moj pikec je umrl
Pikec je ljubkovalno ime moje hčerkice, ki je pred skoraj dvemi leti umrla v bolnišnici v Ljubljani. Še vedno mi lijejo solze, ko se zavem, da ni več njenih drobnih ročic, ki bi me objele in njenega nežnega glaska, ki mi je 100 krat na dan povedal “Mami moja, moja jaz te imam tako rada”. Stara je bila 6 let in sedem mesecev. Vsa navdušena se je veselila prvega šolskega dne in kovala načrte, s kom bo sedela v razredu. Pisati se je vztrajno učila sama in računala do 20. Ko sem jo odložila v vrtcu, ji nikoli nisem pozabila dati lupčka. Tako na lice, da je bilo rdeče od šminke. Bila je izredno živahna, dobrovoljna, razumevajoča in ljubeča punčka. Moj Pikec, srček, ljubica, sonček.
Dokler me nekega dne sredi vnetega dela niso poklicali v službo, da se hčerkica slabo počuti. Kot bi vedela, sem vse spostila iz rok in odhitela v vrtec. In iz vrtca k zdravnici, ki je ugotovila, da ima otrok navadno virozo. Merjenje temperature, v čakalnici na klopci, recept za svečke proti vročini in domov. Temperatura je zvečer pojenjala, ne čisto do konca, punčka je bruhala kot pri virozi.. in tako do jutra, ko sem jo odpeljala na urgenco. Kjer so ugotovili Meningokok in mi brez pretvarjanja povedali, da bo skoraj zagotovo umrla. Sepsa je naredila svoje. 24 ur od začetka bolezenskih znakov.
Ne vedo zakaj, od kje.
Niti me ne zanima več.
Moj Pikec je umrl.
Moj Pikec živi z mano naprej. V mojem srčku.
Ko mi je najbolj hudo se spomnim, da ona ne bi želela, da sem žalostna zaradi nje. Naredila je vse, da moram biti ponosna nanjo in srečna, da sem lahko bila njena mamica.
Vsem, ki bodo prebrali ta post želim sporočiti samo eno. Ljubezen. Živite trenutke, ki so vam dani tako, da jih nikoli ne bi mogli obžalovati.
Ne želim tolažbe. Ni tolažbe. To je življenje.
Pozdravljena!
Kako kruto je življenje ko te zadane takrat ko ti je najlepše…
Ko te zadane tam kjer najbolj boli…
Ko ti vzame otroka…
>Izgubila sem otroka v petem mesecu nosečnosti…
Ne more se primerjati s tvojo bolečino..pa vendar…
približno vem kako ti je…
In …čestitam ti ob pogumu..pogumu za življenje…
Nimam drugih besed.
Ika
Draga Tinka!
Lahko si predstavljam, kako si se počutila ob nenadni izgubi tvoje hčere. Delam v šoli ravno s šestletniki. Taki srčki so, očke se jim tako svetijo, da si sploh ne morem predstvaljat, da bi kateri od njih umrl. To ni mogoče.
Pa vendar je! Da lahko gre tako nenadoma kot pri virozi, je še bolj nepredstavljivo. Moram priznati, da za meningokok še nisem slišala.
Me bo pa kar strah za svojega otroka.
Morda lahko malo opozoriš, posreduješ svoje vedenje. Se da sploh pomagati in kako?
Hujše bolečine od izgube otroka najbrž ni. Ko sem prebirala knjigo Metke Brkan, ki je otroka izgubila pri 11 letih (ti toplo priporočam), sem njeno bolečino lahko podoživela, čeprav sem sama otroka izgubila v nosečnosti kot Ika. Grozna bolečina je to, popolnoma te stre. Še vedno žalujem in se počutim na dnu. Izgubila sem celo dva otroka v nosečnosti, zdnjega spomladi.
Rana zelo zelo dolgo celi in traja da se naučiš z njo živeti.
Kaj pomaga? To da lahko svojo bolečino deliš, spregovoriš, kaj napišeš, greš na grob, sprehod, se pogovarjaš z otrokom in vidiš še druge lepe stvari na tem svetu. In živiš za njih.
Res mi je žal za tvojo Pikico. Jo kar vidim!
Tinka, jaz nimam besed, da bi te potolažila. Upam lahko, da bo tvoja bolečina z leti kaj manjša. Jaz ne vem kaj bi bilo z menoj, če bi se moji hčerki kaj zgodilo. Ona je ves moj svet. Ko berem vaše poste, drage mamice, sočustvujem z vami, ve ste največje junakinje našega časa, ker ni je bolečine na svetu, kot je bolečina matere ob izgubi otroka.
Draga Tinka, tako lepo si napisala. Tvoje besede so me zelo ganile. Lahko si ponosna nase; ponosna, ker si tako pogumna in ker si bila mamica takšne krasne deklice. Moja punčka bo dopolnila 6 let. Ko bom prišla domov, jo bom objela in mislila nate in tvojo deklico. Mislila bom na vse žalostne mamice. Hčerkici pa bom zvečer povedala lepo pravljico, ki jo bom v mislih posvetila malemu Pikcu in njeni mamici. Vem, da bo odslej to ena njenih najljubših pravljic.
Drži se!
Mislim, da sem delala v vrtcu v katerega je hodila tvoja hčerkica. Nisem je poznala, ker sem prišla v vrtec šele v začetku novembra in sem delala v čisto drugi skupini. To so bili zelo težki časi za vse. Vem, da so bile razne polemike in vlačenja po medijih, vendar kot priča temu lahko povem, da nam je bilo vsem zelo hudo in da je bilo še zelo dolgo časa čutiti žalost v vrtcu, še posebej v skupini, kjer je bila tvoja hčerka. Dobesedno se mi je srce paralo ko sem poslušala kako otroci doživljajo njeno slovo.
Sedaj sem tudi sama postala mamica in mogoče še bolj razumem kako globoka je lahko tvoja žalost.
Hvala za tvoje pisanje. Ko sem tole prebrala, so se mi odprle oči. Smisel življenja. Ljubezen.
Upam, da ne zameriš: sprintala sem si tvojo zgodbo in s textmarkerjem pobarvala zadnji stavek predzadnjega odstavka. In tvoja mala pika je v mojih mislih in srcu, ko se z mojo mišo stisneva. In se imava zaradi tega še tisočkrat rajši…
Eno toplo misel in veliiiiiiik objem ti pošiljava
Tudi jaz se ti zahvaljujem za tvoje pisanje. Nekako vsakomur v zivljenje pridejo tezki casi in vedno si mislis da so najtezji ker so pac tvoji, a ce si ti prezivela vse to bom tudi jaz svoje. Hvala ti, resnicno, da si podelila svojo zgodbo z nami in da vidis stvari tako jasno kot jih.
Zal mi je in zelo hudo zaradi stvari, ki se dogajajo tebi in ostalim, sele potem vidis, kako mocni smo ljudje, cisto vse prezivimo.
Hvala se enkrat in zelim ti vse dobro!