Mama me ne mara
Pozdravljeni. Saj nevem, če sem izbrala pravo stran… Občutek imam, oziroma vem, da me mama že od malega ne mara. Od nekdaj me je žalila, poniževala, zaničevala, primerjala z drugimi otroci…nikoli ji nisem bila dovolj dobra. Njene podporo prav tako pa tudi očetove nisem dobila nikoli, seveda le za to kar je njima bilo všeč. Vse ostalo kar je me je zanimalo je bilo za njiju pristransko, brezveze, in nikoli ne bi uspela… Stara sem dobrih 17 let in moram reči, da nisem pretirano samozavestna, nemaram govoriti o sebi in o odnosih s svojimi starši, ker me je sram. Vem, da moji starši niso edini, ki ne podpirajo svojih otrok, pa še vseeno je večina takih, ki jih. Zelo bi si želela, da bi o svojih starših lahko govorila le lepo in jih hvalila ter javno povedala, da jih občudujem in jih imam rada, pa sta mi naredila preveč škode. Prvo sta mi zbila samozavest na dno, kar se trudim popraviti. Že od malih nog so padale žaljivke na moj račun, od tega, da sem lena, ničredna, grda, nikoli ne bo nič iz mene ipd., a čeprav opravljam vsa gospodinjska opravila, od kuhanja do pranja in pospravljanja…nikoli ni bilo dovolj. Priznam, večkrat se mi ne da in mi je težko, pa vendarle vse naredim v piko. Trudim se, da jima v vsem ustrežem, da bi me imela vsaj kanček rajši. Noben od njiju se ne želi pogovarjati z mano, nikoli ne vprašata kako se počutim, kako je v šoli, ali kaj potrebujem, nobenemu od njiju ne morem več zaupati nobenih problemov…Kljub pogovorom z njima o mojih občutkih tega ne vzameta resno in se delata norca, ter pravita da pretiravam in, da sem nora. Zato sem se sprijaznila z dejstvom, da sem ostala sama. Sama s sabo. Ampak kako lahko živiš sam s sabo? Kako nadomestiti vse osebe, ki si jih imel rad pa veš, da jim ne moreš zaupati?
Pozdravljena,
Veliko staršev (in ljudi nasploh) je čustveno nezrelih in se ne zavedajo, da s svojim ravnanjem otrokom puščajo resne brazgotine. Najbrž so bili podobnega ravnanja od svojih skrbnikov v otroštvu deležni tudi sami. Zato sploh niso imeli možnosti razviti čustvene zrelosti. To jih seveda ne odvezuje odgovornosti, pojasni pa njihovo vedenje. Vendar to otroku kaj malo pomaga. Dobro razumem kako globoko seže spoznanje, da smo na svetu na nek način sami.
Iz svoje psihoterapevtske prakse ti lahko povem več stvari. Najprej to, da imaš vse pogoje za uspešno in zadovoljno odraslo življenje. To kar sprašuješ – ampak kako lahko živiš sam s sabo? Kako nadomestiti vse osebe, ki si jih imel rad pa veš, da jim ne moreš zaupati? – sega v bistvo vsakega psihoterapevtskega procesa. Vsaka psihoterapija je v resnici odraščanje, prevzem odrasle kontrole nad svojim življenje, oziroma še drugače, nadomeščanje funkcij, ki jih starši niso ustrezno pravili v otroštvu. V praksi bi to pomenilo, da se ti v naslednjih letih opremiš z zavedanjem, da postajaš odrasla in samostojna. Zdaj si še zelo mlada, ampak boš videla. Imaš vse vire, da v naslednjih letih starše počasi spustiš iz svojega kroga bližnjih in v svojo bližino spustiš ljudi po svoji izbiri. Tako, da seveda ne boš živela sama, ampak boš sama določila kdo se obnaša primerno, da se lahko z njim/njo povežeš in postane del tvoje bližine.
Druga stvar je to, da praktično vedno ugotovimo, da imajo starši svoje otroke v resnici radi. Včasih ugotovimo, da svojih otrok nikoli ne pohvalijo ali jih celo zmerjajo, zaradi globokih prepričanj kot recimo: »Če bom otroku pokazal ljubezen in ga pohvalil, se bo razvadil in postal len luzer.« Tako včasih pridemo do ironije, da starši z otrokom zelo grdo ravnajo prav zato ker ga imajo radi in mu hočejo dobro. Seveda so taka prepričanja napačna. Včasih ugotovimo, da starši enostavno pač niso dovolj čustveno zreli. Vedno pa se pogovarjamo o temu, kaj je otrok zaradi takega ravnanja sklenil o sebi. Recimo, da je klient nekje v sebi sklenil o sebi, da je slaba oseba. Potem s pomočjo terapije vzame stvari v svoje roke, ugotovi, da ni smiselno graditi samopodobe na podlagi sporočil čustveno nezrelih oseb, ampak na podlagi lastnega odraslega razumevanja sveta in sebe. Seveda je potem videnja lastne osebne vrednosti povsem drugačno.
Če zaključim. Vem, da je boleče, ampak vse bo v redu. Vprašanja, ki si jih postavljaš ti, sem si jaz postavil pri kakih 26ih. Lahko si poiščeš kako obliko svetovana. Mogoče lahko za začetek vprašaš v šoli svetovalno delavko in raziščeš možnosti svetovanja mladim. Tudi mene lahko kadarkoli pokličeš za nasvet.
Lep pozdrav,
Uroš Drčić
Težko je sprejeti dejstvo, da so starši nezreleli – meni je pomagalo razumevanje zakaj so takšni.
Moje izkušnje so takšne, da jih spremeniti ne moreš in dvomim, da jim boš lahko z dejanji kadarkoli ugodila – lahko pa delaš na sebi, iz zapisa sem dobila občutek, da si zelo zbrana in zrela. Dodala bi, da staršev ne moremo zbirati, prijatelje pa. Obkroži se z dobrimi ljudmi, ki te bdo cenili, s katerimi se boš počutila dobro in te bodo sprejeli takšno kot si – zaslužiš si.
Priporočila bi knjigo Strupeni starši in Družine in kako v njih preživeti.
Tako mlada si pa že imaš rane . Ko človek to bere ga kar stisne. Skozi življenje naj ti bo vedno v mislih , da je s teboj vse vredu, s tvojimi starši pa ne , niti si dolžna za takšno njihovo stanje prevzeti odgovornost.
Zelo se mi zdi pomembno da to tako razumeš kot sem ti napisala.
Postopoma , ko boš že v iskanju prve zaposlitve se odseli iz skupnega doma, in omeji stike z njima.
Pa se mi zdi še nekaj zelo pomembno in sicer to , da svoje otroke ko jih boš imela , ljubiš . Da mehansko ne ponavljaš mamo ali očeta . Vse lepo ti želim.
No, eni starši so pa tudi samo sadistične, detomorilske pošasti, ki silijo svoje otroke v samomor, zato ker je zabavno, se jih ne pošlje v zapor in podpira njihov kompleks popolnega boga. Jaz sem 30, imela sta me zato, ker sta se norčevala iz samskih in neplodnih, celo življenje namenoma delala grdo z menoj, jaz sem pa nasedla na dobronamerno in slabonamerne “starši želijo dobro otroku” mantre – že več let sem tako mrtva od znotraj od nenehnega truda, da bi lahko opravičila svoj tako hudo defekt, da me še pedofil ni hotel ugrabiti, mučiti in umoriti v vrtcu – takšne in podobne dokaze sem poslušala od rojstva in morala pred drugimi skrivati “ker je moja sramota in me bodo vsi še bolj sovražili – noben me ne mara, nikoli ni in nikoli ne bo”.
Ker se (preveč ali ne) vidim v tvojem zapisu
[I]Občutek imam, oziroma vem, da me mama že od malega ne mara. Od nekdaj me je žalila, poniževala, zaničevala, primerjala z drugimi otroci…nikoli ji nisem bila dovolj dobra. Njene podporo prav tako pa tudi očetove nisem dobila nikoli, seveda le za to kar je njima bilo všeč. Vse ostalo kar je me je zanimalo je bilo za njiju pristransko, brezveze, in nikoli ne bi uspela… [I/]
[hashtag=Smem]#Smem[/hashtag] uganiti, da ti vsi dopovedujejo, da te imata rada (vključno z njima) ampak nimaš niti enega normalnega otroškega spomina, ki ne bi bil od začetka slab ali pa postal očitek, njuno odrekanje in žrtev ali pa tvoj “defekt. Npr. Ste šli na morje za eno popoldne, že tam si poslušala kako je vse zanič pa predrago, potem ste prišli domov in si poslušala kako je bilo stran vrženo in ničvredno pa za luzerje pa snobe potem pa zgodbo spremenila čez par let v tvoje izsiljevanje za morje, pa njuno odrekanje in kako si ti pri 4ih jima uničila dopust in kako sta trpela še leta, ker si ti defekt, ko bi se ti vsaj utopila v morju, bi bil celi svet lepši.
# te primerjata glih tako kot jima paše npr. Glej hčera od TegaPaTega igra klavir, zdaj se pa TaPaTa iz mene norčuje, ker ga ti ne znaš, ne vem zakaj si tak lenuh nesposoben – medtem ko dejstvo, da te niso vpisali v glasbeno šolo pred več leti, ti kupili instrument in ti “dovolili” tolči po klavirju in vse okoli sebe motiti – NE VELJA.
[hashtag=smem]#smem[/hashtag] uganiti, da je bilo njima všeč samo tisto s čimer sta se lahko hvalisala, pobirala zasluge, ti povzročalo nezadovoljstvo in dokazovalo, da si ničvredna, če pa nisi dovolj trpela, se trudila, bila preveč uspešna ali pa samo zaslug nisi mogla njima pripisati, pa sta se premislila in je sledilo psovanje in maščevanje, pa še razvrednotenje uspeha ali truda npr. Si nekaj dobro naredila pri likovnem pouku, pa sta začela, da ni zadosti, pa brez veze, pa stran metanje denarja in časa, pa uničevanje dreves, pa smeti, da je dobra ocena zato ker je učiteljica zabita… Potem pa se z istim izdelkom hvalisala vsakemu, ki jima je blizu prišel, češ da si nadarjena, pa te spodbujata, pa na tečaje pošiljata, učiteljici, da sta te poučevala pa ti kupovala, pa se tako trudila te spodbujati, ker nimaš nikakršnega navdušenja in si razvajena – ne vesta kaj je narobe s teboj, kaj naj naredita, kako ti pomagati, ker nočeš pomoči. Potem pa še leta zgodbico spreminjala od tega, da nisi sposobna in sta ti hotela dobro, da sta vedela da si narkomanka v glavi in preprečila katastrofe, da se lažeš in ni res, da sta ti vse živo omogočala in se zate trudila pa si defekt nehvaležen… Ali pa samo režala ja, in? Tvoj problem, luzerka samo v preteklosti živiš – defekna si.
[I]Stara sem dobrih 17 let in moram reči, da nisem pretirano samozavestna, nemaram govoriti o sebi in o odnosih s svojimi starši, ker me je sram. Vem, da moji starši niso edini, ki ne podpirajo svojih otrok, pa še vseeno je večina takih, ki jih. Zelo bi si želela, da bi o svojih starših lahko govorila le lepo in jih hvalila ter javno povedala, da jih občudujem in jih imam rada, pa sta mi naredila preveč škode. [I/]
[hashtag=predvidevam]#predvidevam[/hashtag], da se moraš lagati, kako sta super, skrivati kako nista pa povrhu še od družbe poslušati, da je tvoja dolžnost in si zaslužiš “vzgojo”. Nisi njun starš, da bi se morala truditi in odtekati zanje in njuno prihodnost, onadva nista tvoja odgovornost. Sprejemljivi starši delajo obratno – se trudijo na vse pretege biti dober vzor, imajo otroke brezpogojno radi (če imajo motnje v razvoju, so narkomani ali pa so serijski morilci) – brezpogojno radi! In vedo, da so slabi starši, če njihov najstnik želi njih hvaliti, namesto da bi iskal svojo pot, svojo identiteto, se učil na in kritiziral njihove napake. Ti boš dolžna SVOJIM OTROKOM, za njiju pa nisi dolžna umreti nasilne smrti po praznem življenju.
[I]Prvo sta mi zbila samozavest na dno, kar se trudim popraviti. Že od malih nog so padale žaljivke na moj račun, od tega, da sem lena, ničredna, grda, nikoli ne bo nič iz mene ipd., a čeprav opravljam vsa gospodinjska opravila, od kuhanja do pranja in pospravljanja…nikoli ni bilo dovolj. Priznam, večkrat se mi ne da in mi je težko, pa vendarle vse naredim v piko. Trudim se, da jima v vsem ustrežem, da bi me imela vsaj kanček rajši. [I/]
[hashtag=predvidevam]#predvidevam[/hashtag], da sta vedno poskrbela, da ni dovolj ali pa si defekt. Si pospravljala za NJIMA pa je enkrat tvoja dolžnost, drugič dobra vzgoja, tretjič si zabita drajsačica pucačica, pa si lena pri učenju, pa si čas zabijala, pa si pikico spregledala (dokaz nesposobnosti), pa si imela preveč časa, pa delaš zato ker te noben ne mara in nikoli ne bo, pa si lena svinja, ki se je sprijaznila s svojim defektom, pa si domišljaš da si pospravljala ampak sta onadva, pa si pospravljala zato da njiju tolčeš ker si nehvaležen fuk, ki bi moral biti splavljen – vedno še nekaj kar bi se popravilo, če bi naredila samomor.
[I]Noben od njiju se ne želi pogovarjati z mano, nikoli ne vprašata kako se počutim, kako je v šoli, ali kaj potrebujem, nobenemu od njiju ne morem več zaupati nobenih problemov…Kljub pogovorom z njima o mojih občutkih tega ne vzameta resno in se delata norca, ter pravita da pretiravam in, da sem nora. [I/]
[hashtag=ti]#ti[/hashtag] dasta vedeti, da je tvoja vrednost v njunem ugodju, če si drzneš kaj reči pa si pozornosti potreben defekt itd., Potem pa še pod gobec mečeta ali uporabita za dokazovanje nujnosti tvoje nasilne smrti npr. Sošolka je šla smučat – hočeš biti invalidni snob / ja očitno je bila pridna in si zaslužila / jo razvajajo in si zasluži nogo zlomiti / Fuk nehvaležni, dosti imaš, požrešna si, kaj si domišljaš, preveč se odrekava, sama pojdi v službo kur*a, izživljaš se – dovolj zasluživa, zgini crknit na cesto nehvaležnica, zmlatiti bi te bila treba da se naučiš spoštovanja (pa tolčenje v stilu podivjane opice, da se demonstrira kaj se zgodi če te za vrat ali lase zgrabi ko naslednjič omeniš).
[I]Zato sem se sprijaznila z dejstvom, da sem ostala sama. Sama s sabo. Ampak kako lahko živiš sam s sabo? Kako nadomestiti vse osebe, ki si jih imel rad pa veš, da jim ne moreš zaupati?[I/]
Če karkoli od moje zgodbe diši po tvoji, potem se čim prej sprijazni, da nisi kriva da si se takšnim rodila, nisi odgovorna za njuna dejanja/življenje/slab dan, nista tvoja odgovornost, ne poslušaj drugih, ki podpirajo njune blodnje in si zaprisezi, da takšna NIKOLI NE BOŠ. Če nista zaupanja vredna, jima ne zaupaj. Najdi si varen prostor (kar je v koronakrizi težko), poletno zaposlitev (tudi če ti denar pobereta ti ne moreta izkušenj za cv), poznaj pravila – npr. če ti naščuvana prfoksa začne “zakaj se trudiš” povej, da se ne moreš skoncentrirati ob glasnem TV, starša pa ne razumeta in potrebujeta počitek, ne veš kaj narediti. (To je bilo pri meni nenehno – norenje in ščuvanje in laganje, šolska psihologinja pa mami povedala, da ne zagledam razdudana kur*a na heroinu, pa preveč spočita pri pouku, da bi celo noč žurala, pila drogirala pa se porivala, tako kot je fotr razlagal – takrat je bilo hudo, ko sta se maščevala da nisem njunih laži podpirala, pa “vedela”, da sta še lagala, kako ne hodita v šolo noreti – skoraj bi me izključili, samo da bi se norca losali.)
Nič ne zaupaj, najdi safe space, naredi maturo tudi, če imata epizodo, da moraš izpit špricati, ker sta govorila da si neodgovorna in ju bodo drugi imeli (opravičeno za lažnivca), študentsko delo (vsaj za izkušnje), pojdi v študenta (kamor ne moreta na obisk) in ne vzemi, pričakuj ali računaj na nič dobrega ali normalnega – če ni slabo zate bosta preprečevala in uničevala. Odidi in se ne vrni, ker ko enkrat pobegneš, drugič ne boš (mene sta na “mami ima raka, ti dolžna zanjo skrbeti” BTW – ni ga imela). Zgovarjaj se na obveznosti, ko lahko si psa / mačka kupi (brezpogojna ljubezen, ki je nikoli nisi imela), in nikoli ne bodi takšna kot sta onadva, nikoli ne pusti gaslighting-a, naj ti ne bo žal, da drugim ne pustiš grdo delati s teboj.
Veliko sreče in upam da te ne doleti moja usoda – naredi escape plan in se ga drži. Pa bodi pripravljena, da bosta grozljivo stopnjevala nasilje.
P.s. se opravičujem za divji, histerični in zelo dolgi odgovor, vseeno pa stojim za svojim mnenjem – vedno je kanček dvoma, da če bi mi kdo direktno povedal, da bi mi marsikaj bilo prihranjeno.
Pozdravljena,
Zelo hudo mi je ko berem tvojo zgodbo, vem kaj doživljaš ker sem se pri tvojih letih spraševala enako. Sedaj sem stara 32 let. Namesto da bi si nabirala izkušnje kako se uveljavit pri teh letih se ukvarjaš s starši oz kakšno škodo so ti naredili. Vse kar ti je terapevt napisal lahko tudi sama iz lastne izkušnje potrdim, razen tega, da v mojem primeru me starši niso imeli nikoli radi, napačna odločitev sem bila za njih, čeprav poslušam kako me imajo radi (ko se hvalijo z mojimi dosežki) ampak vsa dejanja kažejo da ne zmorejo, ne samo mene, nikogar imeti zares radi.
Kaj ti hočem povedati je, da sem prepričana da si zelo “pridna” oz delavna oseba, ker so te tako izurili in ti svetujem da to lastnost obrneš sebi v prid in se lotiš dela oz popravljanja napačnih vzorcev, ki so ti jih dali. Lahko ti povem da se da, je pa naporno in dolgotrajno. Sama sem do sedaj bila vključena že 3x v terapevtski proces in vsakič sem naredila en korak naprej, sedaj imam partnerja, ki mi res stoji ob strani, skupaj sva že desetletje. Sedaj tudi že eno leto hodim na terapijo in prvič v življenju sama z veseljem gledam kako napredujem in kako so pozitivno vidni rezultati tudi na merljivih stvareh, kljub temu, da sem en teden nazaj izvedela, da bom ostala brez službe (ponovno) zaradi zaprtja podjetja , je zame vsaka taka preizkušnja še težja, ker me vrže nazaj v otroštvo, ampak potem tudi sedaj znam lažje in hitreje “zlesti” ven iz teh nefunkcionalni prepričanj, tudi s pomočjo terapije v katero sem še vedno vključena. Moj nasvet je, da poskušis najti kakšne brezplačne terapije, mislim da bi moralo biti nekaj na voljo, ko sem bila sama tvojih let sem hodila na Altro, pozanimaj se ali se deluje, če si iz Ljubljane. Ključno je, da si najdeš podporo, dobro bi bilo pa, da se naučiš drugih vzorcev. Kmalu boš verjetno šla študirat, moj nasvet je, da je to najlažji način da se osamosvojis, jaz sem šla na drug konec Slovenije ravno zaradi tega, pa tudi vmes sem delala, samo da sem bila stran od njih. V času studija si med sovrstniki in se ti mnogokatera vrata lahko odprejo.
Srečno!
Žalostne zgodbe, ob katerih mi gre na jok. Meni se je vse spremenilo, ko sem dobila ljubečega partnerja, ki me je v vsem podpiral in spodbujal. Dajal mi je vse, kar nisem imela in sem rabila. Tako, sem šla študirat, ker sem želela, sedaj pa skupaj delava v svoji firmi. Ne gre za to, da se nisva nikoli skregala. Najvažneje je, da zbereš pogum in greš naprej čeprav sama. Poznam punce, ki so se zaradi slabih situacij pri 16.ih odselile od doma in začele graditi povsem svoje življenje. Situacija se povsem nikoli ne spremeni. Ko sem odrasla, sem jih začela gledati drugače. Iz kakšnega okolja in časa so oni prišli in ustvarjali svoje življenje. Potem je stvar izvenela. Ampak nisem imala zelo travmatično situacijo, kot nekatere. Vendar sem vseeno morala precej bolj delati kot nekatere, ki nimajo teh situacij. Želim ti samozavesti, srečo in pogum.
punca to je grozno hudo kat pises, kaj se ti dogaja ampak iz mojih iskusenj ti lah povem da je lahko tidi slabse. tako kot ti dozivljas sem tidi jaz otrostvo nikako od nikakvog. mogu sem zelo mlad se osamosvojit navadit da pac u druzini ni bilo custev nobene ljubezni ampak jaz sem to nekako prenasal ker sem si dopobedoval da so noji starsi ze starejsi sploh nemobilni ker nistabimela niti vizniskega nit avta. sem bil iz kmetije pac delat mogu skoz nikol nobene pohvale nobenga stiska kot si otrok zasluzi pac vse kar si opisala. takrat se tega sploh nism zavvedal ker sem pac mislil da je to normlno kasneje ko sem bil polnoleten ko sem dobil svoje punce sem v njihovih druzinah videl kaj je sploh normalno. kaj je sploh normlen odnos kako je sploh pravo zivljenje. morem povedat da sem poskusil le najboljse pobrati pri razlicnih druzinah imel sem namrec par punc in se kmalu ozenil. zdaj pa da preidem k bistvu kar sem ti hoyel napisat. sam sem ustvaril cisto nasprotje druzine kot sem jo imel kot otrok. imam namrec vec otrok in sem kar strog oce ampak ljubezniv se vedno objamem svojega sina ki so ze odrasli imajo svoje partnerje, se vedno jih stisnem k sebi ko grejo kam na pot pa se vrnejo domov. se vedno vsakic ko pride hci iz LJ kjer zivi ker dela se faks. mlajsi otroci pa sploh morajo cutiti starsevsko ljubezen in toplino. predvsem vem da ko kaj uspuci kaj slabega naredi je pomembno da ve da je narobe naredil vendar ima pri meni vso podporo da nu stojim v dobrem in slabem ob strani. vsekakor sem razvil topel ljubec odnos pa ceprav strog. in v druzini nismo samo otrok – stars ampak prijatelji ki si zaupamo povemo probleme resujemo skupaj tezave skupaj iscemo resitve.
iamam se ogromno za povedati da tinpa skrajsam in mogoce svetujem – nic se sekirat vse je se pred tabo se vse bos lhko imela in dozivela. jaz sems e le ravnal po zdravi kmecki pameti kaj je prav in kako je prav in minje uspelo v odnosu z otroci 1000% pa da ne pozabim se to. niso vsi moji otroci enaki sploh ne eni se radi ucijo drugi se tezje ucijo spet en je vizualno drugacen od drugega imam pa vee enako rad in poskusam bit pravicen do vseh enako. vedno si zamislim da je vsak od otrok moj prst na roki, kako nebi imel vseh enako rad kako bi rn prst lahko zanemarjal in ga ne umil ali negoval. upam da ko to preberes ti bo kaj lazje saj bos lahko naprej razvila vse kar ti sedaj manjka in za kr sta te prikrajsala tvoja hladna starsa. vse je pa odvisno od tebe
ne pa mislit da si edina taka punca, predvsem je vazno da si ti boljsa od tvojih starsev
Verjameš ali ne, sem bila na popolnoma istem. Pa sem se pogovarjala s prijatelji in sem dobila idejo: kako bi bla takšna nula če pa imam takšne super prijatelje. Naredila sem si listo o stvareh ki sem jih vedela sama o sebi. Si mlada punca se še razvijaš. Moja lista na primer je bila da sem prijazna dobrosrčna delovna, aktivna, iznajdljiva itd. Zabavna stvar na vsem tem je da nisem niti polovico toliko negativnih stvari sama o sebi napisala kot pozitivnih.
Vedi da nisi nič d tega kar ti govorita.
