LEVKOCITI
Dan.
No včeraj sem bla na oi.Vzela mi je kri še za preiskave za virus hiv,hepatitis,….to vsakemu al kaj?
Bolezen naj bi bila v drugem stadiju…drgač pa v torek grem še enkrat na punkcijo kostnega mozga,pa na PTE/CT,v sredo še na UZ,pol pa se boma z dr.Južnjičevo dogovorile kdaj bom začela z zdravljenjem.
Tak,da malo mi povejte kako naj s tem živim??????
Natalija, pokliči me, če želiš…. 031-643-122. Vendar še rped torkom. Od torka naprej bom en teden namreč odsotna.
Imaš čudovito zdravnico – tudi moja je. 🙂
Preberi si mojo izkušnjo na blogu. Link na bolg je spodaj v mojem podpisu.
GLAVO GORRRRRRRRR!
Večer.
Kristina hvala,mogoče ap pokličem,malo tezko mi je govorit o tem še.Upam,da ne boš jezna.
Drugače,pa ja,prvi vtis…dr.Južničeva je res fajna,prijazna,….
Teste pa itak baje nardijo vse,ker s tem določijo stadij bolezni in tega.In prav je tako:)
Ampak kako bom s tem živela,še ne vem…premlada sem..komaj 22 let mam.Ah:(
Natalija, spremljala sem tvoje poste, in držala pesti, da bo vse ok. Žal, se življenje včasih poigra z nami. Ma kdo bi vedel, zakaj je to dobro, a verjamem, da se iz vsake življenjske izkušnje, da “potegnit” kar najboljše. Začetki so najtežji, naprej gre lažje!
Na žalost, tudi leta (več) ne igrajo veliko vlogo pri malignih obolenjih, danes zbolevajo tako mladi kot stari. Žal. Ampak ravno zato, ker si še mlada boš vse to lažje dala skozi, in na koncu pozabila na slabe stvari.
Še naprej držim pesti, da boš zdravljenje dobro prenesla in da bo zmaga hitro tu, ma sem prepričana, da boš! 🙂
Živjo
Sprejmi to kot da ti je dano z nekim namenom. Mogoče je čas, da se malo ustaviš, razmisliš o sebi.
Boš videla, skozi zdravljenje se boš marsikaj naučila. Bolezen sprejmi in tvoj boj bo mnogo lažji. Nekoč, ko bo vse za tabo, boš v sebi občutila več, da si res močna borka…
Tudi jaz sem šla čez vse to. Na začetku so bile solze, obup, neučakanost. Ko sem pričela s prvo kemoterapijo, se mi je od srca odvalil kamen. Tako, da se ne boj. Kljub svoji mladosti glej naprej. Bodi optimistična. To veliko pripomore k zdravljenju.
Prva tolažba ob bolezni mi je bila ga. Kristina Modic, ki mi je poslala revijo z opogumljajočimi zgodbami.
H V A L A T I, Kristina! (Oprosti ker te tikam, pač si mi blizu.)
Ob strani mi je seveda stala tudi moja onkologinja dr.Vovk-ova in me bodrila. Hvaležna sem ji. Tudi njej hvala.
Danes je od zaključka zdravljenja moje bolezni samo dve leti in pol, pa se mi zdi, da je to že tako daleč.
Bodi močna
Hvala vsem za lepe besede še enkrat,…moram nekje povedat takim,ki imajo te izkušnje,ki so to dali skoz,da me malo povzdignejo.Po eni strani komaj čakam,da začnem z zdravljenjem,po drugi pa me je vsega skupaj strah ….moram nekak iti čez to,vedno sem se za vse borila,bom se še nekako za to kar je najpomembnejše.
Iskreno hvala vsem,sončki ste.
Ojla, Natalija, te čisto razumem, da nisi pripravljena še govoriti o svoji bolezni z zunanjim okoljem, zato pokliči, ko in če boš imela željo. Vsak po svoje doživlja šok, strah, tudi jezo včasih in tesnobo. Lahko te potolaži dejstvo, da uvodnemu škou in strahu ponavadi sledi obdobje upanja, poguma, tudi dobre volje. Vsak pa mora na žalost sam predelati vse skupaj in se spopasti z vsemi temi fazami.
Če čutiš, da ti je zelo hudo, se obrni na oddelek psihoonkologije, ki je v pritljičju OI. Tudi sama sem jih obiskala in so mi prav odlično pomagali. Upam, da ni prevelika čakalna doba.
Držim pesti, da se čim prej začneš zdraviti. Bodi dobro in piši nam še kaj!
STIKAM PESTI IN TI POŠILJAM EN OBJEMČEK!
Hoj, ja, D stavba je točno ta kot predvidevaš. Spodaj v avli so ambulante, oddelek D1 pa je v prvem nadstropju. To je limfomski oddelek, ki naj te ne skrbi. Tam je čudovito medicinsko osebje, ki te zna napolniti s pogumom, potolažiti, če je potrebno, predvsem pa je v njih veliko strokovnosti in prijaznosti, kar človek, ko zboli, potrebuje.
Se strinjam, da je zelo težko sprejeti bolezen. A najtežje je prve tedne po diagnozi. Potem, ko se začne zdravljenje, je čisto drugače. Ponavadi nas preplavi pogum in pozitvna naravnanost. Hkrati pa spoznanje, kako veliko izgubimo, ko nimamo zdravja. Vsa ta spoznanja nas zelo obogatijo. In to je privilegij za nas, ki zbolimo.
Zaupaj vase in zuapaj v najino dr. Južnič. Še kanček sreče potrebuješ in zmaga ne bo izostala. 🙂
Drži se in glavo gor! 🙂
Lep pozdrav!
No da še jaz povem…sem 15.5.2006 izvedela za hodkinov limfom pri 20ih letih…In ko sem zvedela je bil res šok…imela sem drugi stadij…8kemoterapij in 19 obsevanj. Sedaj bo že 3 leta odkar sem zvedela za bolezen…Vmes nisem kadila pol leta in potem sem začela spet. Tko da..vem da to ni dobro…ampak jaz sem ful optimistka….nikol se nisem sekirala, vedno bila dobre volje…in še zdaj ko se vprašam, za nazaj, mi ubistvu še zdej ni ne vem kolk jasno..da sem prebolela raka….Veliko je v Glavi… to sem hotla povedat
Tudi moja zdravnica je dr. Južničeva in je super…zdaj imam vsakih 8 mesecev preglede…Zmeraj je vse ok…in tudi upam da bo v nadaljne tako 🙂
LP vsem limfomčkom