natašag…

Želim oz svetujem ti, da prosim Boga, Vesolje, da prejmeš v sebe toliko ljubezni, energije in moči, da boš zmogla vso svojo bolečino transformirat v brezpogojno ljubezen…

Obrni se na Kristusa….poglobi se vase…meditiraj…

Če želiš kake kontakte za pomoč, pusti mail…

Verjemi, da se bo tudi tebi obrnilo na bolje…prebudi ljubezen v sebi…

Vse dobro.

Nataša
Tudi iz moje strani iskreno sožalje ob izgubi tvojega sončka Matije.
Predhodnice so ti že vse tako lepo napisale in tudi jaz bi še ti 1x dejala ,vzami si čas ,čas za žalovanje.

Ko je meni umrla moja Princeska pri 11mesecih ,sem tako kot večina druge ,samo premišljevala o naslednji nosečnosti ,čeprav sem doma imela že 3letno punčko.Seveda sem po Ajšini smrti tudi takoj zanosila in v 16tednu mi je moj fantek odmrl.Sedaj sem v 25tednu nosečnosti ,strah je prisoten ,ampak vem ,da Ajša čuva svojo sestrico pod maminim srčkom.In vem ,da bo vse dobro ,ker MORA bit.

Veliko moči ti želim v naprej!

PikaPoka hvala za tvoje vzpodbudne besede.Jaz ti želim res veliko,veliko sreče in vseh najlepših trenutkov,ki ti jih bo dala tvoja sončica brez dvomov,kajti teh stvari,ki jih dajejo otročički se ne da nadoknaditi z nobeno drugo stvarjo.Jaz mojega Matija obiščem vsak dan na preranem grobku tudi po dvakrat na dan,zvečer pa stisnem k sebi njegovega plišastega kužka,ki je bil namenjen njemu,pa ga ni dočakal.Z njim zaspim blizu srca,pod katerim je za večno zaspal moj Matija…moj angelček

NatašaG!

Meni so zelo pomagale izkušnje mamic in očetov, ki nas družijo na tem forumu. Sprva sem se bala sploh prebrati kakšno podobno zgodbo. Ko sem se po nekaj tednih opogumila in prebrala prvih nekaj pisem, sem ob branju tako jokala, da se je v meni vse trgalo. Vse sem zelo intenzivno podoživljala, tako da sem že pomislila, če je sploh dobro, da to počnem. A sem kmalu ugotovila, da sem se tem očiščevala, saj sem se po branju počutila bolje. V trenutkih, ko nisem več vedela na koga naj se še obrnem, ko sem mislila, da ne bom več zdržala, sem pisala na pomoč. Po daljšem času, ko sem nekako zbrala misli in pustila za sabo nekaj bolečine, sem spet pisala o svojih občutkih in doživljanju. S tem sem pomagala sebi in upam, da tudi vam. Malo nas je, ki se razumemo med seboj, zato me veseli, da se lahko vsaj “virtualno” povežemo.

Rada bi še povedala, da je meni vsako obdobje prineslo novo izkušnjo in da se moram vsakokrat znova “naučiti”, kako preživeti določene situacije. Se mi je dogajalo, da sem vedno, ko sem se spomnila na srečne dogodke iz preteklosti, ki pa niso bili povezani z izgubljenim otrokom, začela jokati. Težko sem verjela, da bom sploh še kdaj vsaj malo srečna. Kot da sem živela v nekem drugem svetu, kjer ni prostora za kakršnokoli veselje.

Sedaj se z možem vsake toliko časa vprašava, kaj vse nama življenje prinaša. Ob tem bodriva eden drugega, ampak ne v smislu, kako sva “uboga”, temveč poskušava na situacijo gledati tako, da se kaj naučiva. Hkrati spomneva eden drugega, kar je za naju najbolj pomembno: da imava eden drugega in da se imava rada:). To so situacije, o katerih govori tudi tvoja mami, v katerih se spoznavamo in najdemo sebe, kot se mogoče brez teh dogodkov nikoli ne bi. Vendar mora miniti čas, da to spoznamo.

Katka