En lep pozdrav!
Sicer ne vem, ali je že bila kakšna takšna ali drugačna tema odprta, vem pa zagotovo, da potrebujem Vašo pomoč. Torej, kje naj začnem ?? S fantom živiva že dobro leto skupaj. Imava hčerkico (5 mesecev), ter dokaj srečno in urejeno življenje. Bilo bi še lepše, če bi se malce spravila v roke. In ravno zato, sem se odločila, da Vam pišem in Vas prosim za nasvet. Ko sva bila s fantom prvič skupaj me je prevaral in takrat sva končala najino zvezo. Čez dober mesec dni sva se pobotala, saj mi je na tisoč in en način pokazal kako se kesa in da me ljubi. Kljub vsemu kar mi je naredil sem mu oprostila, saj sem bila in sem še zdaj zelo, ampak res zelo močno zaljubljena v njega. Čez 4-i mesece po pobotanju sva izvedela, da pričakujeva otroka in najina ljubezen je bila še večja. Preselila sva se skupaj in za vse znance sva bila eden izmed bolj srečnih parov. Ampak le navzven. Kljub vsemu trudu, ki ga vlaga še dan danes, imam močne izpade ljubosumja če samo katero pogleda, kaj šele da pozdravi. Ne pustim mu na pijačo s prijatelji. Če zamudi po službi domov, ga zaslišim kot da je največji kriminalec. Povrh vsega pa še imam skoraj vsak drugi večer grozne sanje, kako me vara in kako me pusti samo in osamljeno zaradi druge ženske. Princip razhoda je isti kakor sva ga midva imela :(:( Kljub mojim izpadom, je še vedno tu, ima me rad takšno kot sem, vedno me objame in mi reče da mu je žal, da je on kriv za takšno obnašanje. Ampak NE, sama pri sebi vem, da sem JAZ kriva, ker jaz dopuščam svojim mislim, da razmišljajo negativno in ne pozitivno in da sem jaz tista, ki se mora zbrati in vzeti stvari v svoje roke ter to spremeniti. Hotela sem že obiskati psihologa, ampak sem se najprej obrnila na Vas. Prosim pomagajte mi, za dobro najinega odnosa in najinega otroka bi se rada spremenila. Za odgovor se Vam vnaprej zelo zahvaljujem.

Spoštovana Lorennita!
Vesel sem, da ste se odločili poskrbeti za svoje doživljanje. Za vami je boleča, grenka izkušnja, v naslovu ste jo poimenovali travma(!) in popolnoma naravno je, da te izkušnje in njenih posledic ne morete kar zbrisati in se delati, da je ni bilo. Če bi to storili, bi prezrli svoja pristna čutenja in svoje telo, ki pričakuje, da mu iskreno prisluhnete. Izgubili bi stik s seboj, s svojim telesom in edini kompas, ki vas usmerja k varnim odnosom. Le če se odločite, da telesu temeljito prisluhnete in upoštevate njegove odzive, se bo lahko umirilo, ne da pa se ga umiriti na silo.

Afera odnosu ne glede na okoliščine, v katerih do nje pride, zada globoko rano. V odnos vnese čutenja zavrženosti, izdajstva, jeze, sramu, pogosto tudi gnus, strah pred izgubo in druga boleča čutenja. Odnos zamaje v temelje in tudi vidva sta se po aferi razšla, a vaju je neka globlja dinamika in privlačnost znova pripeljala skupaj. Poleg šoka, ki ga doživi tisti, ki je v aferi prevaran, pa se prava razdiralna moč afere pokaže šele v podrtem zaupanju, ki ga je potrebno ponovno vzpostavljati. In ker to ni stvar preproste odločitve, ampak pri tem vseskozi sodeluje tudi telo oz. nezavedni telesni spomin, je predelovanje zahtevno, terja veliko napora obeh partnerjev, s tem pa tudi določen čas.

Verjamem, da vam ni lahko zdržati z negotovostjo (strahom), ki vas vsakodnevno muči in razjeda, a najprej si dajte dovoljenje za ta čutenja. Popolnoma naravno je, da vas je strah biti znova prizadeta. Popolnoma naravno je, da izražate to negotovost. Nič ni narobe s tem, da v času, ko si prizadevata obnoviti zaupanje, preverjate, kaj se z njim dogaja, s kom je, kaj doživlja ob drugih in podobno. To niso izpadi, niti ne vem, če lahko to poimenujemo ljubosumje, ta izraz je kar malo nedostojen za razbolela občutja, ki jih nosite v svojem telesu. Gre preprosto za obnovljena in na novo prebujena občutja temeljne negotovosti, ki so zapisana globoko v vajinem telesu. In čeprav je afera sama nekaj slabega in je vsak, ki se zanjo odloči, vsekakor odgovoren kot radi pravimo, prinaša v vajin odnos in vajino življenje informacijo o tem, katera čutenja in katere vsebine morata predelati, da se bosta drug ob drugem pomirila in si nudila varnost, ki si jo oba tako želita.

Vaš fant je, poleg tega, da je z afero zadal bolečino vam, vsaj tako močno prizadel tudi sebe in si zadal globoko ponižanje. Če bo pripravljen to začutiti in vzeti zares, mu ne bo težko zdržati vaših čutenj, saj jih v resnici dobro pozna, so tudi njegova in to vaju nezavedno povezuje. Zato ga ni treba ščititi s tem, da krivite sebe za to, kar doživljate. Verjetno to delate iz strahu pred tem, da bi se on moral srečati s svojimi čutenji, a ne njemu ne sebi s tem ne delate usluge. Če vas ima rad, bo zdržal s tem, kar čutite, najprej strah, o katerem govorite, sčasoma verjetno tudi kakšno jezo in sram. Tukaj se začne predelovanje tega, kar sta prinesla s seboj iz svojih družin in si v odnosu obnovila. Zdaj imata priložnost, da začneta iskreno govoriti o svojih občutjih, jih ne zanikujeta, se jih ne izogibata, temveč naslavljata, se v njih povezujeta, začenjata čutiti drug drugega in sprejemati v vsem, kar sta. Vse, kar čutita, ima neko osnovo, neko zgodovino, za temi čutenji je skrita vaša zgodovina, izkušnje, odnosi. In vse to se mora izraziti in prinesti v odnos. Šele, če se bosta slišala v teh ranljivih občutjih, jih sprejela, bosta lahko pomirila svoje doživljanje, svoje telo, težka čutenja se bodo prečistila in drug ob drugem bosta začutila dovolj varnosti, da preverjanje preprosto ne bo več potrebno. Vredno je vztrajati.

Vsekakor pa vama priporočam, da oba (ne samo vi) poskrbita zase s partnersko terapijo. Prepričan sem, da bosta lahko, če sta oba zares motivirana, dobro ovrednotila svojo izkušnjo in zgradila varen in topel odnos, v katerem se bo lepo razvijala tudi vajina 5-mesečna hči.

Obema želim veliko poguma in vztrajnosti. In da bi zares prisluhnila svojim čutenjem ter jih iskreno prinašala v vajin odnos!

Lep pozdrav,

Lep pozdrav

Imam problem in to je naverjetneje ljubosumje i n nevem kaj še vse…. Z partnerjem sma skupaj že 4 leta, zadnje dve leti se prepirama in jaz vem da zaradi mene. Ker sem pretirano ljubosumna. Pa čeprav vem da me nebi prevarav ali kaj podobnega. ljubosumna sem na vse na njegovo sestro recimo če se znjo pogovarja če je v stiku z njenim otrokom, če gre z kakšnim prijateljem na pijačo….. In to me spravlaja ob živce. rada bi da bi bil ci čsa ob meni se samo z mano pogovarjal in družil. Ampak vem da to ni mogoče.

nevem kaj je narobe z menoj, včasih je bilo vse vredu zdaj pa čedalje bolj nevzdržno. Hodila sma ven se zabavala , recimo zdaj nočem nikamur ker me je strah da bi recimo šel plesat s katero brugo… ni mi prav če že v trgovini lepo pogleda trgovko….
MOram pa povedat da ima on veliko prijateljev jaz pa niti ne…

drugače sem zelo vredu rada pomagam ljudem sosedi in vsi me imajo radi in imajo o meni dobre misli. Ampak ta stiska je nevzdržna.
Nujno rabim pomoč nevem na koga se nej obrnem…

najlepše hvala.

Spoštovana malinca123,

gotovo vam ni lahko ob teh občutkih, ki so skrajno krivični do vas. Kot je bilo krivično to, kar ste doživljali v svojem otroštvu. Partnerski odnos nam slej ko prej pokaže na bolečino naše preteklosti in ponudi priložnost, da jo preoblikujemo. Vaši odnosi so bili očitno prepredeni z negotovostjo in strahom pred izgubo, lahko je tam tudi kakšna dejanska boleča izguba (smrt pomembne osebe, ločitev, čustvena odsotnost ali nedostopnost katerega od staršev …), ki jo danes ob fantu predelujete. Potrebujete veliko zagotovil, da bo ostal z vami, vas slišal v tej stiski, vztrajal ob vašem nemiru in zdržal s tem, kar se vam prebuja v vajinem odnosu. S tem ni nič narobe, pravzaprav je to edini način, da se ta nevzdržna čutenja predelajo. Pomembno je le, da vesta, kaj se dogaja in zakaj. Potem bosta lažje sočutna do sebe ter drug do drugega in bosta lažje zdržala s temi čutenji. Tudi fantu ne bo tako mučno vztrajati z vami, če bo lahko z vami prečutil izvor vaše (in njegove?) bolečine. Toplo vama priporočam, da se odločita za partnersko terapijo, v kateri bosta šla h globljim vzrokom vajinega doživljanja, saj bosta sicer preveč trpela.

Lepo pozdravljeni!