Sem moški srednjih let in bi rabil nasvet, glede nekaj let trajajoče zveze. Lahko kdo kako pomaga s podobno izkušnjo, nasvetom..? Prosim!

 

Nekaj let nazaj, sem bil srečen v življenju, vsakodnevno druženje s prijatelji, občasno tudi koncerti, ples…Manjkalo mi je le tisto, kar mnogi iščemo, ljubezen… In prišel je dan, ko sva se spoznala in življenje je postalo še srečnejše. Z prihodom nje v svoje življenje je bilo seveda manj druženja s prijatelji, saj sva raje preživljala večere v dvoje, s sprehodi, filmi… Razumljivo. Jaz sem bil bolj družaben, ona ne tako, zato so prevladovali filmi in ne toliko koncerti. Ampak sva se ujela. Bilo je lepo in vse v najlepšem redu dokler mi ni enkrat, ko sva brskala po mojem Facebook profilu rekla, da naj zbrišem nekaj prijateljic, ker moški in ženska ne moreta bit samo prijatelja, če sta se kdaj družila, ampak je tu nekaj več. V izogib sporom sem zbrisal nekaj tistih s katerimi smo se kdaj družili. Takrat sem tudi prvič videl pri njej ljubosumnost, vem pa, da jo imamo skoraj vsi do neke mere, če se imamo radi… Razumne. Tako so tekla leta dalje in tu pa tam, ko sem dostikrat pustil telefon doma mi je kasneje povedala, da je bila na mojem Facebook profilu. Kaj več o tem, v spodnjih besedah.

 

Zaostrene razmere so se nato pojavile po menjavi njene službe v njeno sanjsko službo in pri tej odločitvi sem jo tudi podprl, jo spodbujal naj menja, če ni povsem zadovoljna v zdaj stari, pa čeprav mi zdaj kdaj pa kdaj reče, da jo nisem podpiral pri odločitvi, kljub, da sem jo peljal celo na razgovor. Sicer pa naj omenim, da je to tudi služba v kateri si venomer pod pritiskom časa, pod nadzorom delodajalca in si več v službi kot doma. Ampak razumem, da jo to delo veseli in jo bom vedno podpiral pri tem kar rada počne. Nato po nekaj časa, sva bila do zdaj v zvezi nekaj let brez nekih večjih prepirov (le standard, kot, kdo je pozabil zapret…) in iz danes na jutri se je odselila z razlogom, da sem ji zlomil srce, ker bi naj zlorabil njeno zaupanje in tudi naj bi se zelo spremenil, ter izkazoval bi naj premalo pozornosti. Naslednji dan se je nato preselila nazaj(na mojo željo) in mislim, da je tudi sama nekako videla, da ji govorim resnico glede njenih dvomov. Kasneje po tem, sva na enem od skupnih videov videla, da sem še vedno isti, kot prvo leto glede enih stvari in se nisem spremenil, ker bi naj imel drugo simpatijo. Povem Vam glede najmanjših pozornosti, da sem vedno prinesel rože iz travnika, ko so rastle, kljub temu, da je mislila takrat, da iz tega travnika kličem drugo žensko, ko sem bil tam na sprehodu. Vem tudi in ji vsake toliko povem, ko vidim, da je v dvomih, da je ljubezen kemijski proces, zaljubljenost, ki mine po dveh letih, prava ljubezen ostane za večno, le vztrajat je treba in verjeti vanjo. To se dogaja v vseh nas, kateri smo jo iskali in našli. Kot tudi si vedno zaupat, ter bit iskren drug do drugega. Skratka, da naj ne skrbi, glede kakšne druge ženske in vse ostale izkazovane majhne pozornosti se ne vidijo, takrat, ko misliš na najslabše kar bi ti lahko kdo naredil.

 

Opis situacije katera naj bi vodila do tega, da sem ji zlomil srce je predvsem v dopisovanju z drugo žensko in kolikor zdaj vem njena slaba izkušnja iz preteklosti. Namreč preden, ko sva se spoznala je bila v razmerju z nekom, kateri si je dopisoval z ženskami preko Facebooka morda se tudi sestajal in katerega je tudi zalotila pri dopisovanju. Glede na te prejšnje izkušnje je bila tudi name vedno sumničava kaj počnem na Facebooku, ampak odkar poznam njo sem vedno gledal le vsebine na katere sem naročen, od športa, vremena, živali itd. z drugimi besedami, ne uporabljam Facebooka za navezovanje stikov, že vrsto let, ampak le kot vir informacij, katere niso dostopne nikjer drugje. Detajlno, prav tako sem vsa ta leta ignoriral povabila za prijateljstvo od ženskega spola, katerih je bilo mogoče vsega skupaj pet, razen da sem že osebo poznal celo življenje. Seveda si pozneje tudi nisem z njimi nikoli dopisoval, vsaj z ženskim spolom ne in v vseh teh letih sem mogoče dodal le kakšne tri ženske in sedem moških prošenj za prijateljstvo in še to le tiste katere že poznam večino življenja in pri ženskem spolu s katerimi nisem imel nikoli kakršnihkoli simpatij. Nato… enkrat v času najine zveze je partnerka izgubila zaupanje, ko je prišla izza hrbta in sem se prestrašil kot ona pravi. Resnica je bila, da sem pisal le članek za pravice živali v rubriki Pasjeljubcev na Facebooku ((kar bi lahko potrdilo tudi danes kakšnih sto uporabnikov)) in sem ji tudi povedal, da ne delam nič takega oziroma tako kot ponavadi, pišem, brskam po forumih ali gledam videe. Vsakodnevno meni ljubo opravilo že dvajset let. Povedal sem ji tudi, da bi lahko bila za mojim hrbtom pol ure in gledala kaj pišem, da bi bila brez skrbi kaj delam. Kdo pa ne, da malo pošpeca za svojim partnerjem kdaj pa kdaj, kaj počne. Sicer pa, če človek kaj skriva nebo bil obrnjen s hrbtom proti tistemu pred katerim nekaj skriva. Kasneje mi je nato dejala, da si naj zbrišem Facebook, za boljše zaupanje, ampak sem ji rekel, da če to naredim sva ob nekaj mesečnega dohodka, ki ponuja Facebook z možnostjo oglaševanja na njem, ki ga nudi z brezplačno postavitvijo internetne strani. Mislil sem, da bo ta obrazložitev zakaj ga še imeti naprej vredu in da sva oba lahko brez skrbi. Tukaj bi rad še omenil, da je to domnevo, da si dopisujem z žensko potrdilo veliko število vedeževalcev/k. Jim dam popolnoma prav, ker sem si res dopisoval z T2 pomočnico (pomoč uporabnikom), ter tudi kot je enkrat videla na lastne oči v moji Gmail pošti, da tudi z Quoro Digest in morda tudi s Wikipedijo.

 

((Sem mnenja, da če je človek zvest, nebo nikjer naredil nič, s čimer bi škodoval svojemu partnerju in ali je to zadrževanje na Facebook-u, avtobusu, v parku ali Lidlu. Pač ignoriraš povabila😈))

 

Zdaj vem, da obrazložitev zakaj še imeti Facebook naprej ni zadostovalo, saj ji je njen občutek zakoreninjen iz preteklosti, verjetnega “podobnega” varanja njenega bivšega ni dal miru. Ampak mi ni omenila tega, le občasno mi je rekla, da sem si ali še dopisujem z kakšno žensko preko Facebooka. Posledično je s tem izgubila zaupanje vame, ter tisto “pravo” ljubezen. Sam pa, če je kdaj to omenila, kar je bilo bolj redko, nisem več našel besed, kako naj se branim za nekaj, kar nisem počel. Podrobneje, prav tako sem ji večkrat dejal, da lahko ima moj telefon celo leto pri sebi če želi, da bi s tem videla, da nimam dobenega kontaktiranja z nikomer in tudi preteklost sporočil lahko strokovnjaki najdejo na telefonu ali osebnem računalniku, če želi, jim ga odstopim kadarkoli. Pravtako sem se pripravljen hipnotizirati, ter se testirati na detektorju laži. Ja, to sem bil pripravljen narediti kadarkoli, ker ne skrivam nič, tudi danes, zdaj. Menim tudi, da človek pomisli tudi na te skrajne preizkušnje, če ima nekoga resnično rad in ga noče izgubiti.

 

P.S. Zdaj se v meni poraja vprašanje kaj naredit, da se ji povrne njeno zaupanje in tista ta “prava” ljubezen, ker se v bistvu do mene zdaj vede kot, da sem jo prevaral. Kljub temu ji izkazujem še naprej pozornosti v besedah in dejanjih. Ampak ona meni ne več toliko, kar “rahlo” boli. Kadar ji to omenim, se le nasmeji in pravi, da se mi to vrača (tukaj se sprašujem ali je to le prizadajanje bolečine drugim, katere je bila kdaj sama deležna od koga drugega). Sprašujem se zakaj bi se mi vračalo nekaj, ko pa nisem delal nič slabega, sem bil vedno pozoren tudi na najmanjše pozornosti, spoštovanja nje (čeprav se ji to ne zdi, da), ko je bila na tleh (glavo pokonci), ko jo je črvičilo (boš čaj), kdaj pa kdaj rožica (ko jo je najmanj pričakovala), vsak dan izrečeni tisti dve besedi… Karma. Hm…

 

Zdaj, ko poznate mojo zgodbo bi vprašal Vas, kaj lahko naredim, ker mi ni vseeno zanjo saj nisem nikoli zlorabil njenega zaupanja, ravnal kaj narobe, zdaj pa imam zlomljeno srce. Težko je… da ti nekdo s katerim si si predstavljal bit celo življenje zlomi srce pa nisi naredil nič. Oseba, kateri si stal ob strani v dobrem in v slabem, jo peljal na svoje najbolj skrite kotičke sveta, povedal svoje najbolj skrite želje in jo imel rad kot še nikogar prej. Vem in razumem, da sem jo mogoče kdaj nehote prizadel s kakšno besedo in dejanjem, ampak nenamerno. Nisem popoln…se tudi kasneje opravičil.

Dragi moji, ljudje.., upam stopit pred desettisoč glavo množico in na ves glas zakričat: rad te imam in nikoli nisem bil s drugo žensko odkar imam tebe…

 

Pa vendar…ne najdem več besed.. Kaj lahko naredim?😭

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Dragi anonimnež 9517,

 

zelo ste se potrudil, da ste opisal svojo stran zgodbe in iz napisanega je zagotovo razbrati, da jo imate neizmerno radi, da se trudite za razmerje in iskreno verjamete v to, kar prispevate. Za razmerje je res pomembno, da si znamo izkazati pozornost, si povedati da se imamo radi, da se potrudimo in vztrajamo tudi ko nam je težko. Iz napisanega pa lahko razberem tudi to, da vaša partnerica stvari doživlja nekoliko drugače kot vi. In kadar imamo o isti stvari, dva različna pogleda, se začne umetnost partnerskega odnosa. Kako se dogovoriti, da bosta oba v razmerju imela občutek, da sta upoštevana in slišana? Da so občutki obeh pomembni in prav tukaj se začenja vajina skupna rast.

Omenjal ste vzorce, ki jih ima vaša partnerica iz preteklih vez. Te vzorci so verjetno bili boleči in se zato poskuša sedaj pred njimi zaščititi. To samo po sebi zahteva spoštovanje in podporo. Ob vas je upala ponovno tvegati in verjame v vašo zvestobo dovolj, da vas je spustila blizu, kljub slabim izkušnjam. Res pa je, da vas potrebuje ob sebi, kadar je negotova. Potrebuje vas, da ji pomagate pomiriti njen strah. Hkrati pa vas lahko razumem v tem, da je to tudi za vas naporno in na en način krivično, ker ste iskreni do nje. Krivično pa je tudi do nje, da je doživela kar je doživela in da mora sedaj s temi strahovi in nezaupanjem živeti.
Vsi si želimo, da bi bili naši partnerski odnosi neobremenjeni preteklih bolečin, pa žal ni temu tako. Vam bo sočutje do njene bolečine pomagalo, da vas to njeno preverjanje ne bo vsakokrat toliko zmotilo. Res pa je tudi, da nje to ne bo do konca pomirilo, dokler se ne bo soočila s preteklimi izkušnjami in se od njih poslovila. Za omenjen problem, vama svetujem partnersko terapijo, ki vaju bo pri tem procesu najbolje podprla, da postane ta izkušnja nekaj, kar vaju bo še globlje povezalo, ne pa razklalo vsakič ko zaboli. In boli oba!
Rada bi opozorila še na to, da se zaupanje ne gradi z dokazi, detektorjem laži ali telefonskimi izpisi. Seveda lahko pomislimo, da bi to vse rešilo, kadar smo nemočni in si želimo dokazati resnico, ampak ta resnica zdrži točno do tistega trenutka, ko je narejen detektor ali izpis. Takoj za tem se pričnejo novi dvomi in strahovi. Strah je potrebno miriti na drugačen način. od znotraj navzven in ne z zunanjimi dokazi, ker ti nikoli ne pomirijo dolgotrajno.

O strahu pa bi zagotovo lahko rekli več v vajinem razmerju, saj ste tudi sam na začetku zapisal, da je partnerica menjala službo, da ste jo pri temu podpiral, četudi je šlo za službo, ki zahteva veliko. Verjetno ste takrat tudi vi doživljal strah, da ne bo več toliko skupnega časa, da jo bo služba toliko zaposlila, da ne bo več prave pozornosti za vas, da se bojo stvari za vaju spremenile s to službo. To ne pomeni, da je niste podpiral, ampak ste verjetno tudi vi doživljal strah, o katerem ne vem če ste spregovoril z njo. Zdi se, da veliko prepirov pri vama sproži prav strah, ki ga ne znata ubesediti in pomiriti na način, ki bi bil funkcionalen za oba.

Omenil ste tudi, da ste še vedno isti glede enih stvari, kot prvo leto. Je možno, da tudi to ruši njeno zaupanje v vas? Čeprav se nam včasih zdi, da dajemo najboljše od sebe, je lahko to vseeno premalo. Seveda bi več vedela, če bi mi iskreno povedal, kaj je ta stvar, ki jo moti in je vam ni uspelo spremeniti.

Omenili ste še nekaj drugih stvari, ki jih ne bi komentirala, dokler nimam več podatkov, na kratko bi opomnila samo na to, da je možno, da se vama v odnos mešajo občutki primarnih družin, če je npr. že tam bilo veliko nezaupanja, nezvestobe ali strahu.

V kolikor se odločita za partnersko terapijo, mi lahko pišeta na:
[email protected]

ali  pa si pogledata spletni tečaj Temelji dobrega partnerstva, ki ga najdeta na moji spletni akademiji:
http://www.akademija.evaerpic.si

Hvala za zaupanje in srečno pri reševanju,

Eva Erpič
E-motion s.p.

 

E-motion, Eva Erpič s.p. I psihoterapija in svetovanje I 041/410-843

Tule se pa moram oglasiti. Se zavedam, da smo na forumu in berem zgodbo, ki je povedana le z ene strani. A vendarle gre za zelo dobro znan vzorec – kronično nezaupanje in ljubosumje partnerke, ki izhaja iz globoke ranjenosti in nezaupanja najprej v samo sebe.

Glede na vse svoje izkušnje v zvezi s podobnimi vzorci, ki jih na žalost ni malo, lahko mirno zapišem mnenje, da partnerska terapija v tem primeru ne bo dosti pomagala. Partnerska terapija je namenjena razumevanju razlik med partnerjema in “prevodu” povedanega drugemu partnerju. Ni pa namenjena razčiščevanju globoko zakoreninjenih škodljivih vzorcev, ki izhajajo iz najrosnejših let našega življenja. Ta del bo morala partnerka razčistiti sama, vi pa ste ji lahko v oporo, če tako izberete. A tega niste dolžni, zato razmislite kaj čutite in na kakšen način ste srečni. Glavno vprašanje je: ali bo to, da razčisti svoje škodljive vzorce brez fige v žepu izbrala tudi vaša partnerka?

Bom popolnoma direkten: preverjanje iz strani vaše partnerke, predvsem pa dobro odmerjene cinične pripombe, ki nimajo nobene realne podlage, zadanejo pa naravnost v srce – vse to je dolgoletna čustvena zloraba. In te zlorabe ne bi smeli tolerirati (zavoljo lastnega duševnega zdravja). Odgovornost za to zlorabo je partnerkina, ne glede na to, kaj je doživljala v preteklih odnosih. Vi ji tega pač ne počnete.

Če vas bo zanimalo mi odpišite – lahko vam povem, kako partnerki postaviti meje. Vseeno pa poudarim, da bo to zelo zelo težko. Na mestu bi bila najprej vaša odločitev, če si tega sploh resnično želite.

Uredništvo priporoča

Spoštovani,

 

se strinjam glede osebne odgovornosti in odločitve obeh posameznikov, se pa ne strinjam glede partnerske terapije. Vsakodnevno se srečujem s takšnimi izzivi in seveda da terapija rešuje tudi globoke vzorce. Dejstvo je namreč, da sta oba valentna na te občutke. Ne more eno obstajati brez drugega. Čisto možno je, da ta gospa v drugih odnosih ni tako ljubosumna ali v strahu, povsem možno je, da se to rodi v njuni dinamiki in zagotovo tudi gospod nosi svoj del odgovornosti, ker vztraja v takšnem odnosu, oz. mu je takšen odnos privlačen. Povsem možno, da če bi se razšla in si našla drug odnos, da bi se tam zgodba ponovila ali pa celo obrnila za 180 stopinj in bi bil gospod tisti, ki preverja in je ljubosumen. Pač glede na povedano vemo, da konkretno med njima tli ta ogenj, kar pomeni da je smiselno prav tam začeti razreševati. In partnerska terapija je pravzaprav najboljša za reševanje takšnih stvari, saj sta si prav vidva lahko največja zdravitelja. Res pa je, da obstaja cel kup smeri psihoterapije in da niso vse globinsko usmerjene.

E-motion, Eva Erpič s.p. I psihoterapija in svetovanje I 041/410-843

Se seveda strinjam, da sta partnerja en drugemu lahko najboljša zdravilca. Po mojih izkušnjah pa to velja za odnose, ko se oba partnerja zavedata in tudi želita zavedati svojih škodljivih vzorcev. Po domače povedano: en drugemu dopustita mnenje, imata odprto komunikacijo in na ta način složno počasi opuščata navade, ki so za njun odnos škodljive. Kar vključuje zavedanje o svojih najglobljih strahovih – ne pa projiciranje njih na svojega partnerja.

V zgornjem primeru bolj kaže na to, da bi partnerka rada svojemu partnerju popolnoma onemogočila možnost, da bi sploh prišlo do hipotetične prevare. In to bi rada storila z nerazumnimi zahtevami po popolnem izogibanju ženskemu spolu, preverjanju njegovega telefona in najbolj sporno: ustvarjanju namišljenih situacij, kjer je on naredil nekaj narobe, ona pa ima posledično vzrok za igranje svoje vloge žrtve naprej.

Dokler se ona ni pripravljena zavedati, kaj s tem počne in on sam ni sposoben zavedati, da jo v tem nehote podpira, nimata nobenih možnosti za razrešitev težave. Vidim pa manjšo odgovornost pri njem, saj se on vsaj sprašuje, kaj dela “narobe” (empatija) in je ne želi prizadeti, medtem ko je ona prepričana, da je za vse kriv on. Posledično ga velikokrat prizadane, za konstantno ponavljanje tega (tudi, če je nezavedno) pa ni opravičila in ne tolerance.

Dragi Xzav,

to postaja zelo zanimiva razprava, ki je sicer ne bi rada preveč raztolmačila brez dodatnih informacij. Bi vas pa opozorila, da imava samo en del zgodbe in samo njegovo doživljanje. In še to doživljanje je napisano z nekaj sarkazma in z delnim opravičevanjem, ki mi da slutiti, da si gospod želi prikazati lepo sliko. Partnerji velikokrat gledajo samo skozi svoja očala in izpostavijo tisto, kar bi po njihovem mnenju moralo biti najbolj cenjeno, ni pa nujno da je to tudi res za partnerja.  Če nekdo zelo skrbi za svojega partnerja, lahko to v drugem povzroča občutke manjvrednosti, nesposobnosti, tesnobe, ne pa absolutne blaženosti, ker ga nekdo tako razvaja.
Se pa strinjam, da iz prebranega vsak izbere svojo stran, ki jo zagovarja, naredimo pa to tudi na podlagi svojih lastnih izkušenj… ki seveda niso nujno enake njunim.

E-motion, Eva Erpič s.p. I psihoterapija in svetovanje I 041/410-843

Gospa ima nesigurni stil navezanosti.

(Attachment style)

Objava čaka odobritev

Bravo.

Ona mora spoznati, da rabi individualno terapijo. Potem je pa vprasanje, ce jo bo dosledno upostevala. Moj ex je hodil na terapijo.Ni bilo vecjega ucinka. Ce max ne sodelujes, ni nic.

Meni osebno zelo znana tematika, ker se najdem v tej zgodbi in to žal na strani tvoje partnerke. Ne vem, če bi se strinjala s tistimi, ki pišejo, da gre za neke vzorce iz otroštva. Moje zveze so bile čisto normalne, nikoli nisem bila ljubosumna do tiste določene zveze z enim bivšim, ki se je tudi šel takšna dopisovanja in vabljenja neznanih žensk ven oz. tudi k njemu domov. Vse do takrat sem nekako živela v prepričanju, če sem jaz korektna v zvezi in sem samo s tistim, s katerim sem, so takšni tudi drugi. Nikoli nisem niti pomislila na varanje pri bivših, dokler nisem po slučaju pri tem bivšem naletela na sporočila. Od takrat dalje se mi je vse sesulo, vse zaupanje in to ne samo vanj, tudi v vse prihodnje moške. Z njim sva končala, potem sem imela še 2 zvezi in v vsaki zvezi sem kar avtomatsko čutila to negotovost in glas v sebi, da si 100% še s katero skrivoma piše in dobiva. Posledično sem preverjala kot to dela tvoja partnerka. In ko preverjaš, skoraj 100% tudi nekaj najdeš, pa če je to tako banalna stvar kot tisto, da si pisal zgolj članek. V odzivu, ko si se je prestrašil, je ona videla tisto kar želi videt in to ji je bilo dovolj. Jo povsem razumem.

Razumem tudi tebe, da tako ne gre in imaš s tem hude probleme, ker to mora biti psihično naporno, da si skoz pod drobnogledom kot nek zapornik s pogojnim izpustom. Vprašaj se, če želiš tako živeti v prihodnosti, ker sem skoraj sigurna, da bolje ne bo, tudi če ženska gre na psihoterapijo. Tudi sama sem šla in to ne samo k enemu psihoterapevtu, ampak večim. Ne, ni bilo nič bolje, tista travma je tako huda, da dvom za vedno ostane.

Sedaj po vseh izkušnjah sem raje samska, ker sem le tako lahko mirna. Ne razjedajo me dvomi in sem pomirjena, ko nisem v nobenem odnosu. Prav tako ne želim nikogar več s tem obremenjevati, ker imam toliko zavedanja, da sem točno videla, kako sta naslednja fanta trpela pod mojim budnim očesom investigacije. Jima privoščim boljši odnos, z osebo, ki nima takšne travme iz preteklih odnosov. Zato smo lepo končali, ker ne želim nikogar mučit.

Res razmisli še enkrat, če si pripravljen na to kalvarijo, ki jo doživljaš s sedanjo partnerko, ker bo po vsej verjetnosti sčasoma samo še huje in slabše. Noben tvoj dokaz ji ne bo zadostoval, pa če se raztrgaš zanjo. Ne bo ti verjela ničesar več. Je vredna tega? Je vredna, da se ti psihično uničiš in na koncu še zboliš zaradi njenih dejanj?

@razumem oba, zame fenomenalen zapis s tvoje strani.

Podam dodaten pogled z moje strani: skoraj zagotovo gre za nepredelane vzorce iz otroštva. Tudi sam sem v dolgoletnem procesu terapije in počasi dojemam, da moja sedanja nefunkcionalna odzivanja izhajajo iz globoke ranjenosti otroštva. Po domače povedano: težave z zaupanjem izhajajo iz tega obdobja.

V tem trenutku smo namreč odrasli in če bi razvili zdravo samozaupanje in samozavest, potem ga ni človeka, ki bi lahko dolgoročno načel naš občutek varnosti. Kratkoročno, da, dolgoročno ne. Kadar eno slabo izkušnjo posplošimo na celotno populacijo je namreč problem v nas. Noben nam realno namreč nič ne more, seveda pa smo ljudje s travmo bolj občutljivi, kot ljudje brez nje.

Razumem pa vašo odločitev za samskost, tudi mene je že neštetokrat prešinilo podobno. A kot kaže, bova s sedanjo partnerko uspela počasi predelati vsak svoje težke vzorce. Je hudičevo težko, a… Se ne damo kar tako.

Šuti i trpi ali pa najdi novo.

New Report

Close