laganje otroka

pozdrav
Imam hčero staro 9 let in že nekaj časa hudo laže.
Laganje je iz dneva v dan hujše. Gleda v oči in se laže, ko pa postavim vprašanje mogoče malo drugače se ji zalomi oz. kar utihne za trenutek in samo tako pogruntamo da je nekaj narobe.

Kako naj jo odvadimo. Najljubša stvar (televizija) je že v prepovedi gledanja, ampak zgleda da to ne bo zaleglo.

prooosim za pomoč

darja

Moj najstarejši se bliža 9. letu, a se (k sreči) “ne zna” lagati.
Prvo, kot prvo, je že takšen karakter, čeprav mu na prvi pogled človek tega ne bi pripisal.
O tem se res non stop pogovarjava, že od majhnega. (imam občutek, da bo naša frajlica bolj zvita, zato je sigurno veliko odvisno od značaja).
Ves čas mu govorim, da se laž slej, ko prej odkrije, potem je pa zadeva dosti hujša – ne zaradi zadeve same, ampak zaradi laži.
Zaenkrat mi še zaupa, mi pove, kaj vse že eni “špičijo” in potem se o tem pogovarjava. Ker noče “postati lump,” nama zaenkrat še uspeva (se pa bojim pubertete, ker mislim, da bo nanj kar lahko vplivati s strani prijateljev).
En primer – lani pred novim letom so taki mulčki že noreli okoli s petardami! Haloooo?!?! Šli so nabavit vžigalice, naš pa ni hotel zraven, ker pač ne dovolim, da hodi sam čez cesto in v trgovine.(to se je dogajalo na poti iz šole, jaz sem mu pa šla nasproti) Pa še petard se boji. In mi je vse razložil.
Pa, kako gre sošolec v trgovino, eno stvar kupi, drugo pa “sune.”

Skratka, z njo se ogromno pogovarjaj na to temo, pa ne napadalno, umirjeno, skozi dotične primere in probleme.

Kazen – prepoved TV – ja, za moje pojme tule ni primerna, saj nima nobene konkretne zveze s problemom.

Lp, Mateja

Tudi pri nas se je to dogajalo. Dokopala sem se do spoznanja, da je resnica vedno kaznovana. Če bi tvoja hči naprimer dejala, da je gledala TV, ki je prepovedan, bi jo okregala, če pa se ti zlaže, je pa vse ok, torej laž ni kaznovana. Tako otrok pride do spoznanja, da se splača lagati, nikakor pa ne povedati resnice. To je povedano zgolj poenostavljeno, ampak, nekako tako se meni zdi se vse začne pri otroku že zgodaj. Majhne drobne in neškodljive laži, in nato tako naprej. In tako je povsod in vseskozi v življenju in skozi življenje. Naprimer je tvoj mož na neki zabavi, popije malo ali malo več, se okrog njega ovija kakšna privlačna ženska, se zgodi tisto, kar se ne bi smelo zgoditi, to potem globoko obžaluje in mu je žal in hudo, česar ne bi za nič na svetu ponovil, ker mu ti pomeniš vse, ampak časa nazaj se ne da zavrteti. In kakšna bi bila tvoja reakcija, če bi ti to priznal. Ali enostavno, te ustavi policaj, reče , kontrola prometa, ti mu daš dokumente, potem te vpraša, če imaš vso potrebno dodatno opremo, zagotovo rečeš, da jo imaš, pa se ti niti ne sanja, kaj naj bi to vse bilo, ne rečeš, ja ne vem, ker za to skrbi mož, ali si malo nazaj zamenjala žarnico, pa se ne spominjaš dobro, ali si že kupila drugo. Če bi šla tisti trenutek preverjat, bi se kaj hitro zgodilo, da bi ti res manjkala kakšna žarnica in bi plačala kazen, torej resnica kaznovana.
Mislim, da bi se moral naš odnos do resnice spremeniti, nihče ne želi biti nalagan, vsakdo si želi resnico, samo naše reakcije po tistem, ko slišimo resnico so vse prej kot prijetne. za tistega, ki resnico pove.Mogoče začni razmišlajti v tej smeri, pri nas se je obneslo. Prosila sem, naj se mi ne zlaže, dejala, da najbrž ne bom ravno dobro sprejela resnice, se bom pa močno potrudila in da bo mogoče resnica prinesla tudi kake posledice, samo zaupanje vanjo in njeno v moje pa ne bo trpelo.
Drobne neškodljive laži bodo vedno, tudi resnice kdaj ne bomo povedali, raje bomo molčali. In tudi to bi morali spoštovati in dati čas, ne pa siliti vanj z vprašanji, ker potem ta drugi raje odgovori z lažjo in bi morali sproti pretehtati, ali so vprašanja in resnica tisti trenutek res pomembna, ali lahko vse skupaj počaka za dan ali dva.
lp

Pri nas se žal ni nič obneslo in zdaj se pri 20 še vedno orang zlaže, tako da vedno moram preverit pri drugih če drži tisto kar pove….

New Report

Close