Rada bi opisala svojo zgodbo:moja nosečnost je potekala brez zapletov,ginekologinja me je celo nosečnost hvalila,da sem zelo lepa nosečnica in da moji kg idealno naraščajo,skratka vse super.V četrtek na pregledu mi je rekla,da srček sliši in da je vse ok,v soboto pa se mi je zdelo,da je moj otročiček nekam preveč pri miru,a sem bila prepričana,da se je teden pred rokom pač umiril.V nedeljo sem klicala dežurno in mi je rekla,naj ga malo poštokam,če bo kaj in sva obadva z možem spodbujala dojenčka,da bi se premaknil,pa nisva bila prepričana ali je bilo kaj ali ne.Navkljub vsemu,bila sem prepričana,da pač zelo trdno spi,Dokler se ne zgodi,enostavno ne verjameš,za prvi ctg sem bila naročena v torek,seveda pa sem bila v bolnišnici že v ponedeljek,kjer je ctg molčal,le v ozadju je kričalo moje ranjeno srce,bil je mrtev!!!!!!!Tudi UZ je potrdil,zdravnik v dveh stavkih:”To pa ne bo v redu,to pa ne bo v redu.Rodit bo treba takoj.”Svet s mi je podrl,nočna mora je name legla z vso črno silo,ki jo premore.Možu sporočim po felefonu,glas se mu je prelomil.Pri meni je bil takoj in ob meni ves čas.Najbolj hvaležna sem zdravnici,ki naju je prepričala,da sva ga z možem pogledala,kajti dva,ki sta bila pri porodu sta to odsvetovala in sem se bala pogledati.Ko pa so mi ga proti večeru mrtvega prinesli v naročje in je mož odkril pleničko,mi je zastalo srce,bil je to najlepši obrazek…čudežni prah sem želela!!!!Da bi ga posula z njim,da bi odprl očke!!!!To je bil MOJ MATIJA,najlepši dojenček.In ni ga več,15.9,dan preden naj bi se rodil,je obležal v črni zemlji,ja tako je to,si lahko zamislite!?In sedaj sem tu,vsak trenutek je z mano,moj Matija,moje sončece zlato.In jočem in jočem in ni besed,samo bolečina… Nataša

Draga Nataša

moje iskreno sožalje. Ni besed, ki bi te potolažile, je le čas, ki celi ranjeno srce. Vesela sem, da si imela toliko moči, da si se poslovila od sinčka, veliko mamic nima te moči.

Ko je umrla moja punčka sem samo jokala, bolelo me je srce. Ampak vse to je potrebno, da lahko kasneje spet dokaj “normalno” funkcioniramo.

Tvoj mali sonček, angelček tvoja zvezdica bo vedno v tvojem srcu, ponosen, da ima tako pogumno mamico kot si ti.

Draga Natasa, popolnoma te razumem in vem, kako je, ko drzis v rokah mrtvega otroka. Zelis si, da ne bi bilo res, da bi odprl oci, da bi bilo konec te more. Tako so sladki, lepi, se topli.

Verjetno si zdaj se malo v soku, ki te resuje najhujsih obcutij. Mene je z vso silo udarilo po pogrebu. Takrat sem dojela, da mojega otroka resnicno vec ni in ga nikoli vec ne bo.

Potem se zacne pot zalovanja in soocanja z okolico, izgubo in sprejemanjem situacije.

Zelim ti, da bi v teh trenutkih imela ob sebi nekoga, na katerega se lahko naslonis in ki mu lahko preneses del svoje zalosti. Zal je tako, da lahko joka vsak samo sam zase, nihce drug ne more namesto tebe.

Pa vendar, cez cas se bo skozi oblake pricelo kazati sonce, najprej majhni zarki, potem vedno mocnejsi in na koncu bo gotovo tudi zate posijalo sonce.

Vse kar ti lahko recem je; ne prepusti se zalosti, pusti, solzam prosto pot, pa vendar vedno znova imej v mislih, da bo tudi zate posijalo sonce.

Zelim, ti, da cimprej najdes svoj notranji mir. Tvoj Matija ga je ze, zdaj sta na vrsti vidva.

Predraga Nataša

Ponudim ti lahko malo svoje rame za tvoje solze. Vsakič znova me stisne pri srcu, ko preberem ali zvem za žalostno zgodbo. Jokaj kot le moreš.

Želim vama, da bi z možem zmogla moči, da skupaj žalujeta in se še bolj povežeta. Vidva sama, Vajin Matija bo vedno z vama.

Želim vama, da bi imela dobre ljudi okoli sebe.

Želim vama veliko moči, da bosta zmogla Matijo pustiti zvezdam, vidva pa na nov način zaživela na Zamlji.

Žalim vama, da bi določenem času zmogla pogled na otroka.

Želim vama, da najdeta nekoč svoj notranji mir.

Želim vama, da bi nekoč lahko ponoči spala.

Želim vama, da bi nekoč zjutraj lahko vstala v nov dan.

Nikoli ne bo več kot je bilo. Velike rane se celijo tako tako, pa četudi se zelo dobro celijo brazgotine ostajajo. Včasih te že sam pogled na brazgotino zopet za trenutek,(pogosto pa za dan, mesec) zopet prestavi skoraj na začetek žalovanja.

Oba vaju z možem objemam in mislim na vse tri.

Draga Nataša!

Iskreno sožalje.

Tvoja zgodba je identična moji. Vem kaj si prestajala, prestajaš in kaj še te čaka. Moje punčke ni že štiri mesece. Poskušam biti močna in misliti na prihodnost. Poskušaj tudi ti. Bodita si z možem v oporo, to je največ kar lahko dasta drug drugemu.

Verjemi, da se naši mali angelčki skupaj igrajo in nas pazijo od tam.

Vse dobro ti želim,
Silvya.

Draga Nataša!

Tudi mojemu sinčku ni bilo usojeno živeti. Danes je 4 tedne od njegove prerane smrti. Bolečina je velika, nihče je ne razume, nihče razen mene. Bojim se da ne bo nikoli bolje, upam pa da bo enkrat tudi zame posijalo sonce, da bom iz porodnišnice odšla polnoh rok. Razumem tvojo bolečino, tvojo jezo, razočaranje.

Nekoč, nekoč bo tudi nam lažje! Upam da bo ta dan kmalu prišel, ker je bolečina velika, prevelika!

Najprej vsem najlepša hvala za vse tople besede.Moj problem je skrit tudi v srcu,ker si jaz tako zelo želim še enega otročka,klub temu,da imava 6 let starega sinka,mož pa je popolnoma proti in pravi,da nama,ki imava že otroka res ni potrebno siliti še enkrat v tveganje in težave.Meni pa srce venomer prigovarja,da bi nekoč,ko vse to odžalujem,morda poskusila,ker se mi kar meša od želje,po teh malih sončkih.Kaj mislite dragi prijatelji,kako bi bilo prav??Da poskusim nekoč še,ali pač naj ne rinem,kot pravi mož?Silvya povej mi na kratko kako je bilo z otročkom pri tebi?Povej mi kaj me čaka še čustveno,ali bo kaj boljše ali ne,kaj lahko pričakujem v zvezi s to bolečino?Naj mi pove nekdo,ki je že več časa po takem dogodku,kako gre to naprej?Vem,da ne bom nikoli pozabila,ali mislite,da se bo mož kaj omehčal,ko bo dalj časa po tem dogodku?Ali mislite,da prehitro razmišljam te stvari?Prosim javite se.

Moje izkraeno sožalje!

Prehitro razmišljaš!Vzemi si čas za solze, za žalovanje in pusti času čas!
Kaj te čaka?Majhni vzponi in veliki padci, a pobrala se boš, tako kot ostale, ker so nam naši mali sončki dali poleg žalosti tudi neskončno miči!Pot je dolga in nikoli več ne bo kot je bilo, a prehodila jo boš!
Tudi meni je mož rekel:dovolj, ne boš se več uničevala, meni si ti dovolj, čeprav nimava še nobenega živega otroka, imava pa 13 prekrasnih angelčkov in zadnji med njimi, Bine, bo kmalu praznoval 1.rojstni dan!
Boleče obletnice, a brez tega ne gre!
Moški drugače jemljejo in pokažejo bolečino, oni so vodje krdela in mislijo, da morajo biti močni tudi za nas, zato mu ne zameri!
Počasi, daj čas žalovanju, jokaj ko bo hudo, smej se, ko ti bo lepo.

Pošiljam ti en velik objem in mir v srce!Hiti počasi in ne prehitevaj, spomini in občutki so čudna reč, udarijo, ko to najmanj pričakijemo!

Mamica 13-tih angelčkov
škratek

Jaz ti lahko povem, da je od smrti mojega otroka minilo ze/sele malo vec kot leto dni.

Takoj po smrti sem si zelela zanositi se enkrat. Danes mislim, da je bilo to iz zelje preskociti vse to, kar se je dogajalo, pna hitro pozabiti in se delati, kot da se ni zgodilo. Tako morda ne bi tako trpela.

Tako danes tudi vem, da je potreben cas, da si umiris srce, da si ureis misli, da si ponovno sposoben vsaj priblizno “normalnega”zvljenja.

Jaz danes pricakujem bratca ali sestrico mojega prvega otroka in ni mi lahko, ko pomislim, kako bi bilo lepo, ce bi doma na ta dogodek cakali trije in ne le midva s partnerjem.

Dolga je bila pot do sem, polna custvenih preobratov. Zal ali pa na sreco se mi je zivljenje popolnoma spremenilo; morda ne toliko navzven kot na noter. Postala sem drugacna in nekateri okoli mene tega niso mogli sprejeti. Jokala sem, najtezje mi je bilo ob vecerih. TEzko je bilo ponovno iti v sluzbo. TEzko se je bilo vklopit in sprejemati tiste obupne poglede ljudi, ki te gledajo s pomilovanjem.

Meni je pomagalo VELIKO pogovorov s partnerjem, z drugimi se o tem nisem mogla pogovarjati, ker enostavno niso razumeli, kaj hocem povedati. BOlecina popusca scasoma, to je res. REsnicno ni vec tako mocna, da te boli telo, ko pomislis, kaj si izgubil. Se vedno pa ostaja, se vedno pridejo solze, se vedno mi srce napolni zalost. Postopoma je lazje sprejemati situacijo, lazje se je postaviti spet na noge, krajsa so obdobja zalosti. Ponovno se lahko nasmehnes.

Vsak clovek pa je poseben in vsak dozivlja to po svoje. Kako bo cutil tvoj moz cez cas je tezko reci. Morda je to zdaj le obrambni mehanizem, tudi on trpi in je prizadet zaradi dogodka in vsak reagira po svoje. Pusti casu cas (ceprav vem, da je tezko, resnicno!), pa bos videla, kaj ti bo prinesel. Jaz sem tudi komaj cakala, da bom spet lahko poskusila, sprasevala sem kdaj lahko, koliko casa mora miniti, pa so mi vsi govorili, da so zdaj druge stvari pomembne. Meni pa je bilo pomembno, da sem imela cilj, da sem se lahko necesa oprijela v svoji zalosti.

Morda se bosta uskladila v zeljah, zdaj pa si vzemi cas predvsem zase.

Vse dobro ti zelim!

Iskreno sožalje!Nimam drugih besed…Vam pa obljubim,da bo vsako leto 15.9. pri nas gorela svečka za Matija.Ne vem zakaj me je vaša zgodba tako ganila.Lp

Draga Nataša!

Želela si izvedeti kaj te čaka? To, kar so ti napisale že ostale. Pridejo trenutki, ko si pomirjen, in pridejo tako žalostni, da včasih niti govoriti ne moreš. Počasi pa je svetlih trenutkov več kot žalostnih.

Tudi jaz naenkrat nisem več čutila gibov, tudi na koncu nosečnosti. Na koncu ti pravim zato, ker sem imela čudno izračunana dva roka. Po prvem, po perilu je bila čez rok po drugem (UZ) pa šele 38.teden. Še ko sem se šla pokazat mojemu ginekologu, nisem bila prepričena, če je razlog za paniko, ker mi je nonstop trebuh zatrdeval in se je njegova oblika spreminjala, kot da se otrok noter obrača. Ko mi je naredil UZ, srček več ni bil.In vse ostalo se je odvijalo tako kot pri tebi. Rodila sem lepo deklico, ki pa sva jo, žal videla samo midva z možem. Bila je najin tretji otrok, težko pričakovan.

Imam srečo, res veliko srečo, da imam takšnega moža, da mi v vsem tem stoji ob strani.Je pa bilo potrebno ga malo spodbuditi, da je spregovoril o svojih občutjih.

Še je želja, tako kot pri tebi, a je strah trenutno še premočan. Mogoče enkrat, mogoče nikoli, kdo ve kaj nam prinese življenje.

Vsi,ki ste se oglasili,res vam hvala iz srca.Imam občutek,da je res,čeprav si nisem hotela priznati,da z mislijo na novo nosečnost hočem vse to preskočiti,to je nekako,kot moj obrambni mehanizem,ker se ne morem soočiti s to noro bolečino.Nekaj mi daje v srcu,da je vse zamujeno,ker greva zdaj z možem seveda predčasno v samostojen posel in se mi zdi,da se tudi zaradi tega ne bova več odločila in to je grozno,če pomislim,da mi je vse ušlo in da ne bo več priložnosti,zato se obračam v nebo in prosim,naj mi bo naklonjena še ena štručka.Drugače pa res nisem mislila,da bom tu srečala toliko sorodnih duš in prijateljev,Adas hvala vam,res očitno nekaj deluje,da čutite povezanost,to so vse nerazložljive stvari,kar se včasih dogaja človeku,bog si ga vedi zakaj?Ne vem,v glavnem tale forum mi sedaj ogromno pomeni in vsi se mi prav tako zelo smilite,vsi,ki ste na istem kot jaz,dragi prijatelji,naj vam sonce sveti,želim vse lepo,za vse nas,naj nas čuvajo dobre sile in naši angelčki!

Živjo,natašag!

Izrekam ti sožalje, hkrati pa ti želim še nekaj napisati.

Moja mamica je rodila sina. Rekla mi je, da je to bil najlepši otrok na svetu. In dve uri po rojstvu je umrl. Zakaj, tega ne ve nihče. Ustavi se je srček. Prav tako ga je vzela v naročje, stisnila k sebi in nikoli ne bom slišala drugih besed od nje, kot samo te, da je bil ta dojenček lep kot angelček.
Strta je ta ženska, moja mamica, šla iz bolnice, praznih rok domov.

Preteklo je 7 let. Rodila sem se jaz. Neizmerno sta me imela rada moja starša. Tako da ti rečem, pogumno naprej v življenje. Pozabila ne boš nikoli, v srcu nosila boš pa vedno. In to je lepo.

Morda sta moja starša dobila en tak paničen strah pred nosečnostjo in rojstvom. Ko sem bila jaz dvakrat noseča in vse je bilo ok, moj oče ni mogel slišati za mojo nosečnost. Ves čas je govoril, da se nikoli ne ve, če bo vse po sreči, da se ne bo veselil, dokler ne bo imel vnuka v rokah, živega in zdravega. Tega mu nisem zamerila, ker sem vedela zakaj se tako obnaša. Tudi moja mama je bila odsotna med mojo nosečnostjo. Vem, vsak človek je svet zase in po svoje sprejema vse to, strahove…

Bodi dobro, pazita nase…

Tvoja mami,rada bi vas nekaj vprašala:če prav razumem pričakujete dojenčka.Zanima me kako je s to nosečnostjo,ali nisi morda čisto obseden od strahu,da bi bilo spet kaj narobe?!Meni se zdi,da bi venomer hotela čepeti pri zdravniku in preverjati,če je vse prav.Rada bi,da mi odgovorite kako je s tem?Ali je sploh možno normalno funkcionirati v novi nosečnosti,zaradi strahu ali pač postaneš optimističen,ali kako??Niti predstavljam si ne kako to zgleda…

V vsaki ponovni nosečnosti, se pojavi strah, ki je razumljiv!Vseeno, pa te veselje do otroka iztrga in stalnih misli na strahove!
Zato je dobro, če se malo počaka in se “hiti počasi”!

lp
škratek

Draga Natasa,

tudi jaz sem se sprasevala ista vprasanja v tem obdobju, kot si ti zdaj. Seveda me je najbolj glodalo vprasanje, kako bom lahko se enkrat sla skozi vse to. Takrat sem si mislila, da tega ne bom zmogla, da me bo strah potegnil pregloboko, da bom omagala pod pritiski in negativnimi mislimi.

Enkrat sem pisala na forum Obporodne stiske, kjer mi je odgovorila gospa v smislu, da je prav da je strah, pa vendar, ko le-ta postaja prevelik, ga je potrebno lepo odsloviti, saj ne prinese nic dobrega. Takrat se mi je zdelo to resnicno slab nasvet, saj ce bi lahko, bi strah seveda z veseljem odslovila, pa tega nisem zmogla.

Zdaj vem zakaj ne; ker je minilo premalo casa. Moram reci, da sem bila v prvi nosecnosti precej negativno nastrojena, ves cas sem razmisljala, kaj vse gre lahko narobe in ves cas me je mucila moja diagnoza grozec prezgodnji porod. Temu se je pridruzilo se cel kup strahov v zvezi z zdravjem otroka ipd. skratka, strah me je resnicno potegnil vase.

Ko sva se odlocala za ponovno nosecnost, sem najprej morala razscistiti s seboj. Partner mi je povedal, da se ene take nosecnosti ne bo prezivel in da bo moralo biti nekaj drugace. Ne vem zakaj, toda v casu zalovanja sem namesto se bolj negativna, postala bolj pozitivna. VEckrat recem, da me je moj prvi otrok ogromno naucil, da brez njega ne bi bila to, kar danes sem. Drugacna, lazje zivim, drugace vidim stvari.

Seveda me je strah, sploh zdaj, ko se priblizuje konec nosecnosti, seveda pomislim, da morda ne bo slo vse gladko; vendar se ne prepustim tem mislim – to je bistvo. Ne smes se prepustiti negativnim mislim, da te potegnejo vase. Ko sem zanosila sem bila vesela. REsnicno vesela. Kot prvic. Ker je to druga zgodba, ker to nima nic opraviti z mojim prvim otrokom. Za njim se vedno zalujem, pa vendar sem vesela, da pod srckom nosim tega pikca, pogovarjam se z njim, veliko mu povem tudi od prvega otroka, skratka vse skupaj jemljem kot popolnoma drugo situacijo, ki nima nobene povezave s prvo. Veselim se ze rojstva, dobro prenasam nosecnost, seveda me je pred pregledi strah, pa vendar ga skusam odgnati v smislu, da bo vse OK.

Ne vem kako sem prisla do sem, tezko ti dam kaksen otipljiv nasvet. Meni je veliko pomagal moj partner, ki je precej nagnjem k duhovnosti v smislu, da ni samo tukaj in zdaj, da ni samo to kar vidimo, da dopusca moznost, da obstaja nekaj vec, pa ceprav nismo sposobni tega logicno razumeti. Med pogovori z njim sem si razjasnila veliko stvari, ogromno sva se pogovarjala, vcasih po vec ur skupaj, skratka, meni je to zelo pomagalo. In se nekaj sem na novo osvojila; vedno si moras zeleti POZITIVNE zelje. V zeljah se je treba obracati vedno v smer, da nekaj bo tako kot si zelis. Ne smes si zeleti, da se nekaj ne bi zgodilo. Ce te je strah, da bi se otrok rodil bolan, si ne smes zeleti “da vsaj ne bi bil bolan” temvec “rodila bi rada zdravega in krasnega otrocka”.

Morda se zdi to pretirano in tezko razumljivo, samo pri meni se kar obnese. Nase vizualne predstave veliko pomenijo, zato ni odvec rek : “Pazi kaj in kako si zelis”.

Malo sem zafilozofirala, tezko je na kratko napisati vse to, razloziti kako je. Vsem nam zelim, da nas na drugi strani mavrice caka sreca in veselje.
Ce rabis se kaksen nasvet, sporoci, upam, da sem ti vsaj malo pomagala. VEm da ni vse razumljivo, ker niti ne more biti. V takih situacijah clovek spozna sebe tako, kot se sicer nikoli ne bi.

Draga prijateljica veliko si mi pomagala,veliko in vse kar razlagaš razumem,ker sem tudi sama zelo duhovna in verjamem v več razsežnosti,stvari obstajajo četudi jih s čuti ne zaznamo.Moram priznati tudi to,da je bila ta moja nosečnost,ki se je slabo iztekla zelo nenavadna,polna strahov in morda sem res “preterala”,kot bi rekel,da sem čutila,da nekaj ni prav in so me strahovi požrli vase,čeprav v bistvu krivcev ni,tako se je zgodilo in tako moram sprejeti.Vem pa tudi to,da rabim čas in da se vnaprej ne bi pustila,da me strahovi požrejo.Če ne bi bila 100% vase,se seveda prej tudi ne bi spuščala v nosečnost.
Mi lahko sporočiš tvojo starost?Mene tudi že čas malo preganja,saj jih imam 32,5,ti si verjetno mlajša,kajne?V glavnem jaz upam na najboljše,ne vem danes je tudi dan,ko sem kar v redu,včasih pa zvečer,ko se stemni doživljam take travme,da rabim biti sama s sabo.In se mi zazdi,kot,da me je vse to zelo spremenilo,da sem zelo drugačna,kot da so določena spoznanja legla vame,vedno je v ozadju vseh dogajanj on,Matija.Kot,da smo to res izbrani starši,ki nas doleti taka usoda,ne vem,ali kdo čuti podobno?Menim,da so mi dana posebna vedenja,s karerimi marsikdo v celem življenju sploh nima nikoli opravka.Je to mogoče?Vsak posel,denar,delo in materialnost nasploh je tu brezpomensko,tu so stvari,ki jih ni mogoče kupiti ali dobiti kar tako.Moj angel bo vedno z mano,ne glede na to ali ležim v zlati postelji,ali ob cesti prosjačim za kruh…

Zelo sem vesela, da si v mojih besedah nasla nekaj zase in za svojo bolecino.

Sprasujes me po starosti, nisem dosti za teboj. Stara sem 30 let. In nimam obcutka, da bi me cas preganjal. Ne misli tako. Vse se zgodi ob pravem casu, takrat, ko se mora. Se vedno si zelo zelo mlada in tako kot zame mi je tudi zate zal, da si tako malada morala okusiti tako grenko plat zivljenja.

Trenutki, ki jih sedaj dozivljas, bodo prisotni se nekaj casa. Kak dan bo vredu, kak dan ti bo za umret hudo. Pa ves, pride cas, ko je vedno vec dobrih trenutkov in vedno manj ostro bolecih…bolecina postane topa, ponotranjis jo, navadis se ziveti z njo, postane del tebe.

Tudi jaz menim, da smo ljudje, ki smo izbrani za posebne izkusnje v zivljenju, ceprav bi sama raje bila cisto povprecno dekle, brez take izkusnje. Vendar nam ocitno ni dano izbirati, kajne? Takole spoznas, na kako malo resnicno pomembnih stvari imamo v resnici vpliv, kako prevec se sekiramo zaradi povsem nepomembnih stvari.

Osebno menim, da bi bilo prej cudno, ce te taka izkusnja ne bi spremenila. Nekateri pravijo, da z novo nosecnostjo skusas nadomestiti izgubo – ti pac ne razumejo. Ne razumejo, da je to druga zgodba, da je bilo nujno, da si se nekaj naucil iz prve zgodbe in da ni vedno tako, da se vsaka zgodba konca s srecnim koncem. Zal.

Ne bom prevec filozofirala, vsak se z zalostjo spopada na nacin, ki mu je najblizji. In prav je tako. Vse kar ti pomaga, da ti je lazje, je prav.

Kadarkoli bos zelela kaksno besedo z moje strani, pisi. Jaz sem se precej nasla na tem forumu, pa ceprav nas je tukaj veliko z razlicnimi zgodbami, z razlicnimi pogledi in mnenji. In prav vsako steje in prav vsako je edinstveno. Meni so vsa pomagala na moji poti in se vedno mi pomagajo.

Včasih zajdram na ta forum, čeprav za seboj nimam tako hude izkušnje… vsem mamicam izrekam globoko sožalje ob izgubi vaših sončkov, me kar pri srcu stiska ko berem vaše izkušnje.
In ne morem reči, da čutim vašo bolečino – razen skozi prebrano…
V bistvu sem hotela povedati le to, da mi je zelo všečkako si med sabo nudite oporo, pa tudi ton in pogovorna kultura sta popolnoma drugačna kot na ostalih forumih…
Bodite dobro.
Maja

Draga Nataša

Izrekam ti iskreno sožalje, tebi in tvojim Najbližjim.

Pusti času čas, sedaj pride še težka pot žalovanja in to, da bi bila rada kar takoj noseča, paše zraven. Tudi jaz sem si želela, pa so mi vsi odsvetovali to. In ko sem ponovno zanosila točno dve leti po smrti prvorojenke sem vedela, da je bilo prav da sem dala času čas. In tako je tudi pri moških. NIkar ga ne sili, ker pri njih je pot žalovanja drugačna, mogoče še težja od naše, saj so oni naučeni, da moški vendarle ne joče!!!1

Želim vama, da se vajina pot k novi štručki spet nekje združi.

Srečno
Mojca