Glede toženja bi jaz odgovorila pozitivno. Ali pa se vsaj pozanimaj pri odvetnikih. Ja, seveda, bodi vesela, da si zdrava … ampak … kaj so zdravniki in podobna gospoda v Sloveniji res tako nedotakljivi, da se moramo zadovoljiti le s tem, da smo srečni, da so se zmotili. Zakaj ne odgovarjajo za svoje napake? Je gospa, ki se je zatipkala komu odgovarjala? Konec koncev je ena odgovornost, če nekoga napol obsodiš na smrt. In potem še moralna odgovornost vseh v tej verigi: je tako težko napisati uradno opravičilo, da človeku daš vedeti, da ti ni vseeno zanj. Da obžaluješ napako? Da si vesel, da je zdrav?

Jaz bi sigurno nekaj naredila: če ne drugega bi stopila do njih osebno in vprašala zakaj se obnašajo tako ignorantsko.

Pa še nekaj … kar bi mene, ki sem velik panik glede svojega zdravja skrbelo … pa nočem ti vzbujati kakega straha, ampak mogoče da si ziher … kaj če so imeli prvič prav in so se drugič zmotili??? Če bi bila jaz na tvojem mestu, bi zahtevala še en test, da bi bila ziher v njihovo diagnozo!

Pameten nasvet. Če bi vsak odločno nastopil v takem primeru, bi bilo za vse nas bolje, saj bi se nekateri med zdravniško gospodo morda le pričeli malo bolj paziti pri svojem nadvse odgovornem delu; pri podajanju diagnoz in pri samem zdravljenju. In nenazadnje, saj je ZDRAVNIK podpisal izvid in je odgovoren on, nikakor pa ne TIPKARICA. Odgovoren je tisti, ki je dopis-diagnozo podpisal. Šlampar in krivec je zdravnik!
Jaz na tvojem mestu anitka, bi res stopila k dobremu odvetniku.

Pa živi še nekaj tednov z mislijo, da si zabila nekaj sto ali celo nekaj tisoč EUR samo zato, ker si preveč ihtava, da bi upoštevala nasvete tistih, ki se malo bolj spoznamo na medicinsko pravo kot ti.

In to, da ti odvetnik povrne stroške, če izgubiš pravdo, enostavno ni res. Odvetnikovo delo plačaš v vsakem primeru in v primeru zmage lahko to uveljavljaš kot stroške prti sodniku. Če izgubiš, plačaš pa sam poleg odvetnika tudi stroške sodišča.

Anitka, sočustvujem z vsakim človekom, ki trpi, dokler se ne začne pizdit na tiste, ki mu nič nočejo ali celo hočejo samo dobro. Veliko ljudem en teden trpljenja pomaga biti bolj človeški, bolj strpen. Ti očitno nisi med njimi, zato se mi tudi nič kaj dosti ne smiliš. Na smrt si zamerila zdravniku, ki se ti ni opravičil, tule pa nesramno nadiraš ljudi, ki ti samo hočejo pomagati.

Pa kako hudiča lahko zahtevaš od drugih, da se obnašajo po bontonu, če se ti obnašaš tako nesramno?

Anitka,

se strinjam, da je to, kar se je zgodilo pošastno in da to nosiš s seboj. Vesela sem samo, da je s tabo vse v redu.

Ampak duševne bolečine zaradi izida zdravljenja, ki so trajale le 1 teden (kajti to je edina vsaj približno pravno priznana škoda, ki bi ti lahko šla), so ocenjene res nizko, dvomim, da bi dobila 1000 EUR. Vem, gre ti za moralno zadoščenje, ampak mislim, da se ti ne splača, res ne.

Zakaj sprašujete za mnenja, če jih niste sposobni sprejeti? Tega ne bom nikoli razumela.
Ali si mogoče želela slišati samo kok si revica?

Zame je bolj očitno, da nisi še nikoli imela resnih težav. Če bi jih imela bi namreč sedaj bila vesela.
In ja, jaz sem živela veliko dlje s tako diagnozo in sem vriskala od veselja, ko so ugotovili, da je vse vredu pz. da ni tako hudo.

In v vednost zaradi raka na materničnem vratu ti ne bi odstranili ne maternice niti jajčnikov. Napotena si bila najverjetneje na leetz ali mogoče na konizacijo. Kar je od odstranitve organov še zelo daleč. Toliko bi se o diagnozi lahko pozanimala.

jaz sem imela par neprijetnih izkušenj z zdravstvom, ampak v tvojem primeru bi bila jaz vesela, da ni nič, ne pa mislila na tožbo. Verjetno potrebuješ denar, in če je tako nujno, potem ja, pojdi v dožbo, mogoče se posreči.
Sicer pa bodi srečna, da si zdrava in ni obratno. Velikokrat se zgodi, da kakšne bolezni ne ugotovijo, diagnosticirajo, mogoče zaradi neresnega jemanja pacienta, ali premalo opravljenih preiskav, ali ker tisti trenutek DR. ravno ni pri volji opravljat dodatne preiskave in misli, da je vse ok, čeprav je verjetnost, da ni, ipd.
To je hujši izkupiček, torej da ti rečejo, da si zdrava, v resnici pa si bolna, kar je lahko usodno za kakšen organ, celo življenje ali kvaliteto nadaljnega življenja.
To je moje mnenje.

Noben zdravnik nikoli ne jamči pacientu, da je nezmotljiv. Domneva, da diagnoza lahko ni pravilna, dokler ne končaš z zadnjo predvideno preiskavo pred posegom, velja ZMERAJ in POVSOD.

O materialnih odškodninah je res težko govoriti (tudi za zdravnike ni enostavno, če so ves čas pod grožnjo tožbe), za kako opravičilo pa res ne bi krona padla z glave. Malo človeškega obraza ima lahko tudi zdravstveni aparat …

Ja, lahko bi ga imel in tudi zame mehanično odpravljanje pacientov ni pravilno in je kršitev etike. Ampak take probleme je treba reševat na licu mesta in s predstojnikom, če konkretni zdravnik ni dojemljiv za pritožbo. Še zmeraj pa stojim na tem, da lahko pričakuješ od drugih točno toliko bontona, kot ga si ga sam pripravljen dat na začetku.

Ja, lahko bi ga imel in tudi zame mehanično odpravljanje pacientov ni pravilno in je kršitev etike. Ampak take probleme je treba reševat na licu mesta in s predstojnikom, če konkretni zdravnik ni dojemljiv za pritožbo. Še zmeraj pa stojim na tem, da lahko pričakuješ od drugih točno toliko bontona, kot ga si ga sam pripravljen dat na začetku.[/quote]

Saj niti nisem mislila na pritožbo temveč bolj na to, da se v primeru zmote oz. napake preprosto opraviči ~ pa naj bo to zdravnik, sestra ali kakšna tajnica pri pretipkovanju iz diktafona (niti ne vem, kako delo v bolnici poteka). Konkretno se pomoje *anitka* niti nima kaj pritoževati predstojniku, saj je v bistvu zdrava. Se pa povsem strinjam s tabo, da s(m)o tudi pacienti nemalokrat zagotovo tečni in neolikani.

Če odnos ni korekten, se ima vsak pravico pritožit. Če se zgodi napaka, je stvar etike, da se pacientu opravičiš v svojem ali tujem imenu, ne da se obnašaš, kot da je predmet.

Ampak velikokrat se pacienti obnašajo do zdravnikov kot do nedotakljivih bogov, potem se pa čudijo, ko komu to stopi v glavo in se res začne tako obnašat, še zmerom pa nič ne rečejo.

Če ti še po nem letu ne da miu, kar ti čisto verjamem, pa pojdi k odvetniku. Imaš pravico se dobro počutiti in če ti bo tožba pomagala, toži.

Res si en teden živela z mislijo, da imaš raka, ampak nič ti ne odtehta trenutka, ko si izvedela za pomoto. Nobeden denar. Če imaš živce in energijo za tožbo, le daj.
Kot so napisale, res bi se lahko opravičili, ampak samo zato, ker se niso…če imaš voljo…
Jaz zase vem, da bi bila tako srečna ob pomoti, da bi mi to bilo najpomembnejše. Res me zanima, če so se ti v bistvu pravno formalno dolžni opravičiti in kako, pisno ali ustno.

Na rednem pregledu v onk. ambulanti je onkologinja tipno bulo na dojki označila za tumorsko tvorbo. Na onkologa v LJ sem čakala 1 mesec. Od groze in prestanega strahu sem se od znotraj “požrla”, shujšala 12 kg. Ko sem končno prišla na preiskave v LJ, ni bilo iz vsega nič. Samo čisto olajšanje. Tudi na kraj pameti mi ni padlo, da bi ga skušala ovrednostiti z denarjem.

Too much česa? Naj ti povem, bodi srečna, da se je izkazalo, da raka sploh nimaš in še kako srečna. Da se ti nihče ni opravičil, ja, ni vljudno. NI pa to neka taka stvar, da bi zdaj morala zaradi tega kričati. Poleg tega mi ni jasno kaj te to toliko bode še eno leto po “incidentu”. A rabiš denar?

Sem nesramna? Se opravičujem. A naj ti prišepnem še tole:
moja najboljša prijateljica je imela raka na MV in je izgubila maternico, le da je bila takrat skoraj 10 let mlajša od tebe. Si predstavljaš? Ker sem bila konstantno zraven nje, vem, kaj je doživljala. Odkrili so ga prepozno, v zadnjem stadiju, čeprav je bila pod nenehnim nadzorom zaradi operacije na jajčniku. Ne bom ti razlagala vseh podrobnosti, a vedi le to, da bi imela mnogo konkretnejšo podlago za tožbo kot ti, pa se za njo ni odločila. Ker, kot je sama rekla, ji noben denar na svetu ne bi povrnil maternice ali možnosti, da bi sama imela otročka.

Zato me je ob tvojem postu res zmrazilo ob kaj si se obregnila in predvsem iz katerega razloga. In potem se še jeziš, da smo ti rekli, da bodi srečna, da je šlo za napačno diagnozo. Raje svojo energijo vloži v kaj bolj konstruktivnega.

Se še enkrat opravičujem za oster ton in ti želim veliko zdravja.

Sram naj vas bo, kakšne odgovore ste podale. Vse katere ste napisale, da naj bo srečna, da je zdrava in da so se zmotili, ker so pač samo ljudje, bi vas rada videla, kako bi reagirale, če bi se vam to zgodilo.

Ne gre se za denar, temveč za dostojanstvo. Si znate predstavljati, da se zmotijo kontra in rečejo: Vse je vredu, dejansko pa ko je na naslednjem pregledu vidijo, da je rakasto??

Svaka vam čast za te odgovore. Sem pričakovala takšne odgovore, tako, da ko bom naslednjič imela kakšno vprašanje bom razmislila, če bom še pisala.

Sicer pa tudi nisem pričakovala nobenega pomilovanja, sočustvovanja ali česa podobnega. Je pa res, da ko sem se z sorodniki pogovarjala so mi dejali drugačna mnenja in niti eden ni rekel, da naj bom srečna ker sem zdrava in da so se pač zmotili.

Bom raje samo še brala ta forum, ker bo več koristi.

Jasno, ker bi jim očitno zamerila do smrti. Te že poznajo.

Kaj pa bi jim zamerila? A so oni kaj takega naredili?

ok, lej, jaz osebno bi bila izredno vesela , da so se zmotili, vendarpa sama zase ve, da bi se verjetno odločila po premisleku za tožbo, ker si zdravniki privoščijo marsikaj, in to ni majhna zmota, sama zase vem, da bi me takšna diagnoza zelo iztirila, čeprav bi bilo potem vse ok, nič in nihče ne bi mogel popraviti in izničiti strahu.torej, da , jaz bi šla v tožbo