Le vkup, le vkup, ubogi ločeni očetje
Andreja, sin se moje bivše tako boji, da se kar trese, če ga recimo vprašam kako se je imel za novo leto. Začne jokati in pravi da je mami rekla da mi ne sme nič povedati. Takoj preneham saj vem, da se je upravičeno boji. Ko tepe ona, ne udari, ne cuka za lase, tepe. Sem že napisal, s kablom, kuhalnico, vse živo.
Rad bi povedal tole: če bi sina dal na zaslišanje, sem skoraj prepričan, da si ne bo upal povedati kaj se tam dogaja. Meni še zaupa, sam od sebe, saj mi zaupa, ve, da ga ne bom izdal bivši ženi. Če bi jaz to poskusil speljati, bi ga bivša pred datumom tako prestrašila, da se dejansko bojim, kako bi jo sin iz tega odnesel. Na žalost bi bil pred zaslišanjem še pri njej.
Se pa strinjam s predlogom o medijih, o vsem živem, le da sin pride nazaj k meni.
Dejan
Keberček, vem, nisi edina, ki se čudi da sem dal sina tja. Tudi ne opravičujem tega, saj se tepem po glavi odkar sem videl kaj se tam dogaja, toda…
…prosim, vsaj malo poskusite razumeti kako je, ko se trudiš z otrokom ves svoj čas, ki sem ga imel, ko me ni bilo, ko sem bil v službi, ga je učila moja mama, če je bila mama zdoma, ga je učil moj brat, njegova žena, moja punca… vsi, res vsi smo se angažirali, mu odkrivali tudi realen svet, s punco in malim smo hodili na nedeljske izlete po Sloveniji, počeli res vse, da je spoznaval svet ne samo iz šolskih klopi, pač pa tudi v realnosti, kjer je bil zaradi bivše situacije zelo malo podkovan.
Toda ČE ti ob vsem tem nekdo VES ČAS meče polena pod noge, pa ne zaradi tega, ampak zaradi tega, ker sem pravico iskal vsepovsod, od začetka na sociali, pa so dobro vedeli kakšen škis je bivša, saj tega tudi tam ni skrivala (recimo izjava o denarju itd) pa me nikoli, res NIKOLI niso podprli. Pa so imeli rezultate iz razvojne ambulante, kako je sin napredoval, nič pomenilo. Pa sem šel na sodišče, spet bivša zaščitena… ONA, kot MATI, ima vse pravice tega sveta. Jaz pa sem bil slab oče, ki je zaradi-ne-vem-kakšne-kaprice želel mater odrezati od svojega otroka. Pa sem jim povedal zakaj, in za koliko časa. Le do konca šole. Mesec, dva je bilo. Ne, ne, ne. Jaz bad, ona good. Kaj ne vidite gospod, da se je gospa uredila, da ga srčno pogreša, da si ga želi…..bla bla bla iz sociale. Popizdil sem in posnel njene klice, ki so bili vse prej kot prijetni. Za otroka, kaj šele zame. Pa sem jim zavrtel na sociali posnetek, pred NJO, pa so rekli: ja veste gospod, včasih kaj rečemo v afektu. Mislim, sem zelo miren človek, morda še preveč, zato sem očitno tudi toliko časa to prenašal, TODA ko te cela država hoče prikazati kot najslabšega, ker sem želel dobro samo otroku, takrat tudi meni pokrovka ni več tiščala skupaj. Dvignila se je pa ob izjavi socialne delavke, ki se glasi: ČE SE Z BIVŠO NE BOSTE DOGOVORILI GLEDE NJENIH OBISKOV VAJINEGA OTROKA, VAM BOMO OTROKA VZELI IN GA DALI NEKI TRETJI OSEBI V POSVOJITEV! Takrat… ne, še sedaj nimam besed. So mi rekli kasneje prijatelji, da bi to delavko lahko tožil… ma ja, zakaj? Ona je le ena siva miš v celotnem sistemu, nad njo je še veliko več podgan.
Sedaj ima otroka bivša. Če se mu kaj zgodi, fizično ali psihično, naj si na svojo vest napiše socialna.
Dejan
Ah, kako žalostno! Saj, Dejan2, verjetno si naredil največ, kar se ti je zdelo mogoče. Proti sistemu se sam boriti…Čeprav kar ne morem pristat na to, da ena majhna miš ni odgovorna. Kot se mi zdi raje delajo po liniji najmanjšega odpora – držijo se enega načela in to poenostavi vso zadevo, saj se ni potrebno poglobiti v vsak primer posebej.
Keberček, kaj pa ti misliš o tem – je kriv sistem ali posamezni ljudje, ki oblikujejo ta sistem. Ker kaže, da kar poznaš te zadeve..
dejan2, ne verjamem ti. V tvojih postih je prevec nedoslednosti.
Naj bi zivel s svojim otrokom in potem si ga prostovoljno dal bivsi, ces da
“Potem mi je prekipelo, bolj sem se trudil z otrokom, bolj je nanj pritiskala ona. Odločil sem se, da ji ga dam, da bo sploh videla kaj se pravi za otroka skrbeti.” Zenski, ki bojda bruha pred otrokom, ki mu ni dala za jesti, za katero pravis, da je nora, si prostovoljno izrocil sina?? Ne verjamem ti, no.
In potem pravis, da je bivsa skrivala otroku zvezke, da bi ja ponavljal drugi razred, da bi ti dlje placeval. Saj prezivnino placujes dokler se otrok redno sola, ampak ne vec kot do 25 leta starosti. S ponavljanjem, ce bi ze katera mati bila tako bolna, da bi to pocela, se res ne mudi, za to bi bil cas se celo osnovno in sredno solo, pa najbrz se na faksu.
Maja, tvoj odziv razumem.
Moja zgodba je napisala po koščkih, vsega se tako in tako ne da napisati, razen če bi se odločil za objavo knjige…
Razlog, zakaj je bivša prišla do otroka (poleg tega seveda da je socialna vseskozi na strani matere, najsi bo največji zmazek) so tudi njeni starši, ki so po vseh ustanovah zagotavljali in dajali “roko v ogenj” za svojo hčerko da se je znormalizirala, celo mene in moje starše so prosjačili kot v starem veku naj se vrnem nazaj k njej (in to po treh letih življenja z mojo sedanjo!!!! – kot, da jaz nisem nič vreden – pojdi nazaj, sedaj se je skulirala) itd. Da bodo oni nad njo, da garantirajo, da ne bruha več, da je začela pospravljati, kuhati bla bla bla.
Naj povem samo to, za dokaz koliko je moja bivša “napredovala”: njeni starši so se je odpovedali. Ni več njuna hčerka. Ne sme nositi njunega priimka. Sedaj nosi tako in tako mojega. Nima vstopa v rojstno hišo. Za njih NE OBSTAJA! Sin ima z njimi kontakt, se slišijo, hodi k njim na obiske, na rojstnodnevno zabavo, novoletno itd, bivša nima več vstopa. ZAKAJ? Zato, ker so v teh letih spoznali tudi sami, da ni vredna počenega groša. Kar je zelo težko, za starše. Čeprav tega ne zagovarjam in moj otrok bo imel mojo podporo najsi bo kakršen bo, odpovedal se mu ne bi nikoli. Oni so njej se.
No ja, če želite, če se bolje počutite, prosim, še me napadajte. Vseeno mi ni, toda boli tudi ne več tako, kot me je takrat, ko sem se z zobmi boril za sina. Uzalud.
Lep dan vsem, Dejan.
Moje skromno mnenje je, da so krivi ljudje, ki sistem oblikujejo, posledično pa tudi sistem. Žal. je pa res tudi, da socialne delavke delajo v okviru svojih pooblastil. Kar ne smejo, pač ne smejo. Vprašanje je pa, kako se delavka loti posameznega primera. Tako kot v vseh poklicih, so tudi tukaj super delavke, ki delajo predvsem za dobro otroka, pa ni važno proti kateremu od staršev, so pa tudi tiste druge cvetke – za katere lahko rečem, da bi bilo bolje, da bi si izbrale drug poklic.
P.S.: Na zadeve pa se spoznam toliko, kolikor sem jih ob svojem delu uspela spoznati pobliže – in vsak primer zase je unikaten. In kot takega bi ga bilo treba jemati. Žal pa imajo večkrat delavci na socialni zaradi sistema zavezane roke.
Edino ena oseba se je do sedaj postavila za mojega sina in to je njegova lanska učiteljica.
Ona se je, čeprav se po pravilih sploh ne bi smela, spustila na osebno raven, me klicala, kontaktirala iz šole, res se je videlo, da bi za sina naredila vse, saj je kot njegova učiteljica vedela, kakšno mater ima. In ko bom ukrepal, bom poskusil z njeno pomočjo. Vem, da mi bo pomagala po svojih najboljših močeh.
Primer: piknik v šoli. Moja bivša ni niti na govorilne ure hodila, kaj šele da bi z otrokom preživela piknik, kot vsi drugi starši. Učiteljica je klicala mene, če bi šel jaz. Seveda bom šel, sem se veselil. Toda če bo moja bivša sina pustila, je druga stvar.
Je prišel torek, dan za piknik, in me učiteljica celo dopoldne klicala (bil sem v službi) zaskrbljena, ker sin ni prišel v šolo. Nasmehnil sem se ob tem, saj sem vedel, da ga baba raje zapre v stanovanje, kot pa pusti z mano in sošolci na piknik.
Učiteljica bila čisto iz sebe, saj je moja bivša ugasnila vseh pet mobilnih številk, tisto glavno, na naročnino, je izklopila, zamenjala. Ko je učiteljica klicala, je bilo: ta številka ne obstaja.
Nismo vedeli kaj naj. Učiteljica se je spustila tako daleč, da je šla na dom in zahtevala, da sina pusti na piknik, kot je bilo en teden prej že dogovorjeno. Ker je učiteljica vedela kakšen zmazek je bivša, ker je vedela, da se otroku meša od veselja, ko me vidi, ker smo bili dogovorjeni tako, da sem v šolo hodil takrat, ko je bilo konec pouka, da sem bil lahko malo več z njim, ker je učiteljica VIDELA razliko, kakšen je moj sin ko pride iz vikenda pri meni in kakše je po tistem vikendu, ki ga preživi z njo.
Na to učiteljico računam. In to je tudi edina oseba, na katero lahko. Pa čeprav ni več zaposlena na tisti šoli.
Aha, morda še koga zanima če smo šli na piknik? Ja, smo šli. In se imeli krasno. Moj sin je lahko KONČNO sošolcem pokazal kakšnega očkata ima in vam povem, da je bilo zame bolj ganljivo, ker me je tako ponosno kazal, se ves čas igral z mano, niti za trenutek ni šel s sošolci, kot pa zanj.
Kaj je bil izgovor moje bivše? Tako sem se odločila in vi mi nič ne morete! To je izjava tovarišici. Kaj ji je rekla učiteljica ne vem, mi tudi ni povedala, je pa rekla da ji je rekla nekaj takega, da je otroku (moja bivša) samo zavpila obleci se in pokaj.
Dejan
Ivka, problemi moje bivše žene izhajajo iz njenega otroštva, že iz njene družine. Res je, pred poroko sem vedel, da ima probleme, saj recimo ni niti srednje šole končala, komaj je čakala, da gre od doma. S poroko ji je to uspelo.
Svoj čas sem jo imel rad, sicer se z njo niti ne bi poročil, niti imel otroka.
Sprašuješ kdaj se je spremenila? Morda se sploh ni spremenila, sem imel vse vseskozi pred sabo, le da opazil nisem.
Primer: ko sem pred poroko delal stanovanje za naju ( v hiši mojih staršev, toda na vrhu), sva imela najete delavce. Mi smo delali, ona pa je ležala v dnevni sobi na kavču. Malice je pripravljala moja mama, mama je letala sem in tja, če je bilo potrebno pomagati, mama nam je nosila pijačo etc…moja bivša se ni zganila. Mami se je že takrat zdelo vse skupaj čudno, toda rekel ni nikoli nihče nič. Torej, da je leva v osnovnih stvareh, sem uvidel že pred poroko. Uvidel ravno ne, toda na pladnju sem imel vse, le da nisem dobro gledal. Pa tudi človek, ko je zaljubljen, marsikaj v tem žaru spregleda.
Totalno spremenila pa se je po poroki. Niti enkrat ni skuhala, čeprav sva imela svojo kuhinjo. Ko smo živeli pri meni doma, je za nas skrbela moja mama, čeprav moja bivša ni hodila v sližbo. Beri, ležala doma, moja mama pa kuhala. Ko smo se preselili, sem kuhal jaz, ko sem prišel iz službe. Kdo je pekel torto za sinov rojstni dan? Jaz. Pa je rekla moja bivša: če ti bo uspela, bomo rekl, da sm jst spekla, če ti ne bo, si jo pa ti. Hja, pa sem tudi to prenesel, požrl etc. Samo da je bil mir v bajti. Bulimija takoj po porodu. Dojila niti približno, ker “tudi mene moja stara ni dojila, pa vseeno živim.”
Če povem, da se med nosečnostjo ni odrekla eni cigareti, se vam ne bo zdelo nič nenavadno. Kaj pa to, da je rodila z nekaj dnevi več kot šestimi meseci? Sin je bil 42 (DVAINŠTIRIDESET) dni v Ljubljani v inkubatorju, ona pa ni hotela ostati ob njem, čeprav je imela tam sobo poleg otroka. Tako sem se vsak drugi dan vozil po službi v Ljubljano in si dajal sina na kožo. Včasih je šla poleg, večinoma ne. Ko ga je prvič prijela v roke, se je sin polulal. Spustila ga je iz rok kot kužno stvar. Hja, že takrat sem videl, da bo očitno vse na meni, toda neumen kot sem, sem še vedno upal da bo bolje.
Strinjam se, da bivša potrebuje strokovno pomoč, v prvi vrsti zaradi bulimije, v drugi zaradi njene glave. Toda če ji to kdorkoli omeni, znori, zanika, vpije da smo vsi drugi potrebni zdravljenja, hospitalizacije, le ona ne. Je kdo, ki jo v to lahko prisili? Nihče, dokler ne bo naredila nekaj res drastičnega in s tem dokazala, da je res umsko motena oseba.
Dejan
LP
Ej, Dejan, vidim , da je moja bivša v primerjavi s tvojo rožica. Pri meni vseeno niso bile razmere takšne kot pri tebi, ( no, ja , vikend je videla šele , ko je že stal in bil komplet opremljen )najbolj se je spremenila po ločitvi, ko je zadnja stvar , na katero pomisli pri svojih dejanjih, najin otrok, ki ga več ali manj uporablja le za manipulacijo.
Sem pa zase definitivno siguren, da če bi enkrat imel otroka v oskrbi, ga na tvojem mestu ne bi dal tako zlahka nazaj.
Svetujem pa ti, da pri pogovorih z otrokom nikoli ne lažeš, pri 11 letih že marsikaj razume, ker najbolj hudo je za takega otroka, ko te dobi na laži ali pretiravanju, s tem je potem zgubljen, ker potem ne verjame več nikomur.
Odziv na tale post je kar ogromen- očitno je družina taka tema, ki vsakogar pritegne, če gre pa tukaj še za maltretiranje otroka, bi vsak želel pomagat…Žal ne moremo- držali pa bomo pesti, da boš kar najbolje za svojega sina uredil kar sam….Poskusi se z njim dogovorit nekako takole: da bo na sodišču povedal kako in kaj- po resnici in tisto kar čuti in mu ne bo treba več živet pri mami, dobi si odvetnika ( obvezno) in le ta naj uredi, da bo otrok po zaslišanju res ostal pri tebi- ne vem sicer kako to gre, toda kolikor sem razbrala, je kak vikend še vedno pri tebi- takrat se domeni za obisk pri odvetniku in poskusite najti dobro rešitev, naj ga pripravi, naj pomaga…..
pa seveda- piši, kako boš rešil….vso srečo
Relika, ko je sin živel pri meni, nisem od nje dobil niti tolarja. Pa sva bila na sodišču, da se dogovoriva za preživnino, pa je veselo prišla v dvorano, nasmejana z vsemi potrdili da nima službe češ: vidiš vidiš, ničesar ne boš dosegel. Pa ji je sodnik vseeno določil preživnino: 3.000 sit. Ja, koliko sem pa dobil, je pa druga zgodba. Pa mislite, da bi se mi splačalo jo recimo tožit za ta denar? Ma, bi bil na zgubi ob vseh stroških tožbe in sodišča.