Pozdravljeni!

Razmišljam o svojem življenju. Stara sem 32 let, z zagotovljeno službo in domom. Od kar sem spoznala sex, vem samo to, da nikoli nisem želela samo sexa, temveč tiste prave veze in ki kasneje prinese rezultat: družina.

Ko pa pogledam nazaj, pa vidim, da sem ravno tisto doživela, česar nisem želela, tega, kar pa želim, pa mogoče nikoli ne bom.

Samo na kratko o problemu:

prvo spolnost sem doživela pri 20-ih s fantom, s katerim sva bila skupaj 7 let. Ker ni želel družine, ne direktno vendar je stalno imel razne izgovore, sva se počasi tudi oddaljila in nazadnje razšla, ostala pa sva v dobrih odnosih. Novo punco je našel 2 tedna po najinem razhodu, s tem, da me je 2 dni pred “ločitvijo” prosil, da se preselim k njemu!!?? Enkrat sva že poskušala živeti skupaj, 1 leto, pa nama ni uspelo, ker nisem želela večno igrati gospodinje, ki ob pomembnih zadevah nima besede ali pravic.

Od takrat pa do danes sem imela že 7 fantov, s katerimi sem bila v vezi po 1 mesec, 2 meseca, pol leta in 2 leti. Vsi so rekli, da so za resno zvezo, da si želijo družine, potem pa: za prvega sem spoznala, da mu je sam za sex (grob sex, sex na delovnem mestu ipd.), zato sva hitro končala, drugi je bil zelo OK, vendar je veliko pil, razšla sva se poleg pitja (moj vzrok) tudi zaradi prevelike razdalje med nama (njegov vzrok), prav tako kot prvi fant je tudi on hitro našel dekle in jo že napumpal; tretji je reku, da bi imel otroka, vendar pa so mu bolj pomembni tovornjaki (je bil prevoznik), če bi v primeru ločitve ostal zakreditiran (preživnina,…)!!??, četrti je bil posesiven, peti me je hotel že na havbi prašnega(!) avta vzet, zadnji pa je ta, za katerega danes ne morem spati in sva “skupaj” že 2 leti.

Dobiva se redkokdaj, sicer ni nikoli reku -ne- kadar sem predlagala da kam greva. Pravi, da bi v primeru otroka, koristil očetovski dopust, tudi tako drugače je skrben, vendar v najini vezi zelo omahljiv / cagast in kot da me noče spoznati s svojimi prijatelji, tudi ne vem, ali bova kdaj skupaj zaživela, o otrocih pa se pogovarjava kot moški o šminkah in ženske o batih na motorju. Mislim, da bi imel družino zgolj zaradi tega, ker se bliža 50 letom in bi rad v življenju kao nekaj ustvaril. Saj tudi jaz bi rada družino delno tudi iz strahu, da je nikoli ne bom imela, če njega izpustim.

Prvič razmišljam, da bi se v spolnost spustila s kondomom, da ne bi slučajno zanosila (kar prej več kot 10 let nisem nikoli skrbela in sem večinoma brez, pa tudi zanosila nisem). Naenkrat nočem več imeti otroka z nekom, s katerim nisem 100% glede skupne prihodnosti.

Če sem si prej zelo želela družine, ne glede na to, ali bo tip ostal ali ne, mi danes to ni več do tega; želim si prave, obojestranske ljubezni, v kateri bo rezultat ljubeče spočetje otroka in skupna vzgoja!

Po drugi strani pa si mislim, da bi 1 leto seksala s kondomom in tako počakala na pravega fanta, če ga ne dobim, bom seksala, dokler ne zanosim.
Vem, da se sliši otročje, vendar, do danes nisem našla partnerja, na katerega bi se lahko naslonila, kateremu bi nekaj pomenila, skratka zveze, kjer sta dve duši eno! V mojih vezah sta bile dve duši in ducat senc dvomov.

Kaj naj naredim? Res ne vem več, zakaj imam tako smolo v ljubezni. Vem, da niste vedeževalci ampak vseeno prosim za mnenje pri glavnemu vprašanju: Naj počakam nekaj časa na prihod prave ljubezni, ali grem v napad na spermije in zanositve?
Kaj bom, če bom še čez 10 let samska? Po 20 letih pa že vidim svojo prihodnost: umrla bom sama, z mačko v naročju. Pa še to bo v naročju zaradi briketka, ki sem ga slučajno imela v žepu.

Lp,M

marianne …

… in kaj bo, ko se tu naniza ducat, dva, tri mnenj, nasvetov, pogledov ?? Bo potem lažje?
Menim, da je tu poglavitni problem v psihi, ki enostavno noče odrasti in postati zrela, odgovorna osebnost, ki ve kaj hoče. Najdite sebe, da ne bo kasneje otrok iskal vas. Čutiti je ena praznina, beganje, iskanje lastne identitete in čeprav ste sposobni več, se zanašate na druge in celo odgovornost za neuspele zveze iščete izlkjučno pri drugih. Na mestu je vprašanje, kje je izvor da vas privlačijo bolj “neresni” tipi oz. neodgovorni “truck driverji” Vas mati ni dovolj in na pravi način sprejemala, da ne zmorete čustvene intime?
Vsekakor pa naj bi otrok, ko bo, če bo, odraščal v ljubečem sožitju dvostarševske družine.

Srečno.

Pozdravljeni,

vaše besede izražajo izredno stisko ob vstopanju v partnerske odnose. Čutiti je, da ste že obupala nad tem, da bi lahko zaživela v odnosu, ki bi vas izpopolnjeval. In da ravno na tem mestu v svojem življenju želite poskrbeti zase in si dat možnost do spremembe v odnosih, je izredno pogumen korak. Kot ste zapisali je spolnost tista, ki pripelje par do družine in tudi najintimnejši stik med dvema. Je odnos, ki naj bi odražal bližino, toplino, varnost in ljubezen, vendar pa je lahko ta odnos tudi zelo boleč, poln stiske in skrbi, če gre le za spolnost samo. Čutiti je, da vas močno hrepenenje po ljubečem odnosu s partnerjem, vodi v iskanje tega odnosa prek bolečih izkušenj menjavanja partnerjev. Kje pa ste vi v vseh teh odnosih? Občutek je, da bi se tako močno osredotočila na partnerja, da pozabite nase. Ves čas se lovite v istem krogu in nekako ni prostora, da bi lahko vi sama ohranila svoje življenje, vrednote in čutenje, hkrati pa zaživela v zdravem odnosu. Spolnost je lahko način izražanja čutenj in vsega, kar nas je preveč strah povedati na glas. Koliko prostora za pogovor je v vajinem odnosu? Kaj je tisto kar najbolj pogrešate? Kako je bilo v vaši primarni družini? Ste se počutili, da pripadate staršema, da ste lahko ob njiju res tisto, kar ste? Koliko prostora ste imeli za izražanje svojega mnenja, mišljenja, na kakšen način ste ob starših izražali svoja čustva?

Dilema glede uporabe kondoma odraža strah pred tem, da bi majavih tleh gradila hišo. Mislim, da je to nekaj, kar lahko naredite zase. Si zagotovite varnost v odnosu, kjer še ni prostora za otroka (če sem vas prav razumela – še niste gotovi za vajino skupno prihodnost). Ne vem pa, koliko vas je strah, da bi taka sprememba v spolnosti povzročila prekinitev vajinega stika. Je spolnost tista, ki vaju ohranja skupaj? Čutit je, da bi za ceno sebe želela ohraniti odnos. Če se obrnem na vaše vprašanje: »Naj počakam nekaj časa na prihod prave ljubezni, ali grem v napad na spermije in zanositve?« Verjamem, da je želja po iskreni partnerski ljubezni in materinstvu izredno močna. Vendar bi se bilo na tej točki vredno ustaviti in poskrbeti zase. Ohraniti sebe in svoje želje po varnosti, iskrenem in varnem odnosu, kjer spolnost pomeni ljubezen. Da boste resnično lahko doživela tako materinstvo, ki vam pripada. V življenju ste si uredili finančno in stanovanjsko plat, zato ni razloga za strah, da vam ne bi uspelo poiskati tudi ljubezni do sebe, zaradi katere vas bodo drugi imeli še raje, ker ste vredni tega! Včasih je lažje začeti ob podpori drugih, zato imate možnost se vključiti v skupino za ženske, skupino za samopodobo, ali v terapevtski proces.

Srečno!

Odgovor pripravila:
Petja Kovačevič, sodelavka Zakonskega in družinskega inštituta Novo mesto
www.zdi-nm.si