pozdravljeni.

najprej vas lepo pozdravljam in upam na vašo pomoč ali za napotek kako naprej. naj začnem: po današnjem pogovoru z delodajalcem sva skupaj prišli do zaključka, da bi bilo najbolje da si najdem pomoč, strokovno…tako da je to za mene bila zadnja faza “suhe slive” – metaforično povedano, kot sočno zrelo sadje ki ga postaviš na radiator in počasi gledaš kako se suši in postaja brezenergična, neprepoznavna…stvar. točno tako se sedaj počutim. sem bila veselo, jezično, skromno 26 letno dekle, z partnerjem in 1letnim otrokom. predčasno sem prekinla porodniško (na porodniški je sedaj partner) in šla s trebuhom za kruhom, kot pač dandanašnji svet stoji. to razumem. v sebi pa iz dneva v dan životarim, pač prebijam se da mine dan, nisem nesrečna, nimam nobene “krize”, prepirov, nesoglasij,… v bistvu nasprotno, ponavadi sem pohvaljena in sprejeta, vendar se sedaj skoraj pol leta počutim ravno nasprotno. moja motivacijska krivujla strmo pada. notranji občutek imam, kot da se bom vsak čas zgrudla, razjokala bi se že zato ker mi nekdo reče dobro jutro, za vsako malenkost mislim da me ljudje ne marajo, če pridem domov pa ni vse tipitopi (kot sem si jaz zamislila) sem že razočarana in sem prepričana da me partner nima rad in me izkorišča, otroka imam najraje na svetu ampak imam vedno v mislih da se mu bo nekaj zgodilo, ne spim zaradi tega kot bi mogla, vedno mam občutek da mu dajem premalo, da sem zanič. česar se lotim no dovol dobro. sebe na znam pocartat, vedno se samo kritiziram, včasih se mi niti ni za stuširat zvečer (saj, kdo me bo pa vohal)…ko se lotim česa, sem dotična do milimetra, pri vodenju drugih sem neostra in nejasna,…čisto sem se zgubila in niti nevem več kam in kje? v katero smer naj začnem. sem razmišlala o tem kaj me veseli, pa nisem prišla do zaključka. imam vizijo o tem “kako nekoč” ampak je notranjemu mojemu bavbavu pa prav malo mar za to. po drugi strani če česa ne dosežem pa sem razočarana nad sabo in svetom. ne želim slišati da je karkoli kaj se mi sedaj dogaja vzrok moje preteklosti, ker pač tega ne morem spremenit kaj je blo (oče alko, mati ločena pustila z očetom, nizki prihodki…; partner-kot otroku umrla mati, brat z dawnom), tak da sma dva taka skupaj ki imam pač pestro zgodovino ampak sma se z delom in dobro voljo vedno ven zvlekla. tudi odnosov nimama skrhanih, mogoče malo naveličana monotonosti vsakdana…zdravi smo. nevem, kaj me muči, in to kr naenkrat in ne znam odkrit, pregledala veliko literature, googlala, se pogovarjala z drugimi… nevem, jokala bi se dan in noč, prizadeta do konca brez vsakega vzroka. sem razmišlala edino na možnost da sem bila tako dolgo izpostavljena “krizi” doma, da sem se preprosto navadla met vedno halo in bum in vik in krik okoli sebe, sedaj ko sem se pa tega rešla, se osamosvojila in nekaj vidno dosegla in v sebi vidla kaj zmorem, česa sem sposobna, pa sem postala neki “odvisnik” po rompompomu. in tega ni in mi je vse čudno. ali kaj? al imam poporodno depresijo, po enem letu? ne razumem se več. po svetu hodim ko da me hoče vsak drugi zaštihat, po drugi strani pa čakam na blagajni pa se jočem ker ma en star gospod zdelane roke pa koliko je sigurno že preterpel…itd. upam da ste razumeli kaj sem želela povedati…včasih niti opisat neznam kaj čutim, …kot sem rekla…suha sliva…pač, živim iz dans na jutri, opravim kaj mi je dano, te pač če sem se za to že odločla (ali me je samo življenje v to zavozlo)…in to je to, grem spat in zjutraj spet isto.
danes srečna kot nikoli poprej in bom opazovala vsak mežik svojga sinčka, vso dišeče perilona sebi, oprano in zlikano, vsako travo ki raste bom opazla…spet jutri pa misli, kaj če se otroku kaj zgodi, kaj če umre, eh, nebom se rihtala, zakoga ki (moj me tako mora met rad tako kot sem), prijatelji isto, naenkrat se mi vse zdi zlobno, grdo, precenjeno, ljudje samo igrajo nekaj kaj niso-zlobni so.
in potem grem med ljudi in se nasmiham in pač počnem kaj naj bi blo družbeno sprejemljivo (v sebi pa si mislim naj se zaletijo vsiskup nekam, crknite, mi dol visi).
s partnerjem sma se pogovarjala, ne ve v čem je težava (mu vrjamem, še sama ne vem), zaupala sem se prijateljicam, mami, očitno še danes delodajalki…vsi me sprašuejjo kaj mi je, jaz pa ne znam odgovorit, ker res nevem, seveda pa potem mislijo da kaj prikrivam in nočem povedat, ampak res nevem.

in tako, pripovedovanje zaključujem z informacijo, da sem si med pisanjem tega pisma uspela razpoloženje spremenit 3x (če ne več)…
po eni strani sem pazliva, po drugi bom pa eksplodirala… čist sem se zgubila, res…

opravičujem se (kot je v moji navadi, da se vedno nekaj opravičujem, včasih za prazno figo) za dolgo pismo in za vrjetno nerazumljivost nekaterih mojih “pojavov”. ne znam se drugače izrazit, ne želim pa nekaj olepševat…

upam da imate vi idejo, kaj bi lahko bil moj prvi nadalnji korak, ker sama več ne znam hodit.bojim se da bom ostala brez partnerja, predatorska mati, piranja, zadirčnica, nehvaležna krava ki samo kritizira, na koncu pa se cmeri in po vsem skupaj se pričakujem da me bodo drugi božali in cartali še v zameno.

hvala

lepo vas pozdravljam in vsem želim sreče.

Spoštovana 85katja,

veliko solza in bolečine se čuti iz opisa, veliko je vsega, kot pravite: osamljenosti in žalosti, (vase obrnjene) jeze in razočaranja, veliko je občutka krivde in samoobtoževanja, nemoči. In človek naenkrat ne ve niti pri čem je, nima kontrole več, ne čustveno in telesno ne miselno in duhovno. Vse je nekam pomešano in vrši bolečo kontrolo nad nami. Po eni strani si želite miru in ravnovesja, po drugi pa se izogibate preteklosti in vzrokom, češ, nič ne morem spremeniti. Preteklosti resda ne, način soočanja z njo pa vsekakor! Zato se seveda počutite kot se – trpite, ste si zoprna, prezahtevna, nemogoča, smilite se sama sebi, ne znate prejeti komplimenta, … skratka, iz ene v drugo skrajnost. Samo sredine ni oz. ta ne more vzdržati dolgo, saj, kot pravite sama, kakor da bi potrebovala rompompom le zato, da bi stvari za vas zopet postale domače in znane. To je, verjemite, pomembno spoznanje, ki lahko obeta, saj pomeni, da ste na pragu ozaveščanja notranjega konflikta, ki vam dela preglavice.

Lahko obračamo, vlečemo ali pa potiskamo, soočiti se bo potrebno s preprostim dejstvom: da ste v stiski, da se v njej počutite sama, da se je zavoljo nemoči nefunkcionalnost zalezla v vse vaše bistvene odnose: kot ženska do sebe in žena v partnerstvu, mama v materinstvu zaposlena v službi. Poiščite si strokovno pomoč. Priznanje, da smo v stiski, je običajno dober pričetek, vendar je za ugodne izide potrebno bistveno več in to najbrž tudi pogrešate: odločnost oz. moč za poglobljeno delo, ki vam bo omogočilo ven iz bolečine. Strah (pred čim/kom?) najbrž »opravlja službo« za vas in vas drži točno tam, kjer nočete biti – v negotovosti in izogibanju.

Ne glede na to, da se počutite kot opisujete, to še ne pomeni, da je v resnici vse skupaj vredno obupa in da boste vi ali drugi kar obupali nad vami. Že v vaših stavkih, oz. vsaj med vrsticami, se začuti, da se dobro poznate in celo nastavke za rešitve dajete … kakorkoli, energijo, ki jo pogrešate, boste našla izključno v soočanju. Potrebno bo najprej razdelati obrambe in konstrukte, s katerimi si (predvsem razumsko) pomagate do varne distance od odgovornosti, pri čemer pa so ravno oni glavni požrešneži telesne in psihične energije, ki jo imate. Energija, ki jo imam v mislih, je tista, ki se potratno rabi ob vsakodnevnem soočanju dveh svetov v nas – svet nepredelane preteklosti (telo in čustva) in svet preplašenega razuma, tj. navidezno varne in udobne sedanjosti; v tem dvoboju je v epski vlogi telo, ki ga razum še ni pripravljen spoštovati oz. ubogati. Zato ker ni prerojen, čist; ni se imel priložnost varno povezati s telesom, čustvenim svetom – to veščino uravnovešanja naj bi nam v otroštvu predali starši/skrbniki z ustvarjanjem varnosti, tj. pogojev otrokovega razvoja. Naučili smo se, da te veščine preprosto ni moč pričakovati, zato je šel v “plan-B”, od telesa se je poslovil in zašel v ne-varni vzorec; tako se naučimo, da če hočemo preživeti in ohraniti občutek reda, moramo do resnične sebe le “po ovinku”. Vendar na tej poti se pogosto ne zavemo, da tega ovinka kar ni in ni konec…dokler ne odrastemo, zapustimo družino in si ustvarimo svojo lastno. Tako se prične naše prebujanje – v dobrem in slabem. Ker pa smo odrasli in nič več otroci, ni še nič izgubljeno. Lahko si pomagamo sami, starše lahko “nadomestijo” drugi ljudje, ki so zmožni varnih odnosov, pa naj si bo do partner, prijatelj ali terapevt.

Kakorkoli že zvenijo zgornje prispodobe, morda gre res za pričetek depresije, morda za splošno tesnobo, ampak diagnostika ni tako bistvena, pomembno je to, da se vključite v strokovno obravnavo, ki vam je blizu in se podate na pot ozaveščanja in predelave ran. Če dovolite razlago – za razliko od objektivnega doživljanja sebe in sveta okoli nas, kjer prednjači linearno razumevanje stvari (»če-potem« razumevanje), se pri subjektivnem doživljanju sebe, sveta in odnosov pokaže moč cikličnega dinamike v nas, čeprav je to delovanje nezavedno (ponotranjeni avtomatizmi); v subjektivnem času se naše notranje podobe o sebi, občutek za vrednost, varnost itn. v situaciji stresa zvedejo na miselno in čustveno reakcijo, ki je stik med naučenimi veščinami in aktualnimi zahtevami realne situacije – zato storimo, kar storimo, kot smo vajeni; to se nam ponavlja, pa čeprav je naše reagiranje problematično, nefunkcionalno. Če se vrnem: ne glede na to, koliko se trudimo zanikati, zmanjšati, opravičiti, odrezati itn. moč preteklih izkušenj, nam bodo iste določale kako doživljamo aktualni trenutek, le da nimamo zavestnega vpogleda ali uvida v razloge. Preko tega spoznavamo moč boleče osebne zgodovine, ki se prav tako kot socialna ali politična, žalostno ponavlja – če in ko nismo pripravljeni na iskanje odgovorov na pretekle izzive.

Vaša zgodba je močna, če jo lahko tako označim, in vi boste iz nje še močnejša prišla takrat, ko se boste z njo končno pričela varno pogovarjati. Ta je sestavni del vas in vas zaznamuje tako kot barva zaznamuje dišeče jabolko ali brazgotina utrujeni obraz. Ne glede na vse ste lahko nase ponosna, da ste si življenje navzven uredili kot ste si. Zdaj pojdite in si uredite še notranji svet. Družina vas pogreša, saj le katero mamo in ženo oz. partnerko pa ne bi pogrešali? Priporočam obisk bližnjega zakonskega in družinskega terapevta, ob katerem/i boste lahko varno spoznali svoje obrambe in izkrivljena prepričanja, ki vas varno držijo stran od izvornih bolečin, kajti telo vam sporoča ravno to, da ga ne morete več »okrog prenašati«, telo ve, da potrebuje red in varnost, zato ga je potrebno umiriti. Očitno vam kaže, da je bilo v vašem življenju ne-varnosti preveč, sočutja in spodbude pa premalo. Skratka, na tej poti vam želim samo uspeh in vztrajnost.

čist na kratko…strah te je prihodnosti….
sprašuješ se..a to, je to…

85katja, te razumem. Koliko si stara?
Prepričana sem, da vse tvoje težave izvirajo iz tvoje primarne družine. Tudi sama sem imela težko otroštvo in mladost, tako, da vem, kako ti izdleda.
Ta občutek, da so vsi boljši od tebe, da drugi nimajo nobenih problemov, vse to izvira iz nerazrešenih odnosov, pravzaprav iz trpljenja v otroštvu. Ko vidiš, kot otrok, da vdružinah tvojih prijateljev in sošolcev poteka življenje popolnoma drugače, kot v tvoji. Ampak kot otrok misliš, da tako mora biti, pozneje, ko odrasteš, pa tega nekako nisi sposoben sam razdelati.
Jaz ti svetujem, da greš do kakšnega dobrega terapevta, ki ti bo lahko tvoje občutke, ki si jih doživljala kot otrok, pomagal osvetliti, da boš lahko na vse, kar se ti je dogajalo pogledala z drugega zornega kota in se rešila občutkov krivde v zvezi s tem.
Da boš lahko spoznala, da si tudi ti vredna življenja v sproščenem, neobremejenem vzdušju.
Jaz sem se morala s tem spopadati čisto sama, ni bilo lahko. a v tistih časih pač ni bilo terapevtov in psihologov oz, tudi, če so bili, zanje nisem vedela. Meni je uspelo samo na pol, da sem se rešila nekaterih bremen, ostalo pa me bremeni še naprej.