ločitev – začasna odredba – psihično nasilje (Nujno)
Sem mama 3 otrok;13-letne hčerke, 3 in pol letnega in 21 mesečnega sina. Zaradi moževega psihičnega nasilja (dnevno sem bila golazen, prasica, stvor brez možganskih celic ipd., če niso bile kljuke na oknih ravno, jih je snel, ker je menil, da ga zafrkavam, enako je bilo z WC pokrovom, vrati, žaluzijami,.,pri gosp. opravilih ni sodeloval, domov je prihajal pozno, pogosto vinjen, tudi pred otroci je pljuval vame, me žalil, odrival, denar je imel zase – plačeval je sicer položnice; stanje se je začelo drastično slabšati z rojstvom 3. otroka, še bolj pa s selitvijo v lasten dom (prej smo 11 let stanovali v stanovanju mojih staršev), čeprav imava oba službo, on viišjo, jaz visoko izobrazbo,. je bil mnenja, da smo ženske manj vredne, enako je ravnal tudi v odnosu hčerke – do drugih se je vedno obnašal super (služba, sosedje), tako da so zagotovo mnenja, da je dober mož in ata, za domačimi stenami, pa je imel oz. ima drug obraz), sem se po različnih poskusih za boljše življenje družine obračala na različne institucije, tudi na CSD, vendar pozitivnih sprememb ni bilo, zato sem odločila za ločitev. 3 in pol letni sin je kar navezan nanj, saj je bil on za očeta vedno št. 1, tudi zvečer je ponavadi šel z njim spat oče, ki je meni dopuščal male možnosti za dostop k sinu, pa tudi za dojenčka sem skrbela popolnoma sama. Ločitev je mož zelo težko dojel, rekel je naj le-to umaknem, ko pa je slišal, da tega ne bom storila, mi je zagrozil, da bo naredil vse, da mi vzame otroke in me spravi v psihiatrično bolnišnico. V času, ko so se začeli svetovalni razgovori na CSD je začel širiti o meni različne laži, da bi me prikazal kot slabo, neodgovorno in nesposobno mamo in ženo. Ko sva bila na CSD vabljena na 1. svetovalni razgovor in sem razlagala nevzdržno situacijo, je svetovalna delavka pred možem dejala, da lahko stanovanje zapustim edino sama, nimam pa pravice oditi z otroci. Tako je mož namesto graj, dobival pohvale in priznanja za svoja “veličastna” dela. Šele po dobrih 3 mesecih je CSD (kljub nenehnim opozorilom svetovalni delavki, da je situacija nevzdržna), končno le posredoval sodišču mnenje, vendar brez opredelitve in predlagal izvedenca, saj naju obravnavajo kot enakovredna – po mojem mnenju pa so tudi seznanjeni z dejstvom, da je moj mož “potomec Društva za ločene očete”, in da se bo, kot se je že, nenehno pritoževal.
Ker je situacija pod isto streho, predvsem zame, nevzdržna, odraža pa se tudi na otrocih, ki so od časa obravnave na CSD pogosteje bolani, da ne govorim o hčerki, ki jo je vedno obravnaval enako kot mene, sedaj pa ji ves čas govori, kako sem jo čustveno zlorabljala in z njo manipulirala, nikoli pa se z njo ni ukvarjal, ko se je rodil starejši sin in je bila hčerka stara 10 let je bil mnenja, da vse zmore sama, zanj je bil pomemben samo sin, itd. , starejši sin se ponoči pogosto polula, ne ve, ali bi bil z atijem ali mamico, tudi 21-mesečni sinko, za katerega sem vedno sama skrbela, se ponoči pogosto zbuja in kliče na pol v spanju mene, atija, bratca, sestrico. Sedaj hoče sinova navezati nase, nasprotuje, če peljem sina v trgovino, da ga zjutraj peljem v jasli, čeprav sem ga od začetka, sedaj pravi, da ga naj ne mučim, da ga bo peljal on kasneje, za starejšega sina mi pogosto pošilja sporočila, da mu je obljubil, da bo v vrtec prišel po njega on, da ga bo on peljal v knjižnico,. Pogosto mu kupuje igrače, hčerki pa je za rojstni dan dejal, da si ne zasluži darila, za hrano ne da nobenih sredstev, tudi za darila in oblačila ne, položnice za vrtec so neporavnane, saj jih poleg visokega kredita in vseh stroškov ne morem redno plačevati, in tako se vse samo nabira. Mož je zelo spremenil obnašanje – zjutraj zgodaj vstaja, iz službe se hitreje vrača, alkohola več ne pije, s sinovoma se zunaj ukvarja in tako prikazuje ko dober oče.Ker sem se prejšnji vikend umaknila v stanovanje, kamor želim z otroci iti kasneje, me je prijavil na policiji, mi pošiljal sporočila, da bom odgovarjala zato, ker čustveno zlorabljam otroke in mu jih odtujujem – vendar jaz otrokom ne govorim o očetu slabe stvari, rada bi le prekinila to neznosnost, ki je predvsem ob vikendih še večja. Starejšega sina sem odpeljala v soboto zvečer domov, saj je rekel, da bo ati jezen, če ga ne bo domov, da so v bloku duhovi, da je ati rekel, da tu ni naš domu ipd. – ne želi mu povzročati stisk – razumem ga in upoštevam, saj vem, da je v stiski, da je zmanipuliran in zlorabljen prav on, vendar ne vem kdaj in kako bo temu konec. Zanima me, če ima kdo podobne izkušnje in kako hitro in kako se je situacija odvijala. Ali kdo ve, če je možna začasna odredba in če bi se sodišče odločilo, da se lahko umaknem s starejšo hčerko (na CSD je povedala, da bi bila raje z mano) in 21-mesečnim sinkom, ali so enake možnosti, da je kasneje pri dokončni odločitvi ostane z mano tudi starejši sin? Kakšne so možnosti, da sinova dodelijo očetu? Kam se lahko še obrnem po pomoč? Ker sem se čez vikend umaknila in 2x prespala v stanovanju, kamor želim oditi, me je mož ovadil, da mu odtujujem otroke in jih čustveno zlorabljam – tako je sedaj on vložil zahtevek za začasno odredbo, jaz pa moram še naprej živeti vsak dan z njim in čakati na odločitev sodišča, kjer mu bo morda še naprej uspevalo tako kot na pri svetovalki CSD
Lepo prosim za hiter odgovor, saj je situacija nevzdržna!
Draga Sandra
Hmmmmmmmmm kot, da bi brala svojo zgodbo oz. tisto kar sem doživljala.
Z bivšim možem sva bila 11 let v zakonu in sem mu bila vedno golazen, prasica, k****, manj vredna mati in žena, nisem nič vedela narediti, prav tako, da nisem vedela ali še sploh pravilno hodim, tako me je zmedel. Jaz sem imela srečo, da je CSD bilo na moji strani, ker so vedeli, da je zelo težko biti z takšnim moškim. On je bil oh in sploh. Hčerko, ki je imela 11 let jo je poniževal, celo njej je govoril, da je prasica in k**** kaj so to besede od takšnega očeta????????? Mar ne:(
Bivši je tudi prihajal iz službe zelo pozno in vinjen, za hčerko se ni zanimal, ni ga zanimalo kako ji gre v vrtcu, pa v mali šoli in v O.Š. Sedaj hčerka ima že 17 let.
Po enajstih letih zakona sem se bila trdno odločila, da se bom ločila. Ker sva živela na njegovi domačiji oz. kmetiji v hiši (oče mu je umrl) mama se je pa z drugim poročila, on je pa edinc tako, da sva bila sama v hiši oz. z otrokom. Poizkušala sem na vse načine, da bi bilo boljše in vse in vse in je bilo zaman…….. Tako daleč me je spravil, da sem rabila psihiatrično pomoč, celo sem bila shujšala na 42-t kilogramov. Grozno je bilo. Po ločitvi sva zopet bila v skupnem gospodinjstvu, ker jaz nisem mogla oz. nisem imela kam iti, ker sem imela tam blizu službo in še na kmetiji sem delala kot živina. Tako sva bila eno leto in pol. Po letu in pol, sem spoznala sedanjega zlatega moža. Takoj sva se z hčerko preselile v drugi konec mesta oddaljeno cca 200km. Ni mi ŽAL, da sem takšen velik korak naredila. Sedaj imam z sedanjim možem sinka 3,5 leta in sva srečna skupaj z mojo hčerko. Sedanji mož je sprejel mojo hčerko kot, da bi bila njegova. Bivšemu se pa sedaj trga in samo pije, da je baje čisto zabuhel od alkohola. Bivši še sedaj ne more verjeti, da sem bila zmožna to narediti, to je povedal hčerki, ker jaz z njim o tem nimam se kaj pogovarjati. Zatiska si oči pred resnico, da imam sina, ker je fauš. Sedaj se vidi kdo je kakšen bil. Jaz napredujem on pa počasi propada. Tudi moj bivši se je pred drugimi oz. sosedi prijatelji in znanci delal, da je super mož in oče in so si mislili kako to, da sem se ločila in na koncu so vsi mislili, da sem jaz kriva za najino ločitev. Kasneje so si prišli gor, da je on igral dobrega možakarja.
Hmmmm tebi bi pa priporočala, da se ločiš, za varno hišo ne vem kako bi ti bilo z tremi otroki, če le imaš koga, ki bi vaju z otroki sprejel pojdi tam za silo živeti. Otrok ti ne more vzeti, ne se sekirati. Če nisi pijanka in ne hodiš naokoli in, če si dobra mama zagotovo ti otroki pripadajo tebi, pa se lahko on meče na trepalnice, če hoče. Edino kar je, je to, če bi sin izrazil željo, da bi bil z očetom potem je to druga zgodba.
Tukaj bi ti lahko pisala celo noč kako in kaj. Rada bi ti pomagala. Saj veš, da na javnem forumu ne moreš vse napisati. Če želiš, da se tipkava in da ti kaj pomagam, če ne drugače vsaj z nasveti mi lahko pišeš na moj meil : [email protected]
Bova si kaj več povedali. Prav?
Zaenkat toliko in ti želim, da se ti čim boljše izplete tvoje življenje. Danes sem prvič na tej strani kot, da bi zavohala, da je katera v težavah. Lahko mi pišeš seveda, če želiš.
Lep večer
Doroteja
Draga Sandra
Prebrala sem kar nekaj pisem, med drugim tudi vaše. Vedno znova začutim tesnobo, ko slišim ali preberem zgodbo matere, ki se prebija iz dneva v dan za svoj jaz. Draga Sandra, naj vas potolažim glede CSD. Mislim, da vseeno ne smete izgubiti zaupanja v strokovne delavce. Razumem, da imate slabo izkušnjo. Poskusite se pogovoriti z drugo, ki je na razpolago na centru. Seznanjena sem, da svetovalko lahko zamenjaš, če ti ne ustreza. Prepričana sem, da vam bodo pomagali ali svetovali. Prosite jih za nasvet oz. da vas z otroki namestijo v varno hišo. Tudi jaz sem v varni hiši. Morda še niste slišali zanjo ali celo dobili napačne informacije o varnih hišah. Osebno vam zagotavljam, da se splača narediti ta korak. Treba se je samo odločiti. To je nekaj res velikega, kar lahko ženska stori zase in za svoje otroke. Odločitev je vaša.
Lep pozdrav in srečno
Vesna
Pogumna ženska ste, spoštovana Sandra! Kljub pritiskom in manipulacijam moža se niste umaknili, razvezni postopek boste speljali do konca. Nezaupanje, nespoštovanje, nasilje,… vse to so razlogi za nevzdržnost zakonske zveze. Dolga leta življenja v nasilnem odnosu in neuspešna prizadevanja, da rešite zakon, so vas utrdila v dokončni odločitvi končati to zvezo. Trpite in nosite trpke posledice ne samo vi, ampak tudi vajini otroci.
Pogumni ste tudi v tem, da se rešujete sami, kar pa je seveda težje. Prednost žensk, ki se v takem obdobju, v kakršnem ste vi, zatečejo v varno hišo, vidim v tem, da niso same in da z drugimi ženskami s podobnimi izkušnjami in travmami, ki jih imajo, dajejo podporo druga drugi. Poleg tega imajo ob sebi svetovalko, ki jim je vsakodnevno v podporo in v pomoč pri urejanju zadev in iskanju ustreznih rešitev.
Vi ste se čez vikend z otroki umaknili v svoje stanovanje. Čisto razumljivo! Umaknili ste se pred nevzdržnostjo medsebojnih odnosov z možem, ki posledično negativno vplivajo na otroke, želeli ste otrokom in sebi dati malo miru. Tudi ženske, ki se z istim namenom z otroki umaknejo ( zbežijo) v varno hišo, ta korak store, da sploh preživijo, da si vzamejo čas in v miru razmislijo kako bodo usmerile svoje življenje v prihodnosti.
Do sedaj še nisem poznala primera, da bi na CSD ženski dejali, da mora iz nasilnega odnosa oditi sama, brez otrok. Celo nasprotno, za ženske, ki so se oglasile na CSD s tovrstno problematiko, so bili CSD tisti prvi, ki so poklicali v varno hišo in povprašali, če imamo prostor za toliko in toliko številčno družino. Ženskam, ki so odšle v varno hišo na drugačen način, torej so se umaknile brez predhodne vednosti kogar koli, pa ob prihodu svetujemo, da o svojem umiku z otroki obvestijo pristojni CSD. Tako je CSD, ki je po uradni dolžnosti dolžan skrbeti za koristi otroka, če so le te ogrožene, seznanjen, da so otroci na varnem.
Ob prihodu v varno hišo ženske o svojem odhodu od doma obvestijo tudi policijo, tako, da ob morebitni prijavi moža na policijo zaradi izginotja žene, policija ne sproži iskanja pogrešane osebe. Predvidevam, da je vaš mož vedel, kam ste se umaknili in je to vseeno izkoristil z ovadbo.
Ženska, ki doživlja nasilje, z odhodom oz. begom v varen prostor zaščiti sebe in otroke. To pa ne pomeni, da odvzema roditeljske pravice in dolžnosti očetu otrok. Ko se ženska duševno in tudi fizično opomore, ko se reši strahu pred partnerjem, takrat se tudi zmore vključiti v obravnavo na CSD, kjer potekajo dogovori med partnerjema glede ureditve stikov očeta z otrokom.
Če je eden od roditeljev v strahu, da bo drugi roditelj v času stikov z otrokom, otroka obdržal ali ga odpeljal v tujino, lahko na sodišču zaprosi za začasno odredbo o dodelitvi otroka v vzgojo in varstvo oz. pri katerem od roditeljev naj bodo otroci. Z začasno odredbo sodišče začasno izda sklep o dodelitvi otroka do pravnomočnosti sodbe. Sodišče odredbo izda, če kaže, da bo postopek razveze in dodelitve otrok dolgotrajen ter da je o tem treba odločiti hitro, ker to terjajo koristi otroka.
Predlog za začasno odredbo se lahko vloži istočasno s tožbo ali v času postopka, tako kot kaže, da se je zgodilo vašem primeru. Sodišče izda začasno odredbo le v primeru, da za to obstajajo utemeljeni razlogi. Taka odredba ureja položaj samo za čas postopka in je mogoče, da bo sodišče v sodbi odločilo drugače, kot pa z začasno odredbo.
Upam, da ste se glede tega kako ravnati sedaj, ko je mož vložil zahtevek za začasno odredbo, že posvetovali s svojim odvetnikom/odvetnico. Sprašujete kam bi se lahko še obrnili po pomoč. Ženska svetovalnica v Ljubljani, Miklošičeva 14, je organizacija, na katero se lahko obrnete v zvezi z vašo situacijo. Nudi osebno individualno svetovanje, svetovanje preko telefona, pisno in preko elektronskih pisem. Dosegljivi so na telefonu 01/ 43 47 261. Verjamem, da boste tu našli odgovore na svoja vprašanja in tudi podporo na poti, ki je še pred vami. Stik s pristojnim CSD pa le obdržite.
Kljub temu, da je svetovalni razgovor pred razvezo na CSD že za vami, se da slutiti, da bo razvezni postopek še trajal. Če se bo sodišče odločilo, da za mnenje o dodelitvi otrok vključi še sodnega izvedenca, bo že to podaljšalo čas. Glede na opis ravnanja vašega moža pa predvidevam, da bo izkoristil vse možne načine, da bo postopek podaljševal. Ta čas bo za vas in za otroke zelo težak, zato vam želim, da na tej poti ostanete še naprej tako močni in odločni ter da si poiščete neko oporo, pomoč. Morda se boste obrnili na Žensko svetovalnico, morda tudi na gospo Dorotejo, ki vam je kot ženska s podobnimi izkušnjami, preko foruma že ponudila svojo podporo.
Pozdravljena Sandra,
kot svetovalki v Varni hiši Gorenjske se mi je zaupalo že veliko zlorabljenih žensk, ki so zbrale toliko moči, da so začasno ali za stalno odšle od partnerja, ki je izvajal nasilje nad njimi. Pri ženskah, ki so s seboj pripeljale mladoletne otroke, je bila zgodba običajno enaka kot pri vas. Očetje so, četudi pred tem niso imeli interesa do druženja z otroki, dobili naenkrat močno željo po druženju in navidezni skrbi za otroke. Zavedali so se vseh svojih pravic, ki jih imajo kot očetje in veliko manj dolžnosti, kot je na primer skrbeti za finančno preživljanje otrok.
Ženske so mi med pogovorom tožile in me spraševale ali bo kdaj konec ali bodo imela kdaj mir pred nasilneži. Veliko mi jih je potožilo, kako to, da imajo nasilneži še vedno pravico do obiskov otrok, težko so to razumele. Vendar očetje so očetje in to do smrti, razen če bi res hudo zlorabljali starševsko pravico. Nasilneži pa ponavadi po odhodu partnerke postanejo vsaj navidezno, če ne drugače prijazni do svojih otrok.
Ni tako kot ste pričakovali, kajne: da, ko se boste odločili, da ga boste zapustili, da bo konec odnosa z njim, da vas bo pustil pri miru? Žal je on, čeprav nasilnež, oče skupnih otrok. In ta vloga mu lahko daje neomejeno moč za zlorabljanje, tisto psihično zlorabljanje, ki je težko dokazljivo.
Gotovo je lažje ženskam, ki imajo može, ki so nasilni tudi do drugih v okolju in gotovo je veliko težje ženskam kot ste vi, kor ima vaš partner dva obraza, enega za dom in drugega za širše družbeno okolje. Glede na to, kar ste nam zaupali, vašega parterja ocenjujem kot človeka, ki zna narediti vtis na okolje in verjamem, da vas skrbi, kaj bo govoril o vas in kdo mu bo verjel. Gotovo vas je več let prepričeval, da vam tako nobeden ne verjame in verjetno vas sedaj prevevajo podobni občutki, da vam ne bodo verjeli. In običajno se zgodi tisto, kar ves čas nosimo v glavi.
Sandra osebno bi vam priporočila, da se na vsak sestanek oz. obravnavo, ki jo boste imeli v zvezi z otroki dobro pripravite. Da si v naprej predstavljate, kako približno bo zadeva potekala, kaj vse lahko pričakujete in si v mislih predstavljate, kako boste močna, kako boste govorili. Zelo je pomembno, da imate odvetnika oz. odvetnico, kateremu lahko popolnoma zaupate in ki ima posluh za ženske, ki so se znašle v težavah, kot jih imate vi.
Dodatna ovira je v tem, da si nasilnež v srečanjih z vami krepi svojo moč, ker vidi, kako vi trpite in on občuti moč, vi jo pa izgubljate. Zato se mi zdi zelo pomembno, da mu svoje prizadetosti ne kažete. Zjokajte se kasneje v varnem zavetju. V naprej se pripravite na vse možne udarce, ki vam ji bo zadajal in verjemite udarci bodo hudi in veliko jih bo. Po možnosti imejte s seboj zagovornika, osebo, ki vam bo stala ob strani in vam dajala moč, lahko je to prijateljica, kdo od sorodnikov ali pa se lahko obrnete tudi na Center za pomoč žrtvam kaznivih dejanj, ki imajo poslovalnice po vsej Sloveniji (Tel. v Ljubljani 01/524 12 40.)
Vem, da vam je težko, a samo močnim osebam se dogajajo težke stvari in verjamem, da vam bo uspelo.
Pozdravljena Sandra!
Jaz vam pišem iz druge strani… sem namreč otrok, ki je odraščal v družini v kateri je oče psihični nasilnež in sem še vedno ujeta v njen “začarani krog”. Ne bom odgovarjala na vaša vprašanja, saj so vam že druge gospe odgovorile.
Stara sem osemindvajset let in utrujena od življenja. Tudi v naši družini smo trije otroci, ki smo morali marsikaj prestati. Marsikaj. Niham med preteklostjo in sedanjostjo in kljub temu, da sovražim lastnega očeta za vse kar nam je storil, je on tisti, ki še vedno upravlja z mojimi mislimi. Pred dobrim letom me je to popolnoma zlomilo. Poiskati sem morala pomoč strokovnih delavcev in zdaj se počasi postavljam na noge. Tako težko je.
Sandra, veseli me, ko berem, da ste pripravljena nekaj storiti, da se bo vaša situacija izboljšala in da boste lahko omogočila svojim otrokom boljše življenje. Mnogo žensk, mater, tega ne zmore. Tudi moja draga mama ne. Rada jo imam, a me je razočarala, ker nas ni zmogla ubraniti. Preveč hudega nam je bilo storjenega. In posledice bodo verjetno ostale za celo življenje.
Zato le pogumno. Čeprav bo pot k spremembam na boljše najverjetneje huda. Ne zaslužite si, da ste zaničevana, da so vaši otroci manipulirani in ogroženi. Izberite si novo pot.
Vsem, ki ste si vzeli čas in mi odgovorili se lepo zahvaljujem. Čeprav sem že na drugem forumu – Ločitev na kratko opisala nadaljevanje, naj povem, da mož na sodišču s svojo zamišljeno začasno uredbo ni uspel, prav tako. Ker druge možnosti na sodišču za umik in prekinitev terorja nisem videla, sem predlagala, da do izvedeniškega mnenja živiva z otroci en teden jaz, en teden on, z obiski 2x na teden (na istem naslovu kot do sedaj). O času praznikov in počitnic takrat nismo nič govorili, tako, da o tem ni nič zapisanega, z možem pa žal ni možen nobeden dogovor (tudi dvokratno priporočeno pošiljanje o tem ni nič zaleglo). Prav tako sem na tedanji obravnavi v tisti stiski pozabila izpostaviti hčerko, saj ima ona druge potrebe kot majhna sinova. Tudi naknadni poskusi dogovora o tej temi pri možu niso obrodili sadov. Želela sem namreč, da bi v tistem času, ko je z otroci eden starš, en dan med vikendom preživel s hčerko drugi starš, saj se bi ji lahko ravno sedaj najbolj posvetila, tako eden kot drug. Čas, ki ga hčerka preživi tisti teden z bratoma z očetom, izgleda tako, da je večino časa v svoji sobi. O tem tudi ne želi nič govoriti, raje reče, da je vse vredu ali da je že pozabila, samo, da ne bi razpravljala. Tudi, ko sem jaz z otroci, čeprav se zelo trudim, pa vendarle ne morem posvetiti časa le izključno njej, ki me sedaj najbolj potrebuje, saj sta sinova zaradi svoje starosti vselej v prednosti. Prav tako še do danes (minil je že en mesec od razprave na sodišču) nisem dobila nobenega povabila glede sodnega izvedenca, zdi se mi in zdi se mi, da preden bo njegovo mnenje gotovo, bo minilo še pol leta. Ker z možem nisem mogla skleniti nobenega dogovora glede hčerke idr., se bom primorana glede spremembe le-tega ponovno obrniti na sodišče, kar pa je znova povezano tudi s stroški.
Tebe Nuša Z., pa bi lepo prostila, da mi poveš, ali si tudi ti ravnala s svojimi čustvi tako, kot ravna danes moja 13-letna hči, da si pravila, da je vse vredu, da nič veš, da se več ne spomniš, da si se odmaknila v svojo sobo ipd.
Vsekakor ti želim, da bi se v tvoji prihodnosti obrnilo na bolje, da bi o svoji preteklosti spregovorila z ljudmi, ki ti veliko pomenijo in dajejo koristne besede, tudi s strokovnjaki, ki ti bodo pomagali, da bo tvoja prihodnost srečna in da tvoji otroci ne bodo kdaj doživljali enako kot ti.
Za vsako mnenje in odgovor bom vesela!
Sandra!
stara sem 19 let,podobno situacijo kot tvoja hči sem preživljala tudi sama kar nekaj let. o tem mi je zelo neprijetno govoriti,vendar v želji da ti vsaj malo pomagam,povem da sem v obdobju ločevanja tudi sama isto govorila da je vse uredu, pa čeprav ni bilo le zaradi tega da bi bilo čimprej vsega konec..najhujša!!je razpetost med staršema ko ti je ttako zelo hudo ko veš kdo je česa kriv pa vseeno nemoreš na eno stran,ker imaš ne glede na vse rad oba očeta in mamo.
upam močno upam da ima tvoja hčer kakšno prijateljico,ki jo bo poslušala,ali pa še bolje imela iste izkušnje kot tvoja hči.
čeprav dvomim da bi želela (ker tudi sama takrat nebi želela tega) se lahko s tvojo hčerjo izmenjava mejle in se pogovoriva.
Ločitev je zadnja pika na i, pa to ni vse, ker po tem spet nastanejo groze z otroki, kako naprej….
Moj predlog je da otroci poskušajo pregovoriti očeta da bi jih peljal k strokovnjaku za homeopatijo. Obstajajo nekatere veje katere lahko pomagajo. Mogoče bi to naredile babice če se imate rade in bi pomagale rešit oba iz krize.
Če se idetificirate v naprej za kaj se gre v tem primeru, vam ponujam brezplačno terapijo za oba posebno za ženo z otroki in po tem moža z otroki. To lahko storim ker je to moj poklic ki sem ga neformalno izbral pa vi v to verjeli ali pa ne. Naročite se lahko na tel: 01/510 12 53, 510 12 54.
Več o tem lahko preberete na : aurainhomeopatija-sp.si
Lahko me obiščete na sejmu: Altermed 3 in 4. 6. 06 v Celju.
Lp.