Pozdravljeni!

Ne vem kako končati agonijo, v kateri sem se znašla. Moram najprej malo opisati življenjsko situacijo,da bo lažje. Stara sem 29 let on 32. Od aprila letos živiva pri mojih starših(prej sva živela v garsoniejeri,ki je njegova in od njegovega očeta). Sva se odselila ker je tukaj malo večje in predvsem bolj mirno. Skupaj sva 3,5 let in nikoli nisva bila zelo usklajena. KAr se tiče pogledov na svet in razmišljanja sav si zelo podobna oz. enaka.Velikokrat se je zgodilo to, da je nekdo nekaj mislil drugi pa na glas rekel pa so bile misli enake. Tudi način življenja imava zelo podoben in tukaj ni bilo težav. Težave so se pojavljale ko sva si v lase skočila za brezzvezne stvari.On je od doma navajen malo tršega odnosa, kar pomeni, da se tudi zderejo en na drugega, preklinjajo ampak takoj pozabijo.So zmožni že čez pol ure normalno komunicirat.Naj omenim še da sva obe edinca. Pri nas doma je stvar drugačna in bolj umirjena.Nismo vajeni grdih besed in gre vse bolj skozi pogovor, če do kakšne take situacije slučajno pride.Ko sem jaz ugotovila,da ne bom mogla ves čas bit tiho,ko je on začel name vpit,sem se mu postavila po robu.In sem začela tudi sama vpit in se mu nisem pustila.Tu pa so se potem začeli prepiri, ker nihče ni hotel popustiti.
Januarja sva se odločila da bi imela dojenčka. Moram reč, da je bil glavni pobudnik on,saj jaz ob svoji stresni in odgovorni službi,pa še študiram na podiplomcu o tem nisem razmišljala.In sem privolila oz. sem si rekla saj bi bilo čisto fino okronat najin odnos in se veselit. In sem aprila zanosila,tako sem zdaj že tri mesece noseča.Pa se je začela agonija ki traja zdaj že dve meseca. On je začel razmišljati kako bova in kako bomo. Pa glede na to da sva se že prej kregala kako se bova v prihodnosti obnesla saj bo tu tudi otrok.Pri nas doma se nekako ne more navaditi (pa čeprav smo prej ko še nisva tu stanovala hodili z mojimi starši na izlete na kosila al pa kar tako malo k njim na obisk-večkrat tudi na njegovo pobudo). In ga mori tudi to da ves čas čuti utrip drugih in da ima občutek da ne sme nič naredit (naj omenim da je to res samo občutek naši bi bili namreč izredno veseli,če bi ga videli okrog hiše kaj postorit).Začel se je zapirati vase in uhajati od doma.Če le more najde izgovor zakaj ga po službi ni domov. Garsoniero v kareti sva prej živela naj bi dal v najem,pa se sam hodi tja skrivat in razmišljat pod pretvezo da je šel pospravljat in pakirat še neke stvari ki so ostale.Se tudi v nedeljo zvečer vsede v avto in odpelje tja v svojo “votlino”.
Bila sem že tako daleč z živci, da sem se šla naročit na splav in sem mu to tudi povedala.PA me je par dni prej prpričeval, da bo še vse ok in da nam bo še lepo.Potem sem se tudi sama odločila da otroka obdržim, čeprav sem bila mnenja da naj bi bilo dete najino ne pa konec koncev moje. Zdaj je prišlo že tako daleč, da ga prosim naj zavoljo mene in otroka gre (včeraj popoldne sem namreč iz čiste nervoze bruhala) saj nama bo boljše. Pravi da ne gre nikamor in da otroka za sabo pustil ne bo.On si ga ne misli podajat za vikende ampak skrbet zanj pa tudi če je vse življenje nesrečen z mano.Sem mu predlagala tudi da bi šla v najem drugega večjega stanovanja pa pravi, da bo pa potem menj denarja pri hiši. Pravi da me ima rad, jaz imam njega vsekakor, pa vem da v tem stanju ne morem več živeti. Sem ga preverila in vprašala če je slučajno spoznal kakšno drugo dekle pa pravi da ne.Ko sem ga parkrat preverila,če je tam ko reče da gre je tudi res bil.
Kam naprej? Sem mu spakirala tudi že najnujneše stvari in ga prosila naj gre pa ni hotel it.Otroka in noseče ženske on za sabo ne bo pustil in s tem uničil življenje meni, otroku njemu in najinim morebitnih bodočim partnerjem.

Ubija me, trpim in ne najdem izhoda že dva meseca.
Prosim pomagajte!!!

Napisali ste precej obširno pismo in vaša situacija res ni enostavna. Ali sevam ne zdi, da bi bilo bolje, če bi predno sta se odločila za otroka, rešila vajine medosebne težave. Sedaj je že kar je in ne preostane vam drugega, da rešujete, kar se da, predvsem pa da poskusite k temu pritegniti tudi partnerja. To ni le v vajinem interesu. ampak tudi v interesu vajinega otroka. Po temperamentu sta si različna, on je kolerik, vendar ni težava v tem. Problematičen je njegov način izražanja mnenj in čustev, ki ste ga vi prevzeli od njega. Oba bi se morala naučiti drugačnega vedenjskega vzorca. To res ni enostavno, vendar se če imamo pred sabo cilj se da. Bolj problematično se mi zdi vedenje vašega partnerja. Njegov odnos do vas in do otroka, ki je na poti, je dvojen. Istočasno si želi otroka, po drugi strani pa beži od vas in obveznosti. Zdi se mi, da ga je strah ali bo sposoben prevzeti novo življenjsko vlogo. V njej si želi potrditve, ne ve pa če bo zmogel. To so vsebine o katerih bi se vidva morala pogovoriti pa se ne. Bolje bi bilo, da bi živela v garsonjeri kot pri vaših starših, le tako bi lahko bila res samostojna. Ne dvomim, da so starši dobronamerni, vendar se vaš partner počuti v njihovi bližini zelo ogrožen, ker verjetno ni samozavestna oseba. Mislim, da bi bilo nujno, da si čim prej poiščeta strokovno pomoč. Potrudita se, sedaj nista več samo vidva. Želim vama mnogo uspeha.

Alenka B