moj dragi
Dolgo sem zbirala pogum, da se izpovem, da delim svojo bolečino ob tvoji izgubi. Ljubila sem te, ljubila tvoj smeh in skuštrane lase, tvoj navihani pogled ko si mi rekel ljubica. Odšel si, nepričakovano in iznenada. KLjub temu, da nama je bil čas odmerjen tako kratko sem s teboj spoznala, kaj pomeni ljubiti in biti ljubljen. Počivaj v miru moj dragi.
Wind
Iskreno sožalje ob izgubi tvojega najdražjega. Ne moreš verjeti kako razumem tvojo bolečino, saj sem isto izgubo doživela tudi sama. Od tega je preteklo 7,5 meseca, toda bolečina ostaja. Tudi moj najdražji je odšel nepričakovano in bres slovesa. Ostajajo pa čudoviti spomini in dejstvo, da mi je nekdo pokazal, kaj pomeni zares ljubiti in biti ljubljen.
Pošiljam ti topel objem
Danes bi praznoval 40 let… srce boli, duša boli….tebe ni več…..Kot bi vedel si praznoval rojstni dan pred smrtjo. Bilo je lepo, zbrali so se vsi tvoji prijatelji, pa vendar nihče ni vedel, da praznuješ rojstni dan, ki ga ne boš doživel…
Vse najboljše za rojstni dan moj dragi.
Ni večje bolečine,
kot v dneh žalosti nositi v srcu
srečnih dni spomine……
Danes je dan, ko mineva eno leto, kar si mi zadnjič objel, me stisnil ob sebe in mi zašepetal “rad te imam”. Čez približno tri ure bo eno leto, kar je tvoje srce zadnjikrat utripnilo. Jutri bo dan, ko bo eno leto od takrat, ko se mi je javil na tvoji številki tvoj prijatelj, ki mi je povedal, da si umrl…….Še zmeraj boli……kako zelo boli….
WW
Ni večje bolečine,
kot v dneh žalosti nositi v srcu
srečnih dni spomine……
tako žal mi je, da te ne znam potolažiti, wildwind. Tudi mene ne more nihče. Pred enim mesecem je umrl moj mož. Tako grozno je, oba sina se mučita, en z nočnimi morami, drugi z bolečinami, mene je strah življenja brez njega in mi ni več za živet, pa moram. Kako neverjetno je, da sonce še kar vzhaja in celo ptiči pojejo zjutraj, čudi me, da lahko diham.
Razmišljam, kako nikoli nisem pomislila na vse tete in samske babice, vključno z mojo mamo, ki so izgubile moža, nikoli nisem vedela, kako hudo je to. Vedno se mi je zdelo, da so pač nekaj časa žalostne in potem si uredijo življenje po svoje in veselo dalje. Saj si marsikdo najde po smrti moža ali žene tudi novega partnerja.
O, žalost. Tako ga pogrešam.
V knjižnici sem prosila, naj mi pripravijo knjige, ki mi bodo pomagale, in zdaj berem žalostne zgodbe o nam podobnih, kako so prebolevale, Ni lahke poti. Kratkomalo težko je. Vidim pa, da nisem sama. Tudi ti nisi, wildwind. Sočustvujem s tabo in te razumem, in vem, da ti razumeš mene.
Ostani zdrava!
Nastjaa! Iskreno sožalje..preživljaš z otrokoma nekaj najhujšega kar lahko doleti družino! Vem,da Ti nihče in nič ne more nadomestiti hude izgube,vseeno pa sprejmi moje iskreno sočutje! Mogoče Ti vsaj malo olajša bolečino..res je hudo..posebej otrokom/a.
Bodi močna za njiju…tudi jaz sem prestala vse,kar se sedaj dogaja Tebi..
Sprejmi pozdrave in sožalje tudi od mene. LP
Nastjaa, nisi sama, veliko nas je, ki smo izgubile partnerja, moža. Verjamem, da je hudo in na žalost bo še huje, toda svet gre naprej, kar si že sama ugotovila. Jaz sem potrebovala več kot leto, da sem se ponovno vključila v življenje in sedaj nekako gre, počasi, počasi se premika. Mogoče ti bodo knjige v pomoč, meni so vsaj malo pomagale in z njihovo pomočjo sem začela verjeti, da moj najdražji ni odšel za vedno, da me nekje čaka…
Bodi močna, zase za otroke…Piši, govori o njem to pomaga…
Pošiljam ti topel objem.
Hvala, Tempo.I., hvala M*. Tudi jaz sočustvujem z vama. Tako čudno je včasih gledati slike, kjer se skupaj smejimo, tako neverjetno je, da nismo več srečna družina. Ob tem pa včasih mine kar nekaj ur, ko čisto normalno delam in še kar gre. Potem pa se vse skupaj naenkrat spet spremeni, kot da svet postane črn. Pa saj vesta.
Lažje bi mi bilo, če bi bila verna. Pa ne vem, kaj naj verjamem. Tudi tovrstna literatura je včasih več kot čudna. Pred leti sem brala Potovanje duš in mi je bila zanimiva (seveda sem takrat brala iz radovednosti) potem pa sem prebrala še drugi del pa mi je bil popolnoma tuj in izmišljen.
lepo pozdravljene
N
hvala nastjaa………vem kako hudo ti je……ni besed, s katerimi bi ti lahko odvzela vsaj delček tvoje bolečine…….želim ti vse dobro, veliko moči in pošiljam tebi in otrokoma en objem….v tolažbo, v upanje, da se vsaj za tenutek ne boste čutili sami,osamljeni……..
Nastjaa, Wildwind,M*, iskreno sožalje! Vem, kako težko je živeti naprej, ko izgubiš ljubljeno osebo. Jaz sem pred slabim letom izgubila moža. In še vedno boli in še vedno jokam. Prebrala sem nekaj knjig, najbolj mi je pomagala “Zdravljenje žalosti”. Pomagala v toliko, da sem spoznala, da je stanje žalosti in žalovanja normalen proces po vsaki izgubi in da ga moraš dati skozi.
Nimam nobenega nasveta, kako omiliti bolečino. Jaz in moji hčerki se nekako prebijamo naprej, se skupaj spominjamo, jokamo, se tolažimo…in se počasi pobiramo in sestavljamo novo življenje.
Želim vam vse dobro, veliko moči in ljubezni in upanja. In velik objem vsem žalujočim.
Iskreno sožalje vsem, ki ste izgubile svoje može, fante, najdražje. Tudi sama se soočam s to situacijo. Pred enim tednom mi je umrl mož. Kar ne morem verjeti. Še vedno se mi zdi, da se bo vrnil, da je samo na zdravljenju ali v bolnišnici. Občutek imam, da me bo poklical. Kako hudo je, ko se zavem realnosti. Bolečina v prsih je nepopisna. Kako hudo mi je za otroka (8 in 4 leta). Onadva to doživljata popolnoma drugače, jaz pa sem sama z bolečino.
Ne vem, kako naj se potolažim. Kaj mi lahko svetujete, kako premagovati žalost v prvih tednih, mesecih…
O, Ejča, kako sem žalostna še zate! Moje sožalje. Ne vem, kak nasvet naj ti dam, dnevi pač minejo, vse je drugače kot prej in včasih čas res hiti, kadar se zariješ v kako delo še najbolj, a s tem nič ne rešiš.
Kmalu bo štiri mesece, kar sem sama. Ravno danes sem si po stanovanju razpostavila nekaj slik, ki sem jih dala povečat. Ko sem jih gledala in prebirala, mi je bilo kar slabo od žalosti. Eno sem si postavila v spalnico na steno ob postelji, pa ne vem, če bom vzdržala z njo. Tudi za ozadje na računalniku imam večinoma njegove slike, a včasih se ga bojim pogledat, preveč boli.
Samo ta nasvet imam za prve tedne: pazi nase, jej vitamine, poskusi redno jesti in ukvarjaj se z neko telovadbo, ali hodi na sprehode, da boš čimbolj odporna. Ostani zdrava, da bo otrokoma lažje. Če ti kdo hoče pomagat, vzami vso pomoč, kar gre. Ljudje so dobri, obrni se na kogarkoli, ki ti pomoč ponuja. Naj ti kdo kuha, na primer.
jaz hodim brat ta forum, ko mi je hudo. Vsaj tu nisem sama.
Draga WildWind! Moje najiskrenejše sožallje.Težko je tolažiti v taki situaciji, ko prava in resnična bolečina k človeku šele prihaja, ko boš odsotnost drage osebe hudo boleče šele začutila, ko bo, kot pravimo ljudje, šele “za teboj prišlo”. Otroka imaš, zanju moraš biti zdaj oče in mati, vse, cel svet, kajti tudi onadva bosta slej ali prej začutila, da očka ni in takrat boš v silni zadregi, kako zapolniti ta manjko, nadomestiti se ga žal ne da, ni te moči v nas.
Ne vem ti svetovati, vendar se mi zdi, da je zaposlitev misli, duha in telesa tista, ki nas odvrača od trenutkov, ko se soočamo sami s seboj in s svojo bolečino, ki je bo itak dovolj v praznih tihih in temnih nočeh! Takrat ne boš mogla ne delati, ne brati, ne iskati česa drugega, kar bi ti odvrnilo misli in potrebo po svojem dragem možu. Zato skušaj vsako minuto dneva zapolniti, tako ali drugače, z delom, z otroki, z nečim, kar ti bo obvezno okupiralo tudi misli …
Javljaj se tu gori, ko bo zelo težko, vsi skupaj bomo našli nekaj besed tolažbe drug za drugega, tudi zate, kakšen nasvet, morda bo nekdo lahko tuid zajokal s teboj, zagotovo ga boš slišala in to bo mogoče olajšalo bolečino vsaj malo malo … čisto malo.
Drži se, moraš se zaradi svojih otrok in … tu smo, tudi za tvojo žalost smo tukaj.
Se opravičujem, Ejča, ker sem pisala WildWindi pot tvojo repliko.
Seveda pa iskreno sožalje tudi tebi in moči, da premaguješ to, kar ti je namenjeno, usojeno, kar zahteva svoj čas…Drži se.
Hvala Marija(1) za tvoje tople misli. Res je, imam dva otroka, vendar imata moja otroka še živega očeta. Moj fant je bil, tako kot jaz ločen in je imel svoje otroke.
Jaz sem ob njegovi smrti izgubila partnerja, moja otroka pa prijatelja.
Sedaj se ponovno bliža čas, ko bi praznoval rojstni dan, vedno pogosteje se ustavim ob njegovi sliki in v prsih me stisne. Poskušam se zaposliti, ne misliti na mojo izgubo, včasih mi uspe, včasih pa imam občutek, da se dušim…….Včasih se sprašujem kje je pravica….odgovorov pa ni….
Vsaka dva tedna si vzamem čas, ko sta otroka pri svojem očetu in se odpravim na drugi konec Slovenije prižgati svečko….vendar bolečina ostaja….
p.s.: Ejča, moje sožalje in en topel objem.
WW
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Ni večje bolečine,
kot v dneh žalosti nositi v srcu
srečnih dni spomine……
WildWind, le času bo treba dati čas in se naučiti živeti z bolečino. Le-te se ne da premagati, ne odgnati, ampak se je treba z njo spopasti, včasih so boji hudi in težki, včasih jih komajda zaznamo. Moramo le zbrati dovolj moči, da se z bolečino naučimo živeti… Drži se, dekle !! Jokaj, ko lahko in se smej tudi takrat, ko se moraš! :-)) Topel objem.
Sem še ena, ki točno vem, o čem govorite. Danes je točno en mesec od smrti mojega moža, ki je malo prej dopolnil 38 let. Dana sta nama bila samo dva meseca zakona in še ta sta bila polna trpljenja in bolečine, tako fizične kot psihične. Psihična bolečina je sedaj še bolj močna. Wild Wind, bolj te ne bi mogla razumeti, pravice ni na tem svetu, to vem, za vsa druga vprašanja, ki se mi porajajo ob izgubi pa najbrž nikoli ne bom dobila odgovora. Rada bi samo, da bi manj bolelo in da noči ne bi bile tako hladne, puste in temne. Ali bo kdaj bolje???? Upanja nimam.
Vsem pošiljam svoje iskreno in najglobje sožalje.