So ljudje, ki berejo celotno sporočilo, kot recimo ti maja20, so pa nekateri ki berejo napol in pol nekaj pač napišejo, da podajo komentar. Vidim, da imaš izkušnje s tem, da si bila nekako deležna takšnega primera.

Ko se odločim kako in kaj, pa seveda sporočim. Lep vikend

Rada bi bila muha na zidu, če bi se ti kaj takega pripetilo in potem videla tvojo reakcijo.

Jaz bi bila srečna, da preverjeno nimam raka in da so še enkrat vse preverili.

V bistvu je škoda psihološka. In, ja, tudi za to lahko tožiš.
Odločiti se boš pa itak morala sama.

Jaz bom pa malo zafilozofirala.
A verjameš kaj karmo, vsaj malo, npr. da za vsako rit raste palca ali pa, da se dobro z dobrim vrača?
No, jaz do neke mere že. Zato se v takih in podobnih primerih prvo vprašam, kaj bom s svojim ravnanjem povzročila, bom zaradi tega lažje živela, bo meni bolje, ali le nekomu drugemu slabše? Gre res za povračilo stroškov ali le za osebno zadoščenje.
Meni osebno se zdi v tvojem primeru tožba izzivanje usode. Zakaj?
Zadeva se je uredila v tvojo korist, ampak ti hočeš več.
Kaj si pa naredila takrat, oz. kasneje na licu mesta, v bolnici.
Si jih opozorila na napako, pisala predstojniku, sestri, zdravniku …
Ali si šla lepo domov?
Pa sem bila v dveh podobnih situacijah, kjer bi s tožbo verjetno lahko kar nekaj denarja potegnila.
Prva je bila prometna nesreča, mi nič krivi, avto totalka, nikomur nič. Zavarovalnica je poravnala škodo na avtomobilu, mi smo zdravi. In, ja lahko bi tožila povzročitelja, pa ga nisem.
Drugo pa, ko so moža nekaj zašuštrali na operaciji, zadevo so, hvala bogu še pravočasno opazili, ga še enkrat operirali in sedaj je OK. Tudi tukaj bi lahko tožili, pa nismo, ker smo bili veseli, da so ga poštimali kot je treba (pa čeprav v drugo). Res pa, da so se nam opravičili in bili maksimalno korektni.

Ker niti takrat, ko se je to zgodilo, niti po enem letu, se pravi, ko sem bila pri sviji ginekologinji 09.05.2007 nisem dobila ne jaz, še manj moja ginekologinja bilo kakšnega opravičila,( edino kaj je prišlo v njeno ordinacijo je bilo to, da je bil nov izvid, s tem da je pisalo da je prvi izvod napačen) mi je v tem primeru šlo samo za to,. da se tako ne dela. Seceda razuemem, da kdor dela greši. Poanta je v tem, da je bila ginekologinja najprej frapirana, da je sploh takšna diagnoza prišla, kasneje pa s eje izkazalo za pomoto, ko so vse skupaj z izvidi in konkretno z mano vse še 1 x pregledali.

Gre se za odnos in ne za denar, ker tako se ne dela, zdravniki so pač osebe, ki se ,,PA LAHKO KDAJ ZMOTIJO, KER SO PAČ OBREMENJENI.

JA IN HVALA BOGU, DA SEM ZDRAVA…..

Še zmeraj ne razumem, zakaj eno leto nisi popolnoma nič naredila. Ne razumem.

V redu, človek je šokiran, ne razmišlja trezno dan, mogoče dva, mogoče tri. Ampak po kakšnem tednu pa menda prideš toliko k sebi, da se pritožiš nad ravnanjem, če te je tako hudo prizadelo.

Po tolikem času zato, ker mi je to sama ginekologinja predlagala. Ni to na mojem zeljniku zraslo.

Ni na tvojem zeljniku zraslo, da si trpela en teden zaradi diagnoze rak, ampak ti je to po enem letu povedala ginekologinja?

Že tako ali tako sem dopustila veliko fleksibilnosti v tvoji zgodbi in sem dopustila, da se je nekdo samo izgovarjal na tipkarski nesporazum in je v resnici postavil napačno diagnozo. Ampak z vsako novo stvarjo, ki jo poveš, mi je manj jasno, kaj hočeš.

Torej začniva tukaj.

Kaj hočeš?

Opravičilo? Opravičilo koga konkretno v tej zgodbi?

Denarno odškodnino? Za kaj točno?

Glede tega kaj hočem sem že storila. Tukaj sem tako dobila takšne odgovore, da so mi marsikaj povedali, še bolj dali misliti.

Ne bi več o tem pisala, ker nima smisla.

Ne morem kaj, da se ne bi oglasila. Vse, ki ste napisale, da naj bo rečna, da so se zmotili in da ji gre samo za denar, ste se preklepto zmotile.

Se vidi, da ste se sposobne res pogovarjati samo o otrocih, kaj se da v lonec, kako se kaj kuha in čisti, ko pa se gre za zdravstvene težave, pa je ena bolj pametna kot druga. Sploh, ko sem brala odgovore od Janis in 255 mi je šlo na kozlanje.
Anitka, ti pa poberi papirje in jih odnesi k odvetniku, ker ne boš ne prva, še manj zadnja, ki jim boš dokazala, da zdravniki vseeno niso nedotakljivi in da si takih napak ne morejo privoščiti, pa neglede na vse skupaj koliko časa je minilo.

Meni so tako celo maternico in jajčnike odstranili, ker so me v MB-jevskem zdravstvenem domu zafurali, potem pa krivdo prelagali eden na drugega. Na koncu je vse tako izpadlo, kot da sem sama kriva za nastalo situacijo. Sama si pa ja menda ne morem pogledat kakšno je moje tkivo.

Anitka, vso srečo in prosim ne poslušat nekoga, ki nima tri čiste o teh zadevah.

Daj ne seri. Če kdo, kvečjemu ti nimaš treh čistih, kar je očitno že iz tega, da si iz množice tistih, ki ne znate brat.

Napačna diagnoza, šlamparija, nesramnost – marsikaj si lahko zdravniki pri nas privoščijo, ker so nedotakljivi. Sama sem močno nastradala na 1. porodu, ko je glavni v porodni sobi zelo slabo in napačno ocenil velikost otroka in moje mere ter se delal norca kljub pozivom anastezistov in kolegov porodničarjev, namesto da bi ukrepal. Da porod boli, je klaftral, čeprav mene od bolečin že zdavnaj ni bilo več. Ko je se je gospod končno odnesel, je njegova naslednjica nemudoma odredila nujni CR. Hecno, a ne? Potem je bil ta isti kreten 3 dni nadzorni na A oddelku. Mene je vztrajno kuhala vročina, CRP je vztrajno rastel, glavna sestra ga je hodila iskat in govorila, da je treba narest “eno ornk preiskavo” in zamenjat AB, pa se je tip režal, da “če je zakurila, se bo pa še shladila”. Kmalu bi se res in to za zmeraj. 3. noč me je začela trest mrzlica, dobila sem čez 41 vročine, nisem mogla normalno dihat, CRP je zrasel na skoraj 400 (normalno je do 10). K sreči tega kretena ni bilo več v izmeni in sta situacijo reševali dve drugi zdravnici, ena res zelo požrtvovalno in skrbno. 2 dni je trajalo, da so me spravili spet k sebi, ko sem se bila sposobna pogovarjati, je prišlča k meni zdravnica, ki me je ponoči reševala in me prosila za natančen opis dogodka. Rekla je, da bo kolega sama prijavila zaradi takšne hude malomarnosti, kajti v kartoteki oz. tistih bolniških listih so bili zaznamki sester, da so zdravnika opozarjale na moje stanje. Na dan, ko sem bila odpuščena, je bil spet dežuren ta zdravnik, brez kakršnihkoli preiskav ali zdravil mi je populil kanale (sam!!) in me je poslal domov. V nekaj več kot 48 urah sem bila nazaj s ponovitvijo sepse.

Od takrat dalje imam stalne težave. Ginekološka in urološka vnetja z eno in isto bakterijo, ki je povzročila sepso. Z mano so se 2 leti ubadali in infekcijski kliniki in obupali. 4 leta nisem mogla zanosit, prej sem 2x takoj. Z možem sva resno razmišljala o tožbi, kajti dokazov imam več kot dovolj (razen če bi izginili, kar se tudi zgodi), na koncu sem za tožbo nisem odločila, ker nimam živcev in tudi denarja ne za ta šport. Ker sem sama 3 leta delala v odvetniški pisarni žal še predobro vem, kako se znajo sprevrečt tudi 100% postopki in predvsem, kako se znajo zavlečt, če nekdo to hoče. Kasneje, ko so se posledice (hvala Bogu ne usodne) pokazale na sinu, sva spet razmišljala v tožbi, pa sva na koncu rekla, da je zdaj bistven otrok in morava energijo usmeriti v to, da njega potegneva iz dreka, ne pa v letanje po sodiščih. Zadnja posledica šlamparije ob porodu se kaže v tej, tako težko pričakani nosečnosti: po porodu sem sicer dobila zaščitno injekcijo zaradi Rh- faktorja, vendar namesto 300 enot, samo 50 , ker nihče ni naredil ICT-ja. Po besedah G, ki me zdaj vodi, lahko tožim. Pa kaj mi bo tožba? Kaj bom z njo dosegla? Mi bo kdo odvzel težave? Bo zato otrok lahko donošen in normalno rojen? Nič od tega! Nimam energije niti živcev za kaj takega.

Vem pa, da zaradi takih kot sem jaz, dohtarji hodijo dobro skoz, namesto, da bi odgovarjali. Vendar ti pri vseh tožbah nihče ne povrne zdravja in stvari, ki si jih zaradi tega prestal. Vem pa, da zdaj nisem več nobena ovca in da sem prekleto zoprna , pol manj potrpežljiva in veliko bolj zahtevna. Kljub vsem izkušnjam pa pravim, da je večina zdranikov korektnih, eni so naravnost krasni, so pa primerki, ki niti za patologe ne bi bili dobri. Žal! Proti temu zdravniku je kasneje še druga zdravnica, ki me je sprejela na oddelek ob ponovitvi sepse, sprožila nekakšen postopek, pa kolikor sem uspela videti, tip še vedno veselo ordnira, smrdeč po žgani pijači.

Moje mnenje: če imaš dobre živce, veliko denarja, ogromno časa, odličnega odvetnika – toži. Če tega nimaš, pozabi in bodi srečna, da si jo tako poceni odnesla.

Se pridružujem mnenju Janis. Drugače pa še enkrat preberi, kaj se je zgodilo anitki in primerjaj s svojo situacijo. Žal mi je zate, ampak a se ti zdi, da je anitkina situacija (en teden mislila, da ima raka, SKORAJ ostala brez maternice) primerljiva s tvojo? Zmote se dogajajo, v tvojem primeru je ta zmota žal imela hujše posledice, v anitkinem primeru jih – razen enega tedna skrbi – ni imela, se pa strinjam da odnos ni bil pravi. Če misli, da je nevljudnost zadosten vzrok za tožbo, pa naj toži, a ne verjamem, da se bo sodišče s tem strinjalo.

Skr bna … sočustvujem s tabo in ti ne privoščim čisto nič tega, kar se ti je zgodilo.

Sama sem po prvem porodu imela težave – tretji dan odpuščena domov s 37,8 vročine, otrok zlateničen, 2 dni je bil celo noč pod lučko.
Peti dan po porodu sem dobila mrzlico, 41, 41,5°C vročine (no, ko je blo najhujše si nisem mogla niti izmerit in bi lahko bilo še več). Bilo je tako hudo, da se ponoči nisem mogla niti vstat, da bi podojila otroka. Niti premaknit na postelji. V bistvu sem dobila poporodno paralizo, posledico sepse.
Še dobro, da je bila moja G tako prisebna, da sem takoj dobila ornk dozo antibiotikov in se izvlekla.
Drugih trajnih težav, kot izgubo mleka nisem imela.

To pa vse zato, ker mi je v maternici ostal košček placente. Kako je zdravnica ugotovila, da je placenta po porodu cela, ne vem, ker očitno ni bila.

Da bi takrat tožila, mi ni prišlo niti na pamet. Da bi sedaj tožila za nazaj, pa še manj.
Moja sestra je namreč zdravnica in poznam njeno delo. Vem, kako ji je hudo, če ji kaj ne uspe, kok si očita in išče možnosti, da bi situacijo popravila oz. naslednjič naredila drugače.
Je žilni kirurg in njena najmanjša napaka lahko stane njene paciente življenja.
Njeni pacienti so sicer večinoma starejši ljudje, z dolgo bolezensko zgodovino. Vendar še vedno ljudje in zanje se trudi maksimalno.
Vem, da si šlamparije ne dovoli in vem, da je večina zdravnikov takšnih, kot je ona. Vendar se pa še vedno najdejo prepotentni Cvetki in Cvetke, ki mislijo, da so mali bogovi. Takšne pa je treba prizemljit.
Samo, da bi se spravila v tožbo … to pa ne.