Mama alkoholik – bolezni
Spoštovana zaskrbljena hči.
V težki situaciji ste, nedvomno. Nisem izkusila življenja z alkoholikom, zato vam z lastnimi izkušnjami s te strani težko pomagam. Doživela pa sem bolezen svoje matere, srčne bolnice, ki je umrla zaradi ciroze jeter. Pa ni bila alkoholičarka. Ni bila niti abstinentka, saj je uživala vino v tistih odmerkih, ki so za Slovence podpovprečni (ob jedi, v družbi in ob praznovanjih). Ko je zvedela za bolezen jeter, ni več zaužila alkohola, vendar je kljub temu v roku dveh let zaradi odpovedi delovanja jeter umrla. Nihče od družine ni vedel, da je stanje tako resno, saj so jo vseskozi zdravili zaradi visokega pritiska in popuščanja srca: Ko je postala prvič zlatenična in se je pojavilo neprestano bruhanje, smo jo hospitalizirali. Ne morem vam opisati ponižujočega občutka, ki ga je doživljala ob ravnanju osebja, ki jo je imelo za alkoholičarko. Ko ni mogla vstati s postelje, ker se ji je vrtelo (zaradi toksinov v možganih, ki so nastajali zaradi napredovale bolezni) in je pozvonila sestri za pomoč do stranišča, se ji je ta jezno odzvala, češ, “kaj ste sitni, saj ste navajeni, da sem vam vrti.” Doživela je ponižanje, ko so jo oblekli v plenice…Takrat sem se tudi sama vrgla v iskanje rešitev, prebrskala vse spletne strani, poklicala vse znance, ki so imeli zdravnike, da bi mi obrazložili, kako bi lahko mami še pomagali. Zaprosila sem celo v tujino za drugo mnenje: “Kaj ji res ne moremo več pomagati? Jetra se vendar da presaditi. Saj je še premlada za smrt.” Saj vendar poznam kar nekaj alkoholikov, za katere sem vedela, da imajo že dolgo diagnozo “ciroza jeter”. Nič. Dva meseca od tega, ko je prvič neprestano bruhala prazno vsebino telesne notranjosti, je mama umrla.
To čaka bolnika s tako diagnozo. Ne tako daleč v prihodnosti se boste soočili tudi s tem. Zato vam želim, da se v sebi odločite pravilno, da bo prav za vas in vašo ožjo družino ter da boste lahko živeli s svojo odločitvijo.
Na vse komentarje, ki obtožujejo alkoholike kot slabiče in egoiste, povem svoje mnenje na kratko: alkoholizem je bolezen. Bolezni pa je treba zdraviti. Oziroma je potrebno pogledati bolnega čoveka in mu ustrezno pomagati. Pred kratkim mi je prišla pod roke oživljena knjiga dr. Frana Viljema LIpiča: Osnovne značilnosti dipsobiostatike oziroma predstavitev posledic zlorabe alkohola, ki je bila napisana davnega leta 1834 (ponovno izdana 2005 pri Znan. društvu za zgodovino zdravstvene kulture Slovenije).
Svetovala bi vam, da jo vzamete v roke in spoznate, da družba že 2 stoletji dopušča zlorabo alkohola, pa ne stori kaj več od prigovarjanja “Kebrovemu zakonu”.
Mimobežnica, občudujem vaš pogum in vrednost, da ste ta del življenja podelili z nami tukaj bralci. To je zares bilo potrebno, da ne zabredemo v obtoževanja, ogovarjanja, tudi če bi gdo izmed nas v sebi gojil zaradi hudih izkušenj, sovraštvo do alkoholikov, alkohola…
Sovraštvo, nerazumevanje, zamera, obtoževanje, … nas oddaljuje od osvobojenosti od slabega, saj nas še bolj oslabi in veže na slabo.
Zelo prav imate, bolnika je potrebno obravnavati kot bolnika in nič drugače.
S tem se še posebej strinjam, kajti v nasprotnem primeru, bi delovali ne le proti njemu ampak na prvem mestu proti sebi, zakaj kamor koli bi s to zamero šli tam bi bili vi in nihče drug. Znanstveno je dokazano, da človek ki je poln zamer, neodpuščanja zboli tudi organsko, bodi si na želodcu, možganih, srcu…
Sedaj bo pa nekdo rekel kakšno čustvo pa je zamera, kakšno čustvo je odpuščanje… da bi imelo takšen vpliv? Hm, ne gre za nobeno čustvo, čustva so na področju psihologije, človek pa ne okuša le področje psihologije ampak tudi področje duha, čigar zakonitosti je vredno, je smiselno upoštevati.
Ljubezen (ne zaljubljenost), odpuščanje, odločitev- iskati dobro, dobro občudovati…
Dr. Lipton in še več znanstvenikov so znanstveno dokazali, da lahko pride pri človeku do regeneracije možgan, ko je človek osredotočen na dobro, mu je dobro prioriteta in smisel življenja. (Biologija verovanja)
Kot bralec tukaj zapisol priznam, da se prav razveselim, ko človek pokaže svojo trpečo pot iz katere se je kot sonček v dobrem priklonil naslednjemu dnevu in zakorakal naprej.
Vsem želim obilo miru in poguma, vstopiti v proces odpuščanja sebi in drugim, vredno je, vsi smo vredni notranjega miru.
D.P.
Alkoholizem je bolezen,ki jo je treba zdraviti…se strinjam,koliko let pa???? Kaj pa , če je neozdravljiva…in to vpliva na razvoj mojih otrok …kje so meje???? Ta bolezen traja pri nas že 25 let, saj jih ne obsojam sovražim jih…oropali so me otroštva …mladosti …t.i. bolani alkoholiki…
Naj se zdravijo sami …sami so tudi pili…js ne mislim nobenmu pomagat…
Mož se je odselil …čakam , da to stori tudi moja mati…da končno zaživimo z otroki v miru…to bo za mene sreča…
Zanimiva stvar je , da je po njihovem z menoj nekaj narobe vedno iščelo krivca drugje…tipično…
Mimobežnica; Nihče ne oporeka dejstvu, da je odvisnost in posledično tudi alkoholizem bolezen. Vendar ima svoje edinstvene značilnosti, breme katerih moramo mi, ki s tem živimo, sprejeti. Včasih nas prav te potisnejo čez rob.
1. strup te bolezni se brezkompromisno zasidra v bližnje. Pravijo, da to ni “ekskluzivna” bolezen alkoholika, ampak zanjo zboli celotna družina. Posledice življenja ob alkoholizirani mami so bile v mojem primeru katastrofalne. Oče se s situacijo žal ni znal soočati…, njegovi popolnoma zgrešeni poskusi so obrodili samo še več gorja. Dogajalo se je dobesedno vse, kar otroci ne bi smeli doživeti (tako nore, da se včasih celo sama sebe sprašujem, če si mogoče ne domišljam!). Kakor koli, oče ni izgubil le bitko z maminim alkoholom, ampak tudi s svojim življenjem – strogo premlad. Ostala sem edina oseba, ki bi ji lahko pomagala. Sledilo je zdravljenje v bolnišnici. Rezultat: po enem mesecu je zahtevala, da gre domov…v bistvu se je v času hospitalizacije popolnoma distancirala od problema – nekako kot, da je po pomoti tam, ker je oddelek za depresine prezaseden. To je bila tudi njena verzija po izpustu iz bolnišnice. Poskusila sem s prigovarjanjem, da gre k AA, kamor jo bom spremljala. Pravi, da ne, ker ni alkoholik. Ko sem uporabila že vse zasilne izhode, sem se odločila še za edini meni sprejemljiv. Jasno sem ji povedala, da na obisk pridem le takrat, ko je trezna. In tega se tudi držim, saj mi v nasprotem primeru odvzame vso voljo in energijo za ves teden naprej. Zaradi tega ne pije nič manj in iskreno, tega tudi pričakovala nisem. Že zdavnaj mi je bilo popolnoma jasno, da jaz nisem in ne bom razlog, zaradi katerega bo nehala pa če me vidi 10 krat ali nobenkrat na leto. Mogoče dolgovezim, vendar hočem povedati, da je v takih situacijah potrebno sprejeti dejstvo, da ne moreš – z izjemo sebe – ničesar spremeniti. Upanje, vsaj v tem primeru, samo podaljšuje agonijo.
2. potek bolezni ali zdravljenje je izključno v rokah in volji alkoholika. Tu ne gre za zdravniški pregled in nadaljno zdravljenje – temeveč samo za to, ali si alkoholik tega želi. Sprašujem se, koliko drugih bolnikov ima tako možnost?
3. besede lahko obračamo na tisoč različnih načinov, vendar dejstvo ostaja isto – alkoholik je egoist in manipulator. Dejstvo, katerega tudi sami zdravljeni alkoholiki, ne zanikajo.
Žal mi je za tvojo mamo…Na žalost, so tudi v naših zdravniških vrstah osebe brez emapatije.
Sonja78;Pri vas je vsaj tako, da ne greš na obisk…pri nas je pa tako , da je mama ostala brez strehe nad glavo in je pri meni…pravi , da me je spravla ona do kruha in da jo moram živet(vem , da ni tako) vglavnem noče ven iz stanovanja …zdaj ko sem rekla da mora ven je pa agresivna …razbija , zmerja ..preklinja dan ko me je rodila…
Vglavnem sem v začaranem krogu in ne vem več kaj naj…
Spije 2 l vina na dan …a je to normalno…kam naj z njo …a je kaka ustanova za takšne ljudi …
Mož je odšel sporazumno ni večjih tragedij…mame se pa očitno ne bom rešla koker , da jo direkt na cesto vržem in zamenjam ključavnico…
Oh, danes sem pa jaz čist na tleh …celo stanovanje smrdi po alkoholu…
Vem da jo lahko odstrani policija sam ne bi rada da otroc to gledajo…
Ko prebiram tele strani se zavedam koliko je tega pri nas.Sem imel očeta alkoholika ampak najslabše vrste.Grobijana in nasilneža. Domov ni prinesel nikoli drugega kot slabo voljo , vpitje in pa mačka drugo jutro ki ga je bilo treba takoj uničit z novo mero alkohola.Umrl je pri 60 in sem mislil da sedaj bomo zaživeli drugače. Pa je moja mama padla po vseh življenskih težavah dobesedno na dno.Pila je po cele dneve, lagala vsem in pogled na njo mi je dobesedno uničeval dneve .Koliko alkota sem zlil stran in je vedno našla nov način da je prišla do njega.
Nato se ji je zgodila prometna nesreča in tri tedne kome.Nato prebujenje in delirij.Borba je bila z njo več let.Ampak ko ni bilo denarja je še nekako šlo. Potem pa prvega in par dni do konca.
Sedaj ne živim več doma pa vseeno skrbim za njo.Je po dva meseca pri prijatelju na kmetiji nadrugem koncu Slovenije.Tam on ne pije in tudi ona ne.Ko jo pridem obiskat sploh ne morem verjet kakšen drug človek postane. Imava dolge pogovore ki jih nisva imela prej nikoli.Deluje prav umirjeno.Je pa res da ko je pri njemu nima denarja pa vendar tudi nima potrebe po alkoholu.
Potem pa ima malce domotožja in pride malo domov. Po dveh dnevih je totalno nasekana.Ne zna povedat več dveh stavkov.Dokler ne požene vse kar ji je ostalo v teh dveh mesecih.
In vsi komaj čakamo da gre nazaj na kmetijo kjer pa je potem čisto drug človek.
To traja že sedem let in včasih ne morem verjet da lahko zdrži brez tudi tri mesece potem pa po dveh dnevih spet nazaj pade.Pač ne pomaga nič. Sem pa zelo hvaležen temu njenemu prijatelju ker samo takrat vem kje je in kakšna je. To prinaša mir tudi meni.
Se pa močno strinjam da to je bolezen in mogoče odkar nisem več z njo lažje poskrbim za njo.Če pa živiš v tem okolju je pa potem vse veliko težje.
skritaS, pozdravljeni!
Videl sem zapis, “Uglavnem sem v začaranem krogu in ne vem več kaj naj…”
Popolnoma se strinjam z vami, da ste vredni boljšega, dostojnejšega življenja in, da ni fer, da ste v tem kar ste opisali.
Morda se je vredno ustaviti, tudi če ta “začaran krog drvi”, morda je vredno le izstopiti iz tega kroga… torej iz… Res pa je KAKO, ko ste že pa poskušali sto in en način.
Mnogi svojci so uspeli tako, da so se usedli in od daleč (ne toliko čustveno) pogledali na vse kar se dogaja, prav konkretno.
Aha, alkohol dobi tukaj, počne to, moti me to, poskusila sem to, ono tretje…in se končno vprašajo, kje so tukaj sami, torej kje ste tukaj Vi spoštovana S?
Naj vam bo od tega trenutka projekt ŽIVLJENJE, OSVOBOJENO ŽIVLJENJE. No ja, kaj pa je sedaj spet to, bi morda kdo pomislil. Spomnite se, da vam je življenje dano, da ga živite, torej ne pozabite na to, ne pozabite na sebe, na takšen način, da kar naprej gledate v to bolezen – alkoholizem pri mami. Nastopil je čas, da boste z določenimi konkretnimi dejanji IZstopili iz “začaranega kroga”, zakaj vredni ste tega, zakaj zmorete to…
Nehajte odpravljati alkoholizem, nehajte odpravljati mamo, nehajte odpravljati kar vam je nezaželjeno… to ste počeli do sedaj in ugotovili kakšni so rezultati – niste zadovoljni z njimi.
Kaj se je do sedaj dogajalo?
(prispodoba) -> Prišli ste v spalnico kjer je veliko teme (nezaželjen pojav), vi ste analizirali temo, gledali v temo kako bi jo spravili iz prostora ker ste si želeli svetlobe. TO NI VAŠA PRIORITETA!
Vaša prioriteta je lažja, kakovostnejša, vrednejša in to je, da pogledate kaj manjka v prostoru, kaj je potrebno vnesti v ta prostor. V tem simboličnem primeru je to luč. Potem ni več vprašanje kje je tema, kaj se dogaja z njo itn. No ja, lahko je meni “filozofirati” pri vas pa ni tako enostavno, si morda kdo misli, toda a je res tako?
Kaj v primeru Vi, mama, vaše življenje… manjka, torej ne česa ne želite, ker je to le rezultat tistega kar manjka.
Ljudje , ki so preprosto začeli pri sebi, torej mama odpuščam ti, oprosti mi, če te že prej nisem razumela, obe sva vredni, da prideva iz tega. Mama zavedam se, da si me rodila, tvoja hči sem, in sem dragocenost temu svetu, tudi ti mama si dragocenost in vredna resnično boljšega življenja. Od danes naprej je projekt ljubezen namesto sovraštva, odpuščanje namesto zamere… to je prvi korak, ko boste osebno vstopili v (prostor) miru v vas samih.
Res se to ne da kar naenkrat, toda vredno je vstopiti v proces, da pridete k temu. Pri vama je največja ovira manjk ljubezni, manjk odpuščanja… to je ta luč, ki jo je vredno vstaviti v prostor, kjer je sedaj tema.
V stanovanju ni alkohola, tudi obiskovalcem se alkohol ne streže, zakaj vi in mama ste tega vredni, ne zato ker mama ne sme alkohola, ZATO KER STE OBE VREDNI TEGA, poudariti je potrebno dragocenost, ki jo vsaka nosi v tem kar v vsej svoji biti je!
Alkohol nima vstopa v hišo, ne v telesu, ne kjer koli drugje. Tega se v duhu ljubezni držite.
Oh groza, kaj pa ko bo mati prišla nasekana domov pred vrata? Ja, držite se dogovora, mama zelo rada bi te spustila v prostor, toda alkohol nima vstopa, nocoj te bom pogrešala, škoda, da si se tako odločila in je pod nobeno pretvezo ne spustite noter, naj spozna, da je vredna boljšega življenja, naj spozna, da ste vi, ki ste njena hči spoznali svojo dragocenost…
Mama zelo rada bi te spustila noter, ker si mi dragocena, ker sem ti hvaležna, da si mi posredovala življenje, toda.. saj veš, alkohol nima v našem stanovanju prostora. Nič kaj več debat.
Mama je vredna da se sreča s svojo zaželjenostjo, dragocenostjo… Ko bo trezna, “nosite jo po rokah”. To mama, to vidim v tebi, tudi ti lahko postaneš vrhunski človek…in kaj kmalu jo usmerite na zdravljenje, da bo lahko čim prej okušala sebe v polnosti, ne glede na to, kar sedaj doživlja. Gospa S. samo prosim vas, ne dvomite v sebe, to je lahko zelo velika ovira. Poiščite v sebi POTENCIAL, POGUM, KREATIVNOST, LJUBEZEN, ODPUŠČANJE… To vam je dano da uporabite, se nad tem veselite… Vi ste projekt in smisel življenja. Verjemite, ljudje, ki uporabijo odločnost v duhu ljubezni uspejo. Verjemite v vesoljno ljubezen zaradi katere ste nastali, nastali kot Človek.
Kje bo mati prespala, če ostane pred vrati, kako bo če bo vsa pobruhana, če mora na wc… Ne da vam mora biti vseeno, pač mama zelo mi je žal, da si se tako odločila, jaz bi te raje imela v stanovanju na toplem, ker sva obe vredni tega in ostati na tem. Nobene krivde ne rabite ob tem doživljati, ampak zadovoljstvo, da jo resnično uspete ceniti in ji delati dobro, to je pot, da tudi sama spozna, da je vredno narediti nekaj drugače, TO JE ZDRAVLJENJE.
Spoštovana S., lahko se odzovete in z nami bralci podelite, kako je čez 14 dni.
Resničen notranji mir in vse dobro vam želim, VREDNI STE TEGA!
D.P.
Pozdravljena Skrita S
Mama vas izsiljuje tako kot vsi alkoholiki. Res je, da smo dolžni poskrbeti za svoje starše, samo ne tako, da si s tem uničimo življenje. Ni res, da jo morate vzeti k sebi zato ker vas je rodila. Lepo prosim ona se je odločila za otroke ne vi. Tudi moja je alkoholik. Tako je daleč, da je celo v domu. Celo življenje ji že pomagava obe s sestro. Plačujeva zanjo dolgove in vse živo. Saj sama veste kako je to. Nikoli nisva imele nič od nje. In seveda je ona vedno žrtev. Za naju se je žrtvovala celo življenje, pa bla, bla, bla. No jaz sem sama sebi v življenju obljubila, da moji otroci ne bodo gledali pijanke in preživljali njenih izpadov. Tudi naša je ostala brez strehe nad glavo, vendar je nobena od naju ni bila pripravljena sprejeti pod streho. Sva ji pomagale, samo pod najinimi pogoji ali pa zaradi naju res lahko gre pod most. Saj v začetku ni bila za to, ko pa je vidla da ne bova popustili je šla pač v dom. Za sebe tako ne more skrbeti, jetra pa ji delajo samo 30%. Nikoli ni priznala da pije pa tudi na zdravljenje ne pristaja. Enkrat smo jo spravili, pa je odšla, čes da ona nima problemov.Odkar je v domu pa niti več ne pije, saj do pijače ne more, denarja ne dobi, ker gre vsa penzija za dom. Vendar pa je potrebno zanjo še vedno skrbeti, pa voziti k zdravniku, pa na obisk ipd. Čeprav delam to z odporom pač delam. Ne pustim pa se izsiljevati pa mama gor ali dol.
Glede vaših otrok pa ali ne vidijo že dovolj? Privoščite jim dostojno otroštvo. Mama ni toliko vredna, da bi morali oni gledati vso kalvarijo alkoholizma.
No to je moj pogled na mamo alkoholika, vam pa želim veliko sreče, saj jo boste potrebovali.
no pozdravljeni,
spet se vam malo javljam, da vam sporočim kako in kaj …se mi zdi da je malo lažje…
1.1. 2012 ob 8 zjutraj je mama hotela storiti samomor. Nakar sem seveda poklicala policijo , ki pa je prišla z rešilcem. Mamo so odpeljali v Vojnik.
Čez eno uro me je klicala zdravnica iz Vojnika zakaj nisem prišla zraven mame, razložila sem , da ,moram v službo in da lahko pridem do nje naslednji dan… Dobila sem odgovor, ki me je potolkel še bolj kot vse skupaj…da bi se mogoče do svoje mame lahko obnašala drugače i bolj spoštljivo????????? Haloooo…kap me je …Jaz kot laik vem da alkoholiki manipulirajo ona ki jih zdravi pa nima pojma…sploh nimam besed…
Nakar izvem še to , da ima mama pri meni stalno prebivališče že dve leti, jaz pa nimam pojma…zdej sm pa tam ko ni muh…
Oddala sem ovadbo kdo je mojo mamo pri meni sploh prijavil…vsi se otepajo odgovora.
No to bi menda blo okvirno vse…
Hvala vam za vaše podelitve, kdor išče rešitev je že pol narejenega. Ne pozabimo tudi na vzroke za alkohol pri ženskah: izgorelost, čustvena nesvoboda, posesivnost starih staršev, nihilizem (garam, pa ne vem za kaj), odsoten mož, mož deloholik okoli bajte, preponosen mož za poslušanje.. Alkohol je zgolj ventil, kjer se sprosti prepogosto zadržana čustva.. Rešitev za te stvari vidim v krščanski duhovnosti v skupinah HAGIOTERAPIJE – odvisnost z duhovnega vidika: Vaš link
Pozdravljena Danaja in ostali.
Spoznal sem da v alkoholizmu ni razlik med moškimi in ženskami, niti med samskimi in poročenimi, niti med mladimi in starimi, niti med bogatimi in revnimi.
Alkohol je smrtonosna bolezen ki se je da ozdravit le s 100 procentno abstinenco.
Zelo lepo se da živet tudi tako.
Poznam ogromno ljudi ki je nehalo piti in živimo normalno življenje, srečno in prijetno ob kozarcu soka ali vode.
Žal je ogromno primerov kot si ti navedla ampak verjemi v svetlobo ko prideš iz tunela.
Poznam zelo dobro mamo od prijateljice ki ne more nehati piti in to je res žalostno, je pa prijateljica našla mir, tolažbo in razumevanje za tako MAMO v Al-Anon društvu.
Mi nismo vsemogočni, smo le ljudje, z napakami in pomanjkljivostmi, ki se jih včasih ne zavedamo, zato je dobro najti somišljenike z istim problemom.
Poizkusi, poglej, in se odloči sama.
Srečno
Hvala Matej za nasvet. Zanimiva spletna stran in slišal sem že veliko o Hagioterapiji, zato ne dvomim da je to dobra pot.
Bi pa rad dodal še svojo izkušnjo. Pred 29 meseci sem bil kronični alkoholik, Od takrat nisem več spil niti kapljice in počutim se odlično, svobodno, srečno. To mi je uspelo ker sem prestopil prag društva Anonimni Alkoholiki. Tam so me sprejeli brez groženj in obsojanj, saj so bili v prostoru vsi alkoholiki. Ko sem poslušal njihove zgodbe sem spoznal da sem med istimi ljudmi z istim problemom. Danes sem hvaležen za to Bogu ali Višji sili ki mi je dal-a to milost da lahko še živim.
Izhajam iz verne družine a sem se vseeno znašel na dnu zaradi alkohola. Danes verjamem v Boga saj mi je dal še eno priložnost. Pregovor pravi da Bog vidi vse in če ne plačam za grehe danes, bom jutri. Jaz sem svoje grehe moral odplačevati dolgo let. Danes pa sem svoboden in srečen.
AA program je zdravljenje alkoholika od znotraj navzven, zato sem se moral soočit s svojo preteklostjo in napakami. nismo verska organizacija niti sekta.
Vem da se splača probat saj pri meni deluje. kot pri ogromno drugih po celem svetu.
Srečno in dobrodošli.