lepo pozdravljeni. imam problem, ki me pesti že dalj časa, ampak si ne znam pomagati..
in sicer, pred 3 mesci sva se s fantom razšla. razšla sva se sporazumno in sicer z razlogom, da nisva drug za drugega. ko sva se razšla sem ga imela še močno rada, mislim da tudi on mene.
sedaj sva narazen 3 mesece v tem času se nisva nič slišala, nič videvala. pred kratkim sva se srečala in se pogovarjala o tem kako se počutima. povedal mi je, da me še ni prebolel, prav tako kot jaz njega ne. hkrati pa mi je povedal, da se dobiva z različnimi dekleti, s katerimi nima nikakršnega telesnega stika, ter da se dobiva brez namenov; da mu do neke nove zveze ni.
tukaj se pojavi moj problem. nikakor se ne morem sprijaznit s tem, da se dobiva z drugimi različnimi dekleti. žene me ljubosumje, ko se spomnim na to me napade nor val žalosti in jeze in v hipu spremenim razpoloženje in postanem depresivna. predstavljam si razne nerealne prizore in v hipu izgubim na samozavesti, svoji vrednosti.rada bi se rešila takega počutja, vendar ne vem kako.
zato me zanima če je imel kdo podobno težavo, in kako se spopasti z njo.
hvala za odgovre,
nina.

Težko je najti recept proti ljubosumnosti, vse to domišljanje je plod tvoje glave in glede na to, da nista več skupaj imata vso pravico, da se srečujeta z drugimi, pa četudi za sex ali kaj drugega. Nihče ne bi smel biti na to ljubosumen, razumem pa da si, če ga nisi nehala imeti rada in si ga na nek način še vedno želiš. če nekaj časa s človekom živiš je normalno, da ga kar tako težko pozabiš. še po dolgih letih že v razmerju z drugim, se spomniš na svoje ljubezni, ampak spet je na vrsti glava, kateri moraš dopovedati, da to je bilo, torej je preteklost. življenje gre naprej in mora iti, če nočeš ostati nekje zadaj in ga zamuditi.

vse je za nekaj dobro, poiskusi poiskati kaj je v tvojem primeru dobro, da nista več skupaj in da imaš ta problem. Mogoče tudi to, da si napisala na ta forum in boš dobila nekaj kar ti je namenjeno.

Primož

Zadeva je simpl, je pa verjamem tebi boleča: glej, v prebolevanju zveze, “zavestnem pozabljanju na ex partnerja” sta dve glavni varianti in sicer sta vidva najboljši primer da je temu tako. Prvo, ti nimaš nikakršne potrebe ali želje po takih stikih kot on, on pa je temu nasprotje. Želi si vsaj družbe, ve da je to samo to in na novo zvezo še ni pripravljen. In to je OK zanj.

OK, in vidva sta se po nekem določenem času srečala in pogovorila; to je lepo, se pravi da sta kljub koncu zveze toliko človeka da se lahko še pogovarjata, mnogi se ne. Tukaj zraven dodaj še odkrit pogovor in vidiš da sta oba v tej smeri zreli osebi. Življenje pa vama gre dalje in čez čas temu “ljubosumju” ne boš dala tak pomen kot sedaj.

v bistvu se zgodba odvija dalje.. s tem fantom sva postala ”prijatelja” in se občasno slišiva ali pa greva na kakšno pijačo. ampak problem nastane v tem, da jaz ne morem biti njegova prijateljica, ker ga imam preprosto še preveč rada, z njim pa tudi nočem več bit, ker mam očutek da se nebi izšlo. zato sem mu rekla da hočem da prekineva stike. in res, stike sva prekinila, ampak to mi seveda ne ustreza, saj s tem nimam več ”vpogleda” v njegovo življenje.
sedaj imam taki kaos v glavi. v bistvu sploh ne vem kaj bi rada. hkrati ga nočem za fanta ampak za prijatelja tudi ne. en trenutek ga preklinjam, drugi trenutek sem depresivna.vse kar stori, stori narobe. sem totalno zmedena in pravzaprav sploh ne vem kaj hočem. ko pa začnem razmišljat kaj hočem,ne pridem do nobenega zaključka.

S časom bo bolje, samo dopusti si sama sebi živeti.

Imaš ga rada, pa ne boš z njim, ker “maš občutek, da se ne bi izšlo”. Pa veš, če boš jutri še dihala? Pa veš, če boš čez 5 minut še živela? Poglej vase in najdi vzrok svojih strahov. Bodi s človekom, ki ga ljubiš, če ne ti bo žal. Kako se bo izšlo itak noben ne ve.

Vpogleda v njegovo življenje ali kakorkoli že praviš temu, ne moreš imeti.On živi svoje življenje, ti svoje.Ja, čustva so izredno čudna zadeva.Po pisanju sodeč ti mučiš sama sebe.Poskusi malo manj mislit naj, zaposli se s čim.Si se vprašala, če si še vedno zaljubljena vanj?Najtežje je, ko spoznamo, da nam oseba ni več naklonjena, da oseba ki jo imamo radi začenja živeti čisto svoj life..in ji je prav prijetno brez nas..

šla sta narazen, ker nista bila za skupaj, sedaj pa se tako dobro razumeta da sta prijatelja?! logično je, da v tej nelogični situaciji eden trpi. najdi si nove prijatelje! kadar želimo spremeniti svoje življenje je prvo pravilo, da ga tudi fizično spremenimo npr. zamenjamo stanovanje, si najdemo nove prijatelje itd. spremembe v glavi lahko nastanejo samo če jim fizično malo pomagamo!

Ninchika; osebno se tudi pridružujem večinskemu mnenju. Torej – pozabi ga! Resnično prekini vse stike z njim. Poišči si nove izzive. Morda v šoli/službi/hobijih/kolegih… Možnosti je ogromno. Torej zaposli se in z uspehi ali drobno zastavljenimi cilji se ti bo tudi samozavest posledično dvignila. In na tega fanta boš počasi, a zagotovo pozabila. Oz. ga prebolela. In tudi ljubosumje bo izzvenelo.
Glede na tvoj napisani post se vama zveza res ne bi izšla.
Srečno!

Mojemu bivšemu je vedeževalka ali kdo že tako pameten povedal, da se bova midva tako ali tako čez pet let ločila in on to ponavlja kot mantro. Sem ga vprašala, kako to ve, da se bova po petih letih ločila. Da v bistvu ne ve, ker se še nikoli ločil. Ločil? Pet minut ni živel skupaj z žensko, pojma nima o ničemer, ampak kar nekaj filozofira. Po moje je v glavi živel že z vsemi ženskami, v glavi predelal vse črne scenarije in normalno, da se ne bo trudil živeti nekaj, kar je že doživel – v glavi. Ja, mi je lepo s tabo, ampak kaj bo čez pet let? Blagor takim, ki že vse preživijo v glavi in jim v resnici sploh ni treba živeti.

Enega imaš ful rad, ampak ga raje zapustiš in potem padaš skupaj od ljubosumja, kaj dela z drugimi. To so blazni od strahov, paranoični. V pričakovanju katastrofe non stop. Važno, da vi že vse vnaprej veste, kako se bo končalo. Čudno, da se takšnim ljudem sploh živeti da, ker tako ali tako vejo, kako se bo življenje končalo – s smrtjo. Samo čakajo tragičen konec. Ločila se bova. Otroke mi bo odpeljala. Denar mi bo pobrala. Varala me bo. Težila mi bo. Uničila mi bo lajf. Bog ne daj, da bi od ene prijazne in poštene punce pričakoval, da ti bo življenje naredila lepše.

Kaj naj ti rečem, imam take izkušnje, verjamem da te meša, trese, si jezna si žalostna, a pri vsem tem me moti to, da si rekla, da nimaš več vpogleda v njegovo življenje, to ti pa ne dam prav!!!!….Do tu je bilo vse uredu pravijo daj cajtu cajt naj obide svet, če najde drugo, pač si nista usojena, če ga pota zanesejo nazaj si s tem sebi dokazala, da sta si usojena, saj je to filmsko povedano ampak če se ne prepustiš toku življenja potem si ujet v past, ki se mu reče navezanost, ki je bila med vama, daj mu dihat, pusti ga, naj te ne briga kaj počne, uživaj po svoje, ne razmišljaj o njemu, kaj počne s kom je? To ni več tvoja stvar, tako si se sama odločila in stoj za besedami, beseda ni konj. To niti ni zaljubljenost, niti želja po njemu, ampak je tvoja posesivnost, ki jo kažeš s tem ko nimaš vpogleda v njegov lajf, zato pa tudi žal ne moreš biti njegova prijateljica, tukaj je vozel, ki ga moraš rešit v glavi….čaka te veliko dela a verjamem, da če se samo zavedaš tega, si že na pol poti, pa veliko uspeha in upam, na najboljše!!

Tudi jaz imam podobno težavo.
Pred več kot enim letos sva se z fantom razšla.
Pravzaprav sem za to dala povod jaz, ker za moje pojme enostavno nisva prišla na isto linijo, oz. je med nama bilo veliko premalo komunikacije. Sicer imava veliko skupnega, v veliko pogledih imava isto mnenje, vendar tega takrat nisva odkrila. Priznam, da bi se tudi jaz morala potruditi malo bolj, vendar enostavno nisem imela moči, ker nekega truda z njegove strani ni bilo.
Odkrila sem, da ga imam še vedno rada. Še posebej sedaj, ko ima drugo. Vem, da storjene napake ne bom nikoli mogla popraviti in da sem ga izgubila za vedno. Vendar če bi on vedel, da ne mine dan, da ne bi pomislila nanj.Obstajajo dnevi, ko se zbujam z njim v mislih in noči, ko z njegovim imenom v glavi zaspim. Vrata sreče sem pred enim letom zaprla. Do sedaj še nisem našla ključa, s katerim bi jih ponovno odprla. Vendar grem naprej. Venomer znova spoznavam, da ni vredno. Čeprav sem pretočila solze zaradi njega, mi to ni pomagalo. Zaradi tega mi ni bilo nič lažje. Še bolj sem bila obupana.
V mojem srcu bo ostal za vedno. Navsezadnje je bil moja prva velika ljubezen. Z njim sem prvič spoznala, da je ljubiti in biti ljubljen nekaj najljepšega na svetu. Če bi takrat imela še malo upanja bi vztrajala. Mogoče bi še dandanes bila srečna skupaj. Vendar tega ne bom vedela nikoli. Ker je PREPOZNO.
sčasoma ga bom pozabila. Njegov dotik, spomin na njegov obraz, njegov vonj bo za zmerom ostal del mene. Ostal bo lep spomin, ki ga ne bo izbrisal nihče.

Kaj se je zgodilo? Vzel ti je moč in sicer moč, da bi nadzirala njegovo življenje. Razmišljaj o tem. Razmisli (vzami kako knjigo v roke, Peklenska gugalnica, recimo), zakaj in če ti je ta občutek res življensko pomemben. Zavedati se namreč moraš, da nisi na svetu zato, da boš spreminjala ali kontrolirala druge. To lahko delaš le s sabo. Ne delaj si utvare, da ga ljubiš, to ni ljubezen, prej bolezen. Če bi ga ljubila, bi ga pustila in njegova dejanja nate ne bi smela imeti slabega vpliva. Ok, nekaj časa na začetku so še določeni slabi občutki, dokler se ne privadiš in sprijazniš z zadevo. Če pa to traja predolgo, pa imaš eno večjo težavo za rešit sama pri sebi. Če se tega zavedaš, ti bo zagotovo uspelo. Če pa se slepiš, da ni pri tebi nobene težave, da je kriv on, potem se bo pa še dolgo vleklo in še dolgo boš nesrečna.