ljubosumje in neučakanost

Izkušnje iz preteklosti so naredile nate ustroj kakršnega pač nosiš.Prevara in ljubosumje.Dokler se tega ne otreseš boš težko gojila vajino vez.Daljava prispeva še malo po svoje.

Ne mudi se ti,bolje se umiriti in počasi navaditi na novo vez.So nove prilagoditve,nove osebe in vajini prijatelji,novo oklje in obveznosti.Rabiš nekaj več kot 4 mesece,da se prilagodita.samo,na silo nikar!To je več kot zadnje,če bi se odločila med večimi možnostmi.
Naj stvar zori,bodi preprosta in naravna in se odkrito pogovarjaj.Nikar z napadi ljubosumja in strahu,ker potem se lahko ravno to zgodi,česar se najbolj bojiš.

Želela bi ga ob sebi,vsak dan.Ne prehitevaj in morda ni daleč dan,ko se ti sanje uresničijo.Bodi pozitivno naravnana,pa si že na pol zmagala.Če ne bo nič iz tega,ni za obupat.Saj ne strašim,a vedno sta vsaj dve poti in na koncu še takšno negativo je treba obrnit v pozitivo.

Če je prava ljubezen,bo vajina pot še dolga in morda zanimiva.

Ma ni glih tko. Niso več taki cajti. Zdaj gledamo na zvezo z racionalnega aspekta. Mogoče tud ni nujno da sta dva zaljubljena . Lahko se pač odločita in probata…kar bo pa bo. In pri takih dostkrat uspe.

Ja, Japki,če se dva združita načrtno , ker ne prenašata več samskega življenja, kje je tle problem?[/quote]

Tako kot flashgordonu, tako dam tudi tebi en mali prav, res en mali: ker, če je človek že nekoliko utrujen in nima več moči, izgubi voljo, izgubi stik s samim sabo, potem si pač najde nekoga brez da bi kaj globlje razmišljal o odnosih. In iz tega odnosa se lahko zgodi, da se razvije kaj več.
Lahko rečemo, da greš na loterijo. Ko si v takšnem stanju (nekega brezupa), potem se instinktivno odpreš za nekaj novega in takrat pride priložnost, da v tvojo odprtost pride nekaj te notranje energije ljubezni (kar prej zaradi specifičnega načina življenja te ni bilo) in če energija steče med oba, potem se lahko tak loterijski odnos razvije v nekaj več.

Tudi taki zelo površni ljudje (ne da bi bili obupani), ki jih že tako ne zanima globina odnosa, ampak vidijo v odnosu neke zadovoljitve pozunanjenih potreb se gredo loterijo.

Nek bolj zavesten človek pa uporablja svojo VOLJO in svoje ZNANJE, da si zavestno ustvarja lep odnos.[/quote]

Mal preveč fantaziraš al pa ne poznaš nobenega “zavestnega” človeka. Ravno takšni bi imeli največ problemov pri iskanju “lepega” odnosa, če bi razmišljali na tak način. Za manj zahtevne ljudi je marsikaj dovolj dobro, za samozavestne in samozadostne pa ni….

Ze dolgo nisem nic napisala. In sedaj vam moram povedati, da sva se po 6-ih mesecih včeraj razšla. Zelo boli. Še sploh zaradi tega, ker mi je priznal, da mi ni sposoben nuditi tistega, kar jaz potrebujem. Priznal je, da je bojazljivec. Da se je mogoče ustrašil skupnega življenja. Ampak, prosim, povejte, ali je to pri 31-ih normalno. Mogoče pa ni do mene dosti čutil, čeprav je na začetku kazalo vse najlepše.

Poleg tega pravi, da bi moral prerezati vse nitke, ki ga vezejo na njegov domači kraj, če bi hotel biti z mano. Čeprav sem se bila tudi jaz pripravljena preseliti bližje k njemu, ampak ni pokazal nobenega interesa. Kaj pravite na vse to?

emanuellee … to pomeni preprosto to, da nista imela istih želja, istih pričakovanj … istih sanj.

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~ Nikakor ne bi mogli razumeti prihodnosti, če se ne bi zavedali preteklosti. (G.A. Livraga) ~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~

Še enkrat preberi Žogcin komentar.

Še eden brezjajčni mamin sinko, ki samo črtice zbira.
Ko ženska zagrabi jo on popiha in se mu še fajn zdi.
POglej naokrog in Ne jokaj za njim.

ah dej no. po štirih oz. šestih mesecih? ker ni naredil HOP, ko je ona želela? punce, saj partnerstvo ni to kar ONA hoče, temveč to kar MIDVA hočeva.

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~ Nikakor ne bi mogli razumeti prihodnosti, če se ne bi zavedali preteklosti. (G.A. Livraga) ~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~

Ja, omenil je tudi, da ne ve, kaj hoče od življenja. In kot sem že napisala, je priznal, da je bojazljivec in vidiš, pobral šila in kopita in odšel. Vseskozi je govoril, da se zaveda, da mora nekaj narediti sam pri sebi, da bova skupaj. Dal mi je upanje. Zavedal se je, da se nama mudi. Govoril mi je, da me ima rad. Ampak, zakaj je potem to naredil? Se je mogoče vseskozi sprenevedal? Je igral? Zakaj je sprejel čez noč takšno odločitev? Kot da bi bil pod vplivom nekoga?

Draga Emanuelca, nic ne skrbi, jutri zjutraj ko vsanes si reci, jaz sem naj, naj, naj, !!!!! on je moj, moj, moj!!!! normalno, ce si res naj, potem nimas za kaj biti ljubosumna in nestrpna. Draga emanuelca, neumno se slisi ko recem otroci so kot peseki, najsrecnejsi ce vedo, da so nekaj prav naredili in najbolj negotovi in nevarni, ce vedo, da tega niso uspeli.
Enako je pri odraslih ljudeh, bodi vedno tako samozavestna, da te ne bo strah. Torej, zaupaj v sebe, torej v partnerja, ne glede na zenskice, ki se okoli njega sucejo. In nikoli vec ne reci, “imamo dosti prijateljev”, taksni pari so vedno odfrfotali vsak v svojo smer. Prijatelja imas enega, dva, najvec tri…. pa ze to niso vec pravi prijatelji. To, kar ti smatras za prijateljstvo ni ….dobro.

Emanuela, danes sem odprla tvojo temo in v glavnem prebrala vso zadevo. Med branjem sem že vedela, kaj ti bom napisala in kako se bo tvoja zgodba odvila. Vidim, da se je končala tako, kot je bilo bralcu jasno že na začetku. A ni jasno tebi v zadnjem postu.

S tvojim (bivšim) fantom enostavno nista bila na isti frekvenci. On ni v fazi, ko bi si ustvarjal resno zvezo tako kot ti. Zdi se mi pošteno od njega, da ti je dokaj hitro povedal, da ne more slediti tvojim željam, saj pri sebi zdaj še ne ve, kaj bi v življenju točno rad. Kot so ti že nekateri predhodno rekli, si bila posesivna oz. si izvajala nanj pritiske, on pa se ti je izmikal, saj je vseskozi vedel, da se ne želi zavezati v odnos, niti s tabo, niti s katero drugo.

Upam da se boš kmalu pobrala in se iz tega naučila kaj, kar ti bo koristilo pri nadaljnjem kreiranju tvojega življenja.

Ojstrica, prebrala sem tvoje komentarje na to temo.
Prebrala sem jih več-krat in v resnici me je v želodcu stisnilo od tesnobe.

Najbrž si bila v življenju deležna velike bolečine.

Način tvojega razmišljanja razviden iz tega pisanja, se mi zdi tako ozek.

Imam sina in želim si, da njegova prijateljica nikoli ne bi iskala podpore in nasveta pri osebi z razmišljanjem, kakor ga je razumeti iz tvojega pisanja.

Morda imaš tudi ti sina, morda ga boš imela… ali si res želiš, da bi ga nekdo uporabil za to, da z penetracijo in izlivom oplodi žensko, s katero še pač ni pripravljen spočeti živega bitja, da se ona ne bi mantrala z oploditvijo iz epruvet, ker si ona otroka pač želi.

Ljudje smo različni, eni potrebujem za spoznavanje več časa, drugi manj in to je naša osebna pravica.

Odločitev za skupno življenje, za spočetje otroka, je velika odločitev. Kdor sam sebe pozna in se tega zaveda, si bo za razmislek o tem vzel toliko časa, koliko ga potrebuje, moje osebno mišljenje je, čim več ljudi, ki razmišljajo o tem na odgovoren in preudaren način!!

Emanuelle!

Čisto na začetku tvojega pisanja si sama ugotovila, da v tebi prevladuje strah pred izgubo partnerja, ki se drugače imenuje tudi strah pred tem, da ostaneš sam.
Dobro se mi zdi, da se sama zavedaš, kaj nadzoruje in obvladuje tvoj odnos z partnerji. Na to temo, boš na spletu našla veliko informacij, zato se o tem zdaj ne bom razpisala. Če se tega zavedaš, si že na pravi poti, da ta vzorec v sebi prepoznaš in čez čas spremeniš.

Rada bi ti dejala le, skušaj se sprostiti, malce se umiri… Vse več je parov, ki se tudi za prvega otroka odločijo v ne več ravno rosnih letih, pa so otroci zdravi in zadovoljni, ker se rodijo zaželjeni v toplo in ljubeče družinsko okolje…

Prav je, da veš, želiš si ustvariti družino…
A najprej ti je za to potreben čas, da spoznaš partnerja s podobnimi željami, čas spoznavanja, prilagajanja, čas ko gradita medsebojni odnos…
Če boš tako inteznivno pričakovala od moškega odločitev otrok, družina zdaj, bo partner najbrž začutil prevelik pritisk, daj mu čas, prisluhni mu, že na način kako se bo odzval, boš dobila marsikateri odgovorov.

Želim ti, da se ti želje čim prej uresničijo, vse dobro, Donna

Danes je prisel po svoje stvari. Konec je. Boli…Vem, da ne morem nicesar vec spremeniti. To je njegova trdna odlocitev. Spostujem jo, kot sem vseskozi spostovala njega.
Vsem vam, naj se zahvalim za mnenja. S tem zakljucujem svojo temo in tudi poglavje (sicer zelo kratko) v mojem zivljenju.Ni lahko zakljuciti.
In Tebi, ko bos bral tole, vedi, da bos v mojem srcku vedno zasedal posebno mesto…..
Emanuellee

pozdravljeni,

in koncno se oglasim se jaz … edini, ki resnicno lahko odgovorim na vsa vasa ugibanja.

ne bom komentiral na dolgo, kaj ste pisali in ugibali … marsikaj je res in marsikaj je totalna brca v prazno.

bi pa se rad nekaj vprasal.

ali je prav, da polozimo karte na mizo in na vso stvar pogledamo kolikor se da neobremenjeno s custvi, kot nekaksen tretji opazovalec, ki ve vse podrobnosti?
To sem najprej naredil pri sebi, pa ne samo enkrat, nato pa sva predebatirala se skupaj.

vem, da ni lahko. Tudi meni ne, pa ce verjamete ali ne. Sem pa zelo realen clovek in rad predvidim mozne scenarije. Ne zivim v sanjah, zavedam se kaj je v zivljenju pomembno, in vem, da je bolje iti na razen zdaj, kot cez par let. Se huje pa je, da bi bila skupaj in NESRECNA!

vcasih je zivljenje resnicno kruto in nam enostavno ni usojeno ….
to se je dogajalo in vem, da nisva zadnja … zal.

in se jaz TEBI. ni mi zal niti sekunde, ki sva jo prezivela … in ce clovek ljubi, delcek VEDNO ostane v srcu. Ali bos tudi ti ostala v mojem? Odgovori si sam pri sebi.

G.

Ni vama bilo dano biti ali ostati skupaj, sedaj sta se našla tukaj. Vedno ima vsaka plat medalje dve strani, ker pa gremo lahko že v osebne sfere, bomo debato temu v izogib zaključili.

New Report

Close