Hello!
Sicer sploh ne vem, zakaj sploh pišem, ampak mislim, da se moram nekomu mal odpret…
Kaj drugega kot pa težave s fantom?
in to kar velike. Tako, da mislim, da bova v kratkem nehala. skupaj sva skoraj dve leti, pa gre vedno bolj navzdol. vem, da se imava rada, samo kaj ko se znava skregat kot dva mačka…
To še en bi bil ne vem kako velik problem, ko pa to delava nonstop! In potem se izrečejo besede, za katere si želiš, da jih ne bi nikoli slišal… In boli. Sploh, ko se mi zdi, da sploh ne razume. in kakorkoli obrnem, nikoli nimam prav, vedno sem vse jaz kriva, jaz zajebem, meni se ne da seksat… On ni nikoli nič kriv (tako misli on.) ali je možno da je za vse to lahko kriv tudi seks? ker ga praktično ni!!!!
in kdaj ga res ne maram. takrat ko sem jezna, bi ga najraje pretepla…
in kup enih karakternih lastnosti, ki mi gredo včasih na živce…
saj vem, vse zgleda črno, pol folka mi bo reklo – pusti ga,zakaj pa ne, če se midva sama o tem premišljujeva…
pa vendarle, to ni tako preprosto…
mislim, da je on bil ON. in da sva vse zajebala. In po njem nočem imeti nikogar več, ker mam dost vsega tega sranja od ljubezni!
Bom pa sama s tremi mačkami…
in ce povem po pravici, mislim, da sva mejo normale že zdavnaj prekoračila, in da bi zelo težko vzpostavila tisto, za kar sva oba upala da to je.
na žalost se le ne bova poročila in srečno živela do konca svojih dni…
nisem hotla filozofirat, pa tut ne vem, če bi prenesla, da bi mi kdo rekel, da naj ga pustim…
to bi se ga le še bolj oklenila, ker ga imam rada.
in poznam tudi najine svetle dneve…
en depresiven sončkast pozdravček

saksi,

vse si napisala, vse že veš in tudi to, kaj moraš storiti. vendar vedi, da vse kar se je zgodilo ima nek smisel, mogoče ravno zato, da teh napak ne boš več ponovila.

zato moraš biti vesela za vsak trenutek, za vsak dan, za vsako izkušnjoo, kajti nikoli ne veš, kdaj ti bo prav prišla, vendar vsevzemi kot dobronamerno šolo.

Primož

Ugotovila sta, da ljubezen ni dovolj. Potrebno se je znati tudi pogovarjati, se naučiti obvladovati jezo, da ne žalimo, kritiziramo in besnimo po nepotrebnem, ker to ohladi tudi najmočnejšo ljubezen. Kakšno knjigo v roke o komunikaciji, potem se potem pogovoriti in narediti načrt, določiti pravila (recimo kaj narediti, ko se začneva obkladati z žaljivkami – se pomirit, prešteti do deset, oditi za 10 min iz sobe itd., ker žaljivke niso več sprejemljive v najinem besednjaku; potem poslušati drug drugega, upoštevati, kaj drugi pove itd.), predvsem pa prenehati obtoževati drug drugega, ker se s tem nikamor ne pride in nič ne reši. Začeti spreminjati sebe in prevzemati odgovornost za svoja dejanja (če ti on reče nekaj grdega in ti njemu nazaj, nisi nič manj “kriva” kot on, vedno imaš izbiro, da drugače reagiraš na njegove besede; recimo takole: “Poslušaj, dragi, ne maram, da me obkladaš z žaljivkami, mirno in spoštljivo se pogovarjaj z mano, drugače bom odšla za nekaj minut ven, da se pomiriš in se bova potem pogovarjala naprej”).

Drage punce in zene!
Ko vas takole poslušam na forumih in obtozujete svoje partnerje kako je z njimi kaj narobe, bi vam vse rekel najprej, kaj ste pa same naredile, da ne bi bilo tako? Ali ste naredile zadosti za dobro vezo, kajti najlayje je prevaliti vse na njega,ki je dezurni krivec za vse, tipično zensko pa sebe nikoli ne vidite. Pometite najprej pred svojim pragom.

Nerom, prelaganje krivde na drugega s spolom nima nobene veze. Veliko ljudi to počne (tako moški kot ženske), to pa zato, ker so se tako naučili, ker je lažje in ker jim tako daje boljši občutek glede samih sebe. Vse to pa seveda ni opravičilo.

Seveda ni opravičilo tako za moške kot za zenske, ampak vsak mora počistiti najprej pred svojim pragom, da bi lahko kritiziral drugega, to je osnovno pravilo zivljenja. Ne moreš kritizirati nekoga, če si sam še slabši v določenem pogledu.

Ključni predpogoj za vsako dobro razmerje je dejstvo, da morata biti tako moški kot zenska najprej zadovoljna vsak sam s sabo na večini zivljenskih področij, potem pa bosta lahko šele drug z drugim. Če ta predpogoj ni izpolnjen, ne more biti dobrega razmerja.