Imam mamo staro 87 let, do božiča je živela sama.
Ko sem za božič prišla v obisk skoraj nisem mogla pri njej ostat. Tudi prej ni bilo ravno čisto, ampak zdaj je bilo vse zelo umazano, posodo ne pomiva in jo že leta ni, muhe une debele so letale po bajti, v umazani posodi smrdeča voda bogve kolk cajta, in ne vem kako je jedla iz tega. Lansko leto, poleti je bila pri meni in je bila še kar.
Včasih je poskrbela zase, zdaj pa ne zna več račune plačevat in izgubila se je enkrat , ko je šla domov. Šla je na napačen avtobus. No, to mi je sama pravila. Ker je bilo pri njej tako obupno, sem ji rekla da mora k meni. Prej sem jo že večkrat prosila, pa ni hotela nikoli. Vedno je rekla, da bo še doma, da zmore vse sama.
Ker je živela v taki umazaniji, sem zelo nerada hodila k njej, vedno sem vse dopuste, božiče prve maje, z možem hodila k njej. Tam sva vedno delala, čistila, popravljala stvari. Ker sem imela občutek dolžnosti in ga imam še vedno.
Toda z mamo sva nenehno na bojni nogi. Predvsem zaradi higiene. Ne želi umivat rok ko pride iz stranišča, ne pusti si nohte odstrižt, ne želi smrkave robce odvrči, temveč jih valja po žepih, pa še ko kašlja pljune v robček in to zbaše nazaj v žep. Ko ji rečem vrzi robec ali pejt si roke umit, pravi mi : spet si začela. Zelo sem nesrečna zaradi tega, ker ji nočem slabega, a me potem gleda kot da sem ji ne vem kaj hudga naredila. Tudi nisem več mlada imam 60 let in tudi zdravstvene težave. Skratka ne vem kaj naj naredim z njo, ker mi žre živce to brezvezno prerekanje zaradi banalnosti, kot je smrkav robec.
In skoz imam občutek, da je tudi ona nesrečna, ker je tako grozno umiti se.
Potem grem stran od nje in jokam v drugi sobi, ker sem zelo žalostna, zaradi vsega. Kaj naj naredim?

Samo logirani korisnici mogu vidjeti privitke.

Koliko let je hudo?
Sprašujem, ker ima lahko kakšno demenco/Alzheimer, če pa je vedno bila takega kova, pa se samo zaradi vajine starosti stopnjuje “normalno”.
Da malo bolj obrazložim:
*Če je vedno komplicirana okoli posmrkanih papirnatih robčkov ali je zmedena ker “misli”, da so iz blaga.
*Je vedno puščala umazano posodo, ali pozablja, da je mož (čigar zadolžitev je bilo pomivanje posode) že par let pokojni.

Pa to niso pozabljanja, češ da ji pokažeš papirnati robček in reče, da je iz blaga, ampak v kontekstu, da hočeš vzeti telefon iz žepa, pa pozabiš, da imaš hlače brez žepov. (Če je razumljivo.)

Vsekakor ni nič ne zavidam – veliko sreče.

Skoz je huje, odkar je ata umrl, to je 15 let. Ona ve da so robci papirnati, ampak “špara”, škoda ji je, vode se skoraj boji, da se ne bo “prehladila”, čeprav je topla, ali “špara svoje roke, kot da se bodo obrabile zaradi umivanja. Vedno je bila šparovna. Ampak ko je ata umrl si je omislila zajce, začela je kruh sušiti po vseh površinah, da je bilo vse polno drobtin in moljev, začela je nositi iz rk rabljena oblačila, Vse je bilo vedno natrpano. Mislim da je taka, vse ji je škoda. Je pa res da govori samo o preteklosti in kako ji sosedi kradejo drva, pozabi pa nekatere besede.
Zmeraj se moram z njo pregovarjati in potem me grdo gleda in je jezna dva dni, potem začne malo govoriti.

Posodo je včasih, odkar pomnim pomivala v enmu velikemu škafu, brez kakršnega ceta, vse mastno in ko je dobila korito je še vedno dajala not škafe, da je vodo zbirala in nosila ven na rože recimo, nikol ni uporabljala ceta. Ni ata pomival, ona je. Ampak pod temi škafi ni nikol pomila. Jaz sem šla mlada od doma in prej je še nekak bilo, ko sem prišla, sem pač vso posodo normalno pomila, tiste njene škafe odnesla stran, in normalno z vročo vodo splahnila in je šlo. Vsakič ko sva prišla je bilo prerekanje, ker sem jo učila kako naj pomiva, ampak ne vem, kaj naj rečem

Margarer

Po domače povedano je tak značaj, ata jo je nazaj držal, zdaj pa še 87 in pri tebi doma.
Zelo nerada to rečem – ampak zdi se mi, da je velik del problema, da ti želi nagajati, drugi del pa, da je tako navajena.
Meje in osnovna pravila boš težko uveljavila pri njej, v Dom sem prepričana, da ne bo hotela, ta “lažna skromnost”, da špara, če zavrača premik pipe na “toplo” pa se mi zdi, da je samo nagajanje.

Pomoje bi bilo najbolje jo “shecati” v kakšen krožek za ostarele, kjer bi jo vrstniki/organizatorji navdušili nad higieno in zamotili (ti se pa v tem času regenerirajo), mogoče izleti, abonmaji – se ji da kot “darilo” ali “joj, od sodelavke mami ne more, bi šla ti zastonj”; da se skupaj vpišeta na npr. Na biblični krožek ali pa kvačkanje ali nekakšno varstvo ostarelih z drugačnim imenom (poglej pri društvih upokojencev, napovednikov, okrožnih glasilih). Če je “delovna”, letni zelenjavni vrt, ki bi ga morala vsak dan po nekaj ur pleti, kakšno čistilko pod pretvezo, da je znanka v finančnih težavah, negovalko pod pretvezo, da je hčerka od znanca, ki potrebuje izkušnje za šolo/faks. Če ne moreš zagotoviti ločenega gospodinjstva (npr. Garsonjero na podstrešju) oziroma če ga tudi ne bi upoštevala, pa pač prevzemi vsa gospodinjska opravila nase in naj bo kot otrok v svoji sobi (oziroma s še manj odgovornosti). Mogoče bi bilo dobro, če bi vidva z možem šla k kakšnemu psihologu/psihoterapevtu po nasvete kako jo “vzgajati” – s težavnimi, ostarelimi starši je zelo hudo, ker družba zahteva, da istočasno spoštuješ njihove pravice in skrbiš zanje, ko pa to ni mogoče (tako kot v tvojem primeru) pa so vsi tiho in ti rečejo “tvoj problem”.

Probaj jo shecati v aktivnosti z vrstniki izven doma – malo poglej pri cerkvi, bližnjem domu za ostarele, če ima kdo od sosedov taščo/tasta doma, ki bi jo sprejel v svojo družbo, … Pazi pa, da ne bo pogruntala kaj delaš – zgovarjaj se na druge npr. Sosedo, ki je aktivna v cerkvi prosi, za nasvet, “ker je mami osamljena, in ji je nerodno iti v družbo, in bi ji rada pomagala, pa mami noče sprejeti moje pomoči, ker ji je nerodno, pa če imate kakšne krožke ali druženja, da bi jo lahko diskretno spodbudila…”

In vem, da malo preveč forsiram tole s cerkvijo – samo je tako dober primer vabe za “zaposlitv težavnih ostarelih” – je klasika “okoliške skupnosti” z veliko ostarelih “rednih strank”, na vasi ima veliko “dogodkov” in “projektov”, krepi občutek skupnosti, ne potrebuješ veliko pogojev (v primerjavi z jezikovnimi tečaji in športnimi aktivnostmi), hitro se najde izgovor “joj, od sina punca je iz takšne družine – ne moremo mu uničiti sreče”, lahko greš sama in vzbudiš ljubosumje z “joj, bilo je tako fajn”,… Lahko začneta “skupaj” hoditi, potem pa mic po mic skupaj vsaka zase.
V društva upokojencev bosta stežka skupaj hodili in se skupaj “družili”, enako velja za športne aktivnosti (npr. Joga), tečaje (jezikovne, likovne, rokodelske).

Zamoti jo tako kot bi peljala tečnega, razvajenega, nesramnega 3letnega otroka na igrišče – tam bi ga vrstniki malo v red spravili z “pri nas pa je tako”, ti bi se spočila, otrok utrudil pa še navdušil nad kakšno obšolsko aktivnost, dobil prijatelje, ki jih hoče “navduševati”, ti bi se kakšno mamo se zmenila za varstvo (joj, jutri imam pa ToPaTo, se lahko pri vas igrata, naslednjič pri meni). Princip pri ostarelih je isti (tudi pri nas je), samo tabu je to reči.
Res veliko sreče in potrpljenja – pa tudi na svoje dobro ne pozabi kdaj pomisliti. Meja med altruizmom in samouničenjem je tanka.
Lp in upam, da pomaga.

Hvala, res za veliko dobrih idej, bom premislila in nekaj od tega prav gotov naredila. Lp

Pozdravljeni,

Ja, starejši ljudje se zaradi starostnih sprememb začnejo spreminjati oz ne zmorejo se več kontrolirat. Mogoče, da greste do zdravnika, poveste težave, prosite, če preverijo ali gre za znake demence.
Starega človeka je zelo težko spreminjati, v vašem primeru pa verjamem, da zelo zelo težko…navajena je tako živeti in zbirati kramo… Mogoče se povežite z patronažno službo in vam ona svetuje bi bilo najbolje.
Pametno bi se bilo vključiti v kakšen center za vseživljenjske učenje (v Ljubljani jih je kar nekaj, po ostalih krajih ne vem) ,kjer ponujajo različne skupinske aktivnosti. V domovih za ostarele ponujajo dnevno varstvo… poskusite se usmerit na tisto kar zmore, ne na to kar ne.

Vse dobro, Špela

Rešitev: Dso-dom starejših občanov

Pri nas se je podobno začel alzhajmer. Pri čistoči ni pomoči. So živeli v dobi primanjkljaja in se vrača s spominom nazaj, da je potrebno vse hrčkati in šparati. Moje mnenje je, da se je že začel razvijati alzhajmer sicer še v začetnem stadiju. Tudi naša babica je bila točno takšna. In obtoževala, vse po vrsti, da ji kradejo kokoši, drva in ostale zadeve. V glavnem namontirali ji videokamere, sicer smo že vedeli kakšen bo rezultat, ampak smo za voljo nje, da bo lažje spala ugodili. In glej ga zlomka naslednji dan so ponovno kradli. Preverili kamere nikjer nobene žive duše. Tako, da so se potem začeli obiski zdravnikov in potrjeni alzhajmer. Ne pričakujte od mame, da bo rade volje šla k zdravniku. Daleč od tega. Saj se na žalost naši alzhajmercki zelo radi prerekajo, včasih padajo tudi besede, preko zdravega razuma. Ker v besedilu preber tudi, da se rada prereka. Bi vsakič hujše, žal, se ne da olepšat zadeve. Treba bit psihično močan in si ne vse k srcu gnat. Kar je zelo težko, saj smo hočeš ali nočeš čustveno vpleteni. Tako da ostanite močna, objektivna, čim manj gledat na zadevo čustveno. In boste zmagala. Lep pozdrav

Pri nas se je podobno začel alzhajmer. Pri čistoči ni pomoči. So živeli v dobi primanjkljaja in se vrača s spominom nazaj, da je potrebno vse hrčkati in šparati. Moje mnenje je, da se je že začel razvijati alzhajmer sicer še v začetnem stadiju. Tudi naša babica je bila točno takšna. In obtoževala, vse po vrsti, da ji kradejo kokoši, drva in ostale zadeve. V glavnem namontirali ji videokamere, sicer smo že vedeli kakšen bo rezultat, ampak smo za voljo nje, da bo lažje spala ugodili. In glej ga zlomka naslednji dan so ponovno kradli. Preverili kamere nikjer nobene žive duše. Tako, da so se potem začeli obiski zdravnikov in potrjeni alzhajmer. Ne pričakujte od mame, da bo rade volje šla k zdravniku. Daleč od tega. Saj se na žalost naši alzhajmercki zelo radi prerekajo, včasih padajo tudi besede, preko zdravega razuma. Ker v besedilu preber tudi, da se rada prereka. Bi vsakič hujše, žal, se ne da olepšat zadeve. Treba bit psihično močan in si ne vse k srcu gnat. Kar je zelo težko, saj smo hočeš ali nočeš čustveno vpleteni. Tako da ostanite močna, objektivna, čim manj gledat na zadevo čustveno. In boste zmagala. Lep pozdrav

Groza! Verjamem, da ti je zelo hudo,pa vedno huje bo. Ona bo vedno slabša, ti pa vedno bolj utrujena od jeze in solz. Nima dovolj velike pokojnine, da bi jo spravila v dom za ostarele? Uničila te bo, pa ne zanalašč. Imaš pravico do svojega življenja. Ona je svoja leta preživela in ne sme ti uničiti tvojih. Če ni zate prevelik finančni zalogaj, jo spravi v dom. Njen zdravnik ti bo pomagal in dal navodila, kam se obrneš, če bi bila do doma za ostarele odklonilna. 9

PotrpljenjeJeVrlina hvala za veliko domiselnih nasvetov, vsekakor bom kaj od tega naredila

Ja, mislila sem da se bo ona mal privadila, pa jaz malo. Ampak nič iz tega, bom šla vprašat na patronažno.

Margarer,

Ni za kaj – upam, da bodo pomagali 🙂
Veliko sreče.

Hvala vsem na prijaznih besedah in nasvetih, dom ji je kot da bi jo na smrt obtožil. Ampak imate prav. Jaz nisem glih psihično zelo močna, teško to prenašam. Ampak zdaj sem se že navadila, ko ne morem odidem sam na zrak in malo ignoriram. V dom jo ne bom verjetno mogla dat, ker sem ji obljubila, da bom skrbela za njo. Če je ta alzheimer pa mogoče kasneje.

Spoštovani,

znašli ste se v nezavidljivi situaciji, ko vam je težko, zagotovo pa je težko tudi mami, ki je doživela lepa leta, sedaj pa se spreminja in postaja nekdo, ki ga ne razumete in ona ne razume najbolje vas in vaših hotenj za njo. Težko je. V vsakem primeru se zdi, da je težko najti rešitev, ki bi bila zadovoljiva za obe, pa vendar je treba poskusiti.
Razumem vas, da ne morete pustiti mame, da živi v umazaniji, da ne poskrbi za svojo osebno higieno…Po drugi plati, je tudi ona v stiski, ne zmore več toliko kot je zmogla nekoč, ne želi iti v dom, rada bi živela na svojem in po svoji volji. Kaj bi si vi želeli zase v njeni situaciji? Človek je vse življenje delal, nekaj ustvarjal, zdaj tega ne zmore več, morda gre tudi za bolezen, demenco, spremembe…Ali je prav in dostojno, da ne upoštevamo več njegovih hotenj? Menim, da je človek vreden svojega dostojanstva, prav je, da ga poskušamo v čim večji meri upoštevati kako bo preživel preostanek svojega življenja. Po drugi plati, pa ste tudi vi v situaciji, ko se ne morete raztrgati, ne morete živeti na dveh straneh, imate svoje življenje in mnoge druge obveznosti…Ali obstaja možnost kakšne pomoči na domu za začetek, veliko občin ima možnost pomoči na domu za starejše, kako je pri vas? Morda vas mama celo preseneti in se pusti kakšni oskrbovalki urediti, umiti, pospraviti po hiši lažje kot vam? Vsekakor je prav poskusiti, namreč tudi za vas bo lažje, če bosta z mamo lahko sodelovali, če jo boste lahko upoštevali in ji pomagali na način, ki ga bo sposobna sprejeti. Obstajajo tudi možnosti dnevnega varstva v nekaterih domovih za starejše, pozanimajte se. Vsekakor pa naj mamo pregleda zdravnik in oceni, če gre pri njej za demenco in kako se ji da pomagati do boljše kvalitete življenja. In nenazadnje, prav je, da tudi zase poiščete pomoč, morda v kakšni skupini za svojce oseb z demenco, da najdete podporo in vse možnosti pomoči zase ki vas bodo obvarovale pred izgorelostjo in še več stiske.
Želim vam vse dobro,
Bernarda

Vsekakor bom vse dobro premislila in moram jo peljati zdravniku, ker me zanima, ali ima alzheimera, se mi zdi da je res tako. Seveda imate prav in mama je tudi prestrašena, njen svet se spreminja. Bom si poiskala pomoč. Hvala še enkrat vsem na nasvetih in dobrih mislih. Odprli ste mi nove poglede na vse skupaj. Več ljudi več ve.
Lp

Za taksne primere obstaja pomoc na domu. Pridejo sestre, katere potem malo pocistijo, umijejo mamo, ji postrizeno nohte, po dogovoru tudi skuhajo. Ce je mama bolana, naglusna, slucajno ne vidi ali ima kaksne druge probleme ( glede na starost jih verjetno ima ) vecino financira obcina in tudi nekaj drzava. Ostalo financirate sami, lahko pa si uredite dodatni denar za nego na domu. Vse se da, ampak take stvari se skrivajo. Sicer ne vem zakaj. Googlajte pomoc na domu in dodatek za pomoc in nego na domu. Tudi moja babica je bila totalno proti, zdaj pa je vesela in zivi kot clovek. Pa tudi mi smo veseli, da jo vsaj enkrat na dan nekdo pogleda….

New Report

Close