepijo. Glede hčerke mi je rekla, da sicer nima težav z druženjem, vendar pa da se res ne zna branit in da tega se mora še naučit….
po mojem bi tudi najbolj lahko koristil pogovor z vzgojiteljico. Ti ni OK, kar se dogaja in ti ne moreš samo gledat zraven in sočustvovat z otrokom!
Poskusi svoji mali povedat, da naj pusti te druge frklje na miru in se igra raje z drugimi otroki. Sicer se lahko zgodi, da bo tudi sama postala nasilna do drugih (verbalna agresija se očitno pri njej že kaže) ali da se bo navadila biti v vlogi žrtve.
Srečno!
Spoštovana gospa Suzana,
še sama želim nekaj dodati, in sicer moje mnenje v zvezi z razmišljanjem psihologinje, ki vas je, kot ste že navedli, šokiralo. Njeno razmišljanje nedvomno kaže na toleriranje in spodbujanje nasilja med vrstniki in otroki, saj dobro znana fraza “nasilje rodi še večje nasilje” absolutno pade v njen kontekst. “Ko te nekdo udari, udari nazaj”. Takšno mnenje strokovnjaka je povsem napačno in neodgovorno. Želim, da veste, da če se bo vaša hči branila na način, kot vam ga je priporočila psihologinja, potem se lahko otroci v vrtcu med seboj tudi pobijejo – če je nasilje dovoljeno. Otroka, ki nekoga udari, grobo porine, vleče za lase ali kaj drugega, je treba odločno in sočutno ustaviti ter mu takoj jasno sporočiti, da takšna ravnanja niso dovoljena. Nikakor ni potrebno nasilno odreagirati na tega otroka, ki je resda tudi v stiski (prestrašen), treba ga je le ustaviti in mu prenesti sporočilo, da takšnih dejanj ne sme početi. Prav tako pa se je treba še pogovoriti s starši oz. otrokovo družino. Tisti otrok je tedaj zagotovo v stiski in odreagira na druge, kot se je naučil doma, nedvomno pa je zelo prestrašen in nemočen, zato ustrahuje druge, da se na ta način sam zavaruje. Tudi ni naključje, do katerih otrok se vede bolj agresivno in do katerih sploh ne.
Če drži priporočilo psihologinje, potem bo vaša hči v odraslosti odreagirala enako – ko bo prišla v konflikt s sodelavko, bosta planili ena na drugo, vendar problema ne bosta rešili; ko bo v zakonu z možem, bo tudi težave reševala z nasiljem, namesto s pogovorom in na druge načine. Pred nasiljem ne smemo zatiskati oči, ampak je treba spregovoriti in širiti resnico naprej, saj se ga le tako ustavi. Resnica je najmočnejše orožje proti nasilju. Razmišljati je treba realno in človeško. Srečno vam želim in vse dobro.
ga. Barbara,
Hvala za vaše mnenje, lepo ste napisala. Res me je napotek psihologinje na moč presenetil, saj mene nikdar niso tega (na)učili in začela sem razmišljat,da pa je mogoče prav da se otrok zna branit. Naša punca se vedno umakne, ne zna se branit, nevem če se tega sploh da naučit..zadnjič smo bili na “krompirčku” s kolegico in njeno hčerko, punci sta jedli skupaj krompirček, a ji druga ni dovolila, moja hčerka pa se je umaknila in potuhnila…to tudi ni prav, da se ne zna zborit za kar ji “pripada”, saj bodo z njo lahko pometali, ona pa jim bo dovolila….Tega ne morem gledat, to me preveč boli. Sama vem da sem veliko let potrebovala, da sem se naučila postavit zase in zahtevat kar mi pripada, še vedno mi včasih ne uspe, a je veliko bolje. Želim da bi se vsaj ona tega naučila že v otroštvu, seveda ni moj namen da postane agresivna.
Glede njene sovrstnice iz vrtca pa sem tudi sama prepričana, da ima nasilje oz. kaj drugega kar ne štima v družini, saj od nekje se mora takšnega vedenja naučit.
Res je težko biti pameten v tem svetu in biti starš je še težja naloga!
Vsem skupaj še enkrat hvala za nasvete.
“Želim, da veste, da če se bo vaša hči branila na način, kot vam ga je priporočila psihologinja, potem se lahko otroci v vrtcu med seboj tudi pobijejo – če je nasilje dovoljeno. Otroka, ki nekoga udari, grobo porine, vleče za lase ali kaj drugega, je treba odločno in sočutno ustaviti ter mu takoj jasno sporočiti, da takšna ravnanja niso dovoljena.”
Spremljam tudi forum Trpinčenje na delovnem mestu, kjer ljudi učite postaviti se zase. Ker se tega kot otroci niso naučili. In da otrok svojega napadalca odrine nazaj, je zame le pohvalno. Jaz mojega otroka vedno pohvalim, ko vidim, da se med vrstniki postavil zase. In mu tudi povem, da sam nikoli nikogar ne udari, ne odriva, če mu pa to naredi kdo drug, pa “Mahni ga nazaj takoj, pa boš imel mir za zmeraj.”
Potem ta otrok, ki se ni naučil braniti oziroma postaviti se zase, zraste, pride v službo in dobi v tem okolja novega ustrahovalca – sodelavko ali šefa.
“ko bo prišla v konflikt s sodelavko, bosta planili ena na drugo, vendar problema ne bosta rešili”
O ne, problem bo rešen. V enem spopadu. Ko si v službi napaden, moraš “zarenčati” nazaj takoj…Potem je “planila ena na drugo” le enkrat, pa potem mir za zmeraj…
Zame ima psihologinja, za katero ste rekla, da uči narobe, popolnoma prav. Zame je prav. To je v situaciji ‘ustrahovalec’ – ‘tarča’ edini način, ki deluje.
Draga mama, ki ste ustvarila prvo sporočilo, naučite svojo hčerko, da se brani. Če je udarila svojo napadalko, pa jo je ta nazaj, jo naj še enkrat nazaj. Pa naj se stepeta. Pohvalite svojo hčerko, da se je stepla. Žal to deluje. Vaša hčerka bo pridobila samozavest, ker se je znala postaviti zase in ne bo več tarča podobnih ustrahovalcev.
Problem otroka ustrahovalca, ki ustrahuje sovrstnike, ker je v “stiski” pa naj rešuje vzgojiteljica, vaša hči pa naj se BRANI, tudi s pestjo, če je treba.
V nasprotnem primeru, se bo potem v šoli, v službi, vedno našel nek ustrahovalec, ki si bo za tarčo izbral vašo hčerko. Ustrahovalci ne izberejo vsakogar za tarčo, le tiste, ki se jim pustijo.
Spoštovana gospa,
vaše razmišljanje izraža način vašega življenja oziroma vzdušje, v katerem ste sami odraščali in se borili za svoje preživetje. Jasno je, da ste se tudi sami soočali s podobnimi izkušnjami, kot se vaš otrok. Ste kdaj ob vsem tem pomislili, da bi težave reševali s pogovorom? Zelo odločnim pogovorom. Razmišljajte z mano. Pomislite, kako se počuti vaš otrok, ko vam potoži, da ga otroci v vrtcu odrivajo, tepejo…, vi pa mu sporočite, da naj se brani sam? Ni morda vloga nas odraslih (staršev) ravno ta, da otroka zavarujemo karseda in smo mu v oporo, kadar nas potrebuje? V tem primeru bi to pomenilo, da bi vi otroku zagotovili, da se boste pogovorili z vzgojiteljico (pa ne glede na to, kolikokrat bo potrebno), ki naj v konkretnih primerih ukrepa ter npr. prerivanja med otroki takoj ustavi. Vaš otrok namreč ostaja v takšnih težkih izkušnjah nemočen, prestrašen in z vaše strani nerazumljen. Zapustite ga (čustveno) ravno v največji stiski. Vaša odločenost, da takšnega početja ne odobravate, bi ga razbremenila in mu sporočila, kako pomembno vam je, kaj on doživlja. Preko vašega zgleda, če bi se pogovorili z vzgojiteljico, bi mu avtomatsko sporočili, kako se postaviti zase, ter da je človekovo spoštovanje pomembno. Tako pa otroci, ki medsebojno preigravajo nasilne in agresivne izbruhe, ki sicer izvirajo iz njihovih družin, ostajajo ponižani, nevredni, jeza v njih se pa vedno bolj kopiči (s pretepi jo kasneje izražajo, ker je je preveč). Ni naključje, katerega otroka se lotijo – predvsem tistih, ki so jim takšne izkušnje že znane oz. tistih, ki so prestrašeni. Če se bo vaš otrok z vaše strani čutil slišanega in razumljenega, ga bo vedno spremljal občutek varnosti, da se lahko zanese na vas. Dokler pa čuti, da mora težave, v katere se nevede zaplete in kjer bi potreboval pomoč odraslih, reševati sam, čeprav se z njimi sam ne zmore soočiti, se bodo te težave vrstile. V življenju se bo vsakič, ko se bo znašel v podobni situaciji, spomnil vaših besed “če te kdo udari, udari nazaj” – tudi v zakonu, tudi ob otrocih. Vedno bo odreagiral tako, kot se je naučil, pri tem pa nikdar ne bo srečen, zaradi tega se ne bo počutil dobro, saj udarci v sebi nosijo ogromno ponižanja, strahu, nemoči in sramu. Kdor udari, je v sebi zelo krhek in prestrašen, ravno zato udari, s tem pa drugega prizadene ravno tako, kot je sam prizadet.Samo toliko, v razmislek.
Vse dobro vam želim in srečno!
Seveda teoretično drži, da nasilje rodi še več nasilja, ampak v praksi pa ni vedno tako, ker ko ni odraslega oz. mamic zraven, posebej če so otroci starejši, se takšnih otrok, ki jim ne dovoljuje vključitve v svojo kliko, ki je mogoče tudi kako drugače “črna ovca” ali “outsider”, ne bodo lotili v pričo odraslih, ampak na samen. In tak otrok bo vedno poteptan in ne bo mogel razviti zdravega samospoštovanja, če bo nastavljal še drugo lice v skladu z neko versko oz. ideološko doktrino. Vsaka oblike agresije pa res ni negativna, predvsem tista ne, ki nam služi v samoobrambne namene, da se zaščitimo, tudi pred psihičnim nasiljem. Takšen psihološki nasvet se zdi za moje pojme povsem ustrezen za otroka, ki nima razvitih ustreznih obramb, drugače bodo vedno vsi z njim pometali.
Agresivnež, ki ima navado, da nekoga kar tako udari, in če se ta ne brani, bo to početje še utrjeval nad šibkimi, ker tisti, ki mu bo vrnil, bo nasilnež drugič malo premislil, če se “splača” spraviti speti na istega, tudi če je fizično močnejši, saj bo tako na lastni koži izkusil, kako to je, če te kdo udari.