Drage moje, dragi moji…
Danes mineva devet mesecev odkar tudi name iz nebes, kot angel, gleda moja mami. Odlšla je popolnoma brez slovesa. Stara 42 let. Ni bila bolna. Ni bila prometna nesreča. Nič ni bilo. Samo klic, da se je zgrudila in, da je v bolnici…in tam spoznanje, da se borijo za njeno življenje…in čez manj kot uro, da ji niso mogli pomagati. Sama takrat ne bi zmogla – ne bi zmogla poklicati očeta, babice,… ne bi zmogla urediti pogreba… Danes trdno verjamem, da mi je človeka, ki je bil takrat z menoj, poslala mami.
Vsak dan je hud boj…Z mami sva bili prijateljici in vse sem ji lahko zaupala…vse! Težko mi je brez nje…Stara sem 22 let in me je strah, kako bom lahko živela brez nje, njenih nasvetov, podpore,… Strah me je bojev, ki jih še moram izbojevati, solz, ki jih še moram prejokati,… Ampak v življenje zrem z maminim optimizmom in njeno voljo do življenja. Želim si biti srečna, ker vem, da je bila to njena želja. In ni lahko biti srečen! In ne morem reči, da sem…lahko pa rečem, da se borim za to, da bi bila. Želim pomagati vsem, ki prav tako žalujejo zaradi nje… Posebej sestri (10let), da bi imela tako lepo otroštvo, kot sem ga imela sama. Čeprav vem, da mamice ne morem nadomestiti in tega niti ne poskušam! Nikakor ne! Lahko ji pa polepšam kakšen trenutek, s kakšno malenkostjo…

In še v nekaj verjamem: vse naše mamice, sestre, bratje, očetje,… so skupaj v nebesih in pazijo na nas, nam brišejo solze in lajšajo trenutke osamljenosti!

Anči, iskreno sožalje, čeprav je minilo že nekaj časa. Pa vendar bolečina ostane in pljuska ob srčne rane kot morje ob skale.
Verjamem, da boš zmogla, da boš našla moč in živela dalje brez nje, brez tvoje drage mame. Sama si ne morem predstavljati, da bi jo izgubila. Sem pa izgubila tata ko sem imela niti ne 4 leta. Sicer se ga ne spominjam dosti, a praznina, praznina, očetovska ljubezen,…to manjka. In vedno bo.
Drži se in en velik objem ti pošiljam.

Prav presunila si me s svojo zgodbo, težko preizkušnjo. In neverjetno pogumna si.

Vem kako je, ko mlad izgubiš starše. Očeta sem izgubila pri 19-tih, mami pri 35-tih (lani), a k sreči imam svoja dva sinka in v njiju znova in znova najdem mami, ki me je imela neskončno rada. Pravzaprav tako rada, da mi je kljub temu namenila živjenje, čeprav sta se z očetom ravno ločevala in je razmišljala da bi splavila, pa je kasneje vseeno zmogla sama s tremi otroci.

Oh ko samo pomislim na tvojo malo sestrico, da ji je usoda namenila samo 10 let mamine bližine, pa vendar bolje kot nič. Res življenje ni pravično. Ponavadi gredo ta boljši prej; kako že pravijo, da jih bog želi imeti ob sebi.

Tebi in sestrici želim da bi čim manj bolelo, čeprav je to res težko, a dejstvo je da so nekateri dnevi lažji in drugi težji. V tem letu sem kar nekaj solz potočila, počasi manj boli in vedno bolj sem pomirjena z mislijo da se na tem svetu ne bova več videli. Od vsega pa najbolj pogrešam njen glas.

O draga Anči moje sožalje…
je hudo ja, tudi sama to vem, saj sem kot ti občutila na svoji koži. Očeta sem izgubila pri svojih 9. letih, mami pa v marcu letos. Ti povem, da mi je grozno, zdi se mi, da mi je vzeto vse. Čeprav imam tudi še setro, starejšo 10 let, pa vendar, mama je imela odgovor na vse, vedno dober nasvet, in grozno grozno boli. Ne morem sprejeti. Tudi po štirih mesecih ni lažje.
Zato te razumem, vem pa tudi, kako je tvoji sestrici, mogoče navzven deluje močna, znotraj pa jo je to hudo prizadelo. Ker je le še ‘otrok’ in čutenje otroka je drugačno… Saj vem, saj sem bila v drugem razredu osnovne šole, ko sem izgubila atija.
Stisnilo me je pri srčku, ko sem prebrala tvojo zgodbo. Vedi le to, da z bolečino, ki jo nosiš v sebi, nisi sama, mi čutimo s teboj, zato jo deli z nami, da ti bo lažje.

O kako te razumem… Tudi meni se zdi, da sem ‘premlada’ izgubila mamo (stara sem 27 let), očeta seveda še prej. Vendar mami mi je bila takorekoč vse, in verjamem, da bi bilo vedno prezgodaj…Mojo mami je doletela bolezen – rak, močna je bila, borila se je, pogumna ženska je bila, in ne morem verjeti, da jo je bolezen premagala. Pa še tri dni, preden je za vedno odšla, smo nazdravile s šampanjcem, voljo je še imela.
Pogosto jo obiščem na grobu, čeprav še vedno ko se peljem, se zalotim, kako mislim, da grem k njej na klepet, na obisk, vendar nato pomislim, zdaj pa hodim k njej na grob. Oblijejo me grozni občutki in solze…

Malo se pomirim s tem, da ji v nebesih ni treba več trpeti bolečin in da je skupaj z atijem in da me spremljata na vsakem koraku.

Bodi pogumna še naprej Anči, vedi, da nisi sama, pošiljam ti en topel objem. Usoda res ne prizanaša in ni je razumske razlage, ki bi jo lahko sprejela, da je tako… Žal…

Držita se s sestrico