oj oj!
obracam se nate, kr sm prepričana,da boš meu kak faini nasvet zame 🙂 btw tk sam informativno me zanima, kaj si po poklicu?

Pa naj grem k problemu…
problem je v tem,da se stalno obtožujem, skos, kadar se spomnim na to, stalno se obtožujem, in se spravljam v slabo voljo, v jok..zaradi dogodka izpred 2 let..
Torej..
hodim v 3.letnik srednje šole. V 1.letniku sem spoznala tipcka, ki mi je biu ful uredu,bla sma tut kolega, js sm bla vanj zaljubljena, on vame ne..ampak to me ni motlo, ful dost mi je blo že sam to, da me je sprejel kot dobro kolegico.. No in tak sma se pol enkrat skregala..ker sem mu neki grdga rekla..nočm tule ponovit kr je res grdo.. to sm mu rekla zato, kr mi je reku da bo meu punco, js pa tega nism mogla prenest, raje sm mela da bi biu fraj.. če že ne more bit moj, naj bo fraj.. (on ni vedu da sm js zalublena).. no in sma se skregala.. js sm ful trpela.. ker sm bla takrat še ful sramežljiva, sem se ga od tedaj bala,nism se mu upala opravičit.. ko pa sm zbrala pogum za to, pa mi je reku, da mi ne bo nikol oprostil. Ker mi je biu ful ušeč, sm ga u šoli ful gledala (še zdaj ga včasih).. to me sicer ful boli, a si ne morm pomagat.. rada bi se spet pogovarjala z njim, ampak kot je rekel, da mi ne bo nikoli oprostil.. o njem sm pisala tut spise, 2 je tut prebrau.. in kolegica,ki je bla zraun ko je brau, je rekla da se je smejal.. Mislim, js sm se jokala ko sm pisala,on se pa norčuje..
Problem je v tem, da nekako ne morm zaživet..če razumeš?
Ne morm pustit preteklosti za seboj. stalno se obtožujem,rekoč.. kaka krava bedna si bla..ful si slaba..noben normaln človk ne more bit tak..
Enostavn sm zarad tega ful doskrat slabe volje in se jočem… ne morm si pomagat… ful ne morm sprejet tega, da res ne boma nikol več kolega.. ful me boli, ko ga vidim vsak dan.. res ne vem kaj naj storim?
sj vem da sm kriva da sma se skregala,ampak mislm da pretiravam v samoobtoževanju, se vam ne zdi?
Upam da imate kakšenn nasvet, kako bi pustila preteklost za seboj…
Ker z njim se res ne bom pobotala,vsi njegovi kolegi so mi rekli da me človek res ful sovraži in brezveze da kej poskušam..tako da..mislm da ni upanja…

Lepo pozdravljeni
Ful lepo to od vas da pomagate ljudem..
papa
Mateja

Girl,

tvoje sporočilo je pa prav prisrčno :-), čeprav praviš, da trpiš in se obtožuješ in da si anredila največno neumnost, si prav lepo napisala. Ob tvojem branju sem se spomnil na svojo mladost in mladostniške ljubezni. A ti veš, da smo si skorajda vsi tako zelo podobni v problemih v mladosti? Ti zagotovo misliš, da si edina s takšno težavo, bi verjela, eč bi ti rekel, da sem jo imel tudi jaz? No vsaj malo pdobno. Obtoževanja, samozaničevanja…. zakaj? zaradi ljubezni in to samo zato, ker jo nisem razumel. No in potem leta tečejo in se dogajajo različne reči, tako lepo kot težke in hude, ampak vse preživimo in danes se nasmejemo, ko se spomnimo, kakšni smo bili.

Jaz baje strašno rad govorim, pravijo, da sem svetovni rekorder v količini besed na minuto, in v dolžino, da mi nikoli ne zmenjka “lajtnge”, recimo temu na kratko, da sem kar zgovoren. Ampak ni bilo vedno tako in tako razumljeno.

Vse se učimo, tudi govorjenja, ali pa izkazovanja ljubezni, nikoli pa vsega ne znamo. In jaz sem vedno stegoval jezik in vedno sem zinil kaj blesavega. No ampak pri tem mojem stegovanju in mišljenju,d a sem frajer, sem vedno koga prizadel, hote ali pa nehote in ko je prišel čas, da sem nekoliko razmišljal, sem videl, da sem vedno prizadel tiste, ki jih imam najrajši. pa čeprav tega nisem hotel, vedno sem kiksnil in začel sem se tako obtoževati, da sem sklenil, da ne bom več govoril, ker kakoli zinem, vedno nekdo trpi. In tako sem postal tiho in nisem več govoril.

Jasno, v mladosti vsak nekaj išče, cilji, smisel, samega sebe in tudi jaz sem iskal, tako kot vsi na tem svetu. To so bili trenutki neke globoke pameti, ki se mi danes zdi prisrčna in prav lepa. Takrat pa je bilo to tako globoko razmišljanje, da sem mislil, da sem najbolj duhoven človek na svetu. Vendar to je del našega razvoja, ki mora biti. No , bil sem tiho, nič več se nisem pogovarjal, samo nujne stvari sem se menil, v očeh drugih sem bil upornik. kakorkoli že, ta razvoj me je pripeljal do tega, da sem enkrat v cerkvi poslušal zgodbo o gospodarju in treh služabnikih.

Ko je bilo konec letine, je prišel gospodar k služabnikom in vsakemu dal svoje plačilo. V tistih časih pa se je denarju reklo “talent” in tako je dal prvemu 5 talentov, drugemu 3 talente in tretjemu 1 talent. Rekel jim je, naj gredo in bodo dobri služabniki ter dobro delajo in namnožijo svoj denar. In tako so šli vsak na svojo pot.

Ko pa so naslednjo sezono prišli nazaj, ji je vprašal. Kako je bilo moji služabniki, ste dobro ravnali z denarjem. In rekel je prvi: dal si mi 5 talentov, sem šel in množil in pomnožil, sedaj jih imam 10. Drugi je rekel: dal si mi tri talente, sem šel jih množil in sedaj imam 6 talentov. tretji služabnik pa je rekel: dal si mi samo en talent, sem šel in sem ga zakopal v zemljo, kajti delal sem ravno toliko kot ona dva, pa em dobil najmanj.

Takrat se je gospodar razhudil in nagnal tretjega služabnika in mu rekel, da ni vreden nobenega talenta.

Kaj sem hotel povedati, zgodbo sem slišal od rojstva naprej, vsako leto vsaj enkrat. In naenkrat se mi razsvetli, da je ta zgodba namenjena meni. In da sem jaz tretji služabnik. Imam talent in sem ga zavrgel in zakopal v zemljo. Talent v mojem primeru ni bil denar, ampak je bil dar.

Vsak od nas ima kakšen dar, kakšno posebno sposobnost. Ker jo ne razumemo, začnemo obsojati samega sebe in kriviti samega sebe. Vendar vsak dar, vsaka sposobnost vsebuje tudi kakšno žrtev, da odkrijemo kaj imamo. zato talentov ne smemo zakopavati, ampak jih moramo razmoževati. nekateri bodo imeli 10 talentov, nekateri pa samo enega, ampak vsakdo od nas ima svoj talent, svoj dar, ki ga je potrebno razvijati do te stopnje, da postane reničen dar, ki ga ne podari nihče drug kot samo življenje.

In zapomni si, dar življenja in imeti to življenje rad, pa naj bo kakršnokoli že, je največji dar, ki ga lahko posameznik doseže. Kajti živiš lahko kakor hočeš in drugače od drugih, vedno si vesela svojega življenja, tako kot kdorkoli drug. Sprejeti pa ga moraš z vsem lepim in vsem slabim. Le tako boš lahko srečna še naprej.

In ko boš malo starejša, naredila šolo, eno ali dve, šla v službo imela otroke…. se ne boš vprašala kaj si po poklicu, pa saj tudi ni važno. Vedela boš, kateri dar imaš, ki ga želiš razvijati še naprej.

Glavno bistvo je, da ugotoviš, da imaš talent in ga ne zakoplješ.

primož

aham..
odgovor sem prebrala..2x 🙂
ampak še vseeno bistva nisem dojela.. v bistvu js vem da mam talente, tk pravjo mi da bi lahk bla psihologinja, kar tut bom, kr me to ful veseli in vem da mi bo uspelo, ker mam voljo do učenja in skratka vem da bom ful dobra psihologinja..:) no tulk o tem..:)
No..hotla sm povedat..da me ne muči to da ne bi vedla za talente al kej takiga.. sj jih mam.. sam mene muči to kr nevem ka naj v zvezi z onim nardim..kr mi vsi pravjo da naj pustim, tk ko je, ker on me ful sovraži in mi ne bo nikol oprostil..blablalbla.. sm js vseen nočm met sovražnika, če razumeš? kir psiholog pa je še meu sovražnike kdaj? js hočm bit tk.. ok sj nekterim tk nikol ne bom dobra, sam nočm da me kdo sovraži.. in v zvezi s to stvarjo nevem ka naj nardim? kaj bi ti naredu? sj si pravim, da sm nora k že 2 let objokujem to, sam če pa ne morm drgač:) premlevam in premlevam… pa se ne spomnim kakšne res dobre rešitve.. Zato pa me zanima, če jo imaš ti, ker si toliko starejši in si dal toliko tega skozi.. s čim si si ti pomagal? oz kaj bi v mojem primeru naredil?

lep pozdrav pa tut teb srečnga pa zdravga 🙂

Kaj drugi mislijo o nas, ? Na to ne moremo vplivati tako, da bi želeli spremeniti. Kajti lahko nas vidijo v drugačni lčuči.

Edina rešitev je, da ne gledaš nazaj, ampak samo naprej. Če te gleda v slabi luči in te sovraži, ne bodo tega nobene besede popravile. Vtis se mu lahko popravi samo takrat ko bo dozorel za to, ti pa moraš biti to kar si in ne tisto, kar bi on rad.

Samo tvoja dejanja in tvoj način življnja, ga lahko pripravi do drugačnega mnenja. Seveda če bo razume tvoj način. Bistvo je, da se trudiš na sebi in iščeš, ko bo čas boš že še spoznala kaj je tvoj rpavi dar. In verjemi ni tisti za katerega si celo življenje mislil, da ga najbolj obvladaš.

nehaj premlevati in začni živeti svoje življenje pa bo.

primož