Lepo pozdravljene!

Se prvic oglasam na tem forumu in rada bi vam predstavila svojo zgodbico, ki ni prav nic LEPO pravljicna in scrno upam da si boste vzele cas, ter napisale osebna mnjenja….mogoce podobna dozivljanja.

S svojimi 23. leti sem spoznala partnerja (31) in bilo nama je neznansko lepo, ob njem sem se pocutila zelo varno, ujela sva se v vseh pogledih, nato je v piclih nekaj mesecih prislo do najinega velikega dne, ko sva se odlocila za poroko.
On je zivel v Nemciji in hitro sem se preselila, kjer sva nasla skupno stanovanje, imel je lep dohodek, skratka zelo sva uzivala, hodila sem na tecaj Nemscine, hkrati pa se izobrazevala ter opravljala delo ki ni bilo moje stroke…ampak uzivala sem zivljenje.. Po dveh letih sva si zelela ustvariti druzino..Nosecnost je bila za naju najvecji blagoslov in bila sva zelo vesela…do 12. tedna….zacela sem krvaveti ter otrocka sem izgubila…Po izgubi sem se hitro pobrala, zamotila sem se z delom in tecaji…. nato sva sla na dopust in po 6 mesecih sem ponovno zanosiila.. Druga nosecnost je bila naporna, spet sem krvavela, imela sem polip na matericnem vratu ampak k sreci se je krvavitev ustavila in tako se je nosecnost nadaljevala do 21.tedna. Nato je sledil SOK! odluscil se mi je matericni cep, 2 tedna lezanja v bolnisnici, nato se 2 tedna v drugi bolnisnici POSLUSANJE JOKA DOJENCKOV; EMIRNO SPANJE; STRAH in sledilo je tisto najhujse.. Rodilla sem v 25 tednih, puncko..tezko 650 gramov, intubirano, s sepso, prezivela ej operacijo na srcku… Grozno…pocutila sem se tako nemocno…Zdravniki so menili da se spocijem, da 3-4 dni pocivam, ampak jaz sem svoj zaklad hotela videti se isti dan ..in to 3 ure po porodu, sem vstala in sla pes do enote intenzivne terapije. Moja puncka je lezala tako nemocna, pod lucko, polno cevk v tisti majhni skatlici.. Vprasala sem se samo …ZAKAJ? Imela je moznosti le 50% za prezivetje….
In tako so minevali dnevi, moz mi je stal ob strani, vsakodnevna voznja, crpanje mleka, informacije..tudi moz je tako zmatran hitel po sIuzbi obiskat najino princesko..imela sem ze polno glavo in komaj cakala da najin zaklad pride domov, Je trajalo ..dobra 4 meseca. Tukajsnji zdravniki so me dobesedno prosili naj ostanem doma in prisparam energijo za hcerkico, ko pride domov..ampak ne, hotela sem biti cimvec pri njej, financno se nama je zneslo mesecno, dnevno sem se vcasih celo 3x vozila sem ter tja..
No ..napocil je dan ko je najina puncka prisla domov…kot strela z neba, bila sem nepripravljena, imela je saturator, …strah kako bo, ce gre kaj narobe..sama sem namrec med.sestra, ampak tukaj sem se pocutila predvsem nemocno.
Zdaj pa k dejstvu..puncka je stara 11 mesecev, ze od samega zacetka veliko joka, pa ne vem zakaj. Nima vec saturator, je zelo zivahna—kljub prezgodnjem porodu naj ne bi imela vecjih tezav, ni imela krvavitev in nima cist na mozganckih. Zelo me je strah zanjo, pogosto hodim k zdraviku..ko se joce me zagrabi panika, partner se je tudi spremenil, jo ne previja npr. ko je pokakana ampak samo ko je polulana..Po cele dneve sem sama z njo, nimam nobenega ki bi mi pomagal, na fizioterapiji sem sprasevala neumnosti…Npr. ali bo lahko splo hodila…Hudo mi je ko vidim ostale nedonosencke, ki se sami posedajo…plazijo…nasa pa ne.. Zdravnik mi trdi da vsak otrok ima svoj tempo, in da to vse pride kmalu…se obraca s trebuscka in kontra, sedi ko jo posedes…vendar zamuja v razvoju in to me moti.
Najbolj od vsega pa to, da veliko joka, strah me je po nakupih z njo, v avtu me spravi iz tira, ko noce biti pri miru in se joce kot sraka, zadnjic sem skoraj imela prometno nesreco :.
Imam obcutek da me nima rada, stalno odriva moje objeme, vede se agresivno nato pa sem jezna nanjo..Enkrat sem ji celo povedala, da jo nimam rada… PA NI RES…zivljenje bi dala zanjo, zadnji cent bi dala za njeno zdravlje.. Z partnerjem imava redkokdaj odnose..postala sva si zelo tuja, vcasih se skregava..najhuje pa je to..da to pocneva pred njo..Imam obcutek da sva grozna starsa. V avtu me je enkrat tako iz tira spravila da sem ji z roko zakrila obraz…ona se je jokala..jaz pa se bolj…Rada bi ji pomagala, rada bi pomagala sama sebi, rada bi resila svojo druzino…pa nevem kako..Samo unicujem nas, za vse sem kriva jaz. Vcasih mi pride da spakiram in grem na konc sveta.. Sem popolnoma v razsulu, stanovanje jje kot bomba …moja custva pa…..sploh jih nimam vec,–imam obcutek da me bo vsak cas razneslo, moje srce ne obstaja,sumi mi v usesih, po sladkarijah tezim…ne kuham …nimam volje ..ker se samo dere zraven, nato sem jezna in ji recem da bo jedla pac samo mleko in hrano iz steklenick…pa to nisem hotela..Vcasih jjo pustim samo jokati….nato se spomnem kako lepo otrostvo sem jaz imela…Res lepo… in da si tega ne zasluzi..nato jo objamem in jokam..ona me pa odriva..neskoncno jo imam rada,res, pa to ko pisem mi tecejo solze v potokih..enostavno bi bila dobra mama,–
Pa kako? pranje cunj, , pospravljanje, vse delam ponoci.. pa saj vidite kdaj je sporocilo poslano…ob dveh zjutraj..enostavno ne najdem resitve…
Prosim……..pomagajte mi 🙁

Hojla,
veliko si prestala, tudi druga nosečnost, ni bila enostavna, prezgodnji porod, zdaj si veliko sama z dojenčico, kot razumem sta v tujini!? Veliko je bila bolana, zdaj je sicer bolje, vendar verjetno šele sedaj dojemaš kaj se je dogajalo, strah je prišel za teboj in jeza, da si sama s tem. Izčrpavaš se, po mojem si pozabila na svoje potrebe, nase kot partnerko, žensko, rekreativnko, bralko, plesalko idr.

Kako skrbiš za svoje počutje in početje, kaj je s tvojo kondicijo, kako se prehranjuješ, ali imaš podporo družbo drugih mamic v svojem okolju,…..Boš rekla, da ti dodatno nalagam, že itak ne zmoreš. Včasih jo pustiš jokat, ker ne zmoreš več. Nisi edina, mnogim se zgodi, da ne najdejo poti iz ujetosti v kateri so se zanšle ob skrbi za ljubljeno osebico. Vendar 24/7 ne gre, ne gre. In ni treba da bi bilo tako.

Tvoja deklica bo kmalu stara eno leto, predlagam, da začneš razmišlajt o tem, da najdeš kakšno varuško in si naredi spisek zadev, ki te zanimajo, ki te veselijo in bi jih lahko počela tukaj in zdaj.

To je dendini način da nahraniš svojo dušo in ja punčka te ne potrebuje vsako minuto, moraš to narediti zase, zanjo in za vaju oba, da bosta čes sač spet lahko skupaj in se veselila vajine odgovonre odločitve. Vsako romantično obdobje se enkrat konča in ob težavah, je partnerstvo vedno v izzivu.
Ujemita priložnost in stopi do njega, povej mu tisto kar ceniš pri njem se mu približaj in se zahvali za vso njegovo potrpljenje ob tvojih stiskah. Prosi ga, naj ti še naprej stoji ob strani in mu povej, da boš sama poskrbela za svoje počutje. Potrebuješ podporo pri varovanju hčerkice in nekaj časa zase. Sigurna sem, da bo mož vesel, da ti lahko stoji ob strani, da bo le vedel kako, do sedaj je bil lahko samo zmeden. Moški ne more ugibat, kaj me potrebujemo, enostavno mu boš morala povedati, kaj potrebuješ, kaj in kje, precej jasno mu povej.
Poišči si vrstniško družbo mamic z dojenčki, da boš lahko o sebi govorila. Otroci pač jočejo eni več drugi manj, pomembno je da se ti umiriš in umirjeno deluješ nanjo. In ko boš mirna jo imej veliko pri sebi, brundaj in poj ji, uživajta skupaj, potem jo pa spet prepusti, da se sama zaigra.
Še enkrat, potebuješ družbo, mamic, ki so v podbni izkušnji ali imajo že več otrok, lahko jih najdeš v parku ali v nakupovalnem središču, kar ogovori kakšno, večina ima rade družbo. Poskrbi za svoje počutje, hodi na rekreacijo za mamice z dojenčki, v knjižnico, na razstave, tudi v igralnice, pa tudi k frizerju, peči zdrave sladice, pleši in počni, kar te razveseljuje. Punčko pa včasih lahko vzameš s seboj, kdaj pa naj bo z očijem ali novo varuško. O starih starših nisi govorila, verjetno jih nimaš blizu, da bi ti bili v oporo. Če kdaj zdaj potrebuješ podporo staršev, zato poskrbi za to, da mord agreš kdaj za več dni do njih, da se malo spočiješ, da te razvajajo s kosili…..
Saj bo šlo, le na delo, poskrbi zase po najboljših močeš. Če boš še v dilemah, pokliči!

če hočeš mal počvekat mi piši na [email protected]
mogoče ti bo lažje

Draga mlada mamica MH!

“Želim si,
da bi ti pokazal,
ko si osamljen ali v temi,
osupljivo Luč
tvoje lastne Biti.”

– Hafis

Sama nimam izkušnje z nedonošenko in si lahko le predstavljam kako zelo težko Ti je bilo v nosečnosti in po tako zelo prezgodnjem rojstvu. A poglej – oboje je šlo mimo! Pišeš o joku svoje punčke, o tem, da te nima rada (NI RES!!!!), o svojih občutkih ujetosti, o strahu, nemoči… Tudi to bo šlo mimo! Obdobje je, ki ga moraš prebroditi. Kako, Ti je že malo svetovala ga. Pavlovič. Če meniš, da je zelo hudo, poskusi poiskati strokovno pomoč – psihiatra, psihoterapijo.

Predvsem pa se ustavi in poglej, kaj si naredila dosedaj. To, kar si delala za svojo punčko zahteva OGROOOMNO moči in volje. In Ti jo imaš! Pa še za enega otročka skrbiš. Glej, to NI malo! Bodi ponosna nase. Vedi, da Ti ni bilo lahko a si zmogla! In pravico imaš biti utrujena od vsega, si malo spočiti, umiriti in narediti kaj zase. Ne obtožuj se, da si slaba mati. NISI! Si enkratna in močna ženska, ki pač rabi nekaj pomoči, ker je bilo breme pretežko. Če ti kaj pomeni, jaz Te spoštujem.

DRŽI SE! (“Pa magari za ročaj torbice!”, je rekla moja stara Mama. ;))

LP, K.

Ojla,

žal nimam časa odgovarjat na vse dileme, ki si jih izpostavila, ampak ker upam, da ti bo v tolažbo, naj ti napišem vsaj to, da imamo mi doma tudi punčko, ki sedaj sicer šteje tri leta. Bila je normalno donošena in zdrava, pa je vseeno cele dneve prejokala, skoraj do prvega leta…pa se je potem vse na lepo obrnilo, zelo je vesla in dobrovoljna….Imam občutek, da bo tudi pri tebi tako. Zdrži…pa poskusi najt kako stvar za svoje dobro počutje, sprostitev. Mojo smo cele dneve prenosili, pogledala in držala sva jo lahko le jaz in ati sicer je bilo pravo vreščanje…vozička ni prenesla, lupince tudi ne… Tudi jaz si nikamor nisem želela z njo in sem se temu izogibala, če se je le dalo. Marsikaj sem ji prerekla (še dobro da me ni razumela)….

Danes je pa taka brihta….včasih imam občutek, da ti otroci že mal ”prepametni” na svet pridejo, pa jim je to prvo leto težje sprejemljivo kot drugim…..mal za pohecat se. Če se le da, naj ti pomaga mož…Pa ne imet slabe vesti, če se boš kdaj umaknila od vsega vreščanja in jo bo kdo drug tolažil, ker drugače ne boš zdržala…Poskusi pa vseeno čimveč ji iti nasproti, boš vidla, ko se bo obrnilo, si boš hvaležna…

Držim pesti zate, boš vidla da bo bolje, sploh ko jo bo ostali svet začel zanimat bo zmeraj manj jokala….

Lep pozdrav,
Murki

Pošiljam ti en velik topel objem. Povsem te razumem.

Res si veliko prestala in to ravno v obdobju, ko smo ženske že tako bolj občutljive. Že v “normalni situaciji”-normalen porod, donošen otroček… je težko, ko ti hormoni skačejo kot na vlakcu smrti…gor in dol… pri tebi pa še vsa nastala situacija… Res sočustvujem s tabo…
Tudi deklica je veliko prestala… prehitro je privekala na ta svet in tudi njej ni lahko.
Poskusi predvsem še kaj storiti zase. In predvsem se poskušaj umiriti. Vem, da je lahko reči, a težje narediti… Ampak deklica čuti, ko si nervozna, ko te je strah in tudi zato več joka. Poskusi se, skupaj z njo, umirjat… prižgi pomirjajočo glasbo, prižgi svečke, prižgi si dišeče palčke… kar te pač pomirja… In globoko dihaj, predno odreagiraš.
Deklica te ima neizmerno rada, saj si njena mamica… A sama si ne zna pomagat in to pokaže z jokom.
Je pa normalno, da to negativno vpliva tudi na vaju z otrokom. Ti si konkretno izpostavljena situaciji, partner pa najverjetneje počuti nemočnega, ko ne ve, kako bi vama pomagal…
Jaz mislim, da je prvo, da se sama poskušaš čimbolj umiriti. Glede na to, kaj vse si morala prestati, si super!! 🙂 To dopovej tudi sebi in ob stiski odreagiraj čim mirneje in tudi deklica bo bolj mirna.
Želim ti, da bi speljala kar najbolje. Pa pogovori se s partnerjem. V dvoje je VSE lažje.
Lp

Živjo. Delno se lahko poistovetim s tvojo situacijo.

Moja nosečnost je bila sicer manj grozna, v 6 mesecu so se mi začeli krči, preležala sem dva meseca v strahu in grozi ter 1 mesec prezgodaj rodila. Z otrokom vse ok, ampak jokala je pa nonstop! Imela je šibek sesalni refleks, zato sva imele z dojenjem veliko težav. Dojila se je vedno zelo kratek čas in potem jokala kot norc. Stalno me je skrbelo, da premalo je, vendar dodatka ni hotela in redila se je relativno ok (je bila bolj suhec). Bolj sem se trudila, da bi jo umirila in zabavala, bolj sem bila razočarana, ker je delovala konstantno nezadovoljna. Do 5 meseca si nisem upala sama z njo ven, ker ni hotela biti v vozičku, nosit in rinit voziček nisem hotela, ker sem zaradi manjših (to vem zdaj, takrat me je grozno skrbelo) motoričnih težav zelo pazila na handling, pri dojenju se je pa drla. Potem je šlo malo po malo na bolje (kupila sem mehko nosilko), vendar še dolgo nisem marala sama it kamorkoli z njo. Z možem sva se nekajkrat oba zjokala, ker nisva razumela zakaj je najin otrok tako nesrečen, midva se pa tako trudiva. Bala se je različnih zvokov, dotika marsikakšne snovi, kopanja, Imela je precejšnje težave z atopijskim dermatitisom, vmes še nekaj preplahov glede zdravja… Stanovanje je bilo vsaj 2 leti kot bi ravnokar eksplodirala granata, midva sva se pa še zaradi tega žrla. Tašča se je čudila, ker njeni otroci niso nikoli jokali, spraševala se je, če je sploh normalna – katastrofa.

Ampak…

… v še ne treh letih se je ogromno spremenilo. Potem, ko se je začela plazit (z motoriko je zdaj vse ok) je postajala vedno bolj zadovoljna, jokala je čedalje manj. Atopijski dermatitis in ostale zdravstvene težave so se umirile. Sedaj pri skoraj treh letih je vesela, prijazna, simpatična – res sem ponosna nanjo. Res, da se mogoče občasno malo nadpovprečno trma, vendar sem se tega navadila in če otrok tuli, ker izsiljuje, itak slisiš in te ne prizadane več tako kot dojenček. Samo popustiti ne smeš. Sedaj sem v službi, pa je vseeno stanovanje veliko bolj pospravljeno, pa še manj se sekiram. Ko je bila dojenček, sem se sekirala, da očitno delam nekaj narobe, ali pa ona ni normalna, sedaj pa vidim, da je bila pač med zelo zahtevnimi dojenčki, ampak TO MINE! Čeprav zdaj ne verjameš.

Tudi z možem nisva skoraj nič sexala, kregala sva se, pa sva se prej dobro razumela. Sva se pa začela veliko pogovarjati o tem in vseeno vzdrževati stik. Sedaj, ko je lažje, pa se manj kregava in tudi spolno življenje je veliko boljše 😉

Skratka – BOLJE BO, samo zdržati morata oba.

Lep pozdrav in objem iz Slovenije.

mamica